Kategorija: Prijateljice

Baby shower #2

Piše: mamica in nosečka Helena

Že iz prve nosečnosti me na Baby shower vežejo res lepi spomini. Moje prijateljice so se zares potrudile in počutila sem se krasno.

Ne samo, da so me presenetile z darili za dojenčka, všeč mi je bilo predvsem to, da so se posvetile predvsem meni in smo res imele eno res lepo zadnje druženje pred porodom. 

Zato sem si tudi v tej nosečnosti želela doživeti tak dogodek, ampak sem se bala, da ga zaradi celotne epidemiološke situacije žal ne bo oz. da bomo primorane druženje prestaviti na splet. Ker pa imam spletnih dogodkov in predavanj res že vrh glave in ker je logično, da so druženja v živo tista pristna, sem bila zelo zelo srečna, ko sem slišala, da bo dogodek mogoče izvesti v živo. 

Pred nadaljevanjem bi rada samo pojasnila, da je bil dogodek izpeljan v skladu z vsemi predpisi in tudi punce, ki smo bile prisotne smo bile ali cepljene ali testirane ali ravno prebolele. Ravno zaradi zgoraj naštetih razlogov je žal nekaj, meni zelo dragih deklet tudi manjkalo.

Sama sem za organizacijo Baby showerja prosila prijateljico, ki je zbrala ostala dekleta na kup in si zamislila celoten potek popoldneva.

Ker smo igrice kot so merjenje trebuha in razni kvizi o dojenčkih pokrile že pri prvem Baby showerju (več idej za igrice najdete TUKAJ), je bil tokrat predvsem poudarek na druženju. Pripravile so mi dva zelo ganljva posnetka, enega o meni in enega za dojenčico. To je oz. bo res neprecenljiv spomin, ki ga bom skrbno spravila in večkrat pogledala. 

Vprašanja, ki so vam lahko v pomoč pri izdelavi posnetka in na katera so odgovarjale moje prijateljice:

  • ZA MAMI
    • Heleno bi z eno besedo opisala …
    • Moj prvi spomin na Heleno je …
    • Opiši eno smešno prigodo, ki si jo doživela skupaj s Heleno …
    • Heleno kot mamo vidim … (itak, da sem tu jokala kot dež!)
  • ZA DOJENČKA
    • Draga novorojenčica, želimo ti …

Lepo je obdarovati in lepo je biti obdarovan.

Hvaležna sem, da so se prijateljicam (brez moje vednosti!! 🙂 ) javila SLOVENSKA PODJETJA in USTVARJALKE, ki so prispevali darila za ekstra razvajanje naše dojenčice in mene!

Spodaj vam prilagam seznamček daril, ki sem jih prejela in vam lahko služijo kot ideje za obdarovanje vaših dragih prijateljic. Super je, da je poleg daril za dojenčka tudi kakšno za razvajanje mamice. 

A BUUU

  • Piši briši tablice in body sta čudovito darilo in hkrati simpatičen način za ustvarjanje mesečnih fotografij. Priloženi piši-briši oblački pa vsako fotografijo še dodatno popestrijo.
  • Maruša je podjetnica, ki je maja 2016 postala mamica. Med porodniško je redno slikala prav vse Nikove prelomnice, ob tem pa je tudi nastala ideja o foto odejici/bodyju.
  • https://www.abuu.si/products oz. poiščite jih na IG

VEVA.SI

  • Bon za predavanje po lastni izbiri
  • Šola za starše, kjer je dostopen nabor predavanj na vajina vprašanja o porodu, dojenju, vzgoji in zdravju, spanju in odnosih za vso družino.
  • Sama se tudi na porod pripravljam po njihovem programu e-priprava na porod. 
  • https://veva.si

KAKADU.SI

  • Boba wrap– trak za nošenje dojenčka, ki omogoča ergonomski položaj in ima mnogo pozitivnih vplivov na dojenčkov razvoj in na vzpostavljanje navezanosti med mamo in dojenčkom
  • Če bi lahko izbirala samo eno stvar, ki je pri novorojenčku nepogrešljiva, bi bil to Boba wrap oz. Boba x (nosilka).
  • Kakadu-ju je znan po široki izbiri vrhunskih poganjalcev, koles in skirojev ter didaktičnih in drugačnih igrač. Lastnica je bila tudi nekoč študentska mamica, zato sem še toliko bolj navdušena ko lahko s kakšnim nakupom podprem rast te trgovinice!
  • https://kakadu.si

PLENICE RACMAN

  • Podloga za podiranje kupčka, pralni vložki, blazinice dojenje, …
  • Prodajajo veliko trajnostnih izdelkov, ki so ne samo prijazni do narave ampak tudi do mamice. Ko sem v prvi nosečnosti odkrila, da obstajajo pralne blazinice za dojenje, se mi je odprl nov svet, saj so neprimerljivo boljše kot tiste za enkratno uporabo. 
  • https://pleniceracman.si

ZAPISANO.JE

  • Kartice za baby shower
  • Mamica, ki poleg družine in službe, ustvarja tudi ilustracije in zapise z moderno kaligrafijo. Ustvarila je že družinski koledar in sedaj kartice za baby shower, ki popestrijo dogodek in ostanejo dragocen spomin staršema ter prihajajočemu dojenčku. 
  • https://www.facebook.com/zapisanoje.si in na IG profilu.

NAVIHANČKI

  • Zvočna igračka oblaček in ninica
  • Vsi izdelki v spletni butični trgovinici so skrbno izbrani, vsak je nekaj posebnega. Izbirate lahko tudi med unikati, ter ročno šivani izdelki, hand made with love! 
  • https://navihancki.com

TO.TO TOSAMA

  • paket za nego otroka in mamice
  • Mislim, da karkoli boste kupile od znamke TO.TO, ne boste zgrešile. Ali so to krpice, kremice, vse je vrhunske kvalitete in kakovosti. Sama imam doma še njihov lanolin za nego bradavic, mrežaste hlačke, set za nego popka, vate za nego dojenčka, palčke za ušesa, …. Že pri Lari smo uporabljali skoraj vse njihove izdelke in zame nimajo konkurence. 
  • https://www.tosamashop.si/b/to-to/to-to

BLAGOR

  • Čestitka in angelček
  • Lepa darila s krščansko vsebino. Narejena s posebno strastjo in ljubeznijo do vsakega izdelka. Je družinsko podjetje in z veseljem priporočam tudi ob drugih priložnostih, kot so prazniki, krsti, poroke, obhajila, … 
  • https://www.facebook.com/blagor.si ali poklikajte na njihov IG profil

CUCKOO CUPS

  • Body, personalizirana džezva (pri nas smo jo že sprobali tudi za drugo kuho), kava, čaj
  • Slovensko podjetje, ki izdeluje personalizirane emajlirane izdelke, darilne sete, lesene izdelke, hrano in oblačila, …
  • https://cuckoo.si

BABY TORTE

  • 40 pampers plenic št 2, 2x tetra plenica 70×80 cm, nogavičke, plišasti medvedek
  • Edinstveno in UPORABNO presenečenje tako za dojenčka, kot za mamico
  • https://babytorte.si

VOLESKA

LENUHEC.SI

  • Vzglavnik 3v1 (za preprečevanje zaležane glavice), siva swaddle odejica z zvezdicami (pride super prav, ko je vreme ravno nekje vmes in ne želiš zbujati spečega dojenčka, da ga oblečeš, ampak ga samo zaviješ in odneseš v hišo. 
  • Družinsko podjetje, ki ponuja izdelke z unikatnimi potiski. 
  • https://www.lenuhec.si

MALI MIGEC

  • Kartice aktivnosti za dojenčka
  • Mamica, ki je tudi fizioterapevtka (in študentska mamica), pomaga in podpre mamice pri vadbi in pravilnem rokovanju z dojenčkom. 
  • https://www.malimigec.si

NELIPOT

  • Naravni deodorant in prva krema za dojenčka
  • Slovensko podjetje, ki ustvarja naravne izdelke in hkrati misli na okolje. Imamo doma tudi druge njihove izdelke in jih lahko samo pohvalim.
  • https://nelipot.si

NITKA

  • Hlačke ali tako imenovane Nitkine haremke (nosljive zelo dolgo)
  • Družinsko podjetje, ki je iz sanj postalo resničnost. Unikatni izdelki za otroke in odrasle, ker jih tudi sami preizkušajo je njihova kvaliteta in uporabnost vedno optimalna za družine!
  • https://ilovenitka.com

Zate, draga prijateljica

Piše: mamica Helena

Ta zapis je zate, draga prijateljica.

Zate, ki kljub temu, da nimaš otrok, veliko prevečkrat poslušaš moje mami probleme.

Zate, ki (pre)večkrat čakaš odgovor na sporočilo, ker je včasih dan ali teden tako kaotičen, da enostavno ne odgovorim.

Zate, ki se vedno in znova prilagajaš meni, da se sploh lahko vidiva.

Zate, ki kljub temu, da vsaj trikrat prekinem telefonski pogovor, še vedno vztrajaš na drugi strani.

Oprosti, da sem včasih tako v svojem svetu, da ti ne znam prisluhniti.

Hvaležna sem, da mi stojiš ob strani, da ti je najino prijateljstvo dragoceno in da si še vedno želiš moje družbe. Hvala ti, da se lahko pogovarjava tudi o drugih ne »otročjih« temah. Hvala ti, da imaš rada mene in mojo družino.

Velikokrat si v mojih mislih in vedno znova sem hvaležna, da si kljub temu, da je najino življenje trenutno tako zelo različno še vedno vzameva čas druga za drugo.

Hvala vam, drage prijateljice. Veste, katere ste. <3

Dve različni porodni izkušnji

Piše: mamica Špela Pogačnik

Za mano sta dva poroda, dve porodni izkušnji – ena grozna, druga krasna in imam dva čudovita fantka. Oba poroda sta skupaj trajala enajst ur in pol. S tem da je prvi trajal 10ur in 15 min, drugi pa uro in petnajst minut. Prvi se je končal z urgentim carskim rezom, ko sem bila samo še napol zavestna, drugi pa se je končal ko sem mislila da se je šele začel, rodila sem vaginalno, otroček je prišel ven v enem popadku.

To pišem kot vzpodbudo še kakšni drugi mamici s težko porodno izkušnjo. Prvi porod je bil zame zelo travmatičen, težek. Mislila sem, da nikoli več ne bom imela otrok, še več mesecev po rojstvu prvega sina sem imela nočne more, napade tesnobe … tako zelo me je zaznamoval, da sem imela tudi terapevtsko pomoč. Posledično je bil prve tri mesece Nace zelo nemiren, imel je krče, ki so vsak dan trajali od štirih do šetih ur skupaj – to pomeni da se je toliko časa skupaj jokal. Na neki točki z možem nisva vedela ali naj se vrževa skozi okno, ali če je še kakšna druga možnost. Potem so se stvari umirile. Prišli so lažji časi, lepo smo se navadili rutine.

No, tako je prišel tudi nov plusek na testu. Moja reakcija? Jok. Pa ne od sreče, ampak groze, cel film se mi je spet zavrtel pred očmi. Hvala Bogu za Jožeta in prijatelje, da sem lahko sprejela nosečnost. Sem potrebovala kakšna dva meseca in tega se ne sramujem. Nosečnost je bila relativno ok, če ne upoštevamo klasičnih nosečniških slabosti, bolečin v križu in medenici itd.

Tokrat sem se odločila da rodim vaginalno, čeprav je strah bil cel čas prisoten, saj je med prvo in drugo nosečnostjo preteklo le devet mesecev. Otroček je bil že nekaj časa obrnjen z glavico navzdol, nato pa dva tedna pred pdp šok. Ginekologinja naredi še zadnji ultrazvok in pove, da je z nogicami navzdol. Porušil se mi je svet, obrata mi zaradi predhodnega carskega reza ne smejo delati, glede na to da je otrok velik pa je malo možnosti da se bo obrnil nazaj. Tako sem dobila napotnico za perinatalni dnevni center v Ljubljanski porodnišnici, da mi določijo datum za operacijo. Vikend pred pregledom sem si vzela zase in šla na duhovne vaje, kjer so čudovite ženske molile za lep porod. To me je opogumilo, v torek sem šla na pregled, ki traja celo dopoldne, od tega 80% sediš in gledaš v zrak. Zdravnik me pregleda in fantek je bil obrnjen z glavico navzdol. Krasno! V naslednjih minutah pa mi pove, da je velik otrok in da priporoča cr zaradi vseh komplikacij pri prvem porodu… tako sem dobila datum za cr pet dni pred rokom.

Z možem nisva bila mirna in sva po vzpodbudi in nasvetu prijateljice Agate šla po drugo mnenje. Na Jesenicah so potrdili, da ima otrok krasno vstavo, da je sicer malo večji ampak bo naraven porod mogoč. Odvisno je  samo od mene, saj sem mogla bit 100% prepričana da zmorem, ker drugače se lahko ustavi. No, tako so minevali dnevi, datum pdp je je prišel in nič dogajanja. V sredo grem še na zadnji pregled, če ne bo še nič mi naslednji dan sprožijo, saj nisem smela biti preveč dni čez rok. Nič posebnega, greva domov.

In takrat so se začeli popadki… Pobereva starejšega v vrtcu, ga dava v varstvo in greva nazaj na Jesenice. Tam so me sprejeli, ob devetih so opravili pregled, ko mi je odtekla voda. Šla sem v porodno sobo, zaradi rizičnosti sem bila v operacijski. No, preden sem se uspela uleči in mi je babica namestila kanal, je minilo pol ure. Potem so me želele pogledati koliko sem odprta, a je bila glavica že čisto dol. Bilo je zelo intenzivno, med popadki nisem imela časa za počitek, ker so se vrstili en za drugim. Menjala sem bok, predihala še dva popadka, v tretjem je Cene prišel na svet. In jaz? Jaz sem rekla samo: ”A to je to?” Ja, tako hitro je šlo. In bilo je krasno in zelo sem ponosna nase da sem to zmogla! No, tudi glede velikosti se niso zmotili saj sem rodila štirikilskega in 55cm velikega fanta. Sama!

Ne bi mi uspelo brez stalne opore in podpore Jožeta. In seveda prijateljic, ki so stalno poslušale moje skrbi in čustvena stanja, ko sem vsak dan šla skoraj iz pekla do raja:D. Hvala vam, Neža, Jerneja, Manca in moje tri dive.

Tako da drage ženske, mamice. Tudi po grozni izkušnji je lep porod še mogoč! Tisti ki me poznate veste, da nisem tip, ki bi mi bile te čustvene porodne zgodbe pri srcu. Ponavadi vzdihujem in zavijam z očmi. No, zdaj sem pa ena tistih ki jo pišem, ha ha in my face!

Preberi še

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Piše: mamica Helena

Sem oseba, ki vsako stvar načrtuje. Sicer načrt velikokrat propade, ampak namen je dober. Načrtujem predvsem, kaj bi lahko šlo narobe in kako bomo lahko to popravili. Ne vem, ali se temu reče, da si pesimist, vsekakor pa sem na dogodke, ki so pred menoj, rada pripravljena.

In tako je bilo tudi, ko sem na nosečniškem testu zagledala plusek. Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli (no, dajmo reči velika večina njih) usmerjene v novo vlogo, ki me je čakala. Zato menim, da sva se z možem na sam porod, dojenje in starševstvo pripravila, kar sva le najbolje znala in zmogla.

Kot verjetno vsaka nosečnica sem prebrala tisoč in en članek na internetu, se vključila v veliko tako imenovanih ‘mama skupinic’, brala vse mogoče tiskano čtivo, se s prijateljicami, ki so že mame, pogovarjala o njihovih izkušnjah, z možem o vsem naučenem diskutirala pozno v noč in še bi lahko naštevala …

Ampak kljub vsemu, se danes… dobrih 7 mesecev po porodu sprašujem…

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Prišla sem do naslednjih možnih odgovorov:

  1. ker se samo jaz tako počutim in se bo vsem to, kar berete, zdelo nekaj čudnega,
  2. če bi se naokoli govorilo, kako težki so začetki, bi morda človeštvo izumrlo, ker se nihče ne bi odločil imeti otroka 🙂
  3. ker čez čas dejansko pozabiš, kako je bilo,
  4. ker vsaka ženska misli, da se samo ona tako počuti.

Meni so bili prvi trije meseci z dojenčkom izredno težki, o njih premlevam že dva tedna in ugotavljam, da si resnično nisem predstavljala, da bo tako.

Seveda želiš dostojanstven in lep porod, a kaj ko te sistem povozi, ti si pa takrat brez moči, da bi se borila zase.

Seveda te preveva ljubezen do majcenega bitja v tvojem naročju, a hkrati ti nagajajo hormoni in v resnici ne veš, zakaj se kdaj čudno počutiš.

Seveda si želiš dojiti, ampak hkrati ob treh ponoči, ko se že več kot dve uri boriš z jokajočim dojenčkom in bolečinami v vseh mišicah telesa si rečeš, joj a je to res vredno? Zakaj samo meni ne gre? A ni dojenje nekaj najbolj naravnega?

Seveda imaš rad svojega moža, a si hkrati besna na njega, ker on lahko spi/počiva/kuha/gre v trgovino, ti pa že n-tič danes dojiš.

Seveda si vesela pomoči/obiska, a hkrati zmedena in nemočna, ker ti vsak da svoj ‘dobronamerni’ nasvet.

Seveda želiš potolažiti svojega dojenčka, a kaj ko ga zares sploh še ne poznaš in ne veš zakaj joka – na tej točki ponovno dobiš 1001 ‘dobronamerni’ nasvet od vseh, ki bolje (sarkazem) poznajo tvoje dete.

Seveda želiš biti samozavestna, verjeti vase in si zaupati, a kaj ko ti po glavi roji tako veliko dvomov, če sploh delaš prav.

Seveda želiš biti sproščena in zadovoljna mami (kot jih vidiš na vseh socialnih omrežjih), a kaj ko imaš naenkrat tako veliko odgovornost.

AMPAK, pride čas, ko vse to mine.

Spoznala sem, da kljub temu, da se morda porod ni odvijal, kakor sem si želela, in odnos osebja ni bil tak, kot si ga zaslužim, imam novo izkušnjo, iz katere sem se naučila mnogo stvari o sebi in vem, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Spoznala sem, da približno 3 mesece po porodu, ko ti začnejo izpadati lasje, se tudi hormoni vrnejo v stare tirnice. 🙂

Spoznala sem, da kaj kmalu poznaš svoje dete. Veš kdaj joka, ker je lačno, kdaj zaspano, kdaj si želi tvoje bližine, kdaj pa joka samo zato, ker je pač težko biti dojenček.

Spoznala sem, da tudi, če je naporno, ima dojenje svoj čar. Sploh zdaj, ko se ne počutim več samo kot servis za hrano, ampak vidim, da je to posebna vez med nama.

Spoznala sem, da bo čas, ko bo očka uspaval dete in bom jaz imela tisto urco ekstra zase, tudi kaj kmalu na vidiku.

Spoznala sem, da sva midva njena starša in midva sva zanjo odgovorna. Zato se odločava po svojem občutku in ne po mnenju 1001 mimoidočega, ki daje tako imenovani ‘dobronamerni’ nasvet. 🙂

Spoznala sem, da sem tudi jaz lahko zadovoljna in sproščena mami!

Vem, da smo šele na začetku in nas čaka še veliko dogodivščin in hkrati velikih preizkušenj. Takrat bom verjetno spet šokirana in se spraševala: Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko? 😀

P.s. sej je včasih res težko, ampak večino časa je res lepo. 🙂

Preberi še

Študentje na volitve

Študentke, mame, pojdimo na volitve!

Piše: študentska mamica Tina

Državnozborske volitve 2018 se bližajo s svetlobno hitrostjo. Ampak bližje kot je datum, večji je moj cmok v grlu …

V čem je sploh problem? Sama sem bila vzgajana v duhu, da so volitve naša pravica in hkrati NAŠA dolžnost. Spomnim se, kako sem s ponosom prvič šla na volitve. In čeprav volim šele nekaj let, sem šla že velikokrat – ker zadnje čase kar naprej nekaj volimo. 🙂 In vsakič znova, z vsakim predsednikom, referendumom itd. se mi zdi vse skupaj bolj butasto, absurdno in zmedeno. Meni se je naša domovina pomembna, imam jo rada, rada živim v njej. Morda zato ker sem mlada ali pa sem pač preprosto taka, ampak želim si pozitivne energije, želim si sprememb, želim si boljšo prihodnost za vse.

Za razliko od večine mladih, ki jih poznam, se pred volitvijo pozanimam, kaj prebrem, s kom predebatiram in se nato odločim. Vendar … Današnje stanje (vlada) mi ni všeč. In ne želim biti tisti nekdo, ki samo nekaj nerga in komentira, ko pa ima možnost, da sam prispeva, se pa skrije. Vendar danes resnično več ne vem, kdo je res lahko sprememba, kdo je alternativa? Ker me vedno znova razočarajo različne stranke/politike iz obeh polov. Že z oblikovanjem kandidatnih list se dogajajo take komedije, da res več ne vem, ali smo v cirkusu ali v državi. Res si želim poiskati kakšne relavantne informacije, poslušati argumente in rešitve, ki jih predlagajo različne stranke, vendar sem nad mediji vedno znova razočarana (o soočenjih sploh ne bom zgubljala besed). Izgubljena v morju strank in političnih (praznih) obljub sem se tokrat tako vedno bolj nagibala k odločitvi, da volitve izpustim. Ker nima smisla. Ker so vsi isti. Ker naj bo rajši kdo drug odgovoren za to »sranje«.

Vendar… moja vest mi ne da miru. Še vedno menim, da demokracija (lahko) deluje, da smo konec koncev vsi volivci kolektivno odgovorni za državo. In mogoče (naivno) verjamem, da vsak glas šteje. Verjamem, da če bi pa res vsi šli na volitve, bi bila situacija v naši državi drugačne. Kaj pravite? Poskusimo. Pojdimo na volitve, oddajmo svoj glas. Ne idealni stranki (ker ta ne obstaja), ampak tisti, ki nas je najbolj prepričala. Pokažimo, da nam je mar in morda, morda bomo naslednje štiri leta živeli v lepši državi.

Preberi še

jozespela

Špela: Dva tedna po carskem rezu sem šla na sprejemce

Tokrat vam predstavljamo simpatično in energično mamico Špelo. Ima triindvajset let ter obiskuje peti letnik socialne pedagogike na PeF v Ljubljani.

Si študentska mamica, kdaj si dobila sina?

Mojemu sinu je ime Nace, rodil se je med četrtim in petim letnikom. 🙂 Julija sem diplomirala, oktobra sem začela zadnji letnik magisterija, Nace se je pa rodil zgodaj septembra. Bil je majhno presenečenje, ampak sva ga bila z možem zelo vesela!

Si poročena, kako bi opisala svojega moža?

Imam moža, ki ima odličen smisel za humor, je zelo praktičen tip in brihtne glave. Prav zaradi tega je moj mož in ne od katere druge. 🙂 Zelo rad ima najinega Naceta, s katerim mi že zdaj kakšno lumparijo zanalašč zagodeta. Je super mož in oče. Ja, tudi kregava se – oba imava močan temperament, tako da res nikoli ni dolgčas.

 Kako usklajuješ študij, materinstvo in družabno življenje?

Glede na to, da se je Nace rodil septembra, faks pa se začne oktobra je bilo (je še) kar pestro. Najtežje je bilo, ko sem 14 dni po porodu imela sprejemni izpit za magisterij, ker nas je bilo preveč vpisanih. Najbolj zanimivo je to, da me ni skrbelo, kako mi bo šlo na izpitu, ampak kako bom prišla po stopnicah iz stanovanja. 🙂 Imela sem namreč carski rez, po katerem sem komaj iz postelje vstala zaradi bolečin, živeli pa smo v bloku brez dvigala. Tako je moj sinko star komaj 14dni že bil na faksu. Prvi semester sem tako na vaje in seminarje hodila kar z njim – vmes sem ga podojila in potem je spal. Velikokrat ga je vmes tudi pazil moj mož, saj smo imeli večino predavanj v popoldanskem času.

Pri usklajevanju mojega socialnega življenja nimam problemov, saj sem tak tip ženske da ne kompliciram in grem z otrokom praktično povsod. Z Nacetom sva čez dan veliko okoli, ga dam v nosilko in greva. 🙂

Kaj počneš v prostem času?

Težko je definirat kaj je prosti čas, ko imaš dojenčka. Veliko berem, hodim na sprehode in gledam serije. 😉 Enkrat na mesec greva s prijateljico Nežo na nohtke z najinima sinovoma – to je najino razvajanje in si ga z veseljem privoščiva. Tudi z možem imava čas za zase, ob večerih, ko gre sinko spat.

Kako nate gledajo sošolci, profesorji, okolica?

To bi bilo verjetno treba njih vprašat, me pa vsi spodbujajo in pomagajo pri obveznostih.

Prihajaš iz velike družine. Tvoj sin Nace ima manj kot leto starejšo teto, to se ne zgodi velikokrat. 

To je tako srečno naključje, ja. Prav lepo je, drug drugega sta vedno vesela in imata zagotovljeno družbo. Glede nasvetov pa je tako-vedno kličem mamo, ampak mislim da bi jo tudi če ne bi imela toliko mlajše sestrice. Mame so pač mame. 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Spontani splav

1 + 1 ni vedno 3 ali Ko spregovoriš, nagovoriš

1 Comment

Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”
”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.
Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.
”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”
Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.

Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.
Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.
Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.
”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.
”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”
Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.
”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.

Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.
Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.

Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.
Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.
Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?
Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”
Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.
Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.

Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.
Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.
Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.

Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.
Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…

In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.
Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.
In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.

Preberi še

Ideje za zmenke

Leave a comment

Piše: Julijina (zaročena) teta Katja

Zmenek je nekakšno srečanje, ki naj bi skozi spoznavanje vodilo v odnos. Zmenki torej niso le za samske, ki iščejo svojo sorodno dušo, temveč tudi za tiste, ki so že v zvezi. Pa naj bo to nekaj mesecev, let ali pa več desetletij.

Spoznavanje drug drugega traja celo življenje. Torej morajo tudi zmenki trajati celo življenje. Neki družinski prijatelj, oče petih otrok, je rekel: “Ženske nikoli ne smeš nehat osvajati. Marsikateri moški misli, da je dosegel cilj, ko je osvojil žensko srce in ko je ta postala njegova punca ali žena. A ni tako. Odnos je vsak dan potrebno gojiti, skrbeti zanj, mu nameniti čas.”

Na začetku skupne poti imamo veliko idej in energije za skupni čas s svojim dragim oz. svojo drago. Z leti pa se včasih kar pozabimo razvajati, pozabimo biti romantiki, v naših mislih ni več toliko norih idej. Ob takooo polnih urnikih in ‘neodložljivih’ obveznostih kar izpuhti tistih 24 ur. Ampak … ali smo pozabili, da nam ravno takšni mali skupni trenutki dajo nov zagon in veselje tako za odnos, kot za celo življenje?

Par nasvetov za začetek:

  1. Mesečni zmenki so zakon! Lahko se dogovorita, da je vsak mesec eden odgovoren za organizacijo zmenka. Predlaga datum in uro zmenka, najde idejo za zmenek (ki je lahko presenečenje za drugega) in se čim bolj potrudi in dodela plan.
  2. “Nimava denarja” ni dober izgovor. Toliko stvari se da početi zastonj ali z “low-budgetom”.
  3. “Nimava časa” ni dober izgovor. Nihče ni omenjal časovnega trajanja zmenka. Kakšen mesec si bomo lahko vzeli več časa, spet drugi pa manj. Sicer pa mislim, da bi vsi raje kratko 10-minutno masažo z dišečim oljem kot pa “nič”? 🙂
  4. SPLAČA SE! Vse, kar vlagata v vajin odnos, vaju bo povezalo. Bolj se bosta lahko ljubila, lažje se bo pogovarjati in reševati spore, ki so del vsakega odnosa.

Še nekaj predlogov za zmenke. Seveda pa je še bolje poslušati svoje srce in premisliti, kaj ima naša najdražja oseba najraje.

Zmenki, ki terjajo nekaj denarja:

    • ogled predstav – opera, muzikal, gledališče, kino
    • posebno kosilo ali večerja – pojdita nekam, kjer še nista bila (ni pomembno, ali gresta na drago večerjo ali pa kebab na bon)
    • Teden restavracij – dvakrat na leto prestižne restavracije po Sloveniji ponudijo vrhunske menije za enotno ceno 17 €
    • obisk koncerta – pa naj bo to zvrst, ki jo imata rada, ali pa nekaj, kar še nista nikoli poslušala v živo
    • izlet v neznano – ne potrebujeta avta, zakaj ne bi za spremembo šla z vlakom, avtobusom, Flixbusom?
    • zabava v adrenalinskem ali zabaviščnem parku
    • vožnja s čolnom ali ladijco po reki
    • posebno pivo ali kava – pojdita v kavarno, pivnico ali pub in poizkusita nekaj novega
    • potovanje – lahko je daljše potovanje v tujino, ali pa le vikend obisk prijateljev na drugem koncu Slovenije
    • kupi mu/ji rožico – kar tako, brez razloga

Zmenki, ki naju nič ne stanejo:

    • obisk koncerta ali predstave – veliko koncertov na trgih, v mestih, po cerkvah ali galerijah je zastonj
    • posebni zajtrk – sveže stisnjen pomarančni sok, topli francoski rogljiček …
    • domači ogled filma ali risanke iz otroštva – obudita spomine in skozi “odrasle” oči poglejta kakšno risanko
    • masaža
    • sprehod – jutranji, opazovanje sončnega zahoda iz bližnjega hriba
    • kolesarski izlet
    • piknik v parku
    • skupno prepevanje, igranje inštrumentov
    • naučita se plesati – na Youtube-u je veliko “tutorialov”
    • skupna peka palačink, sladic
    • družabne igre za dva – šah, spomin, Naseljenci otoka Katan, Mikado, Človek ne jezi se, Ligretto, sestavljanje puzzel …
    • skupni šport – tek, metanje na koš, badminton …
    • ogled lokalnih znamenitosti – raziskujta, fotografirajta, se zabavajta (razgledna točka, muzeji, botanični vrt, parki, cerkve, galerije, gradovi)
    • sezonska zabava – kepanje, sankanje, delanje snežaka, angelčka, obmetavanje z jesenskim listjem, nabiranje spomladanskih rož, sončenje ob bližnji reki
    • obujanje spominov ob fotografijah – ob starih albumih fotografij si povejta zgodbe iz otroštva, uredita albume, naročita nove slike
    • opazovanje zvezd – naložita si aplikacijo in poglejta ozvezdja
    • zanimivo predavanje – udeležita se kakšnega zanimivega predavanja iz področja, ki vaju zanima
    • testna vožnja z vajinim sanjskim avtomobilom

Za vse (še) ne mame

2 komentarja

Piše: mamica Petra

Drage (še) ne mame. Večkrat dobimo sporočilo ali pa nam prijateljica med klepetom zaupa, da rada prebere kakšen naš članek, čeprav (še) ni mama. Danes, na materinski dan, bi rade posvetile objavo vsem (še) ne mamam.

Življenje ima z vsakim različne načrte. Mogoče še nisi mama, ker si preprosto tega (še) ne želiš. Mogoče pa je to tvoja boleča rana. Morda iščeš pravega partnerja ali moža. Mogoče sta med tistimi pari, ki potrebujejo več časa, da jim uspe dobiti otroka. Morda te je strah, da otročka nikoli ne boš mogla imeti zaradi kakšnega drugega razloga.

Verjetno te včasih razjezimo s kakšno objavo, ko se pritožujemo, kako nam otroci ne pustijo spiti kave, se urediti ali spati. Morda se ti utrne kakšna solzica, ko vidiš sliko dojenčka, ki se brezzobo smehlja svoji mamici. Danes bi ti rade dale ceno, saj ti na današnji praznik nihče ne prinese risbice, s katere se trudiš razbrati, kaj je na njej, ali zapoje: “Mamica je kakor zarja”. Zaupamo, da ti bo življenje dalo to, kar si zaslužiš. Da ti bo nekoč dano postati mama. Na kakršenkoli način.

In obljubimo, da bomo danes hvaležne za to, kar imamo. Ko bomo ponoči že dvajsetič vstale, bomo to storile z nasmehom na ustnicah in z zavedanjem, da ni samoumevno, da smo mame.

Preberi še

Ali nosečnica sodi v predavalnico?

Leave a comment

Piše : sošolka študentskih nosečk Helena Cupin

Imeti nosečko v razredu je res velik dar.

Oktobra sem stopila v že poznano predavalnico, saj sem tu preživela že tri leta študija. Po eni strani sem se počutila domače in pogumno, po drugi strani pa na trnih, saj sem kar naenkrat stala pred novimi izzivi, novimi sošolci, ki jih še ne poznam.

A tam, na najinem običajnem mestu, je sedela sošolka, moja prijateljica, ki je v svojem trebuščku skrivala še enega študentka!

Presrečna sem bila, da bom lahko iz prve roke spremljala rast tega trebuščka in dobila veliko novih informacij (brez olepšav) o tem, kaj dejansko pomeni biti noseč.

Mislim, da je ta ˝dojenček penček˝, kot sem ga ljubkovalno klicala, prinesel v moje življenje veliko veselja, še preden je sploh privekal na svet!

V upanju na kakšno brco, smo sosede neprestano božale trebuh, včasih smo mu kaj povedale ali razložile (naučila sem ga že kako mi je ime in podobne pomembne podatke) :). Ko je bilo mamici slabo, smo začeli vsi hitro brskati po torbicah in iskti nekaj sladkega. Včasih, ko je bila lakota tako huda, smo kar med kratkim odmorom dirkali do prve pekarne po sendvič in oskrbeli hudo sestradanost (kar smo seveda tudi ostali sošolci izkoristili za hitro malico)! 😉

Kdaj, ko je Neža med predavanji odhitela na stranišče in je ni bilo nazaj v uglednem času, me je že malce zaskrbelo (v glavi so se že pletli scenariji, kako leži kje ob stranišču ali pa je padla po stopnicah …), a ob pogledu po predavalnici, sem vedno hitro lahko sklepala, da najverjetneje na hodniku klepeta z Mileno. Milena je naša sošolka, ena izmed dveh babic, ki so strokovno oskrbovale naše nosečke (ja, v resnici nismo imeli samo ene, temveč kar tri nosečke + dve profesorici).

Ko smo si ogledovali slikice iz ultrazvoka, sta se obe bahavo muzali, saj sta edini vedeli spol dojenčka.

Ta baby boom je v naš razred prinesel veliko sočutja, razumevanja, sreče, veselja in navdušenja, da smo se, ne samo bolje povezali, ampak tudi naučili skrbeti drug za drugega. V izpitnem obdobju so nam bile nosečnice zgled in motivacija, saj če so one zmogle, hotele in se trudile, zakaj ne bi tudi mi?

Morda se navzven zdi, da utesnjujoče klopi, neprestano sedenje in bolj ali manj oddaljena stranišča niso naravni habitat nosečnic (predvsem proti koncu nosečnosti), a je predavalnica prostor, kjer je omogočena skupna rast in prostor podpore. S trebuščki rastemo tudi mi, sošolci, z drobnimi pozornostmi, z neskončno vprašanji in hkrati s podoporo in pričakovanjem dojenčkov.

In prvi izmed treh je prišel na svet. Zdrav in vesel, mamica pa srečna in zaljubljena. Čakamo še dva!

Preberi še