Družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo

piše: mamica Sara

Trenutno sem mamica enoletne hčerke in študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Z možem sva par že od mojega trinajstega in njegovega petnajstega leta, tako da sva si v mladostnih letih nekako skupaj oblikovala najine življenjske želje in prioritete. Že od nekdaj sva vedela, da si oba želiva družino. To sva vedela že veliko pred najino poklicno usmeritvijo, zato se nama je družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo zdelo pomembnejše od zadostitve »pogojev za družino«, ki pogosto veljajo v družbi, kot so zaključeno šolanje, služba (po možnosti za nedoločen čas), lastna hiša ali vsaj stanovanje ipd. Lani poleti je mož magistriral in si po tem vsakokrat našel kakšno delo, trenutno pa živimo v študentskem domu, kjer je za nas super poskrbljeno.

Poročila sva se po moji končani prvi stopnji (dodiplomski študij) in ker sva si želela ustvariti družino, sem pohitela s pisanjem diplome (in uradno diplomirala na svoj poročni dan), da sem se lahko septembra vpisala na magistrsko stopnjo. Absolventa nisem želela vzeti ravno iz tega razloga, da sem lahko čim več izpitov, predavanj in obveznih vaj opravila še v času nosečnosti. Ker sem rodila sredi maja, sem tako opravila z vso obvezno prisotnostjo na faksu (80%), manjkajoče ure pa sem že preživela v porodnišnici in doma z dojenčico. Ne vem sicer kako so profesorji gledali name, nekateri so pokazali navdušenje, drugi malo manj, a sošolci so me načeloma v nosečnosti podpirali. Nekateri so mi izražali posebno skrb, mi dajali darilca, moje bližje prijateljice pa so bile čisto navdušene in so mi pri gradivu za izpite pogosto pomagale. Sprva sem mislila, da v poletnem semestru (ki se začne v začetku junija) ne bom šla na izpite, vendar je hčerka toliko spala, da sem lahko ta čas izkoristila za učenje in pisanje nalog. Z izpitnimi datumi smo začeli že en teden po porodu, obdobje izpitov pa se je zame končalo že v začetku julija. Prav zaradi speče dojenčice in super spodbujajočega moža sem tako lahko imela celo poletje počitnice.

Zdaj obiskujem drugi letnik magistrskega študija in v prvem semestru sem opravila z vsemi vajami, predavanji in izpiti (v veliko zahvalo možu in prijateljicam, ki so popazile na Zalo). V drugem semestru pa sem začela z opravljanjem prakse in pisanjem magistrske naloge, ker pa se mi z zaključevanjem študija še ne mudi tako, sedaj večino svojega časa preživim s hčerko.

Kot mama študentka mislim, da imam v študijskem obdobju največ časa, priznam pa, da sem imela tudi nekaj težkih dni, ko sem lovila minute za učenje ali počitek (a to jih tako ali tako ima vsak študent ali vsaka mama), vendar je bilo toliko več čudovitih dni, ko sem odkrila svoje sposobnosti učenja v različnih pogojih (in se z užitkom učila!!), ko sem se veliko manj obremenjevala z izpiti, pa je vseeno šlo in ugotovila kaj je v življenju res pomembno. Sprva se nama je z možem zdelo, da se sploh ni nič kaj drastično spremenilo v najinem življenjskem ritmu, vendar z vsakim kobacanjem in korakom vidiva, da je življenje postalo bolj aktivno in oba imava občutek, da veliko bolj ŽIVIVA kot pred rojstvom hčere.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Ne bom lagala, verjetno bo težko

Piše: mamica Ana Marija

Že od nekdaj sem vedela, da želim svojo družino in veliko otrok. Vsekakor pa tega nisem načrtovala že v času študija. Naša družinska zgodba pa je precej nevsakdanja.

Vse skupaj se je začelo pred 3 leti, ko sem spoznala svojega moža. Takrat sem ravno začela s študijem v Ljubljani, on pa je bil turist (prav tako študent), na izletu v Sloveniji. Iz ljubezni se je preselil k meni v Slovenijo in se tukaj vpisal na drugo smer študija. Zaradi zdravil, ki sem jih jemala sem popolnoma izgubila menstruacijo in zaradi raznih ginekoloških težav so me obravnavali v kliniki za neplodnost na Leonišču. Otrok pred zaključkom študija definitivno nisem pričakovala. Potem pa me je nekega dne poklical moj ati in mi pove, da se mu je sanjalo, da sem noseča. Nekaj mi ni dalo miru in sem odšla po test. Za hec. Test je pokazal plus. Šla sem kupiti še enega. Rezultat je ostal enak. Nosečnost sicer ni bila planirana, ni bila pa zato nič manj zaželena.

Manj zaželene pa so bile vsakodnevne slabosti in bruhanje, ki je sledilo kmalu za tem. Kljub temu sem vsak dan hodila na faks in opravljala vse obveznosti. Izpite sem končala z enim izmed najboljših povprečij v letniku.

Poleg nemogočega bruhanja, slabosti in vrtoglavice sem imela še eno veliko skrb. Na nuhalni so mi namreč sporočili, da nosim dvojčka. Enojajčna dvojčka, ki si delita eno posteljico, pri čemer je eden izmed dvojčkov vidno manjši. Tako sem bila obravnavana v ambulanti za rizično nosečnost, kamor sem hodila najprej na 14 dni, na koncu sem bila tam že vsake 3 dni. Večkrat mi je bilo rečeno, da mi grozi prezgodnji porod in da ne vedo, če bo eden izmed dvojčkov preživel. Nosečnost je bila zato travmatična, stresna in nič kaj vesela. Še danes ne vem kako mi je uspelo hkrati opravljati študijske obveznosti.

Rodila sem res 5 tednov prezgodaj, vendar sta oba sama zadihala in nista potrebovala inkubatorja.

V nasprotju z večino ostalih z možem nisva imela nikakršne pomoči. Ker je on tujec je vse še 100x težje. Zato faks letos odpade (hvala bogu za mama-dodatno leto). Včeraj smo podpisali pogodbo za vrtec, tako da se drugo leto vrnem za knjige. Ne bom lagala, verjetno bo težko usklajevati obveznosti doma in na fakulteti. Vendar svojega materinstva ne bi zamenjala za nič na svetu – moja dva lubeka, pa mi dajeta še večji zagon in motivacijo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Manca: »Z otrokom se vse konča …a meni se je z otrokom vse šele začelo”

piše: mamica Manca

Da najprej povem nekaj o sebi. Stara sem 23 let, še vedno študentka, mamica že 16 mesecev staremu sinčku, veliko delam, živim na svojem in nisem odvisna od nikogar. Precej pestro in za marsikoga neverjetno, ane?

V družbi sem od nekdaj veljala za tisto »taresno«, ki je vedno pazila na vse ostale okoli sebe. Zato dejstvo, da sem zanosila pri 21. letih, niti ni bilo tako zelo presenetljivo. Vsi okoli mene so bili presrečni in začelo se je najbolj divje obdobje v mojem življenju.

Moja nosečnost je bila zelo aktivna in kratka. Ker študiram 200 km stran od kraja, kjer živim, sem se seveda zelo veliko prevozila. Verjetno si predstavljate, kako je potekala vožnja. Na vsakih 15 minut sem se ustavila, da sem šla na WC. 🙂 Ampak je šlo. Tudi telovadila sem na faksu do konca svoje nosečnosti. Torej z velikim trebuhom sem v 9. mesecu nosečnosti poskakovala in igrala košarko. Bilo je res zabavno. 🙂 V tem času sva se z mojim dolgoletnim partnerjem tudi selila in totalno renovirala stanovanje. Jap, dobesedno sva vse razbila in začela znova. Stanovanje je bilo pripravljeno za vselitev šele v zadnjem mesecu moje nosečnosti, zato si verjetno predstavljate, da nisem imela veliko časa za pripravo. Kot pa da to že ni vse dovolj, sem ves čas tudi delala preko študenta. Res je bilo pestro, ampak vse mi je uspelo. Delno to pripisujem tudi temu, da nisem niti za trenutek pomislila, da mi ne bi uspelo. Ves čas sem bila trdno prepričana vase in vedela, da zmorem. Na srečo sem imela tudi precej lahko nosečnost, z izjemo išiasa. Vendar je bil ta zelo hud bolj na začetku nosečnosti, potem pa je sam od sebe izzvenel.

Proti koncu nosečnosti pa se mi je pojavil zelo visok pritisk, ki ni izginil, zato sem bila napotena v porodnišnico. Tam sem bila nekaj časa na opazovanju, nato pa so mi zaradi preeklampsije sprožili porod. Otrok še enostavno ni bil pripravljen za na svet, zato je bilo vse še toliko težje. Moja izkušnja s porodom ni preveč pozitivna, saj sem imela zelo dolgotrajen ter boleč porod in vem, da bi danes naredila veliko stvari drugače. Ampak bilo je prvič, zato sem se prepustila strokovnjakom.

Kljub vsemu pa mi je ostal v spominu samo občutek sreče in ljubezni. Dobila sem zdravega fantka, ki mi je obrnil svet na glavo. Bil je tako lep in popoln, da nisem mogla verjeti, da je to moj otrok. Ja ja, vem, da to reče vsaka mamica, in prav je tako. Prav je, da vsaka vidi svojega otroka v najlepši luči. Skratka, moje življenje je vsekakor postalo izpopolnjeno in srečno. Otrok ni spremenil samo mojega življenja, ampak tudi mene samo. Postala sem samozavestnejša, odgovornejša in tudi bolj odločna. Zaradi njega mi ni nič težko. Kljub vsako-urnemu nočnemu vstajanju se zjutraj zbujam z nasmehom na obrazu in hvaležna za vse, kar imam.

Po porodu sem normalno nadaljevala s faksom in danes je sinko star že 16 mesecev, jaz pa tik pred diplomo. Na srečo je naša fakulteta precej naklonjena mamicam študentkam in se je mogoče tudi veliko dogovoriti. Z otrokom namreč pridobite poseben status, ki vam omogoča različne olajšave. In kako sem izpeljala to, da živim tako daleč stran od faksa? Enostavno. Otroka sem dala v avto, vzela s seboj babico, ki ga je pazila, in se odpravila na izpit. Seveda so bile to zelo zgodnje ure (beri 4 ponoči), saj sem imela pred seboj precej dolgo pot in če sem želela priti ob 8:00 na izpit, ni šlo drugače. Danes je to vse veliko lažje, saj mali obiskuje vrtec, jaz pa v tem času opravim, kar moram. Seveda, pa je potrebno tudi veliko organizacije, da izpeljem v enem dnevu vse, kar si zadam.

Skratka, bistvo tega, kar sem želela povedati je, da se vse da, če se hoče. Če imate cilj in ste odločni, da ga dosežete, vas nič in nihče ne more prepričati v nasprotno. Meni niti za trenutek ni žal, da sem se zanj odločila med študijem. Dal mi je takšno moč, da vem, da zmorem vse. Velikokrat sem slišala: »Z otrokom se vse konča … redko kdo konča faks itd.« Ampak ne, dragi moji, meni se je z otrokom vse šele začelo. Odprla sem novo poglavje v svojem življenju, ki ga pišem z neizmerno ljubeznijo in hvaležnostjo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Svaka čast, mama

piše: mamica Ana

Klemen se spet uči s polno paro, jaz pa si vsako jutro splaniram popoldan s puncama in ga zapolnim do večera. Ker vem, da bomo cel dan same, želim akcijo. Da se bo dogajalo. Čeprav ob planiranju po tiho vem, da bomo spet prišle pozno domov, vse tri lačne in utrujene in bom pol ure brezglavo tekala gor in dol po stanovanju, pripravljala večerjo, medtem v rokah dojila Evo, Klaro pa prepričevala naj si umije roke in pospravi čevlje, medtem ko bo ona želela le, da ji preberem knjigo. Ko bomo vse tri site si bom oddahnila in se bomo zmartrane (predvsem jaz) odpravile v posteljo. Vseeno si želim akcije. Da bom ob izzivih in dogodivščinah pozabila, da je spet tu ta smotan del leta, ko je Klemen zelo malo z nami. Zato se vsako popoldne nekam odpravimo, po navadi Klara s poganjalčkom, jaz pa z Evo v nosilki in krožimo po Mariborskih igralih. Nekje na poti pomalicamo in se ob mraku vrnemo domov. Ko razmišljam, kam bi se danes odpravile, se vedno vprašam, če bo Klara zmogla tako dolgo pot s poganjalčkom, če bo jabolko v torbi zadostovalo za njeno lakoto, ali vzamem raje dve. Pozabim pa se vprašati, če bom jaz zmogla imet 4 ure Evo v nosilki, če bo eno jabolko dovolj tudi za moj želodec. Vedno sem bila zahtevna do sebe, vedno sem na tak način dosegala cilje, si dokazovala česa vsega zmorem in zdaj ko sem mama, je izzivov za dokazovanje sami sebi vedno dovolj. A včeraj sem se ob sicer spodbudnih besedah neznane mamice na igralih precej zamislila.

S puncama smo včeraj šle do mestnega parka. Klara s poganjalčkom, jaz z Evo v nosilki. Klara je na poganjalčku še precej živahna in si izleta skozi mesto z Evo v vozičku ne morem privoščiti, z Evo v nosilki pa sem mnogo bolj agilna. Do parka imamo 30 min peš (če grem sama). Za vse tri kar velik podvig. Plan je bil, da se na igralih igramo, potem pa gremo v mestu še k maši (15 min moje hoje) in domov. Prišle smo do parka, pojedli sva vsaka svoje jabolko, paketek piškotov sem prihranila za malico pred mašo. In dinamika na igralih se je začela. Klara bi se gugala (seveda, da jo jaz poganjam), Eva pa vedno bolj lačna. Usedem se na klop in dojim Evo, vmes Klara pade, grem k njej, z Evo (jezno, ker sem jo tako nasilno “odklopila”) v rokah, popiham roke Klari in se spet usedem in dojim. Vidim, da Klara meče kamenčke na pot, česar ji ne dovolim, zato grem do nje, se zmeniva in se spet usedem, dojim. Zgodi se še nekaj podobnih situacij, medtem pa kar čutim, kako se pogledi mamic lepijo name. Pogosto jih občutim, ko sem sama z obema. S trmasto dvoletnico in dojenčkom. To so tisti opogumljajoči pogledi, ki me sicer spomnijo, da Klemena ni z nami, a mi dajo moč, me opomnijo, da zmorem. Ko smo zapuščale igrala in se je Klara usedla na poganjalčka, je mimoidoča mamica ubesedila vse pretekle poglede: “Svaka čast, mama!” V tistem trenutku sem seveda zacvetela od sreče, verjetno malo zardela in nisem vedela, kaj bi odgovorila. Nato pa sem pomislila: “Ti sploh ne veš, da me že zdaj boli hrbet od nošenja, pa ne veš kakšna pot je za nami in ne veš, da gremo še k maši (ki so s Klaro vse prej kot mirno sedenje v klopi) in šele nato nas čaka dolga pot domov. Lačna sem že sedaj, najraje bi piškote kar jaz pojedla.” Ampak očitno so bili že prizori na igralih dovolj, za “svaka čast”. Žal tega komplimenta nisem zmogla videti na način, kot je bil izrečen. Začutila sem, da od sebe preveč zahtevam in posledično tudi od mojih hčerk, da si nalagam več kot zmorem. Ker zmorem v resnici toliko, kolikor zmorem nasmejana, sproščena. Ostalo je preveč, oziroma nepotrebno.

Včasih mi je težko sprejeti, da ne zmorem vsega sama in poraženo se počutim, ko me navadna trma spravi iz tira, čeprav se zavedam, da je to zaradi moje preutrujenosti. A takrat se spomnim na samohranilke in jim zapojem eno hvalnico. Svaka vam čast, mame! Svaka vam čast prav vsem, ki se trudite za svoje otroke in ob tem ne pozabljate na sebe in s tem na vse, ki z vami živijo, to je svaka čast! 🙂

Preberi še

Nisi zaljubljena v svojega dojenčka?

piše: mamica Ana

Ko gledam to zlato bitje Evo, ki večino dneva tako sladko spi, se spominjam prvih dni po rojstvu Klare. Tistih lepih in težkih, predvsem težkih dni. Zakaj predvsem težkih? Saj veste: šivi, bolečine, dojenje, jok, hormoni, hormoni, hormoni. A bilo je še nekaj. Ni bilo proti uteži vsem tem tegobam. Nisem bila noro zaljubljena v svojo punčko. Bi morala biti? Ne vem, vsi so mi rekli da bom, vsi so me spraševali, če sem, vsi drugi so bili, le jaz ne. In verjetno je bil to največji doprinos k teži vsakega dne. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem podvomila vase, strah me je bilo, da se mama v meni ni prebudila in spraševala sem se kdaj se bo, če ne ob tem nebogljenem ljubkem detetu. A prav kmalu se je prebudila in zdaj vem, da ni na svetu bolj ljubke, iskrene, navihane dvoletnice, kot je moja Klara.

In danes, ko zaljubljeno gledam Evo, si upam to napisati, ker vem, da nisem edina. Ker vem, da za to nisem bila nič kriva, da nisem bila nič manj dobra mama, le hormoni so očitno morali opraviti svoje.

Ne, nismo vse mame noro zaljubljene v svoje dojenčke, imamo jih pa vse noro rade. Nismo vse mame po porodu še celo noč bedele in gledale svoje štručke, smo se pa vse po svojih najboljših močeh potrudile, da je to dete prijokalo na svet. Nimamo vse mame tisoč fotografij od prvih dni našega otroka, imamo pa vse mame te dni shranjene v naših srcih.

Preberi še

Kaznovati ali ne?

piše: mamica Ana

Poslušala sem spletni seminar o kaznovanju otrok, katerega sta vodili Dejana Dejanovič in Janja Urbančič iz sočuten.si. Ob prebiranju literature o nagrajevanju in kaznovanju za svojo magistrsko, sem z veseljem prisluhnila tem čisto konkretnim predlogom (ne)kaznovanja v vzgoji (preden vas ne-kaznovanje odvrne od branja, naj razložim, da je postavljanje meja še vseeno ključnega pomena in posledicam svojega dejanja se otrok ne more izogniti).

Z vami delim svojih 10 ključnih spoznanj tega predavanja.

Zakaj ne kaznovati:

  • Ker s kaznovanjem ne rešimo izvora težav, vedenja. Vedno se je potrebno vprašati, kaj se skriva za vedenjem, zakaj do takega vedenja pride. Izvor so otrokove fiziološke ali psihološke potrebe. Da bi otroku pomagali prepoznati ta čustva, potrebe, nam je lahko v pomoč oksi plakat.
  • Če otrok ve, da bo kaznovan, je bolj nagnjen k lažem, saj želi svoje dejanje prekriti, krivdo prevaliti na drugega.
  • Ko otrok svojo kazen “odsluži”, misli, da je svoje dejanje popravil, da je vse OK. Ne razmišlja več, kaj je narobe storil, kako se po njegovem dejanju počutijo drugi …

Kaj storiti namesto kaznovati:

  • Ko pridemo sitni domov, kaj želimo, da mož naredi? Da nas nadere, zakaj smo sitni, nas kaznuje ker kričimo, smo nejevoljni? Ali da nas vpraša kaj je narobe, kako je bilo v službi, nam skuha kavo?
  • Uporabljati moramo povedi, ki govorijo o nas, o naših občutjih, temu pravimo osebne meje: “Jaz hočem, jaz želim, sem jezna” namesto “to se ne dela, to ni lepo”.
  • Otrok drugače dojema in lažje spoštuje naše osebne meje, kot pravila. Pravila so “samo pravila”, s spoštovanjem mojih meja, pa otroka učim, da spoštuje mene.
  • S postavljanjem mej učimo otroka, da bo tudi on v življenju znal postavljati meje in s tem spoštovati sebe.
  • Ko nam prekipi in se na otroka zaderemo, je pomembno, da otroku obrazložimo, da ni on kriv, da smo kričali: “Oprosti, ni bilo OK, da sem se zadrla. Ti si naredil napako, a jaz sem zakričala, ker nisem znala drugače reagirati, ne pa zato, ker si ti to storil.”
  • Če nismo prepričani o svoji meji, če čutimo, da lahko popustimo, se dajmo pogajati. Tako bomo otroka naučili sklepanja kompromisov, pogajanja, kar pa bo v življenju zagotovo potreboval. Če pa smo v svojo mejo prepričani, pa ne odstopimo in ob negodovanju povemo: Razumem, da si razočaran, lahko jokaš, a moja meja ostaja.
  • Otroku moramo dovoliti, da izraža svoja čustva, tudi (ali še posebej) jezo. Zato ne recimo: “Zakaj se jeziš, ne biti jezen”, ampak mu pomagajmo prepoznati njegova čustva in ga raje spodbudimo k obvladovanju svoje jeze, sproščanju na drugačen način: “Vidim da si jezen. Stisni pesti, butni v tla, v blazino…”

Preberi še

Vsi ustvarjajo, samo mi ne …

piše: mamica Ana

Pogosto gledam Facebook in zdi se mi, da povsod vidim samo fotke, kako mamice ustvarjajo z otroki (ja, moj Facebook ni nič več poln slik iz študentskih zabav, ampak bolj slik mamic z otroki). Vsi ustvarjajo, izgleda, kot da cele dneve samo ustvarjajo. Pa si mislim “oh, tudi jaz moram kaj s Klaro začeti ustvarjati”. Grem na blog Iz malega zraste veliko, ki ima res luštne ideje za ustvarjanje ali pa na Žogice in kravate, ki ima bolj Montessori ustvarjanje in si naredim seznam idej, kaj bi lahko s Klaro ustvarjale. Ampak ta seznam še vedno ni prišel na vrsto, čeprav je že kakšna dva meseca zalepljen listek na namizju.

Kakšnih 18 mesecev sem potrebovala, da sem Klari v roke dala plastelin, dve leti, da sem ji predstavila slikanje z vodenimi in prstnimi barvami, pa ko je bila še dojenček je nekaj packala po platnu z barvami, drugega pa še sploh nisva ustvarjali. No, pomirja me to, da hodi v vrtec in vem, da se tam veliko posvečajo različnemu ustvarjanju. Rada sicer riše z voščenkami, barvicami, a nad ostalim ustvarjanjem doma ni bila posebej navdušena. Jaz pa razočarana, ko je po 2 minutah splezala dol s stola in raje odprla že 100x prebrano knjigo. Zakaj razočarana? Ker je ustvarjanje zame podvig. Ker nikdar nisem ustvarjala. Ker sem si ustvarila prevelika pričakovanja, ki so še zame nerealna, ker to nisem jaz.

Tako, midve pač ne ustvarjava. Midve počneva to, kar jaz rada počnem. Midve kuhava, pospravljava cunje, pojeva, pleševa, se igrava z lego kockami, igrava na orfova glasbila, greva ven, če je le mogoče se s kom druživa. To sem jaz – družabno, in ne ustvarjalno bitje.

Zdaj nimam več slabe vesti, da ne ustvarjava. Seznam je sicer še vedno na namizju, a čaka na dan, ko si bom zaželela ustvarjanja skupaj s hčerko. Ampak zdaj prihaja pomlad in verjetno bo seznam počakal še do naslednje zime, do takrat pa bova uživale po moje. Sem egoistična? Mogoče, a čutim, da je prav, da se tudi sama zabavam v družbi s Klaro. In vesela sem, da bo veliko ustvarjalnih izkušenj doživela v vrtcu. 🙂

Preberi še

CITROËN C3 AIRCROSS, NOVI KOMPAKTNI SUV

Video: Študentska družina testira avto CITROËN C3 AIRCROSS

V test smo dobili CITROËN C3 AIRCROSS, NOVI KOMPAKTNI SUV. Poglejte kaj smo počeli z avtomobilom in kako smo se imeli.

Vse vas pa povabimo, da se prav tako kot mi, s polnim tankom zapeljete na kakšen izlet in stestirate, ali CITROËN C3 AIRCROSS zadovolji tudi #vseplati vašega življenja! Kliknite tu in si rezervirajte termin, da prevetrite možgane v izpitnem obdobju na -> www.vseplati.si

Preberi še

Darila za Miklavža

Ne spomnim se Miklavževih daril iz otroštva

Piše: noseča mamica Petra

Malce sem brskala po svojem spominu. Poskušala sem se spomniti, katera darila je Miklavž prinesel meni, ko sem bila še otrok. A bolj kot sem brskala po spominu, bolj sem se zavedla, da se ne morem spomniti prav nobene igrače, ki sem jo dobila, pa čeprav vem, da je bila vedno izpolnjena vsaj ena želja iz mojega seznama dobremu možu in sem bila vedno navdušena nad darili. Razen enkrat, ko sem dobila šibo (no še takrat sem potem pod mizo našla kup pravih daril).

Pri nas doma je bila navada, da je kljub popularnosti velikega števila dobrih mož, darila prinesel le sveti Miklavž. Rada bi, da bi to ostalo tudi v naši družini. (S tem se tudi starši razbremenimo nepotrebnega stresa čez cel december, kajne?)

Česa pa se spomnim od Miklavževih juter? Da sva se s sestrico vedno zelo zgodaj vstali in navdušeni tekli do mize, kjer sva gledali, ali je dobri mož pojedel piškot, tiste topline daril, ki so bila izbrana pozorno in vedno sem točno vedela, da sem dobila tisto, kar sem res potrebovala. Spomnim se tudi očeta in mame, ki sta se ob kotu mize smehljala in drug drugega suvala pod rebra ter si mežikala.

Ko sem nekoliko zrasla, mi je mami razložila, da Miklavž vedno kaj prinese, ampak ker mora obdariti toliko otrok, mu pri tem pomagajo tudi starši in prav tako lahko tudi jaz koga osrečim na Miklavževo jutro. To sem vzela zares. Iz papirja sem izdelala majhna darilca za preostale družinske člane, se sredi noči zbudila in jih nesla na takrat še prazno mizo. Ne morete si predstavljati koliko adrenalina in sreče je prevevalo v meni. Jaz, sedemletna punčka, sem se trudila ne zbuditi ostalih družinskih članov in pomagati svetemu Miklavžu. Tisto jutro me niso zanimala darila, ki sem jih dobila, ampak sem čakala na odzive očeta, mame in sestre, da bi videla, ali so se mojega darila razveselili. In seveda so se ga, pa čeprav je bil le nek neuporaben izdelek iz papirja. In od takrat naprej vem, da je veliko bolj zabavno pomagati Miklavžu, kot pa prejemati darila.

No, da se čisto ne lažem. Dveh Miklavževih daril ne bom nikoli pozabila, pa nista bili med najcenejšimi! Enkrat nam je vsem štirim otrokom prinesel družinsko kitaro, enkrat pa je prinesel ključe od naše nove hiše. No, takrat se je verjetno finančno res izprsil, kupiti pravi dom in hišo s sobami za vse otroke verjetno ni kar tako. 🙂

Preberi še

znak

Sočutno nagrajevanje in kaznovanje

piše: noseča mamica Ana

Moji dopoldnevi so zadnji mesec in pol posvečeni pisanju magistrske naloge. Pišem o nagrajevanju in kaznovanju. To temo sem si izbrala, ker me to res zanima – kako “pravilno” odreagirati v situaciji, ko se otrok vrže na tla sredi trgovine, ko sošolcu izmakne stol, ko po nekaj opozorilih še vedno dreza v sošolca ali meče hrano po tleh. In po drugi strani, kako “pravilno” odreagirati, ko otrok brez prigovarjanja pospravi igrače, opravi domačo nalogo brez napake, sam zaveže čevlje ali ko se v trgovini končno ne dere. Pa ne sprašujte me za pravilne odgovore :P.

V teh dneh sem prebrala kar veliko literature na to temo. Mnenja so zelo različna. Nekateri pravijo, da bi morali ogromno hvaliti in skoraj nič (ali sploh nič) kaznovati, nekateri pohvalo razumejo kot nagrado in grajo kot kazen, drugi ne, nekateri pravijo, da bi morali glas povzdigniti samo ko NISMO jezni, nekateri pravijo, da pohvala škodi bolj kot koristi … Skratka, ni mogoče povzeti nekaj splošno, za vse veljavnih dejstev.

Imam pa doma posebno motivacijo, za prebiranje takih vsebin – vedno bolj trmoglavo Klaro. Vsak dan se neštetokrat vprašam, kako bi morala odreagirati (ali pa me vpraša Klemen) – bolj sočutno, bolj strogo, tišje, bolj odločno, preveč besed, dovolj razumno ???

Rada pa bi izpostavila “metodo”, ki sem jo zasledila na eni izmed “mama mailing listi”, kateri pripadam (v literaturi te metode še nisem zasledila, oziroma jo še iščem): mamice so jo poimenovale Naravne posledice: Ko otrok stori nekaj narobe, se z otrokom pogovorimo, saj ne smemo pozabiti, da razume več, kot si mislimo. Otroka poskušamo razumeti, saj je človeško bitje, ki lahko ima, tako kot mi, za seboj naporen dan, a tega ne zna ubesediti in to včasih nikogar ne zanima. Sočutje, je izraz, ki je pogosto uporabljen v “moderni” vzgoji. Čeprav je vsaj meni ta izraz že čisto preveč uporabljen in mi zveni strašno pocukrano, v svoji osnovi predstavlja nekaj veličastnega – čutiti otroka (ki se še sam le stežka občuti), da bi razumeli, zakaj je do neželenega vedenja prišlo.

No, potem pa pride na vrsto “kazen”, ki naj čim bolj odraža situacijo, ki bi se zgodila tudi v naravi. Seveda si je treba to včasih malo abstraktno predstavljati 🙂 Na primer otrok polije – mora pobrisati. Igra se s hrano – nemudoma zapusti mizo. Seveda, ni v vseh primerih tako enostavno, sploh ko se gre z vprašanje zdravja, varnosti, … Mi je pa strašno všeč ideja, princip. Enostavno, logično. Mame so ubesedile to, kar sama že ves čas čutim, da je najbolj prav, pa nisem znala definirati, obrazložiti. Mogoče bom zdaj s kančkom večje gotovosti odreagirala ob lažji neljubi situaciji – ali pa tudi ne. 🙂

Preberi še