Sladkorna bolezen

Kako izgleda pregled za glukozo oz. nosečniško sladkorno?

Piše: noseča mamica Petra

Opozorilo: članek vsebuje veliko sarkazma.

Zjutraj sem se zbudila, oblekla in uredila. Potem sem 5 minut žalostno stala pred hladilnikom, ker sem hčerki pripravljala zajtrk, sama pa sem morala ostati tešča z glasno krulečim trebuhom. Molila sem samo, da zdržim brez hrane in bruhanja, ki je običajna posledica, če zjutraj takoj ne dam nekaj v usta.

Mala zmaga: nisem bruhala.

Preživela sem tudi pot do vrtca ter nato laboratorija in to brez da bi se onesvestila od lakote.

Na okencu, kjer sem oddala papirje, sem dobila vprašanje: “A ste 12 ur tešči?” Moji možgani so začeli računati in prižgal se je rdeč alarm: “Odkar sem noseča nisem bila 12 ur brez hrane!” Potem pa sem se spomnila, da sem uspavala hčerko že ob 19:00 in z njo zaspala. Tako da je od zadnjega obroka res minilo toliko ur.

Gospa na okencu me je prijazno vprašala še: “A imate 3 ure časa?” Z vprašanjem me je ponovno zmedla, ker nisem vedela, ali misli še dodatne 3 ure ali tiste 3 ure, ki sem jih že  imela v planu, da jih preživim na stolu v laboratoriju. Počasi mi razloži: “Veste, pregled traja toliko časa.” Jaz pa sem pokimala in si mislila, da bi zjutraj lahko spila vsaj kavo, da bi bila sposobna odgovarjati na tako “zahtevna” vprašanja.

Usedla sem se v čakalnico in bila res hitro na vrsti. Ljudje so me grdo gledali, ker so si verjetno mislili, da sem podkupila sestre, da sem bila na vrsti hitreje od njih. Sestra mi je nato vzela kri in mi povedala, da naj najprej počakam na rezultate prvega testiranja. Če bodo vrednosti pod 5.1 bomo s testom nadaljevali, drugače bom šla domov. Vmes sem oddala še urin. Pri oddajanju urina v nosečnosti je najbolj zabavno to, da četudi lulam tik pred pregledom, me vedno toliko mudi, da dovolj napolnim tisti lonček.

Izvidi prvega testiranja krvi so bili na voljo že čez 15 minut in na mojo srečo ali žalost, so bili pod mejno vrednostjo. To pomeni, da sem morala spiti enormno količino sladkorja. Za to sem imela časa natanko 5 minut. Obožujem mariborski laboratorij, ker tu ne rabiš piti mrzle vode s sladkorjem. Tu ti postrežejo čaj z limono in dodajo predvideno količino sladkorja. Tako sploh nimaš občutka, da piješ nekaj “nagravžnega”. Čaj je v resnici imel čisto enak okus in količino sladkorja, kot tisti iz osnovne šole. Ker sem še iz časa, ko so čaje bolj sladkali, da smo otroci spili vsaj kaj toplega.

Nato so me poslali v drug prostor, kjer sem se morala usesti oz. udobno namestiti ter biti čim bolj pri miru. Načeloma pa naj tudi ne bi šla lulat in naj ne bi nič pila. Prvo uro mi je družbo delala še ena nosečnica. Malce sva se pogovarjali, potem pa sem brala knjigo, ona pa je igrala igrice na telefonu. Internet mi v tisti sobici ni lovil, ampak to sem že vedela od prejšnje nosečnosti, zato sem se oborožila s kupom knjig. Po eni uri sem spet dala kri.

Nato sem ponovno morala eno uro sedeti pri miru (in brati). V bistvu mi je to izredno ustrezalo, saj si zadnje čase ne vzamem časa za branje (svojih knjig). Berem namreč večinoma take, kjer ob branju oponašam živali in se sprašujem, če bi morala poguglati tudi kako se oglašajo žirafe, aligatorji in želve.

Po eni uri sem spet dala kri in šla domov. Odpravila sem se na kosilo ter se nagradila s sladico, ker je moje telo uspešno prestalo test in ni bruhalo ali padlo skupaj. 🙂 Potem sem še 2 dni upala, da me ne pokliče ginekologinja, ki bi mi povedala za slabe rezultate. In ko je bil en teden mimo, sem se uradno veselila, da sem tudi tokrat ušla špikanju z iglami. In ne, resnično prav nič ne zavidam dekletom, ki jih to doleti. Upam, da vas je takšnih čim manj. <3

Preberi še

1,261 total views, 9 views today

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.