Ali nosečnica sodi v predavalnico?

Piše : sošolka študentskih nosečk Helena Cupin

Imeti nosečko v razredu je res velik dar.

Oktobra sem stopila v že poznano predavalnico, saj sem tu preživela že tri leta študija. Po eni strani sem se počutila domače in pogumno, po drugi strani pa na trnih, saj sem kar naenkrat stala pred novimi izzivi, novimi sošolci, ki jih še ne poznam.

A tam, na najinem običajnem mestu, je sedela sošolka, moja prijateljica, ki je v svojem trebuščku skrivala še enega študentka!

Presrečna sem bila, da bom lahko iz prve roke spremljala rast tega trebuščka in dobila veliko novih informacij (brez olepšav) o tem, kaj dejansko pomeni biti noseč.

Mislim, da je ta ˝dojenček penček˝, kot sem ga ljubkovalno klicala, prinesel v moje življenje veliko veselja, še preden je sploh privekal na svet!

V upanju na kakšno brco, smo sosede neprestano božale trebuh, včasih smo mu kaj povedale ali razložile (naučila sem ga že kako mi je ime in podobne pomembne podatke) :). Ko je bilo mamici slabo, smo začeli vsi hitro brskati po torbicah in iskti nekaj sladkega. Včasih, ko je bila lakota tako huda, smo kar med kratkim odmorom dirkali do prve pekarne po sendvič in oskrbeli hudo sestradanost (kar smo seveda tudi ostali sošolci izkoristili za hitro malico)! 😉

Kdaj, ko je Neža med predavanji odhitela na stranišče in je ni bilo nazaj v uglednem času, me je že malce zaskrbelo (v glavi so se že pletli scenariji, kako leži kje ob stranišču ali pa je padla po stopnicah …), a ob pogledu po predavalnici, sem vedno hitro lahko sklepala, da najverjetneje na hodniku klepeta z Mileno. Milena je naša sošolka, ena izmed dveh babic, ki so strokovno oskrbovale naše nosečke (ja, v resnici nismo imeli samo ene, temveč kar tri nosečke + dve profesorici).

Ko smo si ogledovali slikice iz ultrazvoka, sta se obe bahavo muzali, saj sta edini vedeli spol dojenčka.

Ta baby boom je v naš razred prinesel veliko sočutja, razumevanja, sreče, veselja in navdušenja, da smo se, ne samo bolje povezali, ampak tudi naučili skrbeti drug za drugega. V izpitnem obdobju so nam bile nosečnice zgled in motivacija, saj če so one zmogle, hotele in se trudile, zakaj ne bi tudi mi?

Morda se navzven zdi, da utesnjujoče klopi, neprestano sedenje in bolj ali manj oddaljena stranišča niso naravni habitat nosečnic (predvsem proti koncu nosečnosti), a je predavalnica prostor, kjer je omogočena skupna rast in prostor podpore. S trebuščki rastemo tudi mi, sošolci, z drobnimi pozornostmi, z neskončno vprašanji in hkrati s podoporo in pričakovanjem dojenčkov.

In prvi izmed treh je prišel na svet. Zdrav in vesel, mamica pa srečna in zaljubljena. Čakamo še dva!

Preberi še

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.