piše: mamica Ana
Magistrirala sem!
Ja, magistrirala sem! Marsikdo me vpraša, ali se mi je odvalil velik kamen od srca. Pravzaprav ni bil velik, sploh ne vem, če je bil kamen. Res sem srečna, da lahko rečem, da to breme ni bilo težko in grenko. V zahvali v začetku svoje magistrske naloge sem zapisala tudi:
Posebna zahvala gre možu Klemenu, ki je vame verjel, me spodbujal, bodril in se z menoj veselil vsakega napredka. Hvala tudi hčerki Klari za izkustvo nagrajevanja in kaznovanja v mojem življenju ter hčerki Evi za njeno potrpežljivost.
To je tako polepšalo moje pisanje! Imela sem podporo moža, potrpežljivo hči, ki se je rada sama zaigrala in izbrano temo, ki je močno pasala v moj življenjski kontekst. ?
Poleg tega se mi nikamor ni mudilo, rade volje sem se usedla za računalnik in počela nekaj ne-mamastega. Ob pisanju magistrske naloge sem potrdila in nadgradila moje navdušenje nad montessori pedagogiko in spoznala sočutno vzgojo, ki mi je odprla nov svet starševstva in vzgojiteljstva, učiteljstva.
Lahko bi rekla, popoln zaključek zares čudovitega študentskega obdobja. Od krasnih sošolcev, prijateljev za vse življenje, poroke, prve hčerke, študentske mame, druge hčerke, pa do danes, ko uživam še zadnje mesece napol študentskega življenja. Ker lahko še pol leta jem na bone in nosim častni naziv Študentska mama. 🙂
