Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Piše: mamica Helena

Sem oseba, ki vsako stvar načrtuje. Sicer načrt velikokrat propade, ampak namen je dober. Načrtujem predvsem, kaj bi lahko šlo narobe in kako bomo lahko to popravili. Ne vem, ali se temu reče, da si pesimist, vsekakor pa sem na dogodke, ki so pred menoj, rada pripravljena.

In tako je bilo tudi, ko sem na nosečniškem testu zagledala plusek. Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli (no, dajmo reči velika večina njih) usmerjene v novo vlogo, ki me je čakala. Zato menim, da sva se z možem na sam porod, dojenje in starševstvo pripravila, kar sva le najbolje znala in zmogla.

Kot verjetno vsaka nosečnica sem prebrala tisoč in en članek na internetu, se vključila v veliko tako imenovanih ‘mama skupinic’, brala vse mogoče tiskano čtivo, se s prijateljicami, ki so že mame, pogovarjala o njihovih izkušnjah, z možem o vsem naučenem diskutirala pozno v noč in še bi lahko naštevala …

Ampak kljub vsemu, se danes… dobrih 7 mesecev po porodu sprašujem…

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Prišla sem do naslednjih možnih odgovorov:

  1. ker se samo jaz tako počutim in se bo vsem to, kar berete, zdelo nekaj čudnega,
  2. če bi se naokoli govorilo, kako težki so začetki, bi morda človeštvo izumrlo, ker se nihče ne bi odločil imeti otroka 🙂
  3. ker čez čas dejansko pozabiš, kako je bilo,
  4. ker vsaka ženska misli, da se samo ona tako počuti.

Meni so bili prvi trije meseci z dojenčkom izredno težki, o njih premlevam že dva tedna in ugotavljam, da si resnično nisem predstavljala, da bo tako.

Seveda želiš dostojanstven in lep porod, a kaj ko te sistem povozi, ti si pa takrat brez moči, da bi se borila zase.

Seveda te preveva ljubezen do majcenega bitja v tvojem naročju, a hkrati ti nagajajo hormoni in v resnici ne veš, zakaj se kdaj čudno počutiš.

Seveda si želiš dojiti, ampak hkrati ob treh ponoči, ko se že več kot dve uri boriš z jokajočim dojenčkom in bolečinami v vseh mišicah telesa si rečeš, joj a je to res vredno? Zakaj samo meni ne gre? A ni dojenje nekaj najbolj naravnega?

Seveda imaš rad svojega moža, a si hkrati besna na njega, ker on lahko spi/počiva/kuha/gre v trgovino, ti pa že n-tič danes dojiš.

Seveda si vesela pomoči/obiska, a hkrati zmedena in nemočna, ker ti vsak da svoj ‘dobronamerni’ nasvet.

Seveda želiš potolažiti svojega dojenčka, a kaj ko ga zares sploh še ne poznaš in ne veš zakaj joka – na tej točki ponovno dobiš 1001 ‘dobronamerni’ nasvet od vseh, ki bolje (sarkazem) poznajo tvoje dete.

Seveda želiš biti samozavestna, verjeti vase in si zaupati, a kaj ko ti po glavi roji tako veliko dvomov, če sploh delaš prav.

Seveda želiš biti sproščena in zadovoljna mami (kot jih vidiš na vseh socialnih omrežjih), a kaj ko imaš naenkrat tako veliko odgovornost.

AMPAK, pride čas, ko vse to mine.

Spoznala sem, da kljub temu, da se morda porod ni odvijal, kakor sem si želela, in odnos osebja ni bil tak, kot si ga zaslužim, imam novo izkušnjo, iz katere sem se naučila mnogo stvari o sebi in vem, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Spoznala sem, da približno 3 mesece po porodu, ko ti začnejo izpadati lasje, se tudi hormoni vrnejo v stare tirnice. 🙂

Spoznala sem, da kaj kmalu poznaš svoje dete. Veš kdaj joka, ker je lačno, kdaj zaspano, kdaj si želi tvoje bližine, kdaj pa joka samo zato, ker je pač težko biti dojenček.

Spoznala sem, da tudi, če je naporno, ima dojenje svoj čar. Sploh zdaj, ko se ne počutim več samo kot servis za hrano, ampak vidim, da je to posebna vez med nama.

Spoznala sem, da bo čas, ko bo očka uspaval dete in bom jaz imela tisto urco ekstra zase, tudi kaj kmalu na vidiku.

Spoznala sem, da sva midva njena starša in midva sva zanjo odgovorna. Zato se odločava po svojem občutku in ne po mnenju 1001 mimoidočega, ki daje tako imenovani ‘dobronamerni’ nasvet. 🙂

Spoznala sem, da sem tudi jaz lahko zadovoljna in sproščena mami!

Vem, da smo šele na začetku in nas čaka še veliko dogodivščin in hkrati velikih preizkušenj. Takrat bom verjetno spet šokirana in se spraševala: Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko? 😀

P.s. sej je včasih res težko, ampak večino časa je res lepo. 🙂

Preberi še

Študentje na volitve

Študentke, mame, pojdimo na volitve!

Piše: študentska mamica Tina

Državnozborske volitve 2018 se bližajo s svetlobno hitrostjo. Ampak bližje kot je datum, večji je moj cmok v grlu …

V čem je sploh problem? Sama sem bila vzgajana v duhu, da so volitve naša pravica in hkrati NAŠA dolžnost. Spomnim se, kako sem s ponosom prvič šla na volitve. In čeprav volim šele nekaj let, sem šla že velikokrat – ker zadnje čase kar naprej nekaj volimo. 🙂 In vsakič znova, z vsakim predsednikom, referendumom itd. se mi zdi vse skupaj bolj butasto, absurdno in zmedeno. Meni se je naša domovina pomembna, imam jo rada, rada živim v njej. Morda zato ker sem mlada ali pa sem pač preprosto taka, ampak želim si pozitivne energije, želim si sprememb, želim si boljšo prihodnost za vse.

Za razliko od večine mladih, ki jih poznam, se pred volitvijo pozanimam, kaj prebrem, s kom predebatiram in se nato odločim. Vendar … Današnje stanje (vlada) mi ni všeč. In ne želim biti tisti nekdo, ki samo nekaj nerga in komentira, ko pa ima možnost, da sam prispeva, se pa skrije. Vendar danes resnično več ne vem, kdo je res lahko sprememba, kdo je alternativa? Ker me vedno znova razočarajo različne stranke/politike iz obeh polov. Že z oblikovanjem kandidatnih list se dogajajo take komedije, da res več ne vem, ali smo v cirkusu ali v državi. Res si želim poiskati kakšne relavantne informacije, poslušati argumente in rešitve, ki jih predlagajo različne stranke, vendar sem nad mediji vedno znova razočarana (o soočenjih sploh ne bom zgubljala besed). Izgubljena v morju strank in političnih (praznih) obljub sem se tokrat tako vedno bolj nagibala k odločitvi, da volitve izpustim. Ker nima smisla. Ker so vsi isti. Ker naj bo rajši kdo drug odgovoren za to »sranje«.

Vendar… moja vest mi ne da miru. Še vedno menim, da demokracija (lahko) deluje, da smo konec koncev vsi volivci kolektivno odgovorni za državo. In mogoče (naivno) verjamem, da vsak glas šteje. Verjamem, da če bi pa res vsi šli na volitve, bi bila situacija v naši državi drugačne. Kaj pravite? Poskusimo. Pojdimo na volitve, oddajmo svoj glas. Ne idealni stranki (ker ta ne obstaja), ampak tisti, ki nas je najbolj prepričala. Pokažimo, da nam je mar in morda, morda bomo naslednje štiri leta živeli v lepši državi.

Preberi še

jozespela

Špela: Dva tedna po carskem rezu sem šla na sprejemce

Tokrat vam predstavljamo simpatično in energično mamico Špelo. Ima triindvajset let ter obiskuje peti letnik socialne pedagogike na PeF v Ljubljani.

Si študentska mamica, kdaj si dobila sina?

Mojemu sinu je ime Nace, rodil se je med četrtim in petim letnikom. 🙂 Julija sem diplomirala, oktobra sem začela zadnji letnik magisterija, Nace se je pa rodil zgodaj septembra. Bil je majhno presenečenje, ampak sva ga bila z možem zelo vesela!

Si poročena, kako bi opisala svojega moža?

Imam moža, ki ima odličen smisel za humor, je zelo praktičen tip in brihtne glave. Prav zaradi tega je moj mož in ne od katere druge. 🙂 Zelo rad ima najinega Naceta, s katerim mi že zdaj kakšno lumparijo zanalašč zagodeta. Je super mož in oče. Ja, tudi kregava se – oba imava močan temperament, tako da res nikoli ni dolgčas.

 Kako usklajuješ študij, materinstvo in družabno življenje?

Glede na to, da se je Nace rodil septembra, faks pa se začne oktobra je bilo (je še) kar pestro. Najtežje je bilo, ko sem 14 dni po porodu imela sprejemni izpit za magisterij, ker nas je bilo preveč vpisanih. Najbolj zanimivo je to, da me ni skrbelo, kako mi bo šlo na izpitu, ampak kako bom prišla po stopnicah iz stanovanja. 🙂 Imela sem namreč carski rez, po katerem sem komaj iz postelje vstala zaradi bolečin, živeli pa smo v bloku brez dvigala. Tako je moj sinko star komaj 14dni že bil na faksu. Prvi semester sem tako na vaje in seminarje hodila kar z njim – vmes sem ga podojila in potem je spal. Velikokrat ga je vmes tudi pazil moj mož, saj smo imeli večino predavanj v popoldanskem času.

Pri usklajevanju mojega socialnega življenja nimam problemov, saj sem tak tip ženske da ne kompliciram in grem z otrokom praktično povsod. Z Nacetom sva čez dan veliko okoli, ga dam v nosilko in greva. 🙂

Kaj počneš v prostem času?

Težko je definirat kaj je prosti čas, ko imaš dojenčka. Veliko berem, hodim na sprehode in gledam serije. 😉 Enkrat na mesec greva s prijateljico Nežo na nohtke z najinima sinovoma – to je najino razvajanje in si ga z veseljem privoščiva. Tudi z možem imava čas za zase, ob večerih, ko gre sinko spat.

Kako nate gledajo sošolci, profesorji, okolica?

To bi bilo verjetno treba njih vprašat, me pa vsi spodbujajo in pomagajo pri obveznostih.

Prihajaš iz velike družine. Tvoj sin Nace ima manj kot leto starejšo teto, to se ne zgodi velikokrat. 

To je tako srečno naključje, ja. Prav lepo je, drug drugega sta vedno vesela in imata zagotovljeno družbo. Glede nasvetov pa je tako-vedno kličem mamo, ampak mislim da bi jo tudi če ne bi imela toliko mlajše sestrice. Mame so pač mame. 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Spontani splav

1 + 1 ni vedno 3 ali Ko spregovoriš, nagovoriš

Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”
”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.
Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.
”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”
Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.

Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.
Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.
Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.
”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.
”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”
Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.
”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.

Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.
Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.

Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.
Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.
Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?
Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”
Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.
Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.

Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.
Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.
Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.

Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.
Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…

In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.
Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.
In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.

Preberi še

Ideje za zmenke

Piše: Julijina (zaročena) teta Katja

Zmenek je nekakšno srečanje, ki naj bi skozi spoznavanje vodilo v odnos. Zmenki torej niso le za samske, ki iščejo svojo sorodno dušo, temveč tudi za tiste, ki so že v zvezi. Pa naj bo to nekaj mesecev, let ali pa več desetletij.

Spoznavanje drug drugega traja celo življenje. Torej morajo tudi zmenki trajati celo življenje. Neki družinski prijatelj, oče petih otrok, je rekel: “Ženske nikoli ne smeš nehat osvajati. Marsikateri moški misli, da je dosegel cilj, ko je osvojil žensko srce in ko je ta postala njegova punca ali žena. A ni tako. Odnos je vsak dan potrebno gojiti, skrbeti zanj, mu nameniti čas.”

Na začetku skupne poti imamo veliko idej in energije za skupni čas s svojim dragim oz. svojo drago. Z leti pa se včasih kar pozabimo razvajati, pozabimo biti romantiki, v naših mislih ni več toliko norih idej. Ob takooo polnih urnikih in ‘neodložljivih’ obveznostih kar izpuhti tistih 24 ur. Ampak … ali smo pozabili, da nam ravno takšni mali skupni trenutki dajo nov zagon in veselje tako za odnos, kot za celo življenje?

Par nasvetov za začetek:

  1. Mesečni zmenki so zakon! Lahko se dogovorita, da je vsak mesec eden odgovoren za organizacijo zmenka. Predlaga datum in uro zmenka, najde idejo za zmenek (ki je lahko presenečenje za drugega) in se čim bolj potrudi in dodela plan.
  2. “Nimava denarja” ni dober izgovor. Toliko stvari se da početi zastonj ali z “low-budgetom”.
  3. “Nimava časa” ni dober izgovor. Nihče ni omenjal časovnega trajanja zmenka. Kakšen mesec si bomo lahko vzeli več časa, spet drugi pa manj. Sicer pa mislim, da bi vsi raje kratko 10-minutno masažo z dišečim oljem kot pa “nič”? 🙂
  4. SPLAČA SE! Vse, kar vlagata v vajin odnos, vaju bo povezalo. Bolj se bosta lahko ljubila, lažje se bo pogovarjati in reševati spore, ki so del vsakega odnosa.

Še nekaj predlogov za zmenke. Seveda pa je še bolje poslušati svoje srce in premisliti, kaj ima naša najdražja oseba najraje.

Zmenki, ki terjajo nekaj denarja:

    • ogled predstav – opera, muzikal, gledališče, kino
    • posebno kosilo ali večerja – pojdita nekam, kjer še nista bila (ni pomembno, ali gresta na drago večerjo ali pa kebab na bon)
    • Teden restavracij – dvakrat na leto prestižne restavracije po Sloveniji ponudijo vrhunske menije za enotno ceno 17 €
    • obisk koncerta – pa naj bo to zvrst, ki jo imata rada, ali pa nekaj, kar še nista nikoli poslušala v živo
    • izlet v neznano – ne potrebujeta avta, zakaj ne bi za spremembo šla z vlakom, avtobusom, Flixbusom?
    • zabava v adrenalinskem ali zabaviščnem parku
    • vožnja s čolnom ali ladijco po reki
    • posebno pivo ali kava – pojdita v kavarno, pivnico ali pub in poizkusita nekaj novega
    • potovanje – lahko je daljše potovanje v tujino, ali pa le vikend obisk prijateljev na drugem koncu Slovenije
    • kupi mu/ji rožico – kar tako, brez razloga

Zmenki, ki naju nič ne stanejo:

    • obisk koncerta ali predstave – veliko koncertov na trgih, v mestih, po cerkvah ali galerijah je zastonj
    • posebni zajtrk – sveže stisnjen pomarančni sok, topli francoski rogljiček …
    • domači ogled filma ali risanke iz otroštva – obudita spomine in skozi “odrasle” oči poglejta kakšno risanko
    • masaža
    • sprehod – jutranji, opazovanje sončnega zahoda iz bližnjega hriba
    • kolesarski izlet
    • piknik v parku
    • skupno prepevanje, igranje inštrumentov
    • naučita se plesati – na Youtube-u je veliko “tutorialov”
    • skupna peka palačink, sladic
    • družabne igre za dva – šah, spomin, Naseljenci otoka Katan, Mikado, Človek ne jezi se, Ligretto, sestavljanje puzzel …
    • skupni šport – tek, metanje na koš, badminton …
    • ogled lokalnih znamenitosti – raziskujta, fotografirajta, se zabavajta (razgledna točka, muzeji, botanični vrt, parki, cerkve, galerije, gradovi)
    • sezonska zabava – kepanje, sankanje, delanje snežaka, angelčka, obmetavanje z jesenskim listjem, nabiranje spomladanskih rož, sončenje ob bližnji reki
    • obujanje spominov ob fotografijah – ob starih albumih fotografij si povejta zgodbe iz otroštva, uredita albume, naročita nove slike
    • opazovanje zvezd – naložita si aplikacijo in poglejta ozvezdja
    • zanimivo predavanje – udeležita se kakšnega zanimivega predavanja iz področja, ki vaju zanima
    • testna vožnja z vajinim sanjskim avtomobilom

Za vse (še) ne mame

Piše: mamica Petra

Drage (še) ne mame. Večkrat dobimo sporočilo ali pa nam prijateljica med klepetom zaupa, da rada prebere kakšen naš članek, čeprav (še) ni mama. Danes, na materinski dan, bi rade posvetile objavo vsem (še) ne mamam.

Življenje ima z vsakim različne načrte. Mogoče še nisi mama, ker si preprosto tega (še) ne želiš. Mogoče pa je to tvoja boleča rana. Morda iščeš pravega partnerja ali moža. Mogoče sta med tistimi pari, ki potrebujejo več časa, da jim uspe dobiti otroka. Morda te je strah, da otročka nikoli ne boš mogla imeti zaradi kakšnega drugega razloga.

Verjetno te včasih razjezimo s kakšno objavo, ko se pritožujemo, kako nam otroci ne pustijo spiti kave, se urediti ali spati. Morda se ti utrne kakšna solzica, ko vidiš sliko dojenčka, ki se brezzobo smehlja svoji mamici. Danes bi ti rade dale ceno, saj ti na današnji praznik nihče ne prinese risbice, s katere se trudiš razbrati, kaj je na njej, ali zapoje: “Mamica je kakor zarja”. Zaupamo, da ti bo življenje dalo to, kar si zaslužiš. Da ti bo nekoč dano postati mama. Na kakršenkoli način.

In obljubimo, da bomo danes hvaležne za to, kar imamo. Ko bomo ponoči že dvajsetič vstale, bomo to storile z nasmehom na ustnicah in z zavedanjem, da ni samoumevno, da smo mame.

Preberi še

Ali nosečnica sodi v predavalnico?

Piše : sošolka študentskih nosečk Helena Cupin

Imeti nosečko v razredu je res velik dar.

Oktobra sem stopila v že poznano predavalnico, saj sem tu preživela že tri leta študija. Po eni strani sem se počutila domače in pogumno, po drugi strani pa na trnih, saj sem kar naenkrat stala pred novimi izzivi, novimi sošolci, ki jih še ne poznam.

A tam, na najinem običajnem mestu, je sedela sošolka, moja prijateljica, ki je v svojem trebuščku skrivala še enega študentka!

Presrečna sem bila, da bom lahko iz prve roke spremljala rast tega trebuščka in dobila veliko novih informacij (brez olepšav) o tem, kaj dejansko pomeni biti noseč.

Mislim, da je ta ˝dojenček penček˝, kot sem ga ljubkovalno klicala, prinesel v moje življenje veliko veselja, še preden je sploh privekal na svet!

V upanju na kakšno brco, smo sosede neprestano božale trebuh, včasih smo mu kaj povedale ali razložile (naučila sem ga že kako mi je ime in podobne pomembne podatke) :). Ko je bilo mamici slabo, smo začeli vsi hitro brskati po torbicah in iskti nekaj sladkega. Včasih, ko je bila lakota tako huda, smo kar med kratkim odmorom dirkali do prve pekarne po sendvič in oskrbeli hudo sestradanost (kar smo seveda tudi ostali sošolci izkoristili za hitro malico)! 😉

Kdaj, ko je Neža med predavanji odhitela na stranišče in je ni bilo nazaj v uglednem času, me je že malce zaskrbelo (v glavi so se že pletli scenariji, kako leži kje ob stranišču ali pa je padla po stopnicah …), a ob pogledu po predavalnici, sem vedno hitro lahko sklepala, da najverjetneje na hodniku klepeta z Mileno. Milena je naša sošolka, ena izmed dveh babic, ki so strokovno oskrbovale naše nosečke (ja, v resnici nismo imeli samo ene, temveč kar tri nosečke + dve profesorici).

Ko smo si ogledovali slikice iz ultrazvoka, sta se obe bahavo muzali, saj sta edini vedeli spol dojenčka.

Ta baby boom je v naš razred prinesel veliko sočutja, razumevanja, sreče, veselja in navdušenja, da smo se, ne samo bolje povezali, ampak tudi naučili skrbeti drug za drugega. V izpitnem obdobju so nam bile nosečnice zgled in motivacija, saj če so one zmogle, hotele in se trudile, zakaj ne bi tudi mi?

Morda se navzven zdi, da utesnjujoče klopi, neprestano sedenje in bolj ali manj oddaljena stranišča niso naravni habitat nosečnic (predvsem proti koncu nosečnosti), a je predavalnica prostor, kjer je omogočena skupna rast in prostor podpore. S trebuščki rastemo tudi mi, sošolci, z drobnimi pozornostmi, z neskončno vprašanji in hkrati s podoporo in pričakovanjem dojenčkov.

In prvi izmed treh je prišel na svet. Zdrav in vesel, mamica pa srečna in zaljubljena. Čakamo še dva!

Preberi še

Baby shower fotografije

Baby shower ideje

Piše: mamica Petra

Baby shower je nekaj, kar je k nam prišlo iz Amerike. Nekaj, kar smrdi po visoki družbi in finih zabavah.

Pa je res nujno tako?

Baby shower navadno pripravijo prijateljice nosečnice. Največkrat gre za še zadnje večje druženje, saj nekaj časa po rojstvu dojenčka mamica ne more povabiti več vseh prijateljic hkrati. Poleg tega je ta dogodek posvečen prav nosečnici in takrat si lahko da duška, da pove vse, kar se ji v nosečnosti dogaja, prijateljice pa zavedno ali nezavedno pridobivajo informacije za prihodnost, ko bodo same v podobni situaciji. 🙂 Ker zabavo pripravijo prijateljice ali nosečnica sama, je tam tako, kot je nosečnici po godu – saj jo najboljše prijateljice dobro poznajo.

Kot ste lahko prebrali v prejšnjem zapisu, so mi prijateljice pripravile baby shower. Zame to ni bilo presenečenje, ker sem bila v času nosečnost veliko naokoli, in so me direktno vprašale, kdaj imam čas, da se podružimo.

Drugače je bilo, ko smo baby shower pripravile Ani. Njenega moža smo prosile, da jo povabi na zmenek, ji zaveže oči in jo “dostavi” na dogovorjeno mesto. Ko sta se približala cilju, je sicer že posumila, za kaj gre, me pa smo jo presenetile z Mozzartovo uspavanko – saj veste, prevelik šok bi lahko pripeljal do neprijetnih situacij – npr. prezgodnjega poroda. 🙂

Fino je, da je na baby showerju nekaj malega za prigriznit, saj so nosečnice ves čas lačne. 🙂 In tudi nekaj za popit – tudi brez alkohola seveda. Glede organizacije zabave pa se odločite same. Če imate rajši preprost klepet, vam bo nosečnica hvaležna tudi za to. Če ste bolj organizacijske navdušenke in je to všeč tudi nosečnici, pa smo za vas pripravile ideje, ki smo jih uporabile/bile deležne na naših baby showerjih.

Aja, mislim, da nosečnice na takšnih dogodkih ne pričakujejo daril. Če pa že razmišljate o tem, kupite nekaj majhnega in uporabnega za dojenčka (lahko si pomagate z Evinim člankom ali člankom o Darilih za baby shower) in nekaj za mamo – ona bo še prehitro pozabila nase, ko bo postala mama.

BABY SHOWER IDEJE in IGRE:

Na zunanjo stran pleničke lahko napišete kakšno sporočilo, in ko bo mamica uporabila plenico, se bo zagotovo nasmejala.

Napis na plenici

Napis na plenici

Da se bo otroček igral s personaliziranimi lesenimi kockami, mu lahko kar na baby shower zabavi sami narišete vzorce na kocke:
Lesene kocke baby shower

Lesene kocke s personaliziranimi slikami in napisi za dojenčka

Vsaka ima kos vrvice ter poskuša brez pomoči oceniti, kolikšen obseg trebuščka ima nosečnica. Tista, ki se najbolj približa obsegu, zmaga.
Baby shower igra: ugibanje velikosti nosečniškega trebuha

Baby shower igra: ugibanje velikosti nosečniškega trebuha

Pripravile smo vam kviz z odgovori v PDF dokumentu, ki ga prenesete s klikom na spodnji gumb. Spodnji kviz lahko uporabite kot vprašanja za bodočo mamico ali vse udeleženke in se med seboj pomerite v znanju o dojenčkih.

Prenesi kviz (PDF)

  Še nekaj primerov vprašanj:
  • Koliko plenic se povprečno porabi na leto?
  • Katero ime je bilo v lanskem letu najpogostejše za deklice in dečke?
  • Kakšna je povprečna starost nosečnic?
  • Ali novorojenčkom, ko jokajo, tečejo solze?
  • Kolikšen odstotek otrok se rodi na predvideni rok?
  • Brez katerega dela telesa se rodijo dojenčki?
  • Kateri čut imajo ob rojstvu najbolj razvit?
  • S koliko kostmi se otroci rodijo?
  • Povprečno koliko ljudi na svetu ima na isti dan rojstni dan?
  • Se res vsi otroci rodijo z modrimi očmi?
  • Kdaj dojenček dobi svoj prstni odtis?

Za odgovore pa malce pobrskajte po internetu.

Kupite frutke, jim odstranite etikete, potem pa skupaj uživate v poizkušanju otroške hrane in ugibanju sestavin.

Vir: http://www.showerideas.net/funny-baby-shower-games-baby-shower-game-thought.html

Otroška oblačila okrasite s flumastri za tekstil ali z alkoholnimi flumastri. Ko bo mama dojenčka oblekla v ta oblačila, vam bo zagotovo poslala kakšno fotografijo!
Vsaka napove datum rojstva, težo, velikost, ime. Lahko ugibate tudi o prihodnosti. Npr.: da bo igral/a kitaro, imel/a smisel za humor po mamici … Mamica ali otroček lahko potem čez nekaj let pogledata napovedi in se smejita, kaj vse so “tetke” predvidevale. Predlog kartice, ki jo lahko natisnete za vse udeleženke:
Baby shower igra ugani dojenčka

Primer kartice za ugibanje otrokovih lastnosti

Poizkusite ugotoviti koliko časa traja nosečnost pri drugih sesalcih!

Kartico lahko natisnete za vse udeležence:
Primer igre koliko traja nosečnost pri sesalcih

Primer igre koliko traja nosečnost pri sesalcih

Razdelite listke med vse udeležence in tekmujte, kdo najhitreje najde vsa imena za fantke in punčke!

Baby shower igre hitrostno iskanje imen

Primer igre za hitrostno iskanje imen

Poizkusite ugotoviti kako kličejo dojenčke po svetu! Kartico lahko natisnete za vse udeležence:

Primer igre dojenčki sveta

Rešitve: 1-Č, 2-E, 3-G, 4-A, 5-C, 6-D, 7-H, 8-F, 9-B

Tudi to igro lahko igrate vsi udeleženci. Poizkusite ugotoviti kakšne so cene pozameznih izdelkov za mamice in otroke.

Primer baby shower igre: ugani ceno otroških izdelkov

Primer baby shower igre: ugani ceno otroških izdelkov

Vsi udeleženci na listke zapišite najbolj kreativna imena , ki se jih spomnite.

Primer igre kreativno iskanje imen

Nekoliko bolj zahtevna igra je ugibanje cene pripomočkov za mamo in dojenčka v različnih trgovinah. Ta igra je še posebej zaželena pri mamicah, ki že imajo otroke, saj cene v trgovinah veliko bolj poznajo.
Primer baby shower igre: primerjaj ceno otroških izdelkov

Primer baby shower igre: primerjaj ceno otroških izdelkov

Ta igra je namenjena bodoči mami. Naj z vami deli svojo izkušnjo nosečnosti in stvari, ki so to zaznamovale. Vaša naloga je le, da ji prisluhnete.
Baby shower igra: dokončaj poved

Baby shower igra: dokončaj poved

Kaj mislite, da pravijo stare vraže o spolu otroka? Za rešite povprašajte babice, tete in sosede. 🙂

Stare vraže o spolu otroka

Oblecite raztegljiva oblačila, pod njih spravite balon ter naredite sliko za spomin.
Naredite kakšno fotografijo celotnega dogajanja, da boste imele nanj lep spomin 🙂 Lahko si izdelate tudi napise:
Napise in pripomočke za slikanje lahko izdelate kar same

Napise in pripomočke za slikanje lahko izdelate kar same

 

Za še več idej, pa vam priporočamo Pinterest!

 

Članki s podobno vsebino:

Preberi še

Baby shower

Baby shower – organizacijski vodič

Piše: Eva Fir, najboljša organizatorka zabav (tudi brez alkohola)

Bil je marec, ko mi je eden izmed prijateljev napisal: »Ej, zakaj mi ne poveš, da je Petra noseča?« Zadelo me je kot strela z jasnega, saj tega še sama nisem vedela, ne bom pa lagala, da smo novico vsi potiho pričakovali.

S skupino prijateljic se »update-amo« vsak dan. Zahvaljujoč WhatsAppu in družabnim omrežjem vemo, kaj se nam v življenju dogaja. Seveda sem takoj napadla Petro, zakaj nam tega še ni povedala, ter novico sporočila še ostalima dvema v skupini, in odgovor je bil: »Če vas pa s Kristjanom že dva mesca vabiva v Maribor, z razlogom.«

No in tako smo prišli do konca avgusta, ko sem se ravno dobro vrnila s študijske izmenjave in enomesečnega potovanja po Japonski, čakala pa me je tudi služba. Alja (ta, ki vam deli pravniške nasvete) je bila globoko v magistrski nalogi in zaključevanju študija, Nuša pa se je odpravljala na delovno izmenjavo v Ameriko za tri mesece. Vse na polno zaposlene smo se zgrozile, da Nuše sploh ne bo, ko se bo dojenček rodil, Petre pa zaradi tega, ker živi v Mariboru (ki se včasih zdi 10 000 kilometrov daleč) nismo videle že sto let.

Tako je padla odločitev o »Baby shower-ju«. Seveda nismo vedele, v kaj se spuščamo in koliko organizacijskih sposobnosti to zahteva. Zadevo smo zastavile precej enostavno in povabile širšo skupino prijateljic. Najlažje je bilo, da smo si zastavile določen budget in se ga poskušale držati. Vključile smo hrano, pijačo, darila, prostor pa smo si rezervirale kar pri nas v dnevni sobi. V proračun smo pozabile všeti le okrasitev prostora, kar nas je potem drago stalo, saj smo ugotovile, da so baloni najdražja zadeva, kar se tiče celotnega dogodka.

Meni:

Vse smo splanirale kot manjši piknik. Hrana mora biti privlačna na videz, pa tudi dobra (kasneje smo izvedele, da menda obstaja cel seznam, česa nosečnica ne sme jesti – to vemo za naslednjič!). Glede na to, da je bila zabavica poleti pozno popoldne, smo se odločile za osvežilne prigrizke, ki jih enostavno ješ z eno roko, saj se spodobi, da imaš v drugi kozarec. Meni so sestavljale naslednje dobrote:

  • sendvički iz francoske štruce z rukulo, brie sirom in dimljenim lososom,
  • sendvički iz toast kruha, s sirnim namazom, piščančjo posebno salamo in dimljenim sirom,
  • v pršut oviti grisini,
  • češnjevi paradižnički z mozzarelo, postreženo na rukoli.

Pijača:

Seveda nosečnica ne pije alkohola, zato smo zanjo kupile otroški šampanjec, ostale pa smo si privoščile kozarec ali dva pravega šampanjca. Poskrbele smo tudi za domač jabolčni sok, vodo, kavo …

Darila:

Kaj kupiti dojenčku, je največji problem. Z Aljo sva odšli v Muller-ja na otroški oddelek in stali pred policami, polnimi plenic in igrač. Kot da bi bili popolnoma v drugem svetu. Seveda sva najprej napadli trgovko, ki nama je svetovala, da ljudje največkrat kupujejo torte iz plenic in dodajo še kakšne izdelke, ki mami v prvih mesecih pridejo najbolj prav. Torte iz plenic? Na srečo so imeli nekaj že pripravljenih, vendar pa nobena ni barvno ustrezala najinim standardom, saj nisva vedeli, ali kupujeva za punčko ali fantka. Trgovka nama je svetovala, naj nabereva plenice in ostale izdelke po lastni želji, potem pa nama bo ona vse zavila v bež barvi (ki sva si jo že prej izbrali za barvno tematiko celotne zabave). Že pri plenicah se je zataknilo – na izbiro jih je bilo vsaj deset vrst znamk, velikosti, mehkob, stopenj upijanja … Takrat sva prijazno napadli gospo, ki je stala poleg naju in zgledala, kot da ve, kaj dela. Povedala nama je, da so glede na njene izkušnje s trimesečnim sinom (kjer sta nama obema padli čeljusti do tal, saj je zgledala bolje od naju)  »pamperske« najboljša izbira in da naj kupiva kar malo večje. Potem pa se je začela zabava. Nabirali sva vse od šamponov, glavnika, nogavičk, termoforja, škarjic za nohte … Zagledali sva se tudi v dude, ki pa so pri sodobnih mamah delikatna zadeva, saj se par sam odloči, ali bo dojenček uporabljal dudo.

Ko so darilo zavili, sva s preostalim denarjem kupili še podlogo za dojenčka, ki je kot nepoznavalka ne morem imenovati, mamam pa bo jasno – dojenček lahko leži na tleh, nad glavo pa mu plešejo različne zadeve. Na koncu se je izkazalo, da mu je takšno darilo kupila tudi babica, vendar bolje dve kot nobena.

Okrasitev:

Veliko idej se najde na Pinterestu, material pa v trgovinah za zabave. Same smo se prepustile lastni domišljiji in idejam, ki so kar prihajale. Kupile smo naprimer balone, ki so predstavljali oblak, iz katerega so padale kapljice (saj se celoten dogodek imenuje baby shower ane?).

 Kaj se poleg prehranjevanja in klepetanja lahko še počne na baby showerju, pa kdaj drugič. 🙂

Članki s podobno vsebino:

Preberi še

menstruacija

Menstruacija

Piše: nosečka Petra

Zgodilo se je šest let pred dvema črticama na testu za nosečnost. S prijateljem, ki mi je bil všeč, sva se sprehajala po Šentviških travnikih in se pogovarjala o vsem mogočem. Spomnim se, da me je ta fant, ki je danes moj mož, na enem izmed najinih sprehodov vprašal, ali spremljam svojo menstruacijo ter me pobaral, da se je potrebno poznati že prej, če bom kdaj želela imeti otroke. Malce debelo sem ga pogledala, ker pri svojih sedemnajstih letih še nisem bila tako daleč, da bi na svoj cikel gledala drugače kot na nekaj tečnega, nepotrebnega in nadležnega.

Samo sebe sem vprašala, zakaj si resnično ne morem vzeti časa in si označiti, kdaj imam začetek in konec menstruacije. Ko sem začela s spremljanjem svojega cikla, sem se nezavedno začela tudi bolj opazovati. Teden pred menstruacijo so me začele boleti dojke, noge, poleg tega sem čutila zbadanje v jajčnikih. Vendar te bolečine pri meni niso bile močne. Na žalost kar nekaj mojih prijateljic te sreče nima in so krči pri njih bolj boleči. Prva dva dni menstruacije sem navadno potrebovala kakšen topel, mehek predmet ob sebi, nekaj počitka, topel kakav ali malce nežnosti. Vsem moškim priporočam, da svojim prijateljicam, dekletom ali ženam tisti dan ali dva ustrežete v kakšni njihovi razvadi in tako boste tudi vi lažje preživeli njeno izgubljanje krvi. Malce pa morate potrpeti tudi vi, saj si verjetno predstavljate, da ni prijetno hoditi na stranišče, menjati vložkov/tamponov/skodelic, upati, da kaj krvi ne uide in se ta pojavi na hlačah …

Menstrualni cikel pa nima samo slabega dela. Obstaja tudi obdobje v mesecu, ko je ženska polna energije, je nič ne more ustaviti, je izredno storilna in je njena energija usmerjena navzven. To je obdobje, v katerem je tudi najbolj plodna in to je najlepši del meseca, saj se tudi telo vsak mesec pripravi na sprejem novega življenja.

Še en dober razlog, poleg poznavanja svojih občutij, telesa in lažjega načrtovanja otrok (sedaj ali pa v daljni prihodnosti) ima spremljanje menstrualnega cikla. Če me namreč kdo vpraša, kako sem tako kmalu ugotovila, da sem noseča, mu lahko povem, ker teden dni pred menstruacijo (teden po zanositvi!) nisem imela standardnih predmenstrualnih znakov. Toliko sem namreč poznala svoje telo, da sem lahko takoj vedela, da se z menoj dogaja nekaj drugačnega, posebnega.

Na žalost vse ženske nimajo rednega cikla, vendar se mi še vseeno zdi koristno da ga spremljajo in na ta način spoznavajo svoje telo.

Danes sem Kristjanu hvaležna, da me je pred šestimi leti vprašal, ali spremljam svoj mesečni cikel. Verjamem, da ga tudi večina od vas spremlja in pozna. Spoznavajte se, ugotovite, kaj vam prija v določenem delu meseca, poskrbite zase v težjih dneh, ter uživajte v tistih, ko ste polne energije.

Preberi še