Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”
”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.
Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.
”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”
Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.
Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.
Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.
Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.
”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.
”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”
Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.
”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.
Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.
Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.
Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.
Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.
Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?
Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”
Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.
Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.
Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.
Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.
Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.
Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.
Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…
In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.
Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.
In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.
