piše: mamica Petra Raspor
Sama sem bila stereotipno zaklenjena v kopalnici študentskega doma in pet minut nestrpno čakala na rezultat nosečniškega testa. Ob znaku + se mi je ves svet obrnil na glavo, spremenili so se moje prioritete, cilji, stil življenja in mišljenja, vse v enem trenutku.
Zavedala sem se, da so pred mano kot študentki 3. letnika veterine zelo pestra leta in takrat še s fantom, zdaj možem sva morala najti način, kako uskladiti moj študij, njegovo delo ter malo pikico. Vedno znova me je in me še opogumlja ozadje telefona, na katerem piše Nothing worth having comes easy. Te besede mi dajejo moč, da krmarim med faksom, možem, hčerko in prakso, če pa se najde čas, še kakšna pijača s prijateljicami.
Ker pa imamo študentje urnike družinskemu življenju precej neprilagojene, na vajah pa tako kot drugi ne smem manjkat, pridem trikrat na teden po šesti zvečer šele domov in sem ob teh dnevih s hčerko maksimalno po dve uri, saj gre zgodaj spat. Ne bi mogla biti mamica študentka brez moje mame in tašče, ki dobrovoljno darujeta marsikatero uro, da sta z Rahelo ter mi omogočata študij. V veliko oporo mi je tudi mož, ki je z njo ob petkih, ko grem na bližnjo kliniko za živali prostovoljno pomagat.
Študij veliko pomeni tudi zaradi družbe, razumem ga kot čas zase. Všeč mi je namreč druženje z ostalimi mamicami in neskončno debatiranje o otrocih, a na faksu sem samo jaz ter prijatelji, ki sprašujejo po meni in ne samo po mojem otroku ter osvojenih spretnostih. Zato mi ni težko vsak dan voziti se uro v vsako smer, da pridem na fakulteto, saj vem, da me tam čakajo prijatelji in da sem tam zato, da naredim nekaj iz sebe. Vožnja mi tudi hitro mine, saj imam po navadi sopotnike, ki mi krajšajo čas. Sošolci so me lepo sprejeli: vedno so mi pripravljeni pomagati, me obveščajo o študijskih novicah in posredujejo zapiske, če je Rahela bolna ter ne morem na predavanja. Učim se vedno, ko najdem čas. Na avtobusu, v knjižnici, ko pridem prej na fakulteto, zvečer, ko gre Rahela spat, čez vikend, ko je mož z njo več časa skupaj.
Usklajevanje študija in materinstva ni vedno lahko ter ne gre brez žrtvovanja. Zaradi študija sem morala prenehati z dojenjem, saj mi je zaradi stresa mleko upadlo, pa tudi učinkovito učenje ni bilo možno. Zaradi materinstva sem izgubila družbo, saj v času porodniške odsotnosti nisem bila več v Ljubljani, kjer so bili moji prijatelji.
Stanovanje ni popolnoma pospravljeno, saj ko pridem domov, čas raje preživim z Rahelo. Sicer pa je moja punčka pri 16. mesecih že prava gospodinja in rade volje pospravlja. Prav luštno jo je opazovati, kako zavzeto pometa. 😉
Pridejo pa tudi dnevi, ko sva z Rahelo ponoči pokonci, ko se moram učiti, čeprav bi šla najraje takoj spat in ko me doma čaka še polno gospodinjskih opravil, za katera ni ne volje ne časa. Takrat je moj Primož pravi prima mož, ki uredi hišo in čuva Rahelo čez noč, da se lahko naspim in funkcioniram dalje.
Važno je, da sam pri sebi veš, da za otroka delaš najboljše, kar moreš. Vem, da nisem popolna mama, a se trudim, da sem najboljše, kar zmorem. Kakšen dan je res naporen, a mine in z jutrom vstaja nov, za katerega upam, da bo boljši. In navaditi se je potrebno na podočnjake in na močno kavo, ki te drži pokonci. Če veš, kaj ti v življenju pomeni, si za tisto pripravljen marsikaj potrpeti. Otroci so prilagodljivi. Seveda imajo krize in vedo, na katere karte igrati, a objem, ki ga dobiš, ko se vrneš domov, pretehta vse dvome o slabi mami, slabo voljo ter utrujenost.
Preberi še
