Štetje plodovih gibov

Piše: mamica Petra

Ginekologinja mi je v 35. tednu nosečnosti dala listek z naslovom: Registracija plodovih gibov. Rekla mi je, da moram od devetih zjutraj do devetih zvečer, vsak dan našteti vsaj 10 plodovih gibov. Vsak gib naj bi označila s križcem v tabeli. Če bi kakšen dan čutila manj gibov, naj najprej pol ure ležim na levem boku in sem pozorna na gibanje. Če še vedno ne bo nič, naj grem po stopnicah gor in dol. Če gibanja še vedno ne čutim, naj pojem še košček čokolade. V primeru, da gibov sploh ne bi zaznala, bi morala obiskati porodnišnico.

Včasih se nam kakšna zdravniška zahteva zdi nesmiselna. Prebrala sem veliko komentarjev o tem, kako je štetje gibov brezveze in samo zato, da se ženske še dodatno “sekirajo”. Strinjala sem se z njimi. Ker navadno zaupam zdravnikom, pa sem vseeno vsakodnevno risala križce.

Prišel je porodni dan. Vse je potekalo super in brez problemov. Čez približno dva tedna sem po pošti prejela odpustno pismo. Nisem ga brala, ker me ni zanimalo. Nesla sem ga s seboj na poporodni ginekološki pregled.

Ginekologinja mi je rekla: “U, vidim da ste rodili deklico z enkrat ovito popkovnico in pravim vozlom popkovnice!”

Jaz sem si mislila: “Pa ja, saj ne vem kaj je to.”

Ginekologinja pa je kar sama začela z razlago, ki je zvenela kot opravičevanje: “Veste, pravega vozla na ultrazvoku ne moremo opaziti, ker je popkovnica zvita in se ne da razbrati ali je v obliki vozla, ali je le bolj nametana na kup.” Zraven mi je še z vrvicami, ki jih je imela pri roki, kazala, kako izgleda pravi vozel.

“Veste, imate srečo, ker se pri vas ni zategnil, saj se potem lahko prekine dotok kisika …” je nadaljevala z razlago, ter opisovala kdaj in kako se vse to zgodi in kakšno srečo sva imeli, da je bilo vse v redu.

Pred očmi se mi je stemnilo, saj se prej nisem zavedala, kakšno srečo imam, da je z Julijo vse v redu. Na koncu sem slišala samo še: “Vidite, zato je dobro, da ste šteli gibe. Če bi bilo kaj narobe, bi tako hitro ugotovili, da se nekaj ni v redu, ker ne bi zaznali gibov dojenčka.”

In danes ne mislim več, da štetje gibov je brezveze. Poslušaj bitje pod srčkom in bodi pozorna, da te vsaketoliko vsaj malo brcne. Če pa je kaj narobe, smukni v porodnišnico. V najboljšem primeru te bodo poslali domov, ker je vse v redu. <3

Registracija plodovega gibanja v nosečnosti

 

Preberi še

Ali nosečnica sodi v predavalnico?

Piše : sošolka študentskih nosečk Helena Cupin

Imeti nosečko v razredu je res velik dar.

Oktobra sem stopila v že poznano predavalnico, saj sem tu preživela že tri leta študija. Po eni strani sem se počutila domače in pogumno, po drugi strani pa na trnih, saj sem kar naenkrat stala pred novimi izzivi, novimi sošolci, ki jih še ne poznam.

A tam, na najinem običajnem mestu, je sedela sošolka, moja prijateljica, ki je v svojem trebuščku skrivala še enega študentka!

Presrečna sem bila, da bom lahko iz prve roke spremljala rast tega trebuščka in dobila veliko novih informacij (brez olepšav) o tem, kaj dejansko pomeni biti noseč.

Mislim, da je ta ˝dojenček penček˝, kot sem ga ljubkovalno klicala, prinesel v moje življenje veliko veselja, še preden je sploh privekal na svet!

V upanju na kakšno brco, smo sosede neprestano božale trebuh, včasih smo mu kaj povedale ali razložile (naučila sem ga že kako mi je ime in podobne pomembne podatke) :). Ko je bilo mamici slabo, smo začeli vsi hitro brskati po torbicah in iskti nekaj sladkega. Včasih, ko je bila lakota tako huda, smo kar med kratkim odmorom dirkali do prve pekarne po sendvič in oskrbeli hudo sestradanost (kar smo seveda tudi ostali sošolci izkoristili za hitro malico)! 😉

Kdaj, ko je Neža med predavanji odhitela na stranišče in je ni bilo nazaj v uglednem času, me je že malce zaskrbelo (v glavi so se že pletli scenariji, kako leži kje ob stranišču ali pa je padla po stopnicah …), a ob pogledu po predavalnici, sem vedno hitro lahko sklepala, da najverjetneje na hodniku klepeta z Mileno. Milena je naša sošolka, ena izmed dveh babic, ki so strokovno oskrbovale naše nosečke (ja, v resnici nismo imeli samo ene, temveč kar tri nosečke + dve profesorici).

Ko smo si ogledovali slikice iz ultrazvoka, sta se obe bahavo muzali, saj sta edini vedeli spol dojenčka.

Ta baby boom je v naš razred prinesel veliko sočutja, razumevanja, sreče, veselja in navdušenja, da smo se, ne samo bolje povezali, ampak tudi naučili skrbeti drug za drugega. V izpitnem obdobju so nam bile nosečnice zgled in motivacija, saj če so one zmogle, hotele in se trudile, zakaj ne bi tudi mi?

Morda se navzven zdi, da utesnjujoče klopi, neprestano sedenje in bolj ali manj oddaljena stranišča niso naravni habitat nosečnic (predvsem proti koncu nosečnosti), a je predavalnica prostor, kjer je omogočena skupna rast in prostor podpore. S trebuščki rastemo tudi mi, sošolci, z drobnimi pozornostmi, z neskončno vprašanji in hkrati s podoporo in pričakovanjem dojenčkov.

In prvi izmed treh je prišel na svet. Zdrav in vesel, mamica pa srečna in zaljubljena. Čakamo še dva!

Preberi še