Samo mama

Mama, ki je rada samo mama

Piše: mamica Mirjam

Z možem sva par že od mojega 14. in njegovega 16. leta. Ko sva ugotovila, da resnično želiva biti skupaj, sva se začela pogovarjati o najinih pričakovanjih. Ugotovila sva, da si želiva enakih stvari, ki so bile ključne za to, da sva danes, kjer sva. Te stvari so bile: poroka (cerkvena), po poroki otroci, ne bova živela skupaj preden sva poročena.

Ko sva se poročila, sem  zaključevala 1. letnik faksa in kljub temu, da mi je bil študij kar všeč, sem vedno nekako izstopala s svojim načinom življenja in se zato nisem mogla popolnoma sprostiti med sošolci. Med seboj smo se dobro razumeli,  ampak se mi zdi, da oni niso mogli razumeti, da si jaz želim drugih stvari in ne kariere. Potem sem na začetku 2. letnika zanosila. Naredila sem prvi semester, ampak šlo mi je zmeraj slabše. Nisem se mogla skoncentrirati na delo, ki ga je faks zahteval od mene. Iskreno občudujem vse mamice študentke, ki imajo tako voljo. Name je verjetno vplivalo tudi to, da sem se z nosečnostjo še bolj oddaljila od sošolcev. 2.letnik se je zaključil, meni pa je ostal še en izpit. Ta je bil najpomembnejši, ampak nikakor se nisem mogla spravit k delu. Poleg tega sem se še sprla s profesorjem tega predmeta, zato je bilo še toliko težje. Prišel je oktober in rodila se nama je prvorojenka. V vsem kar sem počela doma – skrb zanjo, moža in dom – sem resnično zelo uživala. Meseci so tekli, jaz pa se še kar nisem mogla spravit k nadaljevanju faksa. Ves čas sem nekaj prestavljala in na koncu dognala, da bi bil edini razlog zaradi katerega bi dokončala faks, ta, da mi ne bi bilo treba vračati štipendije. Ampak ni šlo. Ko je bila hčerka stara pol leta, sem ugotovila, da sem ponovno noseča in to že skoraj 12 tednov! Takrat sem se dokončno odločila, da pustim vse skupaj. S sinovim rojstvom sem izkoristila še eno dodatno leto, ki mi je pripadalo, dvojne študentske bone, potem pa sem se izpisala.

S štipendijo še ne vem kaj bo, ampak se ne obremenjujem preveč. Ni mi žal, da sem se tako odločila, čeprav se včasih vprašam kako bi bilo, če bi malo stisnila zobe. Mi pa nikakor ni žal, da sem dala in da še vedno otrokoma dajem sebe celo (sem z njima doma – 2,5 let in 1,5 let). Čeprav je velikokrat težko, me samo pogled na mojo družino osreči in mi vlije moči za naprej.

In če je kakšna mlada mamica v podobni situaciji, naj se ne sekira. Mlade smo, še vedno ni prepozno, da gremo v šolo. 🙂

Preberi še

neplodnost

Študentka, a ne mama

Piše: študentka, a ne mama

Včasih je dovolj samo malo, da se ti podre ves svet. Da se ti oddalji nekaj, kar si si že vse življenje s celim srcem želel. Dovolj je samo en izvid. Da bi od jeze, nemoči in žalosti najraje samo kričal. Sediš, pa ne slišiš, kar ti zdravniki govorijo. Misliš si, kako je to mogoče. Zakaj jaz? Ne razumeš.

To je najina zgodba, ki bi jo rada delila z vami. Zgodba o tistem, o čemer se ne govori, pa bi se moralo. O neplodnosti.

Lastna izkušnja me je naučila, da neplodnost ne izbira ne starosti, ne finančnega statusa, ne izobrazbe, ne pripravljenosti za otroka. Nikoli, res nikoli si nisem mislila, da bo izbrala mene… naju.

Zelo zgodaj, praktično v osnovni šoli, sem spoznala mojega največjega zaveznika, prijatelja in največjo ljubezen. Po najstniških “vzponih in padcih” sva pri sedemnajstih eden drugemu priznala, da sva zaljubljena in sva postala par. Dva tako različna človeka, a zaljubljena do neba. Pravijo, da se nasprotja privlačijo, no v najinem primeru to zagotovo drži.

Od takrat je preteklo že nekaj vode, končala sva srednjo šolo, jaz sem šla študirat v Maribor, moj dragi pa je ostal doma in se kmalu zaposlil. Pri dvaindvajsetih sva se zaročila, leto in pol kasneje poročila. Želja po otrocih je bila že pred poroko pri obeh velika, po poroki pa sva se odločila, da začneva na tem tudi delati. Vse lepo in prav, a ne?

Ob neki priložnosti mi je kolegica rekla: “Tebi je pa res lepo v življenju, vse imaš, ti je kot postlano”. Že takrat me je komentar zbodel, ker sva se približno pol leta trudila za zanositev. Rezultatov pa ni bilo. Kolegica tega sicer ni vedela in ji komentarja ne zamerim. Če bi vedela, da sem se takrat počutila nesposobno, nesrečno in rahlo obupano, bi verjetno to misel zadržala zase.

Trudila in vztrajala, kupovala nosečniške teste in močno upala sva skoraj celo leto. Vsak mesec je bilo težko, ko sem dobila menstruacijo, vsak mesec sem jokala, hkrati pa je vsak mesec upanje ostajalo.

Po teoriji je neploden par tisti, pri katerem v roku enega leta, kljub nenehnim poskusom, ne pride do zanositve. Midva sva bila po 8 mesecih že otopela. Ker nisva vedela, ali je vse vredu ali ne sva rahlo izgubljala upanje. In nisva mogla čakati še 4 mesece na obisk zdravnika. Mogla sva vedeti, kaj se z nama dogaja, če je kaj narobe ali ne. Nisva vedela na čem sva. Ko se ti rahlo meša od vseh občutkov. Ko ne veš več ali doživljaš nosečniške znake ali se ti res meša.

Na rednem pregledu pri ginekologinji, približno 10 mesecev po začetku najinega poskušanja, sem zdravnici omenila težavo. Takoj me je vzela resno in opravila pregled. Ultrazvok, pa vaginalni ultrazvok in klasičen pregled. Na koncu sva ostali na diagnozi policističnih jajčnikov. Situacija je rešljiva s hormonalnimi tabletami ali injekcijami ali pa z operacijo. Ob postavitvi diagnoze, sem bila zelo žalostna, obremenjevala sem se, jokala, premlevala kako je to možno. Zbujala sem se s to mislijo, brala o bolezni ter  njenih znakih in posledicah. Čez čas o problemu ne razmišljaš več vsakodnevno, ko pa si sam, pa prilezejo vate temne misli, počutiš se nemočnega. Ko nekatere stvari premisliš, prebereš zgodbe ostalih, ko vidiš da nisi sam, ti ni več tako težko. K večjemu postane lažje. Vedela sva na čem sva. Težava je bila rešljiva.

Zaradi poteka zdravljenja je zdravnica predlagala, da tudi moj mož obišče zdravnika ter opravi spermiogram. Na pregled se čaka kar nekaj časa, običajno dva meseca.  Midva v tem času nisva izgubila upanja. Kljub moji diagnozi sva vsak mesec čakala na čudež, ki ga na žalost ni bilo.

Sedaj imava v rokah tudi izvide mojega moža. Izvide, za katere sva bila prepričana, da bodo super, brez nepravilnosti. Moj mož je namreč športnik, živi precej zdravo življenje. Poleg tega si ne predstavljaš, da bi lahko imela oba težave. Vendar ni bilo tako. Že ko sva dvignila izvid, je bilo nama ne strokovnjakoma, jasno, da tiste številke ne morejo pomeniti nič dobrega. Po obisku zdravnika sva izvedela, da imava prav. Izvidi spermiograma so bili izredno slabi. Dejali so nama, da v najinem primeru naravna oploditev ne pride v poštev. Pri petindvajsetih letih so naju usmerili na umetno oploditev. Ob tej novici si šokiran. Kako? Kaj? Pa zakaj? Ko prideš do te točke, ne veš ali si žalosten ali jezen. Jezen nase, na zdravnike, na cel svet. Pa ni nihče ničesar kriv. Ženske vse stvari še bolj čustveno doživljamo. Jaz sem se začela izogibati malih otrok, ker sem zmeraj imela oči polne solz. Neplodnost ti povzroči to, da ko izveš, da sta kolega dobila otroka ali pa da ga pričakujeta, nisi samo vesel za njiju, ampak si hkrati žalosten zase. Vesela novica zate ni samo vesela, ampak te spomni na to, kar se dogaja tebi.

Midva sicer nisva obupala, še zdaleč ne. Odločila sva se, da poiščeva še drugo, tretje zdravniško mnenje. Pripravljena sva na samoplačniško zdravljenje. Veva, da naju čaka še kar nekaj pregledov, izvidov, čakanja in zdravljenj. Ampak na konec sveta greva in vse dava za to, da bova enkrat lahko starša.

Ko pogledam nazaj.. Nikoli si nisem mislila, da bova soočena s to diagnozo. Pred dvajsetim sva sanjala, da bova zdaj imela že vsaj enega otroka, če ne dva. Hvaležna pa sem, da sva se že prej pogovarjala o situaciji, kaj pa če..? Hvaležna sem, da sva se našla ravno midva, ki se neizmerno ljubiva in bova skupaj prenesla vse. Tudi če nama je namenjeno, da svojih bioloških otrok ne bova imela. Moliva in upava ter se imava rada. Ugotovila sva, da sva že eden drugemu toliko, da bo tudi to dovolj.

Rada pa bi izkoristila to priložnost, da ubesedim občutke, ki so spremljali najino pot do sem. Ni lahko. Res ni lahko. Ko še nimaš postavljene diagnoze in po tem, ko jo imaš. Ni lahko, ko se sprašuješ »kaj pa če«. Ni lahko, ko si na tem, da se scenarij »kaj pa če« odvija.

Prijatelji in sorodniki parov, ki so že dlje časa skupaj, vam polagam na srce to – ne sprašujte vsakič, ko par srečate – kdaj pa bosta vidva na vrsti, kdaj pa bosta vidva imela otroke? Vsak zase najbolje ve kdaj. Morebiti kdo še ni pripravljen, morebiti ima kakšne težave, morebiti se par srečuje z neplodnostjo. Odločitev za otroka je osebna zadeva, zato ni prav, da se vanjo vpletajo tretje osebe.

Ko pa vam kdo pove, da se srečuje z neplodnostjo, pa pravega odziva ni. “Že ni pravi čas., “Ne sekiraj se, to je še slabše.”, “Vse bo v redu, saj sta še mlada.”… so bili komentarji, ki so me najbolj boleli. Največ pa mi je pomagal objem in to, da me je prijateljica iskreno poslušala.

Midva veva in zaupava, da bo vse v redu. Morda nama je namenjena pot, ki je težja, vendar je najina. In zaupava, da bova zmogla skupaj vse. In če se s podobno situacijo srečuje kdo od bralcev  – verjameva, da je tudi na koncu tega tunela sonce. Z mislimi sva z vami vsemi in moliva za vse nas.

Preberi še

Slovo študentske mame

Slovo študentske mame

Piše: bralka Klara

Sedim na plaži in opazujem moja fanta, ki se igrata. Na morju je zunaj prijetnih 28 stopinj. Voda je osvežilna. In nikjer več ni gruč turistov, ki se borijo za svoj kotiček ob obali. Maladva prosto lazita sem ter tja, kričita in škropita vodo po mili volji. Veliki razvija svojo domišljijo ob tisoč in eni stvaritvi iz peska. Skuhal mi je tudi kosilo in me do pasu zakopal v pesek. Mali sedi v plitvini in pusti, da ga zalivajo valovi. Ob tem spušča radostne zvoke in neumorno brca z malimi nogicami. Oba uživata. Vsak na svoj način.

Srečna sem. Morje, dopust, to je prostor, ko se za nas čas ustavi. Vsak dobi tisti delček, ki mu v velikem mestu doma manjka. Vsak se odklopi na svoj način. Ampak danes mi je malo hudo. V ponedeljek uradno zapuščam klub študentskih mam. Zjutraj se bom odpeljala v službo. Tako, čisto pravo. Ne morem, da ne bi bila malo nostalgična in da se ne bi rahlo smilila sama sebi. Moja študentska leta so bila čudovita. Mogoče se sliši smešno, pa vendar so bila, kljub dvema otroka, tako brezskrbna. Zdaj, ko se pripravljam na delo šele ugotavljam, kako svobodna sem pravzaprav bila.

V ponedeljek bo našo družino zajel nov ritem. Mali gre prvič v vrtec, veliki se vrača med stare prijatelje. Ne bo več mogoče, da ob 7.30 zjutraj vsi še poskakujemo v pižami. Ne bo več samoumevno, da gremo pač lahko na dopust kadarkoli se nam zljubi. Ne bo mi več vseeno, kdaj imam termin pregleda pri zdravniku in roditeljski sestanek v vrtcu. Seznam se mi zdi neskončen. Ne bomo več tako prilagodljivi in spontani. Čeprav morda… bomo postali še bolj prilagodljivi in spontani. Morda bomo bolj znali ceniti skupne trenutke.

In maladva nič ne slutita. Seveda sva jima povedala. Ampak onadva sta vesela in razposajena in se prav nič ne sekirata. Njima se to ne zdi nič tragičnega. Imata ljubeče starše in jih bosta imela tudi po ponedeljku. Ondva uživata ta trenutek, tukaj in zdaj. Učita me, da spremembe v življenju niso katastrofa. Da je sekiranje na zalogo brez veze. Da vsako obdobje prinese nekaj lepega.

Potem me prešine. Dokler bodo otroci, bo veselje in trpljenje. Bo smeh in bodo solze. Bodo potolčena kolena, buške in razbiti kozarci. Bodo neprespane noči, bo kričanje in nagajivi pogledi. Bodo avtomobilčki in lego kocke in tobogani. Bodo skrbi in trenutki ponosa. Bo življenje. In jaz (sem) bom za vedno mama.

Preberi še

Simon in Sara

Družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo

piše: mamica Sara

Trenutno sem mamica enoletne hčerke in študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Z možem sva par že od mojega trinajstega in njegovega petnajstega leta, tako da sva si v mladostnih letih nekako skupaj oblikovala najine življenjske želje in prioritete. Že od nekdaj sva vedela, da si oba želiva družino. To sva vedela že veliko pred najino poklicno usmeritvijo, zato se nama je družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo zdelo pomembnejše od zadostitve »pogojev za družino«, ki pogosto veljajo v družbi, kot so zaključeno šolanje, služba (po možnosti za nedoločen čas), lastna hiša ali vsaj stanovanje ipd. Lani poleti je mož magistriral in si po tem vsakokrat našel kakšno delo, trenutno pa živimo v študentskem domu, kjer je za nas super poskrbljeno.

Poročila sva se po moji končani prvi stopnji (dodiplomski študij) in ker sva si želela ustvariti družino, sem pohitela s pisanjem diplome (in uradno diplomirala na svoj poročni dan), da sem se lahko septembra vpisala na magistrsko stopnjo. Absolventa nisem želela vzeti ravno iz tega razloga, da sem lahko čim več izpitov, predavanj in obveznih vaj opravila še v času nosečnosti. Ker sem rodila sredi maja, sem tako opravila z vso obvezno prisotnostjo na faksu (80%), manjkajoče ure pa sem že preživela v porodnišnici in doma z dojenčico. Ne vem sicer kako so profesorji gledali name, nekateri so pokazali navdušenje, drugi malo manj, a sošolci so me načeloma v nosečnosti podpirali. Nekateri so mi izražali posebno skrb, mi dajali darilca, moje bližje prijateljice pa so bile čisto navdušene in so mi pri gradivu za izpite pogosto pomagale. Sprva sem mislila, da v poletnem semestru (ki se začne v začetku junija) ne bom šla na izpite, vendar je hčerka toliko spala, da sem lahko ta čas izkoristila za učenje in pisanje nalog. Z izpitnimi datumi smo začeli že en teden po porodu, obdobje izpitov pa se je zame končalo že v začetku julija. Prav zaradi speče dojenčice in super spodbujajočega moža sem tako lahko imela celo poletje počitnice.

Zdaj obiskujem drugi letnik magistrskega študija in v prvem semestru sem opravila z vsemi vajami, predavanji in izpiti (v veliko zahvalo možu in prijateljicam, ki so popazile na Zalo). V drugem semestru pa sem začela z opravljanjem prakse in pisanjem magistrske naloge, ker pa se mi z zaključevanjem študija še ne mudi tako, sedaj večino svojega časa preživim s hčerko.

Kot mama študentka mislim, da imam v študijskem obdobju največ časa, priznam pa, da sem imela tudi nekaj težkih dni, ko sem lovila minute za učenje ali počitek (a to jih tako ali tako ima vsak študent ali vsaka mama), vendar je bilo toliko več čudovitih dni, ko sem odkrila svoje sposobnosti učenja v različnih pogojih (in se z užitkom učila!!), ko sem se veliko manj obremenjevala z izpiti, pa je vseeno šlo in ugotovila kaj je v življenju res pomembno. Sprva se nama je z možem zdelo, da se sploh ni nič kaj drastično spremenilo v najinem življenjskem ritmu, vendar z vsakim kobacanjem in korakom vidiva, da je življenje postalo bolj aktivno in oba imava občutek, da veliko bolj ŽIVIVA kot pred rojstvom hčere.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Študebtska mama z dvojčki

Ne bom lagala, verjetno bo težko

Piše: mamica Ana Marija

Že od nekdaj sem vedela, da želim svojo družino in veliko otrok. Vsekakor pa tega nisem načrtovala že v času študija. Naša družinska zgodba pa je precej nevsakdanja.

Vse skupaj se je začelo pred 3 leti, ko sem spoznala svojega moža. Takrat sem ravno začela s študijem v Ljubljani, on pa je bil turist (prav tako študent), na izletu v Sloveniji. Iz ljubezni se je preselil k meni v Slovenijo in se tukaj vpisal na drugo smer študija. Zaradi zdravil, ki sem jih jemala sem popolnoma izgubila menstruacijo in zaradi raznih ginekoloških težav so me obravnavali v kliniki za neplodnost na Leonišču. Otrok pred zaključkom študija definitivno nisem pričakovala. Potem pa me je nekega dne poklical moj ati in mi pove, da se mu je sanjalo, da sem noseča. Nekaj mi ni dalo miru in sem odšla po test. Za hec. Test je pokazal plus. Šla sem kupiti še enega. Rezultat je ostal enak. Nosečnost sicer ni bila planirana, ni bila pa zato nič manj zaželena.

Manj zaželene pa so bile vsakodnevne slabosti in bruhanje, ki je sledilo kmalu za tem. Kljub temu sem vsak dan hodila na faks in opravljala vse obveznosti. Izpite sem končala z enim izmed najboljših povprečij v letniku.

Poleg nemogočega bruhanja, slabosti in vrtoglavice sem imela še eno veliko skrb. Na nuhalni so mi namreč sporočili, da nosim dvojčka. Enojajčna dvojčka, ki si delita eno posteljico, pri čemer je eden izmed dvojčkov vidno manjši. Tako sem bila obravnavana v ambulanti za rizično nosečnost, kamor sem hodila najprej na 14 dni, na koncu sem bila tam že vsake 3 dni. Večkrat mi je bilo rečeno, da mi grozi prezgodnji porod in da ne vedo, če bo eden izmed dvojčkov preživel. Nosečnost je bila zato travmatična, stresna in nič kaj vesela. Še danes ne vem kako mi je uspelo hkrati opravljati študijske obveznosti.

Rodila sem res 5 tednov prezgodaj, vendar sta oba sama zadihala in nista potrebovala inkubatorja.

V nasprotju z večino ostalih z možem nisva imela nikakršne pomoči. Ker je on tujec je vse še 100x težje. Zato faks letos odpade (hvala bogu za mama-dodatno leto). Včeraj smo podpisali pogodbo za vrtec, tako da se drugo leto vrnem za knjige. Ne bom lagala, verjetno bo težko usklajevati obveznosti doma in na fakulteti. Vendar svojega materinstva ne bi zamenjala za nič na svetu – moja dva lubeka, pa mi dajeta še večji zagon in motivacijo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Z otrokom se vse začne

Manca: »Z otrokom se vse konča …a meni se je z otrokom vse šele začelo”

piše: mamica Manca

Da najprej povem nekaj o sebi. Stara sem 23 let, še vedno študentka, mamica že 16 mesecev staremu sinčku, veliko delam, živim na svojem in nisem odvisna od nikogar. Precej pestro in za marsikoga neverjetno, ane?

V družbi sem od nekdaj veljala za tisto »taresno«, ki je vedno pazila na vse ostale okoli sebe. Zato dejstvo, da sem zanosila pri 21. letih, niti ni bilo tako zelo presenetljivo. Vsi okoli mene so bili presrečni in začelo se je najbolj divje obdobje v mojem življenju.

Moja nosečnost je bila zelo aktivna in kratka. Ker študiram 200 km stran od kraja, kjer živim, sem se seveda zelo veliko prevozila. Verjetno si predstavljate, kako je potekala vožnja. Na vsakih 15 minut sem se ustavila, da sem šla na WC. 🙂 Ampak je šlo. Tudi telovadila sem na faksu do konca svoje nosečnosti. Torej z velikim trebuhom sem v 9. mesecu nosečnosti poskakovala in igrala košarko. Bilo je res zabavno. 🙂 V tem času sva se z mojim dolgoletnim partnerjem tudi selila in totalno renovirala stanovanje. Jap, dobesedno sva vse razbila in začela znova. Stanovanje je bilo pripravljeno za vselitev šele v zadnjem mesecu moje nosečnosti, zato si verjetno predstavljate, da nisem imela veliko časa za pripravo. Kot pa da to že ni vse dovolj, sem ves čas tudi delala preko študenta. Res je bilo pestro, ampak vse mi je uspelo. Delno to pripisujem tudi temu, da nisem niti za trenutek pomislila, da mi ne bi uspelo. Ves čas sem bila trdno prepričana vase in vedela, da zmorem. Na srečo sem imela tudi precej lahko nosečnost, z izjemo išiasa. Vendar je bil ta zelo hud bolj na začetku nosečnosti, potem pa je sam od sebe izzvenel.

Proti koncu nosečnosti pa se mi je pojavil zelo visok pritisk, ki ni izginil, zato sem bila napotena v porodnišnico. Tam sem bila nekaj časa na opazovanju, nato pa so mi zaradi preeklampsije sprožili porod. Otrok še enostavno ni bil pripravljen za na svet, zato je bilo vse še toliko težje. Moja izkušnja s porodom ni preveč pozitivna, saj sem imela zelo dolgotrajen ter boleč porod in vem, da bi danes naredila veliko stvari drugače. Ampak bilo je prvič, zato sem se prepustila strokovnjakom.

Kljub vsemu pa mi je ostal v spominu samo občutek sreče in ljubezni. Dobila sem zdravega fantka, ki mi je obrnil svet na glavo. Bil je tako lep in popoln, da nisem mogla verjeti, da je to moj otrok. Ja ja, vem, da to reče vsaka mamica, in prav je tako. Prav je, da vsaka vidi svojega otroka v najlepši luči. Skratka, moje življenje je vsekakor postalo izpopolnjeno in srečno. Otrok ni spremenil samo mojega življenja, ampak tudi mene samo. Postala sem samozavestnejša, odgovornejša in tudi bolj odločna. Zaradi njega mi ni nič težko. Kljub vsako-urnemu nočnemu vstajanju se zjutraj zbujam z nasmehom na obrazu in hvaležna za vse, kar imam.

Po porodu sem normalno nadaljevala s faksom in danes je sinko star že 16 mesecev, jaz pa tik pred diplomo. Na srečo je naša fakulteta precej naklonjena mamicam študentkam in se je mogoče tudi veliko dogovoriti. Z otrokom namreč pridobite poseben status, ki vam omogoča različne olajšave. In kako sem izpeljala to, da živim tako daleč stran od faksa? Enostavno. Otroka sem dala v avto, vzela s seboj babico, ki ga je pazila, in se odpravila na izpit. Seveda so bile to zelo zgodnje ure (beri 4 ponoči), saj sem imela pred seboj precej dolgo pot in če sem želela priti ob 8:00 na izpit, ni šlo drugače. Danes je to vse veliko lažje, saj mali obiskuje vrtec, jaz pa v tem času opravim, kar moram. Seveda, pa je potrebno tudi veliko organizacije, da izpeljem v enem dnevu vse, kar si zadam.

Skratka, bistvo tega, kar sem želela povedati je, da se vse da, če se hoče. Če imate cilj in ste odločni, da ga dosežete, vas nič in nihče ne more prepričati v nasprotno. Meni niti za trenutek ni žal, da sem se zanj odločila med študijem. Dal mi je takšno moč, da vem, da zmorem vse. Velikokrat sem slišala: »Z otrokom se vse konča … redko kdo konča faks itd.« Ampak ne, dragi moji, meni se je z otrokom vse šele začelo. Odprla sem novo poglavje v svojem življenju, ki ga pišem z neizmerno ljubeznijo in hvaležnostjo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka z dvema magistrskima

Študentka in mama z dvema magistrskima

piše: mamica študentka

Odkar sem mama na vseh možnih koncih in krajih in od vseh možnih ljudi dobivam vprašanje: “Kako je pa to, ko si mama in še študiraš?”. In moj odgovor je vedno: “Super! Zares priporočam!”

Lahko bi rekli, da je v moji družini kar tradicija imeti mlad otroke. In tudi sama sem si tega že od nekdaj želela. Imela sem to srečo, da je mojo pot kaj hitro prekrižal moj današnji mož. Želja po otroku je bila velika in tako sem praktično takoj po poroki zanosila. Najin prvi sin se je rodil proti koncu 2. letnika mojega študija. Prišel je malo prezgodaj in naju oba čisto presenetil (mami je imela seveda v planu še končati vse izpite  – toliko o tem, da otroci kaj ubogajo, če se z njimi nekaj zmeniš :)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem sredi noči (in že precej globoko v popadkih) v porodni sobi moža prepričevala, da vendar ne morem še rodit, ker imam ob 8.00 zjutraj obvezne vaje. Naslednje jutro je tako sošolka med vajami profesorici poslala listek s sporočilom: Tine danes ne bo na faks, ker je rodila 🙂

Sin je v najino življenje prinesel neko novo energijo. Mesec po porodu sem opravila vseh 7 izpitov in končala letnik. Verjemite, to so bili najlažji izpiti od tedaj naprej, saj sta otrokov razvoj in možnosti za učenje v obratnem sorazmerju. Starejši kot je otrok, manj časa in miru ima mami. Trmasta kot sem, nisem vzela materinskega leta, ampak sem oktobra znova sedla v šolske klopi. Sin je bil redni spremljevalec na predavanjih, sošolke so bile rezervne mame – včasih je bilo skoraj treba narediti vrsto, katera ga bo naslednja lahko malo pestovala. Zame otrok nikoli ni bil ovira ali izgovor, da ne bi mogla zvečer s prijateljicami na pijačo, v trgovino, na izlet, potovanje… ali na izpit.

Lani poleti sem uspešno diplomirala, v meni pa je že raslo novo bitje. Tudi drugi sin je imel očitno svoje načrte in se je gladko malo požvižgal na mamine želje. Prišel je ravno na začetku študijskega leta in tokrat – še bolj noro – sem se na faks vrnila 14 dni po porodu. Letos imam obveznosti na fakulteti res zelo malo in predavanja so pravzaprav moj dopust – noben ne kriči, joka, cvili, bruha, kaka in lula vsepovprek. To je čas zame, ko odklopim družino in se posvečam tisti drugi najljubši stvari – moji stroki.

Biti študent in imeti družino je super. Ni pa vse vedno tako lepo. So trenutki, ko se počutiš izgubljeno, da nikamor ne spadaš. Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih svetovih. Dopoldne sem mama, gospodinja, popoldne pa študentka, ki se pritožuje nad profesorji in hodi na avtomat po sendviče. Včasih si želim, da bi tudi moje prijateljice in vrstnice že imele svoje otroke. Da bi razumele. Včasih grem zvečer namesto v posteljo za knjigo. Včasih v celem tednu nimam niti ene ure zase. Vendar… tako je pač, ko si mama (študentska ali ne). In vredno je. Če sta me moja otroka česa naučila je to, da se počasi daleč pride, da pride vse ob svojem (pravem!) času in da se je potrebno veseliti majhnih stvari. Iskren otroški nasmeh je vreden več kot tisoč žurov, koktajlov, koncertov in brezskrbnih ur ob gledanju serij. To je bila pač izbira – moja izbira.

Trenutno, namesto da bi pisala magistrsko nalogo, pišem tale blog. Ker želim vsem povedat, da je fajn biti mlad, da je fan bit mama in da je fajn bit žena. Magistrska bo počakala. Konec koncev, moji dve magistrski nalogi zdajle spita v sosednji sobi. In če nimate nič proti, jima grem pritisnit en moker poljubček 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka

Urška: Pri dvajsetih sem se odločila, da si želim otroka

piše: mamica Urška

»Mami, s fantom sva se odločila, da bova imela otroka, tako da se pripravi, da bosta ponovno babica in dedek.«

»Ne norita, kam se vama mudi, najprej šola, potem štalca, nazadnje se pa še »kravico« pripelje.«

Pri dvajsetih letih sem se odločila, da si kmalu želim otroka. Partner se je strinjal z mano. Ker sem vedela, da moji starši za to idejo ne bodo navdušeni, sem jim že eno leto prej začela govoriti, da bova v tretjem letniku študija imela otroka. Pogovor se je vedno končal na zgoraj napisan način.

Ko je prišel čas, da zanosim, sem se večkrat spraševala: ali je res že čas, da imam dojenčka? Ali sem res pripravljena? Kako sploh veš, da si pripravljen? Priznam, da bi slišala kakšen materinski glas znotraj sebe tega ni bilo, sploh ne vem če to res obstaja, vedela sem samo, da želim imeti vse otroke pred tridesetim letom in da je čas, da zanosim, če si želim vsaj treh sončkov.

Otroka sva zaradi študija skrbno načrtovala. Želela sem, da rodim takoj po izpitnem obdobju, da bom lahko normalno zaključila vse obveznosti v tretjem letniku in nadaljevala normalno v četrti letnik in nato še zadnji, peti letnik. Preračunala sem, katere mesece lahko zanosim, da se bo izšlo po najinem načrtu. Bolj kot se je bližal čas, da ustvariva ta mali čudež, bolj sem bila živčna, ali sem res pripravljena na to ali ne, ali si to sploh res želim, ali ne. Stara sem bila 21. let in vse prijateljice so še žurale, jaz pa sem norela s tem, da hočem otroka. In prišel je dan, ko sem na testerju zagledala dve črtice, posrečilo se nama je v prvo. Najprej sem jokala od sreče, nato sem malo zatem jokala od strahu (v kaj se ženem), na koncu nisem več vedela, zakaj se jokam. Srce mi je razbijalo, bila sem srečna, po drugi strani zbegana. Za PDP sem imela določeno 29. 2. 2016. Kar je najbolj smešno pri tem je to, da sem od srednje šole naprej govorila, da želim imeti otroka na prestopni dan.

Na nosečnost sem se dolgo pripravljala. Skrbela sem za zdravo prehrano in da sem več športala. Športala sem veliko tudi med nosečnostjo, saj stara vraža pravi: VSAK KILOMETER TEKA JE MINUTA MANJ PRI PORODU. Sedenje v nosečnosti je kot priprava na maraton pred televizijo, bi se lahko reklo. Nosečnost je sicer potekala normalno, morda me je samo kdaj bolel križ med dolgimi predavanji od sedenja, ampak ni bilo sile. Med nosečnostjo sem začela hoditi še na jogo za nosečnice. Na začetku se malo meditira, nato se izvaja joga položaje in na koncu se še vizualizira. Vizualizacija zgleda tako, da smo se srečke nosečke vstale, zaprle oči, razprle roke in nato si predstavljale, da smo ptice. Ptice, ki letimo visoko nad oblaki, pod nami opazujemo morje, gore ampak nikjer ne moremo pristati in moramo leteti in leteti. Z rokami tako ves čas počasi »kriliš« in s časoma te roke začnejo zelo boleti. Vsakič, ko sem šla na to srečanje sem si nakoncu mislila: »zakaj zavraga moram zdaj to delati, da me bodo ponovno bolele roke?«. In tako so minevali meseci in prišel je 29. 2. Zelo močno sva si s partnerjem želela, da rodim na ta dan, zato sva poskušala naravne metode sprožanja (spolni odnos, arnikina kopel, čiščenje celega stanovanja, dvakrat zapored sem tekla na Kalvarijo in nazaj po stopnicah, drgnjenje oken ampak nič ni pomagalo). Dobila sem sicer po spolnem odnosu krče, da sem mislila, da je to gotovo to. Popadki so bili že na 10 sekund, ampak po 2 urah se je nehalo. Ugotovila sem, da če otrok ni pripravljen, da zapusti varen trebušček, pač ne bo šel ven, pa čeprav skačem kot kenguru. Ko sem ugotovila, da torej s porodom na prestopni dan ne bo nič, sva ugotavljala, da bi lahko rodila 5. 3., saj ima partner rojstni dan na 3. 5. Cel teden vmes sem se po nasvetu doule zato v mislih pogovarjala z otročkom, da je zunaj varno in da lahko pride ven, da ga z očkom že močno pričakujeva in da se ga že veseliva. Otroček je tako lepo še pet dni čepel v mojem trebuščku in tako sva ponovno poskusila na datum, katerega sva si zamislila. In uspelo je, ponovno so se začeli popadki, vendar bolečina je bila enaka, kot v ponedeljek, ko sva poskusila prvič. Ponovno sem imela popadke na 10 sekund in ponovno sem si mislila, da se bo po dveh urah pač nehalo. Vmes sva se s partnerjem pogovarjala, da je ravno petek in da greva zato lahko na Jesenice v kakšen hotel prespat in da čez cel vikend poskušava sprožit porod (želela sva, da rodim v porodnišnici na Jesenicah, saj so tam najbolj naklonjeni naravnemu porodu). Tako sva spakirala potovalke, Domen jih je znosil v avto, jaz pa sem tisti čas delala, ne boste verjeli, vizualizacije. Ves čas popadkov sem si predstavljala, da sem ptica in da ne morem še pristati. Sama sebi sem bila smešna. Edina stvar, ki se mi je zdela na jogi nesmiselna, sem jo uporabljala ves čas.

Ko sem se odpravljala v avto, se mi je zdelo, da mi je začelo narazen vleči medenične kosti, zato je Domen predlagal, da se odpraviva v UKC MB preveriti, ali sem morda že odprta, da povedo, če imava čas priti na Jesenice, ali pa bo morda potrebno iti kam bližje.

Zapeljala sva se tako do porodnišnice v Mariboru, kjer so ugotovili, da je glavica že zunaj in da je potrebno v porodno sobo. Samega dogajanja v UKC MB ne želim opisovati, saj izkušnja ni pozitivna. Sem pa rodila otročka v 15 minutah v 5 potiskih, točno tako, kot sem si govorila celo nosečnost da bo. Že od trenutka, ko sem izvedela za nosečnost sem si rekla: rodila bom v 5 potiskih. In nato sem dobila moj zaklad v roko, bila sva presrečna, zaljubila sva se na prvi pogled in od navdušenja sva pozabila pogledati, katerega spola je (odločila sva se, da naj bo to presenečenje), zato sva šele eno uro kasneje ugotovila, da imava pravzaprav punčko (ko je prišla sestra s papirji in je bilo potrebno povedati ime). Še sreča, da je bila punčka, ker za fantka tako ali tako nisva imela izbranega imena. In tako sva 5. 3. 2016 prejela največji zaklad v najinem življenju.

In kako je potem potekal študij?

Ko se je po izpitnem obdobju začel faks, sem pristopila vsakemu profesorju in povedala, da nameravam naslednji teden roditi in da se vrnem čez en mesec z malčico na faks. Vsi so mi odobravajoče pokimali (verjetno so si mislili, da se hecam) in tako sva meseca aprila s hčerko že bili skupaj na faksu. Ves čas predavanj in vaj je bila priklopljena na zizo in sladko spala. Ko je bilo junija izpitno obdobje, je bila stara 3 mesece in je še veliko spala, zato sem brez težav preučila vso učno snov in obdržala povprečje nad 9. Ko se je začel nov letnik, sem najela še varuško, pomagala pa je tudi moja draga tašča. Hodila sem na obvezne stvari in izkoristila status mame (potrebna je zgolj 50 % prisotnost na obveznostih), vmes pa sem vsako pavzo šibala domov, da jo podojim. Pri 18. mesecih sem jo vpisala v vrtec in tako bom letos normalno zaključila 5. letnik študija. Če imamo kdaj predavanja popoldne, pa je še danes pri dobrih 2 letih še vedno z mano v predavalnici na zizi čaka, da opravim svoje obveznosti. Sedaj pa upava, da naju bo kmalu presenetila že naslednja črtica.

In stvar, ki bi jo v mojem življenju spremenila, če bi vedela prej? Če bi prej vedela, kako čudovito je imeti otroka, kako postane tvoje življenje popolno, nebi nikoli več čakala tako dolgo in bi se za otročka odločila prej. 😊

Ob koncu pa bi vsem srečkam nosečkam še priporočila, da se na porod pripravijo – meni je zelo pomagala knjiga Modrost rojevanja; tako sem točno vedela, kaj me čaka in sem bila za porod sproščena, zaupala sem vase in v svoje sposobnosti in verjetno mi je prav zaradi tega uspelo tako hitro, skoraj brez bolečin.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

jozespela

Špela: Dva tedna po carskem rezu sem šla na sprejemce

Tokrat vam predstavljamo simpatično in energično mamico Špelo. Ima triindvajset let ter obiskuje peti letnik socialne pedagogike na PeF v Ljubljani.

Si študentska mamica, kdaj si dobila sina?

Mojemu sinu je ime Nace, rodil se je med četrtim in petim letnikom. 🙂 Julija sem diplomirala, oktobra sem začela zadnji letnik magisterija, Nace se je pa rodil zgodaj septembra. Bil je majhno presenečenje, ampak sva ga bila z možem zelo vesela!

Si poročena, kako bi opisala svojega moža?

Imam moža, ki ima odličen smisel za humor, je zelo praktičen tip in brihtne glave. Prav zaradi tega je moj mož in ne od katere druge. 🙂 Zelo rad ima najinega Naceta, s katerim mi že zdaj kakšno lumparijo zanalašč zagodeta. Je super mož in oče. Ja, tudi kregava se – oba imava močan temperament, tako da res nikoli ni dolgčas.

 Kako usklajuješ študij, materinstvo in družabno življenje?

Glede na to, da se je Nace rodil septembra, faks pa se začne oktobra je bilo (je še) kar pestro. Najtežje je bilo, ko sem 14 dni po porodu imela sprejemni izpit za magisterij, ker nas je bilo preveč vpisanih. Najbolj zanimivo je to, da me ni skrbelo, kako mi bo šlo na izpitu, ampak kako bom prišla po stopnicah iz stanovanja. 🙂 Imela sem namreč carski rez, po katerem sem komaj iz postelje vstala zaradi bolečin, živeli pa smo v bloku brez dvigala. Tako je moj sinko star komaj 14dni že bil na faksu. Prvi semester sem tako na vaje in seminarje hodila kar z njim – vmes sem ga podojila in potem je spal. Velikokrat ga je vmes tudi pazil moj mož, saj smo imeli večino predavanj v popoldanskem času.

Pri usklajevanju mojega socialnega življenja nimam problemov, saj sem tak tip ženske da ne kompliciram in grem z otrokom praktično povsod. Z Nacetom sva čez dan veliko okoli, ga dam v nosilko in greva. 🙂

Kaj počneš v prostem času?

Težko je definirat kaj je prosti čas, ko imaš dojenčka. Veliko berem, hodim na sprehode in gledam serije. 😉 Enkrat na mesec greva s prijateljico Nežo na nohtke z najinima sinovoma – to je najino razvajanje in si ga z veseljem privoščiva. Tudi z možem imava čas za zase, ob večerih, ko gre sinko spat.

Kako nate gledajo sošolci, profesorji, okolica?

To bi bilo verjetno treba njih vprašat, me pa vsi spodbujajo in pomagajo pri obveznostih.

Prihajaš iz velike družine. Tvoj sin Nace ima manj kot leto starejšo teto, to se ne zgodi velikokrat. 

To je tako srečno naključje, ja. Prav lepo je, drug drugega sta vedno vesela in imata zagotovljeno družbo. Glede nasvetov pa je tako-vedno kličem mamo, ampak mislim da bi jo tudi če ne bi imela toliko mlajše sestrice. Mame so pač mame. 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Spontani splav

1 + 1 ni vedno 3 ali Ko spregovoriš, nagovoriš

Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”
”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.
Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.
”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”
Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.

Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.
Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.
Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.
”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.
”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”
Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.
”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.

Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.
Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.

Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.
Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.
Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?
Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”
Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.
Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.

Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.
Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.
Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.

Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.
Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…

In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.
Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.
In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.

Preberi še