Piše: mamica Helena
Sem oseba, ki vsako stvar načrtuje. Sicer načrt velikokrat propade, ampak namen je dober. Načrtujem predvsem, kaj bi lahko šlo narobe in kako bomo lahko to popravili. Ne vem, ali se temu reče, da si pesimist, vsekakor pa sem na dogodke, ki so pred menoj, rada pripravljena.
In tako je bilo tudi, ko sem na nosečniškem testu zagledala plusek. Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli (no, dajmo reči velika večina njih) usmerjene v novo vlogo, ki me je čakala. Zato menim, da sva se z možem na sam porod, dojenje in starševstvo pripravila, kar sva le najbolje znala in zmogla.
Kot verjetno vsaka nosečnica sem prebrala tisoč in en članek na internetu, se vključila v veliko tako imenovanih ‘mama skupinic’, brala vse mogoče tiskano čtivo, se s prijateljicami, ki so že mame, pogovarjala o njihovih izkušnjah, z možem o vsem naučenem diskutirala pozno v noč in še bi lahko naštevala …
Ampak kljub vsemu, se danes… dobrih 7 mesecev po porodu sprašujem…
Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?
Prišla sem do naslednjih možnih odgovorov:
- ker se samo jaz tako počutim in se bo vsem to, kar berete, zdelo nekaj čudnega,
- če bi se naokoli govorilo, kako težki so začetki, bi morda človeštvo izumrlo, ker se nihče ne bi odločil imeti otroka 🙂
- ker čez čas dejansko pozabiš, kako je bilo,
- ker vsaka ženska misli, da se samo ona tako počuti.
Meni so bili prvi trije meseci z dojenčkom izredno težki, o njih premlevam že dva tedna in ugotavljam, da si resnično nisem predstavljala, da bo tako.
Seveda želiš dostojanstven in lep porod, a kaj ko te sistem povozi, ti si pa takrat brez moči, da bi se borila zase.
Seveda te preveva ljubezen do majcenega bitja v tvojem naročju, a hkrati ti nagajajo hormoni in v resnici ne veš, zakaj se kdaj čudno počutiš.
Seveda si želiš dojiti, ampak hkrati ob treh ponoči, ko se že več kot dve uri boriš z jokajočim dojenčkom in bolečinami v vseh mišicah telesa si rečeš, joj a je to res vredno? Zakaj samo meni ne gre? A ni dojenje nekaj najbolj naravnega?
Seveda imaš rad svojega moža, a si hkrati besna na njega, ker on lahko spi/počiva/kuha/gre v trgovino, ti pa že n-tič danes dojiš.
Seveda si vesela pomoči/obiska, a hkrati zmedena in nemočna, ker ti vsak da svoj ‘dobronamerni’ nasvet.
Seveda želiš potolažiti svojega dojenčka, a kaj ko ga zares sploh še ne poznaš in ne veš zakaj joka – na tej točki ponovno dobiš 1001 ‘dobronamerni’ nasvet od vseh, ki bolje (sarkazem) poznajo tvoje dete.
Seveda želiš biti samozavestna, verjeti vase in si zaupati, a kaj ko ti po glavi roji tako veliko dvomov, če sploh delaš prav.
Seveda želiš biti sproščena in zadovoljna mami (kot jih vidiš na vseh socialnih omrežjih), a kaj ko imaš naenkrat tako veliko odgovornost.
AMPAK, pride čas, ko vse to mine.
Spoznala sem, da kljub temu, da se morda porod ni odvijal, kakor sem si želela, in odnos osebja ni bil tak, kot si ga zaslužim, imam novo izkušnjo, iz katere sem se naučila mnogo stvari o sebi in vem, da se kaj takega ne bo več ponovilo.
Spoznala sem, da približno 3 mesece po porodu, ko ti začnejo izpadati lasje, se tudi hormoni vrnejo v stare tirnice. 🙂
Spoznala sem, da kaj kmalu poznaš svoje dete. Veš kdaj joka, ker je lačno, kdaj zaspano, kdaj si želi tvoje bližine, kdaj pa joka samo zato, ker je pač težko biti dojenček.
Spoznala sem, da tudi, če je naporno, ima dojenje svoj čar. Sploh zdaj, ko se ne počutim več samo kot servis za hrano, ampak vidim, da je to posebna vez med nama.
Spoznala sem, da bo čas, ko bo očka uspaval dete in bom jaz imela tisto urco ekstra zase, tudi kaj kmalu na vidiku.
Spoznala sem, da sva midva njena starša in midva sva zanjo odgovorna. Zato se odločava po svojem občutku in ne po mnenju 1001 mimoidočega, ki daje tako imenovani ‘dobronamerni’ nasvet. 🙂
Spoznala sem, da sem tudi jaz lahko zadovoljna in sproščena mami!
Vem, da smo šele na začetku in nas čaka še veliko dogodivščin in hkrati velikih preizkušenj. Takrat bom verjetno spet šokirana in se spraševala: Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko? 😀
P.s. sej je včasih res težko, ampak večino časa je res lepo. 🙂
Preberi še
