Slovo študentske mame

Slovo študentske mame

Piše: bralka Klara

Sedim na plaži in opazujem moja fanta, ki se igrata. Na morju je zunaj prijetnih 28 stopinj. Voda je osvežilna. In nikjer več ni gruč turistov, ki se borijo za svoj kotiček ob obali. Maladva prosto lazita sem ter tja, kričita in škropita vodo po mili volji. Veliki razvija svojo domišljijo ob tisoč in eni stvaritvi iz peska. Skuhal mi je tudi kosilo in me do pasu zakopal v pesek. Mali sedi v plitvini in pusti, da ga zalivajo valovi. Ob tem spušča radostne zvoke in neumorno brca z malimi nogicami. Oba uživata. Vsak na svoj način.

Srečna sem. Morje, dopust, to je prostor, ko se za nas čas ustavi. Vsak dobi tisti delček, ki mu v velikem mestu doma manjka. Vsak se odklopi na svoj način. Ampak danes mi je malo hudo. V ponedeljek uradno zapuščam klub študentskih mam. Zjutraj se bom odpeljala v službo. Tako, čisto pravo. Ne morem, da ne bi bila malo nostalgična in da se ne bi rahlo smilila sama sebi. Moja študentska leta so bila čudovita. Mogoče se sliši smešno, pa vendar so bila, kljub dvema otroka, tako brezskrbna. Zdaj, ko se pripravljam na delo šele ugotavljam, kako svobodna sem pravzaprav bila.

V ponedeljek bo našo družino zajel nov ritem. Mali gre prvič v vrtec, veliki se vrača med stare prijatelje. Ne bo več mogoče, da ob 7.30 zjutraj vsi še poskakujemo v pižami. Ne bo več samoumevno, da gremo pač lahko na dopust kadarkoli se nam zljubi. Ne bo mi več vseeno, kdaj imam termin pregleda pri zdravniku in roditeljski sestanek v vrtcu. Seznam se mi zdi neskončen. Ne bomo več tako prilagodljivi in spontani. Čeprav morda… bomo postali še bolj prilagodljivi in spontani. Morda bomo bolj znali ceniti skupne trenutke.

In maladva nič ne slutita. Seveda sva jima povedala. Ampak onadva sta vesela in razposajena in se prav nič ne sekirata. Njima se to ne zdi nič tragičnega. Imata ljubeče starše in jih bosta imela tudi po ponedeljku. Ondva uživata ta trenutek, tukaj in zdaj. Učita me, da spremembe v življenju niso katastrofa. Da je sekiranje na zalogo brez veze. Da vsako obdobje prinese nekaj lepega.

Potem me prešine. Dokler bodo otroci, bo veselje in trpljenje. Bo smeh in bodo solze. Bodo potolčena kolena, buške in razbiti kozarci. Bodo neprespane noči, bo kričanje in nagajivi pogledi. Bodo avtomobilčki in lego kocke in tobogani. Bodo skrbi in trenutki ponosa. Bo življenje. In jaz (sem) bom za vedno mama.

Preberi še

1,799 total views, 13 views today

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.