Piše: nosečnica Špela
Prvič noseča. V začetku osmega meseca. Telo se seveda stalno spreminja. Komaj se navadiš na idejo da boš mama, ugotoviš da imaš trebušček velik kot balon in je obuvanje kmalu prava umetnost. No, na srečo sem še kar »gibčna«, tako da gre. Sicer se še ne počutim tako okorno, prav tako se prepričujem, da zmorem še vse. Sem pa seveda ugotovila, da sem zvečer veliko bolj utrujena. Zadnje čase pa ugotavljam tudi, da se mi možgani kdaj pa kdaj ugasnejo (no, ali pa resetirajo, kaj pa vem :)). Okolica je seveda do mene zelo pozorna. Skrbijo, da ne nosim pretežkih stvari oz. mi prepovedujejo kakršnokoli po njihovem mnenju prenaporno dejavnost. Včasih zna to biti že moteče, vendar vem, da so vsi nasveti in pomoč v dobri veri. Sploh v prvih mesecih, ko nisem čutila še nikakršnih sprememb (vsaj večjih ne), mi je bilo včasih kar težko, saj sem se počutila kot bolnik.
No, da se vrnem k temi oz. bolje o dogodku, ki sem ga želela orisati. Prejšnji teden sem se (kot že tolikokrat poprej) namenila z avtobusom do Bohinja. Ker se bliža poletje so le ti vedno bolj polni, saj turisti radi obiščejo Bled pa tudi Bohinj. Ker nisem na avtobus vstopila že na glavni postaji, ampak šele v Šentvidu (4. postaja), se je zgodilo, da je bil avtobus že nabito poln. Počasi sem se sprehodila skozi avtobus, v upanju, da le ugledam kakšno prazno mesto. Seveda ga ni bilo, tako da sem se pridružila gospe, ki je prav tako stala pri zadnjih vratih. Ni mi bilo težko stati, saj sem vedela, da se bo vsaj do Kranja kakšno mesto sigurno spraznilo. Po 5 minutah mi je sedež odstopila gospa (nekje 45-50 let). Bila je precej besna in razočarana nad ljudmi, saj mi nihče ni odstopil sedeža. Zgražala se je nad »današnjo mladino«. Ko sem se uzrla po avtobusu in malo bolj preverila potnike, mi je bilo kaj kmalu jasno, kaj se prijazni gospe podi po glavi. Res – na avtobusu je bilo 80% ljudi starih od 20 do 30. Čeprav tudi sama spadam v to starostno skupino, pa me je bilo tisti trenutek pošteno sram. Sram, da spadam med »nevzgojene ta mlade, ki ne odstopijo sedeža ne starejšim, ne nosečnicam«. Večina jih je seveda zrla v svoje telefone ali poslušala glasbo. Ne verjamem, da so lahko spregledali moj trebušček, saj je kar dobro opazen. Ne vem, kdaj smo postali tako neobzirni. Z mešanimi občutki sem se nato le usedla na mesto, ki mi ga je odstopila gospa. Vso pot dokler ni izstopila, sem se počutila zares slabo. Če bi se dalo, bi skrila trebušček, saj se mi je zdelo, da si kot mlajša generacija, tega sedeža ne zaslužim.