Kategorija: Gostujoči članki

Dve različni porodni izkušnji

Piše: mamica Špela Pogačnik

Za mano sta dva poroda, dve porodni izkušnji – ena grozna, druga krasna in imam dva čudovita fantka. Oba poroda sta skupaj trajala enajst ur in pol. S tem da je prvi trajal 10ur in 15 min, drugi pa uro in petnajst minut. Prvi se je končal z urgentim carskim rezom, ko sem bila samo še napol zavestna, drugi pa se je končal ko sem mislila da se je šele začel, rodila sem vaginalno, otroček je prišel ven v enem popadku.

To pišem kot vzpodbudo še kakšni drugi mamici s težko porodno izkušnjo. Prvi porod je bil zame zelo travmatičen, težek. Mislila sem, da nikoli več ne bom imela otrok, še več mesecev po rojstvu prvega sina sem imela nočne more, napade tesnobe … tako zelo me je zaznamoval, da sem imela tudi terapevtsko pomoč. Posledično je bil prve tri mesece Nace zelo nemiren, imel je krče, ki so vsak dan trajali od štirih do šetih ur skupaj – to pomeni da se je toliko časa skupaj jokal. Na neki točki z možem nisva vedela ali naj se vrževa skozi okno, ali če je še kakšna druga možnost. Potem so se stvari umirile. Prišli so lažji časi, lepo smo se navadili rutine.

No, tako je prišel tudi nov plusek na testu. Moja reakcija? Jok. Pa ne od sreče, ampak groze, cel film se mi je spet zavrtel pred očmi. Hvala Bogu za Jožeta in prijatelje, da sem lahko sprejela nosečnost. Sem potrebovala kakšna dva meseca in tega se ne sramujem. Nosečnost je bila relativno ok, če ne upoštevamo klasičnih nosečniških slabosti, bolečin v križu in medenici itd.

Tokrat sem se odločila da rodim vaginalno, čeprav je strah bil cel čas prisoten, saj je med prvo in drugo nosečnostjo preteklo le devet mesecev. Otroček je bil že nekaj časa obrnjen z glavico navzdol, nato pa dva tedna pred pdp šok. Ginekologinja naredi še zadnji ultrazvok in pove, da je z nogicami navzdol. Porušil se mi je svet, obrata mi zaradi predhodnega carskega reza ne smejo delati, glede na to da je otrok velik pa je malo možnosti da se bo obrnil nazaj. Tako sem dobila napotnico za perinatalni dnevni center v Ljubljanski porodnišnici, da mi določijo datum za operacijo. Vikend pred pregledom sem si vzela zase in šla na duhovne vaje, kjer so čudovite ženske molile za lep porod. To me je opogumilo, v torek sem šla na pregled, ki traja celo dopoldne, od tega 80% sediš in gledaš v zrak. Zdravnik me pregleda in fantek je bil obrnjen z glavico navzdol. Krasno! V naslednjih minutah pa mi pove, da je velik otrok in da priporoča cr zaradi vseh komplikacij pri prvem porodu… tako sem dobila datum za cr pet dni pred rokom.

Z možem nisva bila mirna in sva po vzpodbudi in nasvetu prijateljice Agate šla po drugo mnenje. Na Jesenicah so potrdili, da ima otrok krasno vstavo, da je sicer malo večji ampak bo naraven porod mogoč. Odvisno je  samo od mene, saj sem mogla bit 100% prepričana da zmorem, ker drugače se lahko ustavi. No, tako so minevali dnevi, datum pdp je je prišel in nič dogajanja. V sredo grem še na zadnji pregled, če ne bo še nič mi naslednji dan sprožijo, saj nisem smela biti preveč dni čez rok. Nič posebnega, greva domov.

In takrat so se začeli popadki… Pobereva starejšega v vrtcu, ga dava v varstvo in greva nazaj na Jesenice. Tam so me sprejeli, ob devetih so opravili pregled, ko mi je odtekla voda. Šla sem v porodno sobo, zaradi rizičnosti sem bila v operacijski. No, preden sem se uspela uleči in mi je babica namestila kanal, je minilo pol ure. Potem so me želele pogledati koliko sem odprta, a je bila glavica že čisto dol. Bilo je zelo intenzivno, med popadki nisem imela časa za počitek, ker so se vrstili en za drugim. Menjala sem bok, predihala še dva popadka, v tretjem je Cene prišel na svet. In jaz? Jaz sem rekla samo: ”A to je to?” Ja, tako hitro je šlo. In bilo je krasno in zelo sem ponosna nase da sem to zmogla! No, tudi glede velikosti se niso zmotili saj sem rodila štirikilskega in 55cm velikega fanta. Sama!

Ne bi mi uspelo brez stalne opore in podpore Jožeta. In seveda prijateljic, ki so stalno poslušale moje skrbi in čustvena stanja, ko sem vsak dan šla skoraj iz pekla do raja:D. Hvala vam, Neža, Jerneja, Manca in moje tri dive.

Tako da drage ženske, mamice. Tudi po grozni izkušnji je lep porod še mogoč! Tisti ki me poznate veste, da nisem tip, ki bi mi bile te čustvene porodne zgodbe pri srcu. Ponavadi vzdihujem in zavijam z očmi. No, zdaj sem pa ena tistih ki jo pišem, ha ha in my face!

Preberi še

Babiški tek in izobraževalne stojnice

Mednarodni dan babic

Študenti babištva na Zdravstveni fakulteti, UL,  v sodelovanju s člani Oddelka za babištvo tudi letos prirejajo aktivnosti ob mednarodnem dnevu babic, ki bo 7. 5. 2019. V namen širjenja babiških informacij in delovanja na promociji poklica želijo aktivno predstavljati poklic diplomirane babice na izobraževalnih stojnicah, v torek, 7. 5. 2019, med 10. in 18. uro, na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Vsako leto organizirajo tudi simbolni babiški tek, ki bo ob 17.00 uri po ulicah centra Ljubljane. Že drugo leto zapored pa bodo letos izvedli tudi tek za malčke (tečem za babico), ker želijo otrokom predstavit babiški poklic preko igre.

Program dogodka

Letos bodo na izobraževalnih stojnicah predstavljali:

  • Prva stojnica: Poklic babice na splošno (kaj so njihove kompetence, s čim vse vam lahko pomagajo). Ker so babice vedno pripravljanje pomagati tudi letos delajo za dober namen. Skozi celoten babiški dan bodo zbirali hrano in oblačila za Anino zvezdico in upali, da komu polepšamo dan.
  • Druga stojnica: Predstavljali bodo nošenje otroka v nosilki (pravilne položaj otroka v nosilki, pozitivne strani nosilk, različne možnosti nošenja…) in baby handling (pravilno rokovanje z novorojenčkom/ otrokom- ta pripomore, k pravilnemu razvoju).
  • Tretja stojnica: Nasveti za dojenje (položaji, pristavljanje, ali imam dosti mleka, sestava mleka…) in kasnejše uvajanje goste hrane, med katerim bo tudi vsakič bolj priznan način hranjenja otroka Baby Led Weaning.
  • Četrta stojnica: Ta pa bo posvečena spolnosti na splošno (kontracepcija, svetovanja, spolno prenosljive bolezni…) poudarek pa bo tudi na spolnosti po porodu (kontracepcija (vpliv na mleko), primerni čas, strahovi in dvomi….)

Drugič bodo letos zopet organizirali tek za malčke. Celoten smisel tega je da, otroci preko igre spoznajo poklic babice (po navadi nas vprašajo ali smo stare mame in se jim zdi čudno kako, da je to lahko poklic, res so prisrčni). 🙂 Pripravijo jim igro v katero vključijo kakšen delček babiškega poklica, na koncu pa jih obdarijo s plaketo (priznanje, da so Tekli za babico) in jim zagotovijo malico.

Popoldne ob 17h se odvija tek za odrasle oziroma Babiški tek. Ta je simbolen in ni težek celotna proga je dolga 2km. Pred samim začetkom teka bo kratka glasbena točka, nato sledi ogrevanje in kasneje simbolni tek. Po teku pa sledi druženje in majhna pogostitev.

Dogodek na Facebooku: KLIK


Kjer je LJUBEZEN …
.tam je čudež.

(krovna misel letošnjega babiškega dne)


Preberi še

Projekt Super starš

Projekt Super starš

Super starš, poskrbi tudi zase!

Staršem, še posebej tistim “mladim” se ob rojstvu otroka življenje popolnoma spremeni. Vse se vrti okoli otroka – stanovanje mora biti primerno zanj, prerazporedi se finančna sredstva, spremeni se preživljanje prostega časa. Prav prosti čas staršev pa smo se odločili razbremeniti mi.

Društvo Premik so ustanovile študentke socialnega dela, da bi študentke lažje povezovale teorijo in prakso socialnega dela.

In tako smo ravno iz teorije, kjer je Urška Mikolič v diplomskem delu Mladi starši: viri moči in potrebe raziskala kakšen je življenjski svet mladega starša, prešle v prakso z izvajanjem projekta Super starš. Poleg finančne in stanovanjske stiske se mladim spremeni tudi krog prijateljev in preživljanje prostega časa. In prav na ti dve stvari smo se osredotočili mi.

Mi sami vemo koliko organizacije je potrebno, da se zbere šest prijateljev, da gredo na bowling, gresta s partnerjem na drsanje ali pa se udeležiti izobraževanja ob uri, ki vam mogoče bolj ustreza. Kakšna organizacija je potrebna šele, če moraš ob tem najti še varuško. Mi pa za vas organiziramo podobne dogodke, kjer se lahko sprostite, razgibate, izveste nekaj novega in spoznate druge starše. Poleg vsega tega pa naše prostovoljke vedno poskrbijo za varstvo vaših otrok – baje se otroci v varstvu zabavajo, ponavadi ob koncu še nočejo domov ;).

V letošnjem letu načrtujemo dogodke vsaj enkrat mesečno. Naslednji bo že 19. februarja, kjer se boste starši podali na brezskrbno skakanje v Woop trampolin parku v Ljubljani, vaši otroci pa se bodo med tem zabavali z našimi prostovoljkami. Poleg tega imamo načrtovanih še veliko podobnih družabnih dogodkov, ki pa zaenkrat še ostajajo skrivnost. 

Poleg teh dogodkov bomo enkrat na mesec povabili Mamice na kavo. Ti dogodki temeljijo na druženju in so namenjeni staršem, ki dopoldan ostanejo z otroki. Namesto da greste v kavarno na kavico v skupinicah po dve ali tri vas vabimo, da se nam pridružite na kavici v Študentskem kampusu. Prostovoljke se bodo igrale z vašimi otroki, ve pa boste poklepetale in pridobile nova poznanstva. Povabljene ste mamice in očetje, v skupinah ali sami, pridite in spijte vročo kavico, čaj in malo prigriznite. 

Torej vaša edina skrb je, da se prijavite in pridete na dogodek, na koncu pa pustite kak evro – dogodki so brezplačni, veseli pa smo vsakega prispevka, saj lahko z njimi organiziramo več dogodkov, pokrijemo stroške in razvijamo projekt.

Že želite ostati v stiku z nami, nas lahko všečkate na Facebook-u, možna pa je tudi prijava na mesečne novičke, kjer prvi izveste za vse naše dogodke. Pa še pošljemo res samo enkrat na mesec. Na mesečne novičke se prijavite tukaj: https://goo.gl/forms/WHIo9Y1FPGRlkk0T2

Upamo, da se vidimo.

Prostovoljke projekta Super starš

Preberi še

mama magistra

Izplačilo štipendije v primeru diplomiranja ali magistriranja med študijskim letom

Piše: Študentska svetovalnica

Kaj se zgodi s šipendijo, če diplomiraš sredi leta (npr. decembra 2018)? Se prekine ali se naprej izplačuje do konca študijskega leta?

V nadaljevanju sta predstavljeni obe možnosti, torej kako je z ureditvijo v primeru, da je oseba vpisana v zadnji letnik izobraževalnega programa in kako je v primeru, da je vpisana v dodatno (absolventsko) leto:

1. ZADNJI LETNIK IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA Zakon o štipendiranju (ZŠtip-1) v 89. členu določa, da se osebi, ki je zaključila izobraževanje pred iztekom izobraževalnega programa, izplačajo zneski štipendij za preostale mesece trajanja izobraževalnega programa.

89. člen (izplačilo v enkratnem znesku zaradi predčasnega zaključka izobraževanja)
(1) Štipendija se izplača v enkratnem znesku v višini preostalih zneskov štipendij za preostale mesece trajanja izobraževalnega programa, če štipendist zaključi izobraževanje pred iztekom izobraževalnega programa, ne glede na to, ali je bil vpisan v vse letnike.
/…/

To pomeni, da se je študentu, v primeru, da je vpisan v zadnji letnik izobraževalnega programa, štipendija redno izplačevala do vključno decembra 2018, za preostale mesece (od januarja 2019 pa do vključno septembra 2019) pa se mu bo štipendija izplačala v enkratnem znesku.


2. DODATNO (ABSOLVENTSKO) LETO Zgoraj napisano pa ne velja za absolventsko leto, saj gre za prejemanje štipendije dodatno leto po izteku izobraževalnega programa, ki je urejeno v 6. odstavku 87. člen ZŠtip-1:

87. člen (prejemanje štipendije v primeru ponavljanja letnika in podaljšanja študentskega statusa)
/…/
(6) Štipendijsko razmerje se po izteku izobraževalnega programa podaljša do zaključka izobraževalnega programa, vendar največ za dodatnih 60 dni po izteku višješolskega programa oziroma največ eno študijsko leto po izteku študijskega programa prve oziroma druge stopnje.

/…/

Nadalje 88. člen Zštip-1 določa, da se v primeru iz 6. odstavka 87. člena štipendija izplačuje samo do zaključka izobraževalnega programa. 

88. člen (izplačevanje štipendij)
(1) Štipendija pripada štipendistu od začetka šolskega ali študijskega leta oziroma od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge, če tako določa zakon ali javni razpis.
(2) V primeru iz šestega odstavka prejšnjega člena se štipendija izplačuje do zaključka izobraževalnega programa, vendar na višješolskih programih največ 60 dni, na študijskih programih prve in druge stopnje pa skupno največ eno študijsko leto. Če je štipendist na študijskem programu prve stopnje prejemal štipendijo za dodatno študijsko leto ali podaljšan študentski status manj kot eno leto, je na študijskem programu druge stopnje upravičen do štipendije za dodatno študijsko leto ali podaljšan študentski status za preostale mesece do celotne dobe 12 mesecev.
/…/

To pomeni, da ko oseba v času absolventskega leta diplomira/magistrira, se ji z naslednjim mesecem preneha izplačevanje štipendije v celoti. V primeru, da oseba ni prejemala štipendijo za celotno absolventsko leto na prvi stopnji izobraževalnega programa, lahko na drugi stopnji izobraževalnega programa v absolventskem letu prejema štipendijo za preostale mesece do celotne dobe 12 mesecev. 
V primeru, da je študent vpisan v absolventsko leto, mu tako pripada štipendija do vključno decembra 2018, z januarjem 2019 pa ni več upravičen do prejemanja štipendije, saj je diplomirala. V primeru, da bi na drugi stopnji prejemal štipendijo in bi vzel absolventsko leto, bi mu na drugi stopnji pripadala štipendija za preostalih 9 mesecev v absolventskem letu. 

Pri tem naj opozorim, da mora štipendist skladno z 93. členom ZŠtip-1 v 30 dneh od zaključka izobraževanja (torej od diplomiranja) obvestiti štipenditorja, da je zaključil študij, saj gre za spremembo, ki vpliva na štipendijsko razmerje.

93. člen (spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje)
(1) Štipendist je dolžan sporočiti dodeljevalcu štipendije vse spremembe, ki se zgodijo v tekočem šolskem ali študijskem letu in bi lahko vplivale na štipendijsko razmerje v 30 dneh po nastali spremembi ali v 30 dneh od dneva, ko je za spremembo izvedel.
(2) Spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, so:
–        prekinitev ali zaključek izobraževanja,
–        sprememba izobraževalnega programa ali izobraževalne ustanove,
–        okoliščine, zaradi katerih štipendist ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev štipendije po tem zakonu oziroma za dodatek za bivanje, za dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami oziroma dodatek za obvezno zdravstveno zavarovanje.
/…/

Hvala zavodu Študentska svetovalnica za odgovor. Če imate kakšno pravno vprašanje se lahko vedno po brezplačno pravno pomoč obrnete na Študentsko svetovalnico. Njihovi kontaktni podatki: telefonska številka: 01/438 02 53, email: info.svetovalnica@gmail.com)

Preberi še

Samo mama

Mama, ki je rada samo mama

Piše: mamica Mirjam

Z možem sva par že od mojega 14. in njegovega 16. leta. Ko sva ugotovila, da resnično želiva biti skupaj, sva se začela pogovarjati o najinih pričakovanjih. Ugotovila sva, da si želiva enakih stvari, ki so bile ključne za to, da sva danes, kjer sva. Te stvari so bile: poroka (cerkvena), po poroki otroci, ne bova živela skupaj preden sva poročena.

Ko sva se poročila, sem  zaključevala 1. letnik faksa in kljub temu, da mi je bil študij kar všeč, sem vedno nekako izstopala s svojim načinom življenja in se zato nisem mogla popolnoma sprostiti med sošolci. Med seboj smo se dobro razumeli,  ampak se mi zdi, da oni niso mogli razumeti, da si jaz želim drugih stvari in ne kariere. Potem sem na začetku 2. letnika zanosila. Naredila sem prvi semester, ampak šlo mi je zmeraj slabše. Nisem se mogla skoncentrirati na delo, ki ga je faks zahteval od mene. Iskreno občudujem vse mamice študentke, ki imajo tako voljo. Name je verjetno vplivalo tudi to, da sem se z nosečnostjo še bolj oddaljila od sošolcev. 2.letnik se je zaključil, meni pa je ostal še en izpit. Ta je bil najpomembnejši, ampak nikakor se nisem mogla spravit k delu. Poleg tega sem se še sprla s profesorjem tega predmeta, zato je bilo še toliko težje. Prišel je oktober in rodila se nama je prvorojenka. V vsem kar sem počela doma – skrb zanjo, moža in dom – sem resnično zelo uživala. Meseci so tekli, jaz pa se še kar nisem mogla spravit k nadaljevanju faksa. Ves čas sem nekaj prestavljala in na koncu dognala, da bi bil edini razlog zaradi katerega bi dokončala faks, ta, da mi ne bi bilo treba vračati štipendije. Ampak ni šlo. Ko je bila hčerka stara pol leta, sem ugotovila, da sem ponovno noseča in to že skoraj 12 tednov! Takrat sem se dokončno odločila, da pustim vse skupaj. S sinovim rojstvom sem izkoristila še eno dodatno leto, ki mi je pripadalo, dvojne študentske bone, potem pa sem se izpisala.

S štipendijo še ne vem kaj bo, ampak se ne obremenjujem preveč. Ni mi žal, da sem se tako odločila, čeprav se včasih vprašam kako bi bilo, če bi malo stisnila zobe. Mi pa nikakor ni žal, da sem dala in da še vedno otrokoma dajem sebe celo (sem z njima doma – 2,5 let in 1,5 let). Čeprav je velikokrat težko, me samo pogled na mojo družino osreči in mi vlije moči za naprej.

In če je kakšna mlada mamica v podobni situaciji, naj se ne sekira. Mlade smo, še vedno ni prepozno, da gremo v šolo. 🙂

Preberi še

neplodnost

Študentka, a ne mama

2 komentarja

Piše: študentka, a ne mama

Včasih je dovolj samo malo, da se ti podre ves svet. Da se ti oddalji nekaj, kar si si že vse življenje s celim srcem želel. Dovolj je samo en izvid. Da bi od jeze, nemoči in žalosti najraje samo kričal. Sediš, pa ne slišiš, kar ti zdravniki govorijo. Misliš si, kako je to mogoče. Zakaj jaz? Ne razumeš.

To je najina zgodba, ki bi jo rada delila z vami. Zgodba o tistem, o čemer se ne govori, pa bi se moralo. O neplodnosti.

Lastna izkušnja me je naučila, da neplodnost ne izbira ne starosti, ne finančnega statusa, ne izobrazbe, ne pripravljenosti za otroka. Nikoli, res nikoli si nisem mislila, da bo izbrala mene… naju.

Zelo zgodaj, praktično v osnovni šoli, sem spoznala mojega največjega zaveznika, prijatelja in največjo ljubezen. Po najstniških “vzponih in padcih” sva pri sedemnajstih eden drugemu priznala, da sva zaljubljena in sva postala par. Dva tako različna človeka, a zaljubljena do neba. Pravijo, da se nasprotja privlačijo, no v najinem primeru to zagotovo drži.

Od takrat je preteklo že nekaj vode, končala sva srednjo šolo, jaz sem šla študirat v Maribor, moj dragi pa je ostal doma in se kmalu zaposlil. Pri dvaindvajsetih sva se zaročila, leto in pol kasneje poročila. Želja po otrocih je bila že pred poroko pri obeh velika, po poroki pa sva se odločila, da začneva na tem tudi delati. Vse lepo in prav, a ne?

Ob neki priložnosti mi je kolegica rekla: “Tebi je pa res lepo v življenju, vse imaš, ti je kot postlano”. Že takrat me je komentar zbodel, ker sva se približno pol leta trudila za zanositev. Rezultatov pa ni bilo. Kolegica tega sicer ni vedela in ji komentarja ne zamerim. Če bi vedela, da sem se takrat počutila nesposobno, nesrečno in rahlo obupano, bi verjetno to misel zadržala zase.

Trudila in vztrajala, kupovala nosečniške teste in močno upala sva skoraj celo leto. Vsak mesec je bilo težko, ko sem dobila menstruacijo, vsak mesec sem jokala, hkrati pa je vsak mesec upanje ostajalo.

Po teoriji je neploden par tisti, pri katerem v roku enega leta, kljub nenehnim poskusom, ne pride do zanositve. Midva sva bila po 8 mesecih že otopela. Ker nisva vedela, ali je vse vredu ali ne sva rahlo izgubljala upanje. In nisva mogla čakati še 4 mesece na obisk zdravnika. Mogla sva vedeti, kaj se z nama dogaja, če je kaj narobe ali ne. Nisva vedela na čem sva. Ko se ti rahlo meša od vseh občutkov. Ko ne veš več ali doživljaš nosečniške znake ali se ti res meša.

Na rednem pregledu pri ginekologinji, približno 10 mesecev po začetku najinega poskušanja, sem zdravnici omenila težavo. Takoj me je vzela resno in opravila pregled. Ultrazvok, pa vaginalni ultrazvok in klasičen pregled. Na koncu sva ostali na diagnozi policističnih jajčnikov. Situacija je rešljiva s hormonalnimi tabletami ali injekcijami ali pa z operacijo. Ob postavitvi diagnoze, sem bila zelo žalostna, obremenjevala sem se, jokala, premlevala kako je to možno. Zbujala sem se s to mislijo, brala o bolezni ter  njenih znakih in posledicah. Čez čas o problemu ne razmišljaš več vsakodnevno, ko pa si sam, pa prilezejo vate temne misli, počutiš se nemočnega. Ko nekatere stvari premisliš, prebereš zgodbe ostalih, ko vidiš da nisi sam, ti ni več tako težko. K večjemu postane lažje. Vedela sva na čem sva. Težava je bila rešljiva.

Zaradi poteka zdravljenja je zdravnica predlagala, da tudi moj mož obišče zdravnika ter opravi spermiogram. Na pregled se čaka kar nekaj časa, običajno dva meseca.  Midva v tem času nisva izgubila upanja. Kljub moji diagnozi sva vsak mesec čakala na čudež, ki ga na žalost ni bilo.

Sedaj imava v rokah tudi izvide mojega moža. Izvide, za katere sva bila prepričana, da bodo super, brez nepravilnosti. Moj mož je namreč športnik, živi precej zdravo življenje. Poleg tega si ne predstavljaš, da bi lahko imela oba težave. Vendar ni bilo tako. Že ko sva dvignila izvid, je bilo nama ne strokovnjakoma, jasno, da tiste številke ne morejo pomeniti nič dobrega. Po obisku zdravnika sva izvedela, da imava prav. Izvidi spermiograma so bili izredno slabi. Dejali so nama, da v najinem primeru naravna oploditev ne pride v poštev. Pri petindvajsetih letih so naju usmerili na umetno oploditev. Ob tej novici si šokiran. Kako? Kaj? Pa zakaj? Ko prideš do te točke, ne veš ali si žalosten ali jezen. Jezen nase, na zdravnike, na cel svet. Pa ni nihče ničesar kriv. Ženske vse stvari še bolj čustveno doživljamo. Jaz sem se začela izogibati malih otrok, ker sem zmeraj imela oči polne solz. Neplodnost ti povzroči to, da ko izveš, da sta kolega dobila otroka ali pa da ga pričakujeta, nisi samo vesel za njiju, ampak si hkrati žalosten zase. Vesela novica zate ni samo vesela, ampak te spomni na to, kar se dogaja tebi.

Midva sicer nisva obupala, še zdaleč ne. Odločila sva se, da poiščeva še drugo, tretje zdravniško mnenje. Pripravljena sva na samoplačniško zdravljenje. Veva, da naju čaka še kar nekaj pregledov, izvidov, čakanja in zdravljenj. Ampak na konec sveta greva in vse dava za to, da bova enkrat lahko starša.

Ko pogledam nazaj.. Nikoli si nisem mislila, da bova soočena s to diagnozo. Pred dvajsetim sva sanjala, da bova zdaj imela že vsaj enega otroka, če ne dva. Hvaležna pa sem, da sva se že prej pogovarjala o situaciji, kaj pa če..? Hvaležna sem, da sva se našla ravno midva, ki se neizmerno ljubiva in bova skupaj prenesla vse. Tudi če nama je namenjeno, da svojih bioloških otrok ne bova imela. Moliva in upava ter se imava rada. Ugotovila sva, da sva že eden drugemu toliko, da bo tudi to dovolj.

Rada pa bi izkoristila to priložnost, da ubesedim občutke, ki so spremljali najino pot do sem. Ni lahko. Res ni lahko. Ko še nimaš postavljene diagnoze in po tem, ko jo imaš. Ni lahko, ko se sprašuješ »kaj pa če«. Ni lahko, ko si na tem, da se scenarij »kaj pa če« odvija.

Prijatelji in sorodniki parov, ki so že dlje časa skupaj, vam polagam na srce to – ne sprašujte vsakič, ko par srečate – kdaj pa bosta vidva na vrsti, kdaj pa bosta vidva imela otroke? Vsak zase najbolje ve kdaj. Morebiti kdo še ni pripravljen, morebiti ima kakšne težave, morebiti se par srečuje z neplodnostjo. Odločitev za otroka je osebna zadeva, zato ni prav, da se vanjo vpletajo tretje osebe.

Ko pa vam kdo pove, da se srečuje z neplodnostjo, pa pravega odziva ni. “Že ni pravi čas., “Ne sekiraj se, to je še slabše.”, “Vse bo v redu, saj sta še mlada.”… so bili komentarji, ki so me najbolj boleli. Največ pa mi je pomagal objem in to, da me je prijateljica iskreno poslušala.

Midva veva in zaupava, da bo vse v redu. Morda nama je namenjena pot, ki je težja, vendar je najina. In zaupava, da bova zmogla skupaj vse. In če se s podobno situacijo srečuje kdo od bralcev  – verjameva, da je tudi na koncu tega tunela sonce. Z mislimi sva z vami vsemi in moliva za vse nas.

Preberi še

Slovo študentske mame

Slovo študentske mame

Piše: bralka Klara

Sedim na plaži in opazujem moja fanta, ki se igrata. Na morju je zunaj prijetnih 28 stopinj. Voda je osvežilna. In nikjer več ni gruč turistov, ki se borijo za svoj kotiček ob obali. Maladva prosto lazita sem ter tja, kričita in škropita vodo po mili volji. Veliki razvija svojo domišljijo ob tisoč in eni stvaritvi iz peska. Skuhal mi je tudi kosilo in me do pasu zakopal v pesek. Mali sedi v plitvini in pusti, da ga zalivajo valovi. Ob tem spušča radostne zvoke in neumorno brca z malimi nogicami. Oba uživata. Vsak na svoj način.

Srečna sem. Morje, dopust, to je prostor, ko se za nas čas ustavi. Vsak dobi tisti delček, ki mu v velikem mestu doma manjka. Vsak se odklopi na svoj način. Ampak danes mi je malo hudo. V ponedeljek uradno zapuščam klub študentskih mam. Zjutraj se bom odpeljala v službo. Tako, čisto pravo. Ne morem, da ne bi bila malo nostalgična in da se ne bi rahlo smilila sama sebi. Moja študentska leta so bila čudovita. Mogoče se sliši smešno, pa vendar so bila, kljub dvema otroka, tako brezskrbna. Zdaj, ko se pripravljam na delo šele ugotavljam, kako svobodna sem pravzaprav bila.

V ponedeljek bo našo družino zajel nov ritem. Mali gre prvič v vrtec, veliki se vrača med stare prijatelje. Ne bo več mogoče, da ob 7.30 zjutraj vsi še poskakujemo v pižami. Ne bo več samoumevno, da gremo pač lahko na dopust kadarkoli se nam zljubi. Ne bo mi več vseeno, kdaj imam termin pregleda pri zdravniku in roditeljski sestanek v vrtcu. Seznam se mi zdi neskončen. Ne bomo več tako prilagodljivi in spontani. Čeprav morda… bomo postali še bolj prilagodljivi in spontani. Morda bomo bolj znali ceniti skupne trenutke.

In maladva nič ne slutita. Seveda sva jima povedala. Ampak onadva sta vesela in razposajena in se prav nič ne sekirata. Njima se to ne zdi nič tragičnega. Imata ljubeče starše in jih bosta imela tudi po ponedeljku. Ondva uživata ta trenutek, tukaj in zdaj. Učita me, da spremembe v življenju niso katastrofa. Da je sekiranje na zalogo brez veze. Da vsako obdobje prinese nekaj lepega.

Potem me prešine. Dokler bodo otroci, bo veselje in trpljenje. Bo smeh in bodo solze. Bodo potolčena kolena, buške in razbiti kozarci. Bodo neprespane noči, bo kričanje in nagajivi pogledi. Bodo avtomobilčki in lego kocke in tobogani. Bodo skrbi in trenutki ponosa. Bo življenje. In jaz (sem) bom za vedno mama.

Preberi še

Simon in Sara

Družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo

piše: mamica Sara

Trenutno sem mamica enoletne hčerke in študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Z možem sva par že od mojega trinajstega in njegovega petnajstega leta, tako da sva si v mladostnih letih nekako skupaj oblikovala najine življenjske želje in prioritete. Že od nekdaj sva vedela, da si oba želiva družino. To sva vedela že veliko pred najino poklicno usmeritvijo, zato se nama je družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo zdelo pomembnejše od zadostitve »pogojev za družino«, ki pogosto veljajo v družbi, kot so zaključeno šolanje, služba (po možnosti za nedoločen čas), lastna hiša ali vsaj stanovanje ipd. Lani poleti je mož magistriral in si po tem vsakokrat našel kakšno delo, trenutno pa živimo v študentskem domu, kjer je za nas super poskrbljeno.

Poročila sva se po moji končani prvi stopnji (dodiplomski študij) in ker sva si želela ustvariti družino, sem pohitela s pisanjem diplome (in uradno diplomirala na svoj poročni dan), da sem se lahko septembra vpisala na magistrsko stopnjo. Absolventa nisem želela vzeti ravno iz tega razloga, da sem lahko čim več izpitov, predavanj in obveznih vaj opravila še v času nosečnosti. Ker sem rodila sredi maja, sem tako opravila z vso obvezno prisotnostjo na faksu (80%), manjkajoče ure pa sem že preživela v porodnišnici in doma z dojenčico. Ne vem sicer kako so profesorji gledali name, nekateri so pokazali navdušenje, drugi malo manj, a sošolci so me načeloma v nosečnosti podpirali. Nekateri so mi izražali posebno skrb, mi dajali darilca, moje bližje prijateljice pa so bile čisto navdušene in so mi pri gradivu za izpite pogosto pomagale. Sprva sem mislila, da v poletnem semestru (ki se začne v začetku junija) ne bom šla na izpite, vendar je hčerka toliko spala, da sem lahko ta čas izkoristila za učenje in pisanje nalog. Z izpitnimi datumi smo začeli že en teden po porodu, obdobje izpitov pa se je zame končalo že v začetku julija. Prav zaradi speče dojenčice in super spodbujajočega moža sem tako lahko imela celo poletje počitnice.

Zdaj obiskujem drugi letnik magistrskega študija in v prvem semestru sem opravila z vsemi vajami, predavanji in izpiti (v veliko zahvalo možu in prijateljicam, ki so popazile na Zalo). V drugem semestru pa sem začela z opravljanjem prakse in pisanjem magistrske naloge, ker pa se mi z zaključevanjem študija še ne mudi tako, sedaj večino svojega časa preživim s hčerko.

Kot mama študentka mislim, da imam v študijskem obdobju največ časa, priznam pa, da sem imela tudi nekaj težkih dni, ko sem lovila minute za učenje ali počitek (a to jih tako ali tako ima vsak študent ali vsaka mama), vendar je bilo toliko več čudovitih dni, ko sem odkrila svoje sposobnosti učenja v različnih pogojih (in se z užitkom učila!!), ko sem se veliko manj obremenjevala z izpiti, pa je vseeno šlo in ugotovila kaj je v življenju res pomembno. Sprva se nama je z možem zdelo, da se sploh ni nič kaj drastično spremenilo v najinem življenjskem ritmu, vendar z vsakim kobacanjem in korakom vidiva, da je življenje postalo bolj aktivno in oba imava občutek, da veliko bolj ŽIVIVA kot pred rojstvom hčere.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Biogaia

Prebava = težava?

piše: mamica Eva, dr. med.

Ko prvič postaneš mamica, imaš na tisoče vprašanj, dvomov in strahov. Ker dojenček veliko večino časa spi, jé in kaka, je tudi večina vprašanj povezana s tem. Ali dovolj jé? Kaj naj naredim, ko ima krče? Je zelen kakec normalen? Zakaj danes noče spati? Ga zvija? Zakaj pa danes toliko spi? Je dehidriran? Ah ja… ženske in še novopečene mame! Prava zmeda v glavi. 🙂 Tudi jaz sem se počutila podobno…

Ko je bila Neža stara 1 mesec, sem pri njej opazila znake refluksa. Veliko mleka je izbruhala, v ležečem položaju je jokala, ponoči je kašljala in grgrala, začela je zavračati mleko in se nehala rediti. Grozno me je skrbelo. Kot zdravnica sem seveda naštudirala vse v zvezi z refluksom in doma smo takoj začeli izvajati protirefluksne ukrepe: dosledno podiranje kupčkov, večkratni manjši obroki, vsaj pol ure po dojenju v pokončnem položaju (to je bil cca. 10-krat na dan kar podvig!), spanje z dvignjenim vzglavjem. Začeli smo ji dajati tudi probiotične kapljice BioGaia Protectis, ki imajo dokazan učinek pri zmanjšanju polivanja dojenčkov. Izbrala sem kapljice z vitaminom D, ker pokrijejo potrebni dnevni vnos vitamina D pri otrocih in jih, mimogrede, dajem še danes zaradi po raziskavah dokazane zmanjšane možnosti za nastanek osteoporoze kasneje v življenju.

Vse težave z začetnim hranjenjem in prebavo smo nekako prebrodili. Neža je ob uvajanju goste hrane vedno manj polivala, danes z apetitom jé popolnoma vso hrano, nima alergij, res pa je, da ima vitko manekensko postavo. 🙂

Ko sem že mislila, da je obdobje prilagajanja otroka na zunanji svet minilo, se je v bistvu šele začelo. Čas okužb namreč. Neža je v svojem prvem letu imela le nekaj manjših prehladov in nikoli ni bila zares bolna. Tako me je kar pošteno zadelo, ko je kmalu po svojem 1. rojstnem dnevu (na nesrečo ravno za božične praznike) nekje staknila črevesno virozo. Bilo je eno samo driskanje in bruhanje, da nisem več vedela, od kod naj jemljem rezervne posteljnine in oblačila. Podali smo se v boj proti virusom z vsemi možnimi sredstvi. Banane, borovničev čaj, rehidracijske raztopine, ki smo jih na silo dajali po brizgi v usta, ker Neža nič ni hotela piti, Hidrasec prašek in seveda BioGaia probiotične kapljice, ki ob črevesnih okužbah vzpostavijo ravnovesje črevesne flore in spodbujajo imunski sistem. Presenečena sem bila nad sabo, koliko ogabnih stvari lahko prenesem kot mama. Ko je Neža bruhala po meni, mi niti slučajno ni bilo slabo. No, o tem, kakšni pa so občutki, ko še pol ure zatem brišeš in umivaš smrdljivo packarijo, pa rajši ne bom. 🙂

Šele takrat sem se prvič dejansko zavedala, kakšno srečo imam, da je moja hčerka zdrav in vesel otrok. In koliko skrbi mi je prihranjenih. In koliko neprespanih noči. In tekanja okrog zdravnikov in po bolnicah. Zdravje je res največje bogastvo!

Preberi še

Z otrokom se vse začne

Manca: »Z otrokom se vse konča …a meni se je z otrokom vse šele začelo”

piše: mamica Manca

Da najprej povem nekaj o sebi. Stara sem 23 let, še vedno študentka, mamica že 16 mesecev staremu sinčku, veliko delam, živim na svojem in nisem odvisna od nikogar. Precej pestro in za marsikoga neverjetno, ane?

V družbi sem od nekdaj veljala za tisto »taresno«, ki je vedno pazila na vse ostale okoli sebe. Zato dejstvo, da sem zanosila pri 21. letih, niti ni bilo tako zelo presenetljivo. Vsi okoli mene so bili presrečni in začelo se je najbolj divje obdobje v mojem življenju.

Moja nosečnost je bila zelo aktivna in kratka. Ker študiram 200 km stran od kraja, kjer živim, sem se seveda zelo veliko prevozila. Verjetno si predstavljate, kako je potekala vožnja. Na vsakih 15 minut sem se ustavila, da sem šla na WC. 🙂 Ampak je šlo. Tudi telovadila sem na faksu do konca svoje nosečnosti. Torej z velikim trebuhom sem v 9. mesecu nosečnosti poskakovala in igrala košarko. Bilo je res zabavno. 🙂 V tem času sva se z mojim dolgoletnim partnerjem tudi selila in totalno renovirala stanovanje. Jap, dobesedno sva vse razbila in začela znova. Stanovanje je bilo pripravljeno za vselitev šele v zadnjem mesecu moje nosečnosti, zato si verjetno predstavljate, da nisem imela veliko časa za pripravo. Kot pa da to že ni vse dovolj, sem ves čas tudi delala preko študenta. Res je bilo pestro, ampak vse mi je uspelo. Delno to pripisujem tudi temu, da nisem niti za trenutek pomislila, da mi ne bi uspelo. Ves čas sem bila trdno prepričana vase in vedela, da zmorem. Na srečo sem imela tudi precej lahko nosečnost, z izjemo išiasa. Vendar je bil ta zelo hud bolj na začetku nosečnosti, potem pa je sam od sebe izzvenel.

Proti koncu nosečnosti pa se mi je pojavil zelo visok pritisk, ki ni izginil, zato sem bila napotena v porodnišnico. Tam sem bila nekaj časa na opazovanju, nato pa so mi zaradi preeklampsije sprožili porod. Otrok še enostavno ni bil pripravljen za na svet, zato je bilo vse še toliko težje. Moja izkušnja s porodom ni preveč pozitivna, saj sem imela zelo dolgotrajen ter boleč porod in vem, da bi danes naredila veliko stvari drugače. Ampak bilo je prvič, zato sem se prepustila strokovnjakom.

Kljub vsemu pa mi je ostal v spominu samo občutek sreče in ljubezni. Dobila sem zdravega fantka, ki mi je obrnil svet na glavo. Bil je tako lep in popoln, da nisem mogla verjeti, da je to moj otrok. Ja ja, vem, da to reče vsaka mamica, in prav je tako. Prav je, da vsaka vidi svojega otroka v najlepši luči. Skratka, moje življenje je vsekakor postalo izpopolnjeno in srečno. Otrok ni spremenil samo mojega življenja, ampak tudi mene samo. Postala sem samozavestnejša, odgovornejša in tudi bolj odločna. Zaradi njega mi ni nič težko. Kljub vsako-urnemu nočnemu vstajanju se zjutraj zbujam z nasmehom na obrazu in hvaležna za vse, kar imam.

Po porodu sem normalno nadaljevala s faksom in danes je sinko star že 16 mesecev, jaz pa tik pred diplomo. Na srečo je naša fakulteta precej naklonjena mamicam študentkam in se je mogoče tudi veliko dogovoriti. Z otrokom namreč pridobite poseben status, ki vam omogoča različne olajšave. In kako sem izpeljala to, da živim tako daleč stran od faksa? Enostavno. Otroka sem dala v avto, vzela s seboj babico, ki ga je pazila, in se odpravila na izpit. Seveda so bile to zelo zgodnje ure (beri 4 ponoči), saj sem imela pred seboj precej dolgo pot in če sem želela priti ob 8:00 na izpit, ni šlo drugače. Danes je to vse veliko lažje, saj mali obiskuje vrtec, jaz pa v tem času opravim, kar moram. Seveda, pa je potrebno tudi veliko organizacije, da izpeljem v enem dnevu vse, kar si zadam.

Skratka, bistvo tega, kar sem želela povedati je, da se vse da, če se hoče. Če imate cilj in ste odločni, da ga dosežete, vas nič in nihče ne more prepričati v nasprotno. Meni niti za trenutek ni žal, da sem se zanj odločila med študijem. Dal mi je takšno moč, da vem, da zmorem vse. Velikokrat sem slišala: »Z otrokom se vse konča … redko kdo konča faks itd.« Ampak ne, dragi moji, meni se je z otrokom vse šele začelo. Odprla sem novo poglavje v svojem življenju, ki ga pišem z neizmerno ljubeznijo in hvaležnostjo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še