piše: Petrina mamica Štefka
V reviji Jana ste lahko prebrali del intervjuja s 47-letno Štefko ki je bila pred približno 25 leti tudi sama študentska mama. To je celoten intervju, ki ga je opravila novinarka Ksenija Sedej.
- Koliko ste bili stari, ko ste rodili hčerkico Petro?
Ko se je rodila Petra sem bila stara 22 let in 10 mesecev.
- Ste takrat načrtovali, da boste postali mamica? Ali se je zgodilo čisto po naključju?
Petra se je rodila 9 mesecev po poroki. Želela sva si otroka in sva ga načrtovala.
- Je bilo biti študentska mamica po vaših izkušnjah takrat bolj »običajno«? Ste poznali veliko študentskih mamic?
Po končani srednji ekonomski šoli sem se zaposlila, ker mi starši zaradi nizkih dohodkov niso mogli omogočiti študija v fakulteti. V istem letu sem se ob delu vpisala na Ekonomsko fakulteto v MB, ki je imela enoto v NM. Za študij ob delu je bilo potrebno plačati šolnino. Prvo leto sem jo plačala sama, potem pa mi je stroške šolnine krilo podjetje.
Poleg službe sem hodila na predavanja, ki so bila ob petkih in sobotah v Novem mestu, če nisem opravila vseh obveznosti v rednem roku, sem imela izpite v Lj, Celju oz. Mb. Takrat smo šli na izpit trije. Petro sem še dojila. Ko sem bila jaz na izpitu jo je mož vozil v vozičku.
V letu 1994 sva načrtovala še eno nosečnost. Decembra 1994 se nama je rodila hčerka Katja.
Med porodniškim dopustom sem pisala diplomsko nalogo in septembra 1995 diplomirala ter pridobila višješolsko izobrazbo. V letu 1998 smo začeli z gradnjo hiše. Vpisala pa sem se še na VŠUP Nm, da bi pridobila visoko strokovno izobrazbo. Ko smo se leta 2000 preselili v novo hišo, sva se skupaj z možem odločila, da bi imela še enega otroka. Aprila 2002 se nama je rodila hčerka Sara. Med porodniških dopustom sem imela čas za pisanje diplomske naloge in oktobra 2002 diplomirala.
Poleg mene je ob delu študiral tudi moj mož. Kar nama je zelo otežilo študij. Mož je diplomiral septembra 2001 na prvi stopnji in junija 2004 na drugi stopnji. Oba sva diplomirana ekonomista.
Študij je potekal ob delu. Predavanja v petek popoldne in soboto dopoldne. Srečevala sem se tudi z drugimi sošolci, eni so bili tudi starši.
Družili smo se s prijatelji in vrstniki otrok.
Štefka se je s hčerko Petro pripeljala v Maribor na izpit.
- Kako je bilo v tistem obdobju biti študentska mamica? Ste imeli kakšne ugodnosti kot študentka, podporo? Petra je omenila, da ste tudi delali?
Kot sem že omenila, sem študirala poleg službe zato kakšnih koli ugodnosti nisem iskala niti vedela nisem za njih. Stroške šolnine mi je krilo podjetje, omogočilo mi je tudi en dan izredno plačanega dopusta za vsak opravljen izpit.
- Je bilo po vašem mnenju takrat lažje biti mamica študentka ali je danes študentkam lažje?
Z voljo in pogumom mladi zmorejo ogromno. Za vloženi trud so na koncu poplačani.
- Kaj je bilo za vaš najlepše in kaj najtežje, ko ste bili študentska mamica?
Nisem bila študentska mamica v pravem smislu. Bila sem zaposlena mamica, ki je vstajala zjutraj ob 4. uri in se učila za izpite, bila ob petkih in sobotah na predavanjih in iskala vsako prosto minuto na študij. Seveda vseh obveznosti nisem opravila v rednih rokih in sem študij podaljšala. Poleg mene je ob delu študiral tudi mož. Vendar sva ugotovila, da to ne bo šlo. Zato sva se odločila, da naprej študij končam jaz. Potem še on. Tako sva drug za drugim diplomirala na pravi stopnji, potem še na drugi.
Bilo mi je lepo, ko sem se v šoli spomnila, da imam doma čudovite otroke, da jih čuva ljubeči očka. Da mi bo pridobljeno znanje koristilo v življenju. Ko sem se srečevala s sošolci, ki so tudi imeli doma družine. Vsekakor pa je bilo tudi težko. Ko sem planirala, da se bom zjutraj učila, se je zbudila tudi hčerka in s študijem je bilo bolj malo. Opraviti je bilo potrebno vsa gospodinjska opravila, urediti vrtiček, poskrbeti za otroke. Po šestnajstih letih zakona sva se odločila še za eno življenje. Petnajst let po rojstvu prve hčerke se nama je rodil sin Lenart. Sestrice so naj zelo ponosne, v družino je prinesel veliko veselja in otroške razigranosti.
Z voljo in zaupanjem zmoremo vse. Imam prijetne spomine na moja študijska leta in sem ponosna na svoje otroke, da to spoštujejo, da se ne ustrašijo življenja, ter gredo pogumno z zaupanjem novim izzivom naproti. Hvaležna pa sem tudi za vnukinjo Julijo, ki je za naju z Romanom pravi blagoslov.
Nekoč študentska mama Štefka, Julija in študentska mama Petra
Preberi še
