piše: mamica študentka
Odkar sem mama na vseh možnih koncih in krajih in od vseh možnih ljudi dobivam vprašanje: “Kako je pa to, ko si mama in še študiraš?”. In moj odgovor je vedno: “Super! Zares priporočam!”
Lahko bi rekli, da je v moji družini kar tradicija imeti mlad otroke. In tudi sama sem si tega že od nekdaj želela. Imela sem to srečo, da je mojo pot kaj hitro prekrižal moj današnji mož. Želja po otroku je bila velika in tako sem praktično takoj po poroki zanosila. Najin prvi sin se je rodil proti koncu 2. letnika mojega študija. Prišel je malo prezgodaj in naju oba čisto presenetil (mami je imela seveda v planu še končati vse izpite – toliko o tem, da otroci kaj ubogajo, če se z njimi nekaj zmeniš :)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem sredi noči (in že precej globoko v popadkih) v porodni sobi moža prepričevala, da vendar ne morem še rodit, ker imam ob 8.00 zjutraj obvezne vaje. Naslednje jutro je tako sošolka med vajami profesorici poslala listek s sporočilom: Tine danes ne bo na faks, ker je rodila 🙂
Sin je v najino življenje prinesel neko novo energijo. Mesec po porodu sem opravila vseh 7 izpitov in končala letnik. Verjemite, to so bili najlažji izpiti od tedaj naprej, saj sta otrokov razvoj in možnosti za učenje v obratnem sorazmerju. Starejši kot je otrok, manj časa in miru ima mami. Trmasta kot sem, nisem vzela materinskega leta, ampak sem oktobra znova sedla v šolske klopi. Sin je bil redni spremljevalec na predavanjih, sošolke so bile rezervne mame – včasih je bilo skoraj treba narediti vrsto, katera ga bo naslednja lahko malo pestovala. Zame otrok nikoli ni bil ovira ali izgovor, da ne bi mogla zvečer s prijateljicami na pijačo, v trgovino, na izlet, potovanje… ali na izpit.
Lani poleti sem uspešno diplomirala, v meni pa je že raslo novo bitje. Tudi drugi sin je imel očitno svoje načrte in se je gladko malo požvižgal na mamine želje. Prišel je ravno na začetku študijskega leta in tokrat – še bolj noro – sem se na faks vrnila 14 dni po porodu. Letos imam obveznosti na fakulteti res zelo malo in predavanja so pravzaprav moj dopust – noben ne kriči, joka, cvili, bruha, kaka in lula vsepovprek. To je čas zame, ko odklopim družino in se posvečam tisti drugi najljubši stvari – moji stroki.
Biti študent in imeti družino je super. Ni pa vse vedno tako lepo. So trenutki, ko se počutiš izgubljeno, da nikamor ne spadaš. Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih svetovih. Dopoldne sem mama, gospodinja, popoldne pa študentka, ki se pritožuje nad profesorji in hodi na avtomat po sendviče. Včasih si želim, da bi tudi moje prijateljice in vrstnice že imele svoje otroke. Da bi razumele. Včasih grem zvečer namesto v posteljo za knjigo. Včasih v celem tednu nimam niti ene ure zase. Vendar… tako je pač, ko si mama (študentska ali ne). In vredno je. Če sta me moja otroka česa naučila je to, da se počasi daleč pride, da pride vse ob svojem (pravem!) času in da se je potrebno veseliti majhnih stvari. Iskren otroški nasmeh je vreden več kot tisoč žurov, koktajlov, koncertov in brezskrbnih ur ob gledanju serij. To je bila pač izbira – moja izbira.
Trenutno, namesto da bi pisala magistrsko nalogo, pišem tale blog. Ker želim vsem povedat, da je fajn biti mlad, da je fan bit mama in da je fajn bit žena. Magistrska bo počakala. Konec koncev, moji dve magistrski nalogi zdajle spita v sosednji sobi. In če nimate nič proti, jima grem pritisnit en moker poljubček 🙂
Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si
Preberi še
