jozespela

Špela: Dva tedna po carskem rezu sem šla na sprejemce

Tokrat vam predstavljamo simpatično in energično mamico Špelo. Ima triindvajset let ter obiskuje peti letnik socialne pedagogike na PeF v Ljubljani.

Si študentska mamica, kdaj si dobila sina?

Mojemu sinu je ime Nace, rodil se je med četrtim in petim letnikom. 🙂 Julija sem diplomirala, oktobra sem začela zadnji letnik magisterija, Nace se je pa rodil zgodaj septembra. Bil je majhno presenečenje, ampak sva ga bila z možem zelo vesela!

Si poročena, kako bi opisala svojega moža?

Imam moža, ki ima odličen smisel za humor, je zelo praktičen tip in brihtne glave. Prav zaradi tega je moj mož in ne od katere druge. 🙂 Zelo rad ima najinega Naceta, s katerim mi že zdaj kakšno lumparijo zanalašč zagodeta. Je super mož in oče. Ja, tudi kregava se – oba imava močan temperament, tako da res nikoli ni dolgčas.

 Kako usklajuješ študij, materinstvo in družabno življenje?

Glede na to, da se je Nace rodil septembra, faks pa se začne oktobra je bilo (je še) kar pestro. Najtežje je bilo, ko sem 14 dni po porodu imela sprejemni izpit za magisterij, ker nas je bilo preveč vpisanih. Najbolj zanimivo je to, da me ni skrbelo, kako mi bo šlo na izpitu, ampak kako bom prišla po stopnicah iz stanovanja. 🙂 Imela sem namreč carski rez, po katerem sem komaj iz postelje vstala zaradi bolečin, živeli pa smo v bloku brez dvigala. Tako je moj sinko star komaj 14dni že bil na faksu. Prvi semester sem tako na vaje in seminarje hodila kar z njim – vmes sem ga podojila in potem je spal. Velikokrat ga je vmes tudi pazil moj mož, saj smo imeli večino predavanj v popoldanskem času.

Pri usklajevanju mojega socialnega življenja nimam problemov, saj sem tak tip ženske da ne kompliciram in grem z otrokom praktično povsod. Z Nacetom sva čez dan veliko okoli, ga dam v nosilko in greva. 🙂

Kaj počneš v prostem času?

Težko je definirat kaj je prosti čas, ko imaš dojenčka. Veliko berem, hodim na sprehode in gledam serije. 😉 Enkrat na mesec greva s prijateljico Nežo na nohtke z najinima sinovoma – to je najino razvajanje in si ga z veseljem privoščiva. Tudi z možem imava čas za zase, ob večerih, ko gre sinko spat.

Kako nate gledajo sošolci, profesorji, okolica?

To bi bilo verjetno treba njih vprašat, me pa vsi spodbujajo in pomagajo pri obveznostih.

Prihajaš iz velike družine. Tvoj sin Nace ima manj kot leto starejšo teto, to se ne zgodi velikokrat. 

To je tako srečno naključje, ja. Prav lepo je, drug drugega sta vedno vesela in imata zagotovljeno družbo. Glede nasvetov pa je tako-vedno kličem mamo, ampak mislim da bi jo tudi če ne bi imela toliko mlajše sestrice. Mame so pač mame. 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Spontani splav

1 + 1 ni vedno 3 ali Ko spregovoriš, nagovoriš

Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”
”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.
Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.
”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”
Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.

Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.
Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.
Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.
”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.
”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”
Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.
”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.

Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.
Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.

Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.
Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.
Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?
Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”
Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.
Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.

Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.
Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.
Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.

Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.
Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…

In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.
Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.
In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.

Preberi še

Mamica študentka

Intervju s Štefko Mihalič, študentsko mamo nekoč

piše: Petrina mamica Štefka

V reviji Jana ste lahko prebrali del intervjuja s 47-letno Štefko ki je bila pred približno 25 leti tudi sama študentska mama. To je celoten intervju, ki ga je opravila novinarka Ksenija Sedej.

  1. Koliko ste bili stari, ko ste rodili hčerkico Petro?

Ko se je rodila Petra sem bila stara 22 let in 10 mesecev.

  1. Ste takrat načrtovali, da boste postali mamica? Ali se je zgodilo čisto po naključju?

Petra se je rodila 9 mesecev po poroki. Želela sva si otroka in sva ga načrtovala.

  1. Je bilo biti študentska mamica po vaših izkušnjah takrat bolj »običajno«? Ste poznali veliko študentskih mamic?

Po končani srednji ekonomski šoli sem se zaposlila, ker mi starši zaradi nizkih dohodkov niso mogli omogočiti študija v fakulteti. V istem letu sem se ob delu vpisala na Ekonomsko fakulteto v MB, ki je imela enoto v NM. Za študij ob delu je bilo potrebno plačati šolnino. Prvo leto sem jo plačala sama, potem pa mi je stroške šolnine krilo podjetje.

Poleg službe sem hodila na predavanja, ki so bila ob petkih in sobotah v Novem mestu, če nisem opravila vseh obveznosti v rednem roku, sem imela izpite v Lj, Celju oz. Mb. Takrat smo šli na izpit trije. Petro sem še dojila. Ko sem bila jaz na izpitu jo je mož vozil v vozičku.

V letu 1994 sva načrtovala še eno nosečnost. Decembra 1994 se nama je rodila hčerka Katja.

Med porodniškim dopustom sem pisala diplomsko nalogo in septembra 1995 diplomirala ter pridobila višješolsko izobrazbo. V letu 1998 smo začeli z gradnjo hiše. Vpisala pa sem se še na VŠUP Nm, da bi pridobila visoko strokovno izobrazbo. Ko smo se leta 2000 preselili v novo hišo, sva se skupaj z možem odločila, da bi imela še enega otroka. Aprila 2002 se nama je rodila hčerka Sara. Med porodniških dopustom sem imela čas za pisanje diplomske naloge in oktobra 2002 diplomirala.

Poleg mene je ob delu študiral tudi moj mož. Kar nama je zelo otežilo študij. Mož je diplomiral septembra 2001 na prvi stopnji in junija 2004 na drugi stopnji. Oba sva diplomirana ekonomista.

Študij je potekal ob delu. Predavanja v petek popoldne in soboto dopoldne. Srečevala sem se tudi z drugimi sošolci, eni so bili tudi starši.

Družili smo se s prijatelji in vrstniki otrok.

Štefka se je s hčerko Petro pripeljala v Maribor na izpit.

  1. Kako je bilo v tistem obdobju biti študentska mamica? Ste imeli kakšne ugodnosti kot študentka, podporo? Petra je omenila, da ste tudi delali?

Kot sem že omenila, sem študirala poleg službe zato kakšnih koli ugodnosti nisem iskala niti vedela nisem za njih. Stroške šolnine mi je krilo podjetje, omogočilo mi je tudi en dan izredno plačanega dopusta za vsak opravljen izpit.

  1. Je bilo po vašem mnenju takrat lažje biti mamica študentka ali je danes študentkam lažje?

Z voljo in pogumom mladi zmorejo ogromno. Za vloženi trud so na koncu poplačani.

  1. Kaj je bilo za vaš najlepše in kaj najtežje, ko ste bili študentska mamica?

Nisem bila študentska mamica v pravem smislu. Bila sem zaposlena mamica, ki je vstajala zjutraj ob 4. uri in se učila za izpite, bila ob petkih in sobotah na predavanjih in iskala vsako prosto minuto na študij. Seveda vseh obveznosti nisem opravila v rednih rokih in sem študij podaljšala. Poleg mene je ob delu študiral tudi mož. Vendar sva ugotovila, da to ne bo šlo. Zato sva se odločila, da naprej študij končam jaz. Potem še on. Tako sva drug za drugim diplomirala na pravi stopnji, potem še na drugi.

Bilo mi je lepo, ko sem se v šoli spomnila, da imam doma čudovite otroke, da jih čuva ljubeči očka. Da mi bo pridobljeno znanje koristilo v življenju. Ko sem se srečevala s sošolci, ki so tudi imeli doma družine. Vsekakor pa je bilo tudi težko. Ko sem planirala, da se bom zjutraj učila, se je zbudila tudi hčerka in s študijem je bilo bolj malo. Opraviti je bilo potrebno vsa gospodinjska opravila, urediti vrtiček, poskrbeti za otroke. Po šestnajstih letih zakona sva se odločila še za eno življenje. Petnajst let po rojstvu prve hčerke se nama je rodil sin Lenart. Sestrice so naj zelo ponosne, v družino je prinesel veliko veselja in otroške razigranosti.

Z voljo in zaupanjem zmoremo vse. Imam prijetne spomine na moja študijska leta in sem ponosna na svoje otroke, da to spoštujejo, da se ne ustrašijo življenja, ter gredo pogumno z zaupanjem novim izzivom naproti. Hvaležna pa sem tudi za vnukinjo Julijo, ki je za naju z Romanom pravi blagoslov.

Nekoč študentska mama Štefka, Julija in študentska mama Petra

Preberi še

Pogumno, študentska mama!

piše: mamica Petra Raspor

Sama sem bila stereotipno zaklenjena v kopalnici študentskega doma in pet minut nestrpno čakala na rezultat nosečniškega testa. Ob znaku + se mi je ves svet obrnil na glavo, spremenili so se moje prioritete, cilji, stil življenja in mišljenja, vse v enem trenutku.

Zavedala sem se, da so pred mano kot študentki 3. letnika veterine zelo pestra leta in takrat še s fantom, zdaj možem sva morala najti način, kako uskladiti moj študij, njegovo delo ter malo pikico. Vedno znova me je in me še opogumlja ozadje telefona, na katerem piše Nothing worth having comes easy. Te besede mi dajejo moč, da krmarim med faksom, možem, hčerko in prakso, če pa se najde čas, še kakšna pijača s prijateljicami.

Ker pa imamo študentje urnike družinskemu življenju precej neprilagojene, na vajah pa tako kot drugi ne smem manjkat, pridem trikrat na teden po šesti zvečer šele domov in sem ob teh dnevih s hčerko maksimalno po dve uri, saj gre zgodaj spat. Ne bi mogla biti mamica študentka brez moje mame in tašče, ki dobrovoljno darujeta marsikatero uro, da sta z Rahelo ter mi omogočata študij. V veliko oporo mi je tudi mož, ki je z njo ob petkih, ko grem na bližnjo kliniko za živali prostovoljno pomagat.

Študij veliko pomeni tudi zaradi družbe, razumem ga kot čas zase. Všeč mi je namreč druženje z ostalimi mamicami in neskončno debatiranje o otrocih, a na faksu sem samo jaz ter prijatelji, ki sprašujejo po meni in ne samo po mojem otroku ter osvojenih spretnostih. Zato mi ni težko vsak dan voziti se uro v vsako smer, da pridem na fakulteto, saj vem, da me tam čakajo prijatelji in da sem tam zato, da naredim nekaj iz sebe. Vožnja mi tudi hitro mine, saj imam po navadi sopotnike, ki mi krajšajo čas. Sošolci so me lepo sprejeli: vedno so mi pripravljeni pomagati, me obveščajo o študijskih novicah in posredujejo zapiske, če je Rahela bolna ter ne morem na predavanja. Učim se vedno, ko najdem čas. Na avtobusu, v knjižnici, ko pridem prej na fakulteto, zvečer, ko gre Rahela spat, čez vikend, ko je mož z njo več časa skupaj.

Usklajevanje študija in materinstva ni vedno lahko ter ne gre brez žrtvovanja. Zaradi študija sem morala prenehati z dojenjem, saj mi je zaradi stresa mleko upadlo, pa tudi učinkovito učenje ni bilo možno. Zaradi materinstva sem izgubila družbo, saj v času porodniške odsotnosti nisem bila več v Ljubljani, kjer so bili moji prijatelji.

Stanovanje ni popolnoma pospravljeno, saj ko pridem domov, čas raje preživim z Rahelo. Sicer pa je moja punčka pri 16. mesecih že prava gospodinja in rade volje pospravlja. Prav luštno jo je opazovati, kako zavzeto pometa. 😉

Pridejo pa tudi dnevi, ko sva z Rahelo ponoči pokonci, ko se moram učiti, čeprav bi šla najraje takoj spat in ko me doma čaka še polno gospodinjskih opravil, za katera ni ne volje ne časa. Takrat je moj Primož pravi prima mož, ki uredi hišo in čuva Rahelo čez noč, da se lahko naspim in funkcioniram dalje.

Važno je, da sam pri sebi veš, da za otroka delaš najboljše, kar moreš. Vem, da nisem popolna mama, a se trudim, da sem najboljše, kar zmorem. Kakšen dan je res naporen, a mine in z jutrom vstaja nov, za katerega upam, da bo boljši. In navaditi se je potrebno na podočnjake in na močno kavo, ki te drži pokonci. Če veš, kaj ti v življenju pomeni, si za tisto pripravljen marsikaj potrpeti. Otroci so prilagodljivi. Seveda imajo krize in vedo, na katere karte igrati, a objem, ki ga dobiš, ko se vrneš domov, pretehta vse dvome o slabi mami, slabo voljo ter utrujenost.

Preberi še