Oznaka: Prijatelji

Otroci prijatelji

Želim si, da bi bili moji otroci najboljši prijatelji

piše: mamica Ana

A obstaja kdo, ki si tega ne želi? Obstaja kdo, ki ne želi svojemu otroku v življenju priskrbeti dobrega življenjskega prijatelja ob sebi? In kako enostavno je to, če je tvoj najboljši prijatelj prav brat ali sestra. On te zagotovo najbolj razume, ve od kod prihajaš, kakšno otroštvo si imel, kaj vse si že preživel, skupaj imata ogromno lepih pa tudi manj lepih spominov, skupaj se borita že od malih nog, ko sta imela še skupne sovražnike – starše :). Neštetokrat sta že prebrodila prijateljstva in ne-prijateljstva, drug drugega pa sta marsičesa naučila.

Pogosto je prav to tudi razlog, da se starši odločijo za drugega otroka – da bo moj otrok imel sorojenca, ki bo (lahko) njegov najboljši prijatelj. Kakšno moč pa imamo v resnici starši pri tem (razen, da jima z rojstvom obeh to možnost ponudimo)? Je res to v toliki meri odvisno od nas in naše vzgoje? Kakšen je “recept”?

Sorojenci so med seboj navadno zelo različni. Od dojenčka naprej, lahko starši odkrivamo številne razlike, nasprotja med njimi.

Prihajam iz družine s šestimi otroki. Skupaj smo preživljali lepo otroštvo, veliko smo bili skupaj, a vsak od nas je v različnih obdobjih imel različne “najboljše prijatelje”. Danes imamo prijetne odnose, smo pa zelo različni in ne morem reči, da smo najboljši prijatelji. Torej, tudi velika družina ni zagotovilo za tesna prijateljstva.

Poznam pa tudi starša, ki sta se s svojo vzgojo zelo trudila, da bi se otroka med seboj zares dobro razumela. Veliko reči sta otroka počela skupaj, obiskovala skupne krožke, pa kljub temu sta danes (menim da zaradi njune različnosti), bolj znanca kot prijatelja.

Torej ni nič v naših rokah? Je sploh pošteno od otrok pričakovati, da se bodo super ujeli, si vse zaupali in bili cimri v študentskih letih (zares malo je takih!)? Ali lahko samo pustimo času čas in nemočni opazujemo kako odraščajo, vsak po svoji poti, vsak s svojimi bližnjimi, ali pa mogoče skupaj ali (najverjetneje) nekaj vmes?

No, nekaj besede, pa mislim, da le imamo. 🙂 Kar želim dati svojima hčerkama in menim, da jima bo na njuni skupni poti koristilo, je dvoje:

Želim odkrivati talente, zanimanja, ideje, želje vsake posebej in jima dajati okolje, v katerem bosta lahko vse to raziskovali in razvijali. Želim, da vesta, da ju poznam in imam rada vsako tako kot je. Želim, da nobena ne bi imela občutka, da je kateremu od naju manj ali bolj ljuba.

Želim ju naučiti reševati spore, najprej med njima. Ne želim biti večni policaj. Želim, da bi znali spoštovati druga drugo in da bi druga drugi privoščili najboljše.

Upam, da jima bom s tem pomagala premagovati njune razlike in tekmovanja. 🙂

Preberi še

Novo leto advent v Zagrebu

Novo leto, stara družba

Leave a comment

Piše: oče Kristjan

Novo leto, nov teden, novi začetki. Letošnje leto se je začelo ravno na ponedeljek. Idealno za začetek izpolnjevanja vseh novoletnih zaobljub. Letos sem se jim v veliki meri izognil. Čutim namreč, da tega ne potrebujem. Zdi se mi, da me veliko obljub in začrtanih ciljev preveč obremenjuje in sem veliko bolj razočaran če zadanega ne dosežem. Seveda nisem brez ciljev, a le ti se s skokom v novo leto niso v veliki meri spremenili. Vsako jutro imam namreč možnost za nov začetek, nikoli ne vem kdaj bo zadnje. Zato rad užijem vsak trenutek, ki mi je dan, poleg družine tudi s prijatelji.

Tako je bil tudi lanski zaključek leta namenjen preživljanju kakovostnega časa s pravimi prijatelji. Že odkar sva s Petro postala par, sva nova leta pričakala skupaj. Z družbo skupaj vstopamo v nova leta zadnjih 8 let. Vsako novo leto ga pričakamo drugje. V tujini smo bili v Rotterdamu, Pragi, na Krku in Crikvenici, v Sloveniji pa smo se greli v Trenti, Novem mestu, Dobrovi in nazadnje na Planini pod Golico. Vsako leto je bilo drugače in zanimivo, kar ostaja, pa so nepozabni spomini na skupno preživete dneve in silvestrovanja. Vmes je izrečenih ogromno iskrenih besed, pridobljenih novih izkušenj, odigranih veliko družabnih iger, sprehodov po naravi in pripravljena odlična hrana ter pijača. Trenutki, ki ti ostanejo, te napolnijo z novo energijo za vsakdan. Res sem hvaležen za te prijatelje, s katerimi si delimo svoj čas in se podpiramo na novih izzivih in novih poteh. Vsakič, ko se poslovimo že komaj čakamo na nova snidenja tekom leta in že snujemo novo silvestrovanje. Kdo ve, kam nas popelje pot letošnje leto.

Vsaj upam lahko, da dnevi letos ne bodo tako natrpani kot so bili decembra. Izpitno obdobje na faksu se namreč približuje in s tem nekaj več domačega dela in študija. Ob vsem tem pa se najbolj veselim daljših dni, ki prihajajo z novim letom. Vsem vam pa voščim obilo sreče in zdravja ter izpolnjenih novih ali starih zaobljub.

Preberi še

 

Ali nosečnica sodi v predavalnico?

Leave a comment

Piše : sošolka študentskih nosečk Helena Cupin

Imeti nosečko v razredu je res velik dar.

Oktobra sem stopila v že poznano predavalnico, saj sem tu preživela že tri leta študija. Po eni strani sem se počutila domače in pogumno, po drugi strani pa na trnih, saj sem kar naenkrat stala pred novimi izzivi, novimi sošolci, ki jih še ne poznam.

A tam, na najinem običajnem mestu, je sedela sošolka, moja prijateljica, ki je v svojem trebuščku skrivala še enega študentka!

Presrečna sem bila, da bom lahko iz prve roke spremljala rast tega trebuščka in dobila veliko novih informacij (brez olepšav) o tem, kaj dejansko pomeni biti noseč.

Mislim, da je ta ˝dojenček penček˝, kot sem ga ljubkovalno klicala, prinesel v moje življenje veliko veselja, še preden je sploh privekal na svet!

V upanju na kakšno brco, smo sosede neprestano božale trebuh, včasih smo mu kaj povedale ali razložile (naučila sem ga že kako mi je ime in podobne pomembne podatke) :). Ko je bilo mamici slabo, smo začeli vsi hitro brskati po torbicah in iskti nekaj sladkega. Včasih, ko je bila lakota tako huda, smo kar med kratkim odmorom dirkali do prve pekarne po sendvič in oskrbeli hudo sestradanost (kar smo seveda tudi ostali sošolci izkoristili za hitro malico)! 😉

Kdaj, ko je Neža med predavanji odhitela na stranišče in je ni bilo nazaj v uglednem času, me je že malce zaskrbelo (v glavi so se že pletli scenariji, kako leži kje ob stranišču ali pa je padla po stopnicah …), a ob pogledu po predavalnici, sem vedno hitro lahko sklepala, da najverjetneje na hodniku klepeta z Mileno. Milena je naša sošolka, ena izmed dveh babic, ki so strokovno oskrbovale naše nosečke (ja, v resnici nismo imeli samo ene, temveč kar tri nosečke + dve profesorici).

Ko smo si ogledovali slikice iz ultrazvoka, sta se obe bahavo muzali, saj sta edini vedeli spol dojenčka.

Ta baby boom je v naš razred prinesel veliko sočutja, razumevanja, sreče, veselja in navdušenja, da smo se, ne samo bolje povezali, ampak tudi naučili skrbeti drug za drugega. V izpitnem obdobju so nam bile nosečnice zgled in motivacija, saj če so one zmogle, hotele in se trudile, zakaj ne bi tudi mi?

Morda se navzven zdi, da utesnjujoče klopi, neprestano sedenje in bolj ali manj oddaljena stranišča niso naravni habitat nosečnic (predvsem proti koncu nosečnosti), a je predavalnica prostor, kjer je omogočena skupna rast in prostor podpore. S trebuščki rastemo tudi mi, sošolci, z drobnimi pozornostmi, z neskončno vprašanji in hkrati s podoporo in pričakovanjem dojenčkov.

In prvi izmed treh je prišel na svet. Zdrav in vesel, mamica pa srečna in zaljubljena. Čakamo še dva!

Preberi še

Moje prvo novo leto

1 Comment

Piše: dvomesečna Julija (oz. mama Petra, po Julijinem nareku)

Zadnji teden v decembru si je moj očka vzel dopust. Tako sta z mojo mamico v ponedeljek skoraj cel dan pakirala, saj še nikoli nismo zapustili našega stanovanja za več kot tri dni. Tokrat pa je bil plan, da me v moji posteljici ne bo kar ves teden. Mami je spakirala mojo celotno omaro, očka pa je vse komaj zbasal v naš dolg in ogromen avto. Najprej smo šli na obisk v Zagorje, potem v Bohinj, si ogledali lučke v Ljubljani in na koncu odšli še v Novo mesto. Tam smo namreč preživeli novo leto.

Bilo je zelo zabavno. Moji starši so si z mojimi starimi starši izmenjali prebivališči za tri dni. Babi, dedi, teta in stric so novo leto preživeli na mojem domačem naslovu  v Mariboru, kjer so smučali in raziskovali moje rojstno mesto, jaz pa sem z desetmesečno prijateljico Klaro in prijatelji od očka in mamice preživela v veliki hiši.

Novo leto je minilo nekoliko drugače, kot minevajo običajni večeri. Posteljico so mi postavili v stričevo sobo, da me menda ne bi preveč motili zvoki iz dnevnih prostorov, kjer so se starši igrali družinske igre in jedli. Mislim, da so to v resnici naredili z razlogom, da ne bi vohala slastnih polnjenih lignjev, ki sta jih za novoletno večerjo pripravljala Jurij in Nina. Ko sem že skoraj zaspala, so se moji starši spomnili, da bi, preden zaspi tudi Klara, imeli novoletno fotografiranje. Mami me je oblekla v oblekico. Bila sem zelo lepa, vendar sem bila malce ljubosumna na Klaro, ker je imela v laseh še špangico. Položili so me na kavč, Klara se je igrala z mano, okoli naju pa so odrasli krilili z rokami, se pačili in spuščali čudne zvoke. Klara se jim je sicer smejala, jaz pa sem jih le debelo gledala. Potem so me odnesli nazaj v posteljico, kjer sem imela mir. V dnevnem prostoru so namreč iz nežnega Michaela Bubleja prešli na neko čudno zvrst glasbe, ki mi ni bila preveč všeč. Hitro sem zaspala, saj sem vedela, da bom slastne lignje dobila kadar koli bom želela, preko maminega mleka.

Trdno sem spala in sanjala o ovčkah, ko me je očka nežno vzel iz posteljice. Kot vsako leto, so tudi letos menda zamudili z odštevanjem do novega leta, tako da sem lahko bila priča temu slavnostnemu dogodku. Seveda sem prejela tudi mnogo poljubčkov in voščil. Vsem sem zaželela veliko stiskanja in dobrega mleka, vendar nisem prepričana, da me je kdo razumel. Nato sem zaspala. Spala sem do petih, dobila lignje preko mleka, in nato zbudila mamo še ob sedmih, ter dobila belo tekočino z okusom čokoladnega sufleja, ki ga je mami pojedla za sladico. Ob desetih zjutraj sta se dokončno zbudila tudi očka in mami. V dnevni sobi sem srečala Klaro, ki je rekla, da včeraj ni zaspala do treh zjutraj in se je zbudila že ob pol osmih ter mami ni pustila spati. Dobra ideja, mogoče bom enako taktiko poskusila naslednje novo leto! Tako ne bom zamudila prav ničesar.

Takole pa sta očka čez dan zaspala na kavču še pred novim letom. 🙂

Preberi še