Svaka čast, mama

piše: mamica Ana

Klemen se spet uči s polno paro, jaz pa si vsako jutro splaniram popoldan s puncama in ga zapolnim do večera. Ker vem, da bomo cel dan same, želim akcijo. Da se bo dogajalo. Čeprav ob planiranju po tiho vem, da bomo spet prišle pozno domov, vse tri lačne in utrujene in bom pol ure brezglavo tekala gor in dol po stanovanju, pripravljala večerjo, medtem v rokah dojila Evo, Klaro pa prepričevala naj si umije roke in pospravi čevlje, medtem ko bo ona želela le, da ji preberem knjigo. Ko bomo vse tri site si bom oddahnila in se bomo zmartrane (predvsem jaz) odpravile v posteljo. Vseeno si želim akcije. Da bom ob izzivih in dogodivščinah pozabila, da je spet tu ta smotan del leta, ko je Klemen zelo malo z nami. Zato se vsako popoldne nekam odpravimo, po navadi Klara s poganjalčkom, jaz pa z Evo v nosilki in krožimo po Mariborskih igralih. Nekje na poti pomalicamo in se ob mraku vrnemo domov. Ko razmišljam, kam bi se danes odpravile, se vedno vprašam, če bo Klara zmogla tako dolgo pot s poganjalčkom, če bo jabolko v torbi zadostovalo za njeno lakoto, ali vzamem raje dve. Pozabim pa se vprašati, če bom jaz zmogla imet 4 ure Evo v nosilki, če bo eno jabolko dovolj tudi za moj želodec. Vedno sem bila zahtevna do sebe, vedno sem na tak način dosegala cilje, si dokazovala česa vsega zmorem in zdaj ko sem mama, je izzivov za dokazovanje sami sebi vedno dovolj. A včeraj sem se ob sicer spodbudnih besedah neznane mamice na igralih precej zamislila.

S puncama smo včeraj šle do mestnega parka. Klara s poganjalčkom, jaz z Evo v nosilki. Klara je na poganjalčku še precej živahna in si izleta skozi mesto z Evo v vozičku ne morem privoščiti, z Evo v nosilki pa sem mnogo bolj agilna. Do parka imamo 30 min peš (če grem sama). Za vse tri kar velik podvig. Plan je bil, da se na igralih igramo, potem pa gremo v mestu še k maši (15 min moje hoje) in domov. Prišle smo do parka, pojedli sva vsaka svoje jabolko, paketek piškotov sem prihranila za malico pred mašo. In dinamika na igralih se je začela. Klara bi se gugala (seveda, da jo jaz poganjam), Eva pa vedno bolj lačna. Usedem se na klop in dojim Evo, vmes Klara pade, grem k njej, z Evo (jezno, ker sem jo tako nasilno “odklopila”) v rokah, popiham roke Klari in se spet usedem in dojim. Vidim, da Klara meče kamenčke na pot, česar ji ne dovolim, zato grem do nje, se zmeniva in se spet usedem, dojim. Zgodi se še nekaj podobnih situacij, medtem pa kar čutim, kako se pogledi mamic lepijo name. Pogosto jih občutim, ko sem sama z obema. S trmasto dvoletnico in dojenčkom. To so tisti opogumljajoči pogledi, ki me sicer spomnijo, da Klemena ni z nami, a mi dajo moč, me opomnijo, da zmorem. Ko smo zapuščale igrala in se je Klara usedla na poganjalčka, je mimoidoča mamica ubesedila vse pretekle poglede: “Svaka čast, mama!” V tistem trenutku sem seveda zacvetela od sreče, verjetno malo zardela in nisem vedela, kaj bi odgovorila. Nato pa sem pomislila: “Ti sploh ne veš, da me že zdaj boli hrbet od nošenja, pa ne veš kakšna pot je za nami in ne veš, da gremo še k maši (ki so s Klaro vse prej kot mirno sedenje v klopi) in šele nato nas čaka dolga pot domov. Lačna sem že sedaj, najraje bi piškote kar jaz pojedla.” Ampak očitno so bili že prizori na igralih dovolj, za “svaka čast”. Žal tega komplimenta nisem zmogla videti na način, kot je bil izrečen. Začutila sem, da od sebe preveč zahtevam in posledično tudi od mojih hčerk, da si nalagam več kot zmorem. Ker zmorem v resnici toliko, kolikor zmorem nasmejana, sproščena. Ostalo je preveč, oziroma nepotrebno.

Včasih mi je težko sprejeti, da ne zmorem vsega sama in poraženo se počutim, ko me navadna trma spravi iz tira, čeprav se zavedam, da je to zaradi moje preutrujenosti. A takrat se spomnim na samohranilke in jim zapojem eno hvalnico. Svaka vam čast, mame! Svaka vam čast prav vsem, ki se trudite za svoje otroke in ob tem ne pozabljate na sebe in s tem na vse, ki z vami živijo, to je svaka čast! 🙂

Preberi še

Nisi zaljubljena v svojega dojenčka?

piše: mamica Ana

Ko gledam to zlato bitje Evo, ki večino dneva tako sladko spi, se spominjam prvih dni po rojstvu Klare. Tistih lepih in težkih, predvsem težkih dni. Zakaj predvsem težkih? Saj veste: šivi, bolečine, dojenje, jok, hormoni, hormoni, hormoni. A bilo je še nekaj. Ni bilo proti uteži vsem tem tegobam. Nisem bila noro zaljubljena v svojo punčko. Bi morala biti? Ne vem, vsi so mi rekli da bom, vsi so me spraševali, če sem, vsi drugi so bili, le jaz ne. In verjetno je bil to največji doprinos k teži vsakega dne. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem podvomila vase, strah me je bilo, da se mama v meni ni prebudila in spraševala sem se kdaj se bo, če ne ob tem nebogljenem ljubkem detetu. A prav kmalu se je prebudila in zdaj vem, da ni na svetu bolj ljubke, iskrene, navihane dvoletnice, kot je moja Klara.

In danes, ko zaljubljeno gledam Evo, si upam to napisati, ker vem, da nisem edina. Ker vem, da za to nisem bila nič kriva, da nisem bila nič manj dobra mama, le hormoni so očitno morali opraviti svoje.

Ne, nismo vse mame noro zaljubljene v svoje dojenčke, imamo jih pa vse noro rade. Nismo vse mame po porodu še celo noč bedele in gledale svoje štručke, smo se pa vse po svojih najboljših močeh potrudile, da je to dete prijokalo na svet. Nimamo vse mame tisoč fotografij od prvih dni našega otroka, imamo pa vse mame te dni shranjene v naših srcih.

Preberi še

Kaznovati ali ne?

piše: mamica Ana

Poslušala sem spletni seminar o kaznovanju otrok, katerega sta vodili Dejana Dejanovič in Janja Urbančič iz sočuten.si. Ob prebiranju literature o nagrajevanju in kaznovanju za svojo magistrsko, sem z veseljem prisluhnila tem čisto konkretnim predlogom (ne)kaznovanja v vzgoji (preden vas ne-kaznovanje odvrne od branja, naj razložim, da je postavljanje meja še vseeno ključnega pomena in posledicam svojega dejanja se otrok ne more izogniti).

Z vami delim svojih 10 ključnih spoznanj tega predavanja.

Zakaj ne kaznovati:

  • Ker s kaznovanjem ne rešimo izvora težav, vedenja. Vedno se je potrebno vprašati, kaj se skriva za vedenjem, zakaj do takega vedenja pride. Izvor so otrokove fiziološke ali psihološke potrebe. Da bi otroku pomagali prepoznati ta čustva, potrebe, nam je lahko v pomoč oksi plakat.
  • Če otrok ve, da bo kaznovan, je bolj nagnjen k lažem, saj želi svoje dejanje prekriti, krivdo prevaliti na drugega.
  • Ko otrok svojo kazen “odsluži”, misli, da je svoje dejanje popravil, da je vse OK. Ne razmišlja več, kaj je narobe storil, kako se po njegovem dejanju počutijo drugi …

Kaj storiti namesto kaznovati:

  • Ko pridemo sitni domov, kaj želimo, da mož naredi? Da nas nadere, zakaj smo sitni, nas kaznuje ker kričimo, smo nejevoljni? Ali da nas vpraša kaj je narobe, kako je bilo v službi, nam skuha kavo?
  • Uporabljati moramo povedi, ki govorijo o nas, o naših občutjih, temu pravimo osebne meje: “Jaz hočem, jaz želim, sem jezna” namesto “to se ne dela, to ni lepo”.
  • Otrok drugače dojema in lažje spoštuje naše osebne meje, kot pravila. Pravila so “samo pravila”, s spoštovanjem mojih meja, pa otroka učim, da spoštuje mene.
  • S postavljanjem mej učimo otroka, da bo tudi on v življenju znal postavljati meje in s tem spoštovati sebe.
  • Ko nam prekipi in se na otroka zaderemo, je pomembno, da otroku obrazložimo, da ni on kriv, da smo kričali: “Oprosti, ni bilo OK, da sem se zadrla. Ti si naredil napako, a jaz sem zakričala, ker nisem znala drugače reagirati, ne pa zato, ker si ti to storil.”
  • Če nismo prepričani o svoji meji, če čutimo, da lahko popustimo, se dajmo pogajati. Tako bomo otroka naučili sklepanja kompromisov, pogajanja, kar pa bo v življenju zagotovo potreboval. Če pa smo v svojo mejo prepričani, pa ne odstopimo in ob negodovanju povemo: Razumem, da si razočaran, lahko jokaš, a moja meja ostaja.
  • Otroku moramo dovoliti, da izraža svoja čustva, tudi (ali še posebej) jezo. Zato ne recimo: “Zakaj se jeziš, ne biti jezen”, ampak mu pomagajmo prepoznati njegova čustva in ga raje spodbudimo k obvladovanju svoje jeze, sproščanju na drugačen način: “Vidim da si jezen. Stisni pesti, butni v tla, v blazino…”

Preberi še

Vsi ustvarjajo, samo mi ne …

piše: mamica Ana

Pogosto gledam Facebook in zdi se mi, da povsod vidim samo fotke, kako mamice ustvarjajo z otroki (ja, moj Facebook ni nič več poln slik iz študentskih zabav, ampak bolj slik mamic z otroki). Vsi ustvarjajo, izgleda, kot da cele dneve samo ustvarjajo. Pa si mislim “oh, tudi jaz moram kaj s Klaro začeti ustvarjati”. Grem na blog Iz malega zraste veliko, ki ima res luštne ideje za ustvarjanje ali pa na Žogice in kravate, ki ima bolj Montessori ustvarjanje in si naredim seznam idej, kaj bi lahko s Klaro ustvarjale. Ampak ta seznam še vedno ni prišel na vrsto, čeprav je že kakšna dva meseca zalepljen listek na namizju.

Kakšnih 18 mesecev sem potrebovala, da sem Klari v roke dala plastelin, dve leti, da sem ji predstavila slikanje z vodenimi in prstnimi barvami, pa ko je bila še dojenček je nekaj packala po platnu z barvami, drugega pa še sploh nisva ustvarjali. No, pomirja me to, da hodi v vrtec in vem, da se tam veliko posvečajo različnemu ustvarjanju. Rada sicer riše z voščenkami, barvicami, a nad ostalim ustvarjanjem doma ni bila posebej navdušena. Jaz pa razočarana, ko je po 2 minutah splezala dol s stola in raje odprla že 100x prebrano knjigo. Zakaj razočarana? Ker je ustvarjanje zame podvig. Ker nikdar nisem ustvarjala. Ker sem si ustvarila prevelika pričakovanja, ki so še zame nerealna, ker to nisem jaz.

Tako, midve pač ne ustvarjava. Midve počneva to, kar jaz rada počnem. Midve kuhava, pospravljava cunje, pojeva, pleševa, se igrava z lego kockami, igrava na orfova glasbila, greva ven, če je le mogoče se s kom druživa. To sem jaz – družabno, in ne ustvarjalno bitje.

Zdaj nimam več slabe vesti, da ne ustvarjava. Seznam je sicer še vedno na namizju, a čaka na dan, ko si bom zaželela ustvarjanja skupaj s hčerko. Ampak zdaj prihaja pomlad in verjetno bo seznam počakal še do naslednje zime, do takrat pa bova uživale po moje. Sem egoistična? Mogoče, a čutim, da je prav, da se tudi sama zabavam v družbi s Klaro. In vesela sem, da bo veliko ustvarjalnih izkušenj doživela v vrtcu. 🙂

Preberi še

CITROËN C3 AIRCROSS, NOVI KOMPAKTNI SUV

Video: Študentska družina testira avto CITROËN C3 AIRCROSS

V test smo dobili CITROËN C3 AIRCROSS, NOVI KOMPAKTNI SUV. Poglejte kaj smo počeli z avtomobilom in kako smo se imeli.

Vse vas pa povabimo, da se prav tako kot mi, s polnim tankom zapeljete na kakšen izlet in stestirate, ali CITROËN C3 AIRCROSS zadovolji tudi #vseplati vašega življenja! Kliknite tu in si rezervirajte termin, da prevetrite možgane v izpitnem obdobju na -> www.vseplati.si

Preberi še

Darila za Miklavža

Ne spomnim se Miklavževih daril iz otroštva

Piše: noseča mamica Petra

Malce sem brskala po svojem spominu. Poskušala sem se spomniti, katera darila je Miklavž prinesel meni, ko sem bila še otrok. A bolj kot sem brskala po spominu, bolj sem se zavedla, da se ne morem spomniti prav nobene igrače, ki sem jo dobila, pa čeprav vem, da je bila vedno izpolnjena vsaj ena želja iz mojega seznama dobremu možu in sem bila vedno navdušena nad darili. Razen enkrat, ko sem dobila šibo (no še takrat sem potem pod mizo našla kup pravih daril).

Pri nas doma je bila navada, da je kljub popularnosti velikega števila dobrih mož, darila prinesel le sveti Miklavž. Rada bi, da bi to ostalo tudi v naši družini. (S tem se tudi starši razbremenimo nepotrebnega stresa čez cel december, kajne?)

Česa pa se spomnim od Miklavževih juter? Da sva se s sestrico vedno zelo zgodaj vstali in navdušeni tekli do mize, kjer sva gledali, ali je dobri mož pojedel piškot, tiste topline daril, ki so bila izbrana pozorno in vedno sem točno vedela, da sem dobila tisto, kar sem res potrebovala. Spomnim se tudi očeta in mame, ki sta se ob kotu mize smehljala in drug drugega suvala pod rebra ter si mežikala.

Ko sem nekoliko zrasla, mi je mami razložila, da Miklavž vedno kaj prinese, ampak ker mora obdariti toliko otrok, mu pri tem pomagajo tudi starši in prav tako lahko tudi jaz koga osrečim na Miklavževo jutro. To sem vzela zares. Iz papirja sem izdelala majhna darilca za preostale družinske člane, se sredi noči zbudila in jih nesla na takrat še prazno mizo. Ne morete si predstavljati koliko adrenalina in sreče je prevevalo v meni. Jaz, sedemletna punčka, sem se trudila ne zbuditi ostalih družinskih članov in pomagati svetemu Miklavžu. Tisto jutro me niso zanimala darila, ki sem jih dobila, ampak sem čakala na odzive očeta, mame in sestre, da bi videla, ali so se mojega darila razveselili. In seveda so se ga, pa čeprav je bil le nek neuporaben izdelek iz papirja. In od takrat naprej vem, da je veliko bolj zabavno pomagati Miklavžu, kot pa prejemati darila.

No, da se čisto ne lažem. Dveh Miklavževih daril ne bom nikoli pozabila, pa nista bili med najcenejšimi! Enkrat nam je vsem štirim otrokom prinesel družinsko kitaro, enkrat pa je prinesel ključe od naše nove hiše. No, takrat se je verjetno finančno res izprsil, kupiti pravi dom in hišo s sobami za vse otroke verjetno ni kar tako. 🙂

Preberi še

znak

Sočutno nagrajevanje in kaznovanje

piše: noseča mamica Ana

Moji dopoldnevi so zadnji mesec in pol posvečeni pisanju magistrske naloge. Pišem o nagrajevanju in kaznovanju. To temo sem si izbrala, ker me to res zanima – kako “pravilno” odreagirati v situaciji, ko se otrok vrže na tla sredi trgovine, ko sošolcu izmakne stol, ko po nekaj opozorilih še vedno dreza v sošolca ali meče hrano po tleh. In po drugi strani, kako “pravilno” odreagirati, ko otrok brez prigovarjanja pospravi igrače, opravi domačo nalogo brez napake, sam zaveže čevlje ali ko se v trgovini končno ne dere. Pa ne sprašujte me za pravilne odgovore :P.

V teh dneh sem prebrala kar veliko literature na to temo. Mnenja so zelo različna. Nekateri pravijo, da bi morali ogromno hvaliti in skoraj nič (ali sploh nič) kaznovati, nekateri pohvalo razumejo kot nagrado in grajo kot kazen, drugi ne, nekateri pravijo, da bi morali glas povzdigniti samo ko NISMO jezni, nekateri pravijo, da pohvala škodi bolj kot koristi … Skratka, ni mogoče povzeti nekaj splošno, za vse veljavnih dejstev.

Imam pa doma posebno motivacijo, za prebiranje takih vsebin – vedno bolj trmoglavo Klaro. Vsak dan se neštetokrat vprašam, kako bi morala odreagirati (ali pa me vpraša Klemen) – bolj sočutno, bolj strogo, tišje, bolj odločno, preveč besed, dovolj razumno ???

Rada pa bi izpostavila “metodo”, ki sem jo zasledila na eni izmed “mama mailing listi”, kateri pripadam (v literaturi te metode še nisem zasledila, oziroma jo še iščem): mamice so jo poimenovale Naravne posledice: Ko otrok stori nekaj narobe, se z otrokom pogovorimo, saj ne smemo pozabiti, da razume več, kot si mislimo. Otroka poskušamo razumeti, saj je človeško bitje, ki lahko ima, tako kot mi, za seboj naporen dan, a tega ne zna ubesediti in to včasih nikogar ne zanima. Sočutje, je izraz, ki je pogosto uporabljen v “moderni” vzgoji. Čeprav je vsaj meni ta izraz že čisto preveč uporabljen in mi zveni strašno pocukrano, v svoji osnovi predstavlja nekaj veličastnega – čutiti otroka (ki se še sam le stežka občuti), da bi razumeli, zakaj je do neželenega vedenja prišlo.

No, potem pa pride na vrsto “kazen”, ki naj čim bolj odraža situacijo, ki bi se zgodila tudi v naravi. Seveda si je treba to včasih malo abstraktno predstavljati 🙂 Na primer otrok polije – mora pobrisati. Igra se s hrano – nemudoma zapusti mizo. Seveda, ni v vseh primerih tako enostavno, sploh ko se gre z vprašanje zdravja, varnosti, … Mi je pa strašno všeč ideja, princip. Enostavno, logično. Mame so ubesedile to, kar sama že ves čas čutim, da je najbolj prav, pa nisem znala definirati, obrazložiti. Mogoče bom zdaj s kančkom večje gotovosti odreagirala ob lažji neljubi situaciji – ali pa tudi ne. 🙂

Preberi še

Bolezen dojenčka

Anekdota o prvi bolezni

Piše: noseča mamica Petra

Anekdota sega v čas, ko je bila Julija stara približno 6 mesecev. Do takrat še nikoli ni bila bolna, zato z možem še nisva vedela, kako se bo odzivala na takšno stisko. Tisti večer je jokala več kot navadno, ko sem jo stisnila k sebi. Zdelo se mi je, da je njeno čelo bolj toplo kot sicer.

Ko se je Julija rodila, sva od različnih prijateljev in sorodnikov v dar dobila pravo malo zalogo različnih digitalnih in klasičnih termometrov. Na šoli za starše so nas podučili, da moramo z navadnimi in digitalnimi termometri temperaturo meriti pod pazduho in ne v ritki ali v ustih, s termometri za čelo ali ušesa, pa na navedenih predelih telesa. Termometri, ki sva jih imela doma, so bili primerni le za uporabo pod pazduho. Najprej sva se trudila s klasičnim termometrom, vendar je bilo razdraženo deklico težko prepričati, da bi imela termometer pod pazduho več kot minuto. Poskusila sem še z dvema digitalnima, ki sta pokazala čisto različni vrednosti. Nad merjenjem temperature sem obupala in se odločila, da Julijo podojim ter uspavam in zjutraj precenim, kako naprej. Ko sem jo položila v posteljico, je nekako nenavadno potisnila roko v svoja usta in močno bruhala. V moji glavi so se že odvijali strašni scenariji, kako hudo mora biti bolna moja punčka in kako bomo sploh preživeli noč.

Zjutraj sem iz posteljice vsa prestrašena dvignila svojo bolno deklico in ugotovila, da so vsi simptomi izginili in da bolezni, ki sem jo predvidevala, sploh ni bilo. Čez noč je namreč ven pokukal prvi zob in tista morebitna vročina ni imela nobene povezave z boleznijo. Večerno bruhanje pa je bilo najverjetneje le posledica prepolnega trebuščka.

Julija je v resnici prvič zbolela pred dvema tednoma. Vendar sem se do takrat že bolje opremila z merilci temperature. Pri Hartmannu sem dobila termometer, ki se ga uporablja tako, da z njim le za tri sekunde posvetimo na čelo otroka, naprava pa izpiše telesno temperaturo. To lahko storimo tudi v času spanja in otroka med merjenjem ne budimo iz dragocenega spanca. Ker zaradi slabih izkušenj z digitalnimi termometri ne zaupam vsemu, kar obstaja na trgu, sem tudi na sebi nekajkrat preizkusila, ali se moja izmerjena temperatura na klasičnem termometru ujema s tem, kar pokaže Hartmannov Baby Thermoval, in moram priznati, da so se izmerjene temperature ujemale. Navdušena sem še nad eno lastnostjo termometra, in sicer, da shrani zadnjih 10 izmerjenih temperatur, pa tudi nad tem, da lahko z njim merimo tudi temperaturo stekleničke, čaja ali drugih predmetov.

Ko si prvič starš, je prva bolezen otroka neka nova preizkušnja na poti starševstva. Ko danes pogledam nazaj, vem, da sem se tisti večer absolutno preveč obremenjevala. Vendar pri bolezni nikoli ne veš, kam lahko napreduje.

Ostanite zdravi! <3

Objava je nastala v sodelovanju s Hartmann Slovenija.

Preberi še

Rabljena oblačila

Nas je sram dobrote?

Piše: noseča mamica Ana

Smo študentske mame, študentske družine. Kaj pridevnik “študentsko” pravzaprav pomeni dandanes poleg tega da študiraš? Da preživiš večino svojega časa v družbi svojih prijateljev,  se (zadnji trenutek) učiš v knjižnici, žuraš, imaš veliko časa za najrazličnejše podvige in bolj malo denarja, ješ na študentske bone oziroma si kuhaš testenine …

Kaj pa ljudem pomeni, ko rečem, da smo študentska družina? Poleg zgoraj naštetega (z manj žuranja) še da smo ali pogumni ali neodgovorni, da imamo veliko časa za svojo družino, da živimo skromno in si verjetno ne moremo privoščiti vsega, kar si lahko privošči večino drugih novopečenih staršev. In zato se marsikdo, ki o nas bere, sliši, nas sreča, spomni na otroške oblačila, vozičke, zibelke …, ki mu že vrsto let nabirajo prah nekje na podstrešju. In nekateri od teh se tudi opogumijo in nas kontaktirajo. Opogumijo? Ja, ker je pogosto v njihovih besedah zaznati nek strah, sram, dvom, ali bomo njihovo ponudbo pozitivno sprejele. Ali mogoče že imamo vse potrebne stvari in nas bodo s svojimi besedami užalili, označili za “nezmožne preživeti svojo družino”? Očitno dobrota danes nima pravega mesta v družbi, ne prejme povsod hvaležnosti, škoda.

A vseeno vas spodbujam, upajte si biti dobri, radodarni in ne razmišljajte na to, kaj si bo kdo mislil o vas. Pa da se ne bo narobe slišalo, ne želim reči “Vsi, ki imate doma kaj otroških cunj, prosim pišite nam, da se dogovorimo za prevzem! Me imamo, po zaslugi najrazličnejših darovalcev, trenutno vsega dovolj. Vem pa, da na začetku nismo imele in smo bile res vesele vsakega daru. In verjamem, da je podobno tudi pri drugih mladih mamicah. Včasih so vse otroške stvari krožile od brata do sestre, k sosedi in celo hčerki in normalno in prav je bilo tako. Verjamem, da vsaka mama želi svojemu otroku kupiti kaj novega, nekaj, kar bo prav zanj, a tudi ob vreči podarjenih oblačilc zagotavljam nepopisno veselje! 🙂

  • Če imate kaj oblačil preveč:
Na KŠDDM za članico, ki želi ostati anonimna, zbirajo oblačila za punčko, št. od 68 do 86 (max. 92) ter za fantka št. 68 do 80. Ker sem prepričana, da se komu doma potikajo zgoraj omenjena oblačila ali pa poznate koga, ki bi jih imel, bi Vas prosila, da jih prinesete na ŠOUM (Gosposvetska cesta 83, 2000 Maribor), vsak dan med 8. in 15. uro. Oblačila bodo zbirali do vključno 22. 9. 2017 oz. po potrebi.
Za kakršno koli informacijo kontaktirajte: bernarda.jeraj@soum.si.
  • Če potrebujete kaj oblačil:

Če si morda ne morete privoščiti nosečniške ali otroške kolekcije nam pišite in na naši FB strani bomo objavili prošnjo za oblačila.

Preberi še

Dojenček na morju

Otroci na posojo

Piše: Noseča mamica Ana

My child, my rules. Poznate ta rek, ne? Včasih se s tem rekom strinjam, včasih mi gre pošteno na živce. Ja, v vsako mamo je položen materinski čut in največkrat je najbolj prav, da delamo, tako kot čutimo, da je za našega otroka najboljše. Tudi sama sem največkrat ugotovila, da nobena knjiga, babica, doula,… ne ve nekaterih stvari tako dobro, kot jih vem jaz. Po drugi strani pa, a je narava ta čut kaj spremenila, se je malo porazgubil? Včasih se z nekaterimi mamami in njihovo vzgojo enostavno ne morem strinjati. Pa ne bom zdaj s prstom kazala na nobeno, vsaka ima seznam vzgojnih metod, ki so ji simpatične in tistih, s katerimi se ne strinja.

Kar pa me resnično moti in se mi do otrok ne zdi fer je, da je otrok mamin projekt, njen življenjski projekt. Ko že od prvega dne vloži vse v svojega otroka, vanj verjame in možnosti za neuspeh otrok skoraj nima. Moja mama mi je nekoč rekla, da otroci pravzaprav nismo njeni, ampak da vsaka mama dobi otroka od Boga na posojo. Na posojo, ta ideja se mi zdi fantastična. Ker, pomislite, kako ravnamo stvarmi, ki jih imamo na posojo? Kako pazite na knjige iz knjižnice, čeprav niso vaše, ali prav zato, ker niso vaše? Vrniti jih želite tako dobre, kot ste jih prejeli. Hkrati pa, nikoli ne gradiš projekta na nečem, kar ni tvoje. Ker nikoli ne veš, kdaj boš moral to stvar vrniti in od tega ne boš imel ničesar. Razen tistega, kar si ob tej stvari doživel. In če se ta stvar uniči, poškoduje, kako težko ti bo. Zagotovo se boš opravičil in želel škodo poravnati. (Poznate strah, ko vozite tastov avto in razmišljate o opciji, da avto ruknete? ;)).

Zares mi je ta primerjava fantastična. Za svojo hči si želim, da od mene odide taka, kot sem jo prejela: iskrena, čuteča, nasmejana. In upam, da bom lahko svoje otroke nekega dne izpustila, kot da sem jih imela le na posoji.

Preberi še