Oznaka: Mama

Kaj pa po porodu?

piše mamica Helena

Poporodno obdobje je polno novih izzivov in sprememb, ki si jih mladi oziroma novopečeni starši tekom nosečnosti niti ne predstavljamo. Ravno zato sem v prvi nosečnosti naredila to napako, da sem podcenjevala napor in izzive, ki mi/nama jih bo prineslo poporodno obdobje.

Kljub temu da imaš doma dišečega dojenčka, si na toplem in varnem, je lahko to obdobje, ko mame oz. starši pademo v stisko. Sama sem o tem že pisala tukaj.

Verjamem pa, da je lahko čas po porodu tudi zelo, zelo lep, doživet in miren. Le nekaj predpriprave je potrebne. No, če si tak tip človeka kot jaz. Veliko bolje se počutim, če imam občutek kontrole ter predvsem tega, da sem se na nekaj dobro pripravila. 

Začela sem s poslušanjem brezplačnega predavanja pri DOULA ASJA, ki se posveča prav pripravam na poporodno obdobje. Ter tudi tekom priprave na porod pri Veva, spletna šola za starše, kjer dobiš vsebine glede priprave na porod in pa tudi napotke, kako se soočati z izzivi, ki pridejo po porodu – npr. predavanje ABC dojenja, ki bi po mojem mnenju moral biti obvezen za vse nosečke. 

No, kako sva se priprave na POPORODNO obdobje lotila midva?

Pogovor s partnerjem

Veliko sva se pogovarjala (že preden sem drugič zanosila), kako nama je bilo pri Lari, kaj naju je spravljalo v stisko, kaj bova v drugo naredila drugače, kje sva ‘kiksnila’ oz. nisva pričakovala, da bo tako. 

Priprava starejše hčerke

Ko sem izvedela, da sem noseča, sva to novičko takoj delila tudi s starejšo hčerko. Želela sva, da je že od začetka vključena v to nosečnost. Seveda je bila takrat še premajhna, da bi ‘skrivnost’ takoj izdala (če imate večje otroke, je glede tega za razmisliti, ker so zelo iskreni in morata vedeti, če želita nosečnost takoj deliti tudi z drugimi).

Tekom nosečnosti in pregledov sva jo poskušala čim bolj vključevati s tem, da je pomagala pri pranju in zlaganju oblekic, sestavljanju vozička, šivanju dekice, montiranju lupinice v avto. Na ta način je imela možnost biti vključena. 

Veliko smo se tudi pogovarjali kako bo, ko bo prišla sestrica (zadnje dva meseca, prej je bilo mogoče nesmiselno glede na njeno starost). Vedela je, da bom šla v porodnišnico, da me nekaj časa ne bo, da se je tudi ona rodila v porodnišnici. Razložili smo ji, s kom bo doma v tem času, ko naju z Gregorjem ne bo, in da naju bosta onadva prišla iskati, ko bom lahko prišla domov.

Hkrati sva se zavedala, da bo tudi ob prihodu novorojenčice potrebno poskrbeti za Laro. Pripravljeni smo na to, da bo morda potrebovala več pozornosti in jo bo potrebno na različne načine zamotiti (ni slabo, če si morda naredite plan aktivnosti, ki jih boste počeli – kot nek urnik ali rutino). 

Prav tako sva pozorna na to, kako govoriva z njo in kako okolica govori z njo. Trudila se bova, da ne bova uporabljala dojenčice za razlog, da se ne moreva z njo igrati, brati, kuhati, … ampak bova stavke obrnila drugače. Npr. Ne morem se igrati s teboj, ker dojim – na mesto tega, uporabim raje Lara, takoj ko bom lahko pridem in bova sestavili kocke. 

In še drugi zelo pomemben vidik glede komunikacije – večkrat sem iz ust prijateljev, sorodnikov ali znancev slišala, kako so rekli Lari, joj sedaj boš pa morala mamico deliti, joj a boš kaj ljubusumna, o, sedaj bo pa vse drugače. Lari je bilo kljub temu da besed ni v polnosti razumela, ob tem vidno nelagodno. Takrat sem prevzela pobudo in rekla nekaj v smislu, super se bomo imeli, komaj čakamo in vse bomo zrihtali. Več nas je, lepše bo! Taki stavki otroka razbremenijo neke odgovornosti in predpostavk kakšni bodo in kako se bodo obnašali. Ja, verjetno bo ljubusumna in ja, verjetno bo nekako reagirala na prihod sestrice. Ampak naloga nas staršev je, da to primerno naslovimo in zreguliramo vsa ta čustva. Svoja, njena in od okolice. 

Priprava na to, kaj me/nas čaka (dojenje, navezanost, rojstvo mame, …)

V prvi nosečnosti so bile moje misli nekako takšne: 

Ah, še vsaka je rodila, bom pa tudi jaz; v skrinji naj si pripravim hrano?? Pa saj grem samo roditi, saj ne bom bolna; Dojenje? Ok, no mogoče na to bi se pa lahko pripravila. 

A boste ugibali katera od teh stvari mi je bila najlažja? 

Seveda, dojenje. Pa še tu sem imela kar nekaj izzivov. Ampak razlika je bila, da sem bila na to pripravljena z znanjem in podkrepljena s tem, da sem vedela, kje prositi za pomoč. 

Zato sem si sedaj naredila seznam, na katerih vseh področjih se moram opolnomočiti, se opremiti z znanjem. Tokrat je bil pri meni fokus predvsem na porodu. Kaj si želim in česa ne bom dopustila, da se mi dogaja.

Predlogi, ki bi jih dala prijateljici prvorodki: 

  • POGOVARJAJ se s partnerjem o vajinih pričakovanjih drug do drugega in do poporodnega obdobja
  • Beri, glej, poslušaj in informiraj se o DOJENJU
  • Pripravi se na POROD in res dobro razišči KAKO si želiš roditi
  • Beri o NAVEZOVANJU z dojenčkom in da je največ kar lahko narediš za dete to, da ležiš in se stiskaš z njim

Hrana

V prvem poporodnem obdobju je bila skrinja prazna, midva sva pa iz dneva v dan delala plane za kosila in večerje. Saj to je kar funkcioniralo, dokler se Gregor ni vrnil nazaj v službo in ker je bil to prvi otrok. Kasneje sem par tednov živela od kruha in poli salame. Ker drugega enostavno nisem uspela skuhati oz. niti energije nisem imela. 

Predstavljala sem si, da bom dojenčico podojila, odložila in bo spala. Jaz bom pa tačas lahko skuhala. Saj podojila se in zaspala je. Ampak spala je pa samo, če sem sama ležala zraven nje ali pa jo nosila v nosilki. Zato je kuhanje ali pospravljanje ali karkoli drugega odpadlo. 

Sedaj sva se na to pripravila malo drugače: 

  • Napisala sva 14 dnevni jedilnik (namenoma ga ne bom delila, ker mislim, da je najbolj pametno, da si napišete jedilnik z jedmi, ki jih pri vas običajno kuhate. Mislim, da je zelo neefektivno, da bi delila, kar pri nas kuhamo, ker če tega običajno ne jeste, ne verjamem, da boste v poporodnem obdobju pripravljeni na nove kuharske podvige :)) 
  • Svojo mamo sem prosila, da mi je skuhala golaže in juho za v skrinjo
  • Nekaj zelenjave sva si zrezala in zamrznila, da je že pripravljena za v lonec
  • S taščo sva se dogovorila, da 1x/teden skuha kosilo še za nas
  • Na zalogo sva kupila neka osnovna živila (moko, sladkor, sol, grisine, oreščke, pašto, riž, …), ki lahko stojijo, da nama v prvih tednih ne bo treba v velike nabave, ampak samo po svežo hrano. 

Obleke

Pripravila sem si poseben predal, v katerem so že pripravljene obleke za po porodu. Udobne spodnje hlačke, spodnje majice za dojenje, modrčki za dojenje, nogavice, blazinice za dojenje, nosečniške pajkice in ohlapne majice. S tem, ko imam dovolj primernih, udobnih in svežih oblačil, se bom počutila veliko bolje. 

Obiski

Glede na to, da živimo v času pandemije, so obiski še bolj pereča tema kot običajno. Super je, da se s partnerjem pogovorita, ali si želita obiske takoj ali bi si želeli najprej nekaj časa samo zase. 

Ljudje smo si različni in jaz sem tisti tip ljudi, ki obožuje družbo, obiske in uživa, ko ima veliko ljudi ob sebi. Vseeno sem pa pri Lari ugotovila, da mi je pasalo veliko obiskov, ampak po malo časa. Torej vesela sem bila, da je kdo prišel, ampak ne za dve uri. Običajno sem po 45 minutah že postala nervozna in živčna in sem želela mir in počitek. Ne vem kako bo sedaj, vem pa, da bom znala lažje to skomunicirati in na vljuden način to povedati. 

Tokrat sva se malo bolj pogovarjala, kako in kaj si želiva glede obiskov. Najine meje oziroma kriterije sva postavila nekako takole. 

  • Dobrodošli so tisti obiski, ki: 
    • bodo razumeli, če jim rečeva, da sva vesela, da so prišli, ampak sedaj potrebujemo malo miru;
    • ne bodo pričakovali, da jih bova postregla s 6 hodnim menijem;
    • pridejo zdravi;
    • bodo spoštovali najino željo po tem, da si ob prihodu umijejo ter razkužijo roke in pridejo v čistih oblačilih – torej ne v oblačilih, v katerih so bili npr. v službi (pa tu ne gre zato, da bi dojenčka zavijala v vato, gre enostavno zato, da živimo v časih, ko je to potrebno in novorojenčki nimajo še dovolj razvitega imunskega sistema, da bi se uspešno borili z različnimi virusi. Verjemite, da bo za lizanje ograj, basanje zemlje v usta in raznih drugih načinov za navajanje na bacile več kot dovolj.)

Prijateljica

In še zadnja, a zelo, zelo pomembna točka je ta, da imam na liniji prijateljico, ki bo poslušala vse moje tegobe, jamranja, stiske in hkrati se z menoj veselila ob vseh mejnikih, slikicah in brezveznih videoposnetkih, ki jih bom pošiljala. 

Poleg Gregorja, s katerim bom vse to delila, mi veliko pomeni, da imam še prijateljico, s katero lahko delim take trenutke. 

In hvaležna sem, da nimam samo ene take. Ampak več njih. Hvala ti in hvala vam, drage moje. Vse vam bom trojno vrnila, ko boste tudi ve (spet)na tem.

Danes praznujem.

piše mamica Helena

Danes praznujem. Pa ne rojstnega dneva.

Praznujem jutro, ko sem izvedela, da obstajaš.
Praznujem brce, ki so me vsakič znova pomirjale, da si tu.
Praznujem tisto noč, ko si dala vedeti, da je čas.
Naslednji dan smo iz dveh postali trije.

Praznujem vse veselje, radost, tesnobo in negotovost prvih dni, tednov in mesecev.
Praznujem rast, ki sem je deležna na tej poti.
Praznujem to, da imam ob sebi njega, ki me ima rad.
Hvaležna sem, da si bila podarjena prav nama.

Hvala, da si potrpežljiva, ko vsakič znova ugotavljam, kaj pomeni biti mama.
Hvala, da sem mama.

Drugorojen otrok

Moji drugorojenki

piše: mamica Ana

Draga moja drugorojenka!

Med nas si prišla, nadvse zaželjena. Bila sem že mama, vedela sem, kaj me čaka, zato sem se te še toliko bolj veselila. Tako zelo kot midva z atijem, se te je razveselila tvoja starejša sestra. Ona naju je pripeljala v starševstvo, ti pa si nama odprla razgled čisto drugega sveta. Koliko skrbi sem imela, kako vaju bom uspavala obe naenkrat, kako obe potolažila, obe nahranila. Ti pa si to tako preprosto izpeljala. Tako preprosto, kot znate le drugorojenci – potrpežljivo. Ja, naučila si me potrpežljivosti. No, še vedno me učiš. Pa ne, ker bi morala biti ob tebi tako potrpežljiva, ampak ker si ti tako potrpežljiva. Ti veš, da najboljši učijo z zgledom. Ti nikdar ne boš imela luksuza, kot ga je imela tvoja starejša sestra – mame, ki ima čas samo zate. Ti še vedno nisi dobila svoje posteljice, ker v njej spi tvoja sestra in v naši sobici ni prostora za še eno. Ti si še vedno moraš izboriti svoj čas v naročju mame, kateremu se tvoja sestra tako težko odpove. Ti moraš prestati marsikateri udarec, spodrsljaj svoje sestre, ki želi pozornost. Tebi ne morem posvetiti toliko časa in pozornosti, kot sem je tvoji sestri. Oprosti. A prosim, ne obupaj, ne odnehaj, zahtevaj svoje. Ne bodi preveč potrpežljiva. Vem, da me potrebuješ. Spomni me, zakriči, preglasi svojo sestro.

Saj vem, ni to tvoja dolžnost. Moja je. Potrebuješ me prav toliko, kot tvoja sestra, le, da tega ne pokažeš tako zelo. Rada te imam, tako kot tvojo sestro, le da tega ne pokažem tako zelo.

A draga moja drugorojenka, ker si druga, imaš že celo življenje ob sebi prvo. Imaš sestro, zaradi katere dobiš vsaj 10 poljubčkov na dan več. Sestro, zaradi katere je vsako jutro vse prej kot zaspano in dan vse prej kot dolgočasen. Zaradi nje se že davno več ne igraš z dojančkastimi igračami, Duplo kocke so zakon. Ona ti pobere jabolko, ko ti pade na tla, zapoje ti pesmico, ko jočeš v avtu in vedno vpraša po tebi, ko grem po njo v vrtec.

Si druga in v življenju je pač tako, da si prvi, drugi, tretji … A v resnici ni tako pomembno, katero mesto zasedeš. Pomembnejša je disciplina, v kateri tekmuješ. Našla boš tudi mesta, kjer ne bo tekmovanja, ne bo stopničk in upam, da boš v življenju začutila, da je v mojem srcu prostor brez stopničk.

Preberi še

Prva zaposlitev mame

Prva zaposlitev in mama-drama

piše: mamica Ana

Včasih sem bila prepričana, da bom čisto srečna v življenju z veliko družino, četudi brez službe. Da me bo družina, otroci, mož in naši odnosi izpopolnjevali in ne bom imela potrbe po karieri in udejstvovanju, dokazovanju na drugih področjih. Pred kakšnim letom ali dvema, sem malo spremenila svoje želje. Še vedno je družina in odnosi v njej moje prvo poslanstvo in tu si želim biti najboljša, sem želim vnesti največ svoje energije in časa. Vseeno pa sem začutila, da želim iti v službo. Želim početi še kaj drugega v življenju, potrebujem potrditev še na drugih področjih. Tako sem iz dneva v dan vedno bolj čakala dan, ko bom magistrirala, postala mag. prof. razrednega pouka, končala porodniško in dobila svojo prvo službo. Pred nekaj dnevi, pa se je ponudila ena mala možnost, da v kratkem dobim službo. Nisem vedela, kdaj bo ta, v kratkem. Z magistrsko sem res pri koncu, na porodniški sem pa načeloma do novega leta. Ničesar še nisem vedela, nič ni bilo jasno, zagotovljeno, le en “mogoče dobiš službo” je bil potreben in v moji glavi se je začelo dogajati. Zvečer sem sedla h Klemnu in iz mene je planil kup misli: “Z 11 meseci mora Eva v vrtec, mogoče še kakšen dan prej?? Tega jaz ne zmorem, kaj šele ona. Ni fer, Klara je bila do 20.meseca doma, ne morem Eve že tako zgodaj predati v roke vzgojiteljice. Ne, kako bom potem dojila. Kaj pa če katera zboli, ti si študent, torej jaz ne dobim bolniške. Kako boš ti opravil vse vaje in izpite. A bi preživeli še eno leto brez moje plače?” Skoraj sem pozabila dihati, a Klemen me je znal pomiriti. Drama v moji glavi se je počasi umirila, možnost zaposlitve izginila, jaz pa sem dojela, kakšno luksuzno življenje živim. Kako bi morala uživati vsako minuto, ki jo preživim s svojo družino, ker bom prav kmalu pogrešala te čase. Čase, ko lahko Klaro vzamem iz vrtca že ob 12h, ali pa se z obema puncama odpeljem na počitnice k svoji mami. Čase, ko smo lahko na igralih dopoldan, ko še ni take gužve na gugalnici. Čase, ko imamo 3 mesece družinskih počitnic. Še nekaj mesecev bo takih, potem pa zakorakam v svet odraslih. Seveda mi bo težko. Ampak vem, da je zdaj pravi čas za prvo službo. In verjamem, da bom tudi v tem novem poglavju življenja znala uživati in se prepustiti veselju drobnih trenutkov.

Preberi še

Otrok na gugalnici

Po jutrih polnih solza, mi je pomahala in odšla

piše: mamica Ana

Oktober je tu, čas, da se naša družina spet malo umiri, se spomni kje je doma in začne živeti vsaj malo rutinsko življenje. Po treh mesecih je Klara ponovno prestopila prag vrtca. Res da je za nekoga, ki je na svetu 2 leti in pol, tri mesece kar dolga doba, a vseeno nisem pričakovala, da jo bom morala še enkrat uvajati. Vzgojiteljici sta se menjali, a igralnica in otroci so ostali isti. No, saj ne da je Klara lani vrtec oboževala, pravzaprav ji je bil od Evinega rojstva naprej vrtec odveč. Z rojstvom sestrice je ugotovila, da se mora za mamo malo boriti. Doma je postala pravi “crtek”, pa tudi v vrtcu se je menda večkrat spomnila name.

No, po treh mesecih sem tudi jaz pozabila, da ji vrtec ni preveč pri srcu in suvereno sva se odpravili v vrtec, prvi dan samo pogledat vzgojiteljice. Drugi dan pa sva se dogovorile, da gre zares, da v vrtcu ostane. Ufff, ni šlo. No, ne brez joka, drugi, tretji dan še manj. Vsak naslednji dan sva dlje časa presedele v garderobi in se stiskale, pogovarjale, jokale. Peti dan sem jo iz rok oddala kričečo, vso iz sebe. Tudi jaz sem bila vsa iz sebe. Ampak takrat je težko presoditi kaj je prav, če nisi trdno prepričan kaj želiš. Vzgojiteljice so čakale, da jo vzamejo, jaz pa nisem želela zamuditi trenutka, ko bi se mogoče izšlo z malo manj joka. In naenkrat je nisem več imela ob sebi, na drugi strani vrat pa sem slišala zverinsko dretje. Nisem vedela, ali naj potrkam in jo vzamem nazaj, ali naj samo poslušam, če se bo umirila. Počakala sem v garderobi, da se je vsaj malo pomirila, potem pa odšla. Najraje bi zbežala še proč od sebe, bila sem jezna, ker sem storila to, česar nisem želela. Res nisem bila pripravljena. Čeprav je bil to že peti dan, sem še vedno upala, da se bo igrala s prijatelji, kot prejšnjo pomlad.

Kolesarjenje je super za malo prevetriti možgane. Naj se drugič dlje stiskava v garderobi? Naj jo drugič Klemen pelje? Naj preprosto pozabim na vrtec? Saj ni tako nujno, da je noter, bom pa magistrsko pisala ob večerih …

Popoldan pa mi rešitev ponudi pogovor s sestro, ki ima vedno tako preproste vzgojne rešitve: “Vprašaj Klaro, kaj ona meni, da bi ji pomagalo.” Saj res, Klara bo kmalu stara tri leta, toliko stvari že razume, vedno me preseneti, kaj vse se že lahko dogovorim z njo. Ni trajalo prav dolgo, ko sva skupaj ugotovili, da potrebuje zjutraj malo miru, da se želi malo igrati sama, brez ostalih otrok. Nič lažjega, bova to povedali vzgojiteljici, sva sklenili. Naslednje jutro mi je celo pot ponavljala da ne bo nič jokala (huh, jaz pa njej, da lahko joka, če je žalostna …) in da bo vzgojiteljici rekla, da bi se sama igrala. In sva povedali, mi je pomahala in odšla. <3

Preberi še

Samo mama

Mama, ki je rada samo mama

Piše: mamica Mirjam

Z možem sva par že od mojega 14. in njegovega 16. leta. Ko sva ugotovila, da resnično želiva biti skupaj, sva se začela pogovarjati o najinih pričakovanjih. Ugotovila sva, da si želiva enakih stvari, ki so bile ključne za to, da sva danes, kjer sva. Te stvari so bile: poroka (cerkvena), po poroki otroci, ne bova živela skupaj preden sva poročena.

Ko sva se poročila, sem  zaključevala 1. letnik faksa in kljub temu, da mi je bil študij kar všeč, sem vedno nekako izstopala s svojim načinom življenja in se zato nisem mogla popolnoma sprostiti med sošolci. Med seboj smo se dobro razumeli,  ampak se mi zdi, da oni niso mogli razumeti, da si jaz želim drugih stvari in ne kariere. Potem sem na začetku 2. letnika zanosila. Naredila sem prvi semester, ampak šlo mi je zmeraj slabše. Nisem se mogla skoncentrirati na delo, ki ga je faks zahteval od mene. Iskreno občudujem vse mamice študentke, ki imajo tako voljo. Name je verjetno vplivalo tudi to, da sem se z nosečnostjo še bolj oddaljila od sošolcev. 2.letnik se je zaključil, meni pa je ostal še en izpit. Ta je bil najpomembnejši, ampak nikakor se nisem mogla spravit k delu. Poleg tega sem se še sprla s profesorjem tega predmeta, zato je bilo še toliko težje. Prišel je oktober in rodila se nama je prvorojenka. V vsem kar sem počela doma – skrb zanjo, moža in dom – sem resnično zelo uživala. Meseci so tekli, jaz pa se še kar nisem mogla spravit k nadaljevanju faksa. Ves čas sem nekaj prestavljala in na koncu dognala, da bi bil edini razlog zaradi katerega bi dokončala faks, ta, da mi ne bi bilo treba vračati štipendije. Ampak ni šlo. Ko je bila hčerka stara pol leta, sem ugotovila, da sem ponovno noseča in to že skoraj 12 tednov! Takrat sem se dokončno odločila, da pustim vse skupaj. S sinovim rojstvom sem izkoristila še eno dodatno leto, ki mi je pripadalo, dvojne študentske bone, potem pa sem se izpisala.

S štipendijo še ne vem kaj bo, ampak se ne obremenjujem preveč. Ni mi žal, da sem se tako odločila, čeprav se včasih vprašam kako bi bilo, če bi malo stisnila zobe. Mi pa nikakor ni žal, da sem dala in da še vedno otrokoma dajem sebe celo (sem z njima doma – 2,5 let in 1,5 let). Čeprav je velikokrat težko, me samo pogled na mojo družino osreči in mi vlije moči za naprej.

In če je kakšna mlada mamica v podobni situaciji, naj se ne sekira. Mlade smo, še vedno ni prepozno, da gremo v šolo. 🙂

Preberi še

Simon in Sara

Družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo

piše: mamica Sara

Trenutno sem mamica enoletne hčerke in študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Z možem sva par že od mojega trinajstega in njegovega petnajstega leta, tako da sva si v mladostnih letih nekako skupaj oblikovala najine življenjske želje in prioritete. Že od nekdaj sva vedela, da si oba želiva družino. To sva vedela že veliko pred najino poklicno usmeritvijo, zato se nama je družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo zdelo pomembnejše od zadostitve »pogojev za družino«, ki pogosto veljajo v družbi, kot so zaključeno šolanje, služba (po možnosti za nedoločen čas), lastna hiša ali vsaj stanovanje ipd. Lani poleti je mož magistriral in si po tem vsakokrat našel kakšno delo, trenutno pa živimo v študentskem domu, kjer je za nas super poskrbljeno.

Poročila sva se po moji končani prvi stopnji (dodiplomski študij) in ker sva si želela ustvariti družino, sem pohitela s pisanjem diplome (in uradno diplomirala na svoj poročni dan), da sem se lahko septembra vpisala na magistrsko stopnjo. Absolventa nisem želela vzeti ravno iz tega razloga, da sem lahko čim več izpitov, predavanj in obveznih vaj opravila še v času nosečnosti. Ker sem rodila sredi maja, sem tako opravila z vso obvezno prisotnostjo na faksu (80%), manjkajoče ure pa sem že preživela v porodnišnici in doma z dojenčico. Ne vem sicer kako so profesorji gledali name, nekateri so pokazali navdušenje, drugi malo manj, a sošolci so me načeloma v nosečnosti podpirali. Nekateri so mi izražali posebno skrb, mi dajali darilca, moje bližje prijateljice pa so bile čisto navdušene in so mi pri gradivu za izpite pogosto pomagale. Sprva sem mislila, da v poletnem semestru (ki se začne v začetku junija) ne bom šla na izpite, vendar je hčerka toliko spala, da sem lahko ta čas izkoristila za učenje in pisanje nalog. Z izpitnimi datumi smo začeli že en teden po porodu, obdobje izpitov pa se je zame končalo že v začetku julija. Prav zaradi speče dojenčice in super spodbujajočega moža sem tako lahko imela celo poletje počitnice.

Zdaj obiskujem drugi letnik magistrskega študija in v prvem semestru sem opravila z vsemi vajami, predavanji in izpiti (v veliko zahvalo možu in prijateljicam, ki so popazile na Zalo). V drugem semestru pa sem začela z opravljanjem prakse in pisanjem magistrske naloge, ker pa se mi z zaključevanjem študija še ne mudi tako, sedaj večino svojega časa preživim s hčerko.

Kot mama študentka mislim, da imam v študijskem obdobju največ časa, priznam pa, da sem imela tudi nekaj težkih dni, ko sem lovila minute za učenje ali počitek (a to jih tako ali tako ima vsak študent ali vsaka mama), vendar je bilo toliko več čudovitih dni, ko sem odkrila svoje sposobnosti učenja v različnih pogojih (in se z užitkom učila!!), ko sem se veliko manj obremenjevala z izpiti, pa je vseeno šlo in ugotovila kaj je v življenju res pomembno. Sprva se nama je z možem zdelo, da se sploh ni nič kaj drastično spremenilo v najinem življenjskem ritmu, vendar z vsakim kobacanjem in korakom vidiva, da je življenje postalo bolj aktivno in oba imava občutek, da veliko bolj ŽIVIVA kot pred rojstvom hčere.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Študebtska mama z dvojčki

Ne bom lagala, verjetno bo težko

Piše: mamica Ana Marija

Že od nekdaj sem vedela, da želim svojo družino in veliko otrok. Vsekakor pa tega nisem načrtovala že v času študija. Naša družinska zgodba pa je precej nevsakdanja.

Vse skupaj se je začelo pred 3 leti, ko sem spoznala svojega moža. Takrat sem ravno začela s študijem v Ljubljani, on pa je bil turist (prav tako študent), na izletu v Sloveniji. Iz ljubezni se je preselil k meni v Slovenijo in se tukaj vpisal na drugo smer študija. Zaradi zdravil, ki sem jih jemala sem popolnoma izgubila menstruacijo in zaradi raznih ginekoloških težav so me obravnavali v kliniki za neplodnost na Leonišču. Otrok pred zaključkom študija definitivno nisem pričakovala. Potem pa me je nekega dne poklical moj ati in mi pove, da se mu je sanjalo, da sem noseča. Nekaj mi ni dalo miru in sem odšla po test. Za hec. Test je pokazal plus. Šla sem kupiti še enega. Rezultat je ostal enak. Nosečnost sicer ni bila planirana, ni bila pa zato nič manj zaželena.

Manj zaželene pa so bile vsakodnevne slabosti in bruhanje, ki je sledilo kmalu za tem. Kljub temu sem vsak dan hodila na faks in opravljala vse obveznosti. Izpite sem končala z enim izmed najboljših povprečij v letniku.

Poleg nemogočega bruhanja, slabosti in vrtoglavice sem imela še eno veliko skrb. Na nuhalni so mi namreč sporočili, da nosim dvojčka. Enojajčna dvojčka, ki si delita eno posteljico, pri čemer je eden izmed dvojčkov vidno manjši. Tako sem bila obravnavana v ambulanti za rizično nosečnost, kamor sem hodila najprej na 14 dni, na koncu sem bila tam že vsake 3 dni. Večkrat mi je bilo rečeno, da mi grozi prezgodnji porod in da ne vedo, če bo eden izmed dvojčkov preživel. Nosečnost je bila zato travmatična, stresna in nič kaj vesela. Še danes ne vem kako mi je uspelo hkrati opravljati študijske obveznosti.

Rodila sem res 5 tednov prezgodaj, vendar sta oba sama zadihala in nista potrebovala inkubatorja.

V nasprotju z večino ostalih z možem nisva imela nikakršne pomoči. Ker je on tujec je vse še 100x težje. Zato faks letos odpade (hvala bogu za mama-dodatno leto). Včeraj smo podpisali pogodbo za vrtec, tako da se drugo leto vrnem za knjige. Ne bom lagala, verjetno bo težko usklajevati obveznosti doma in na fakulteti. Vendar svojega materinstva ne bi zamenjala za nič na svetu – moja dva lubeka, pa mi dajeta še večji zagon in motivacijo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Z otrokom se vse začne

Manca: »Z otrokom se vse konča …a meni se je z otrokom vse šele začelo”

piše: mamica Manca

Da najprej povem nekaj o sebi. Stara sem 23 let, še vedno študentka, mamica že 16 mesecev staremu sinčku, veliko delam, živim na svojem in nisem odvisna od nikogar. Precej pestro in za marsikoga neverjetno, ane?

V družbi sem od nekdaj veljala za tisto »taresno«, ki je vedno pazila na vse ostale okoli sebe. Zato dejstvo, da sem zanosila pri 21. letih, niti ni bilo tako zelo presenetljivo. Vsi okoli mene so bili presrečni in začelo se je najbolj divje obdobje v mojem življenju.

Moja nosečnost je bila zelo aktivna in kratka. Ker študiram 200 km stran od kraja, kjer živim, sem se seveda zelo veliko prevozila. Verjetno si predstavljate, kako je potekala vožnja. Na vsakih 15 minut sem se ustavila, da sem šla na WC. 🙂 Ampak je šlo. Tudi telovadila sem na faksu do konca svoje nosečnosti. Torej z velikim trebuhom sem v 9. mesecu nosečnosti poskakovala in igrala košarko. Bilo je res zabavno. 🙂 V tem času sva se z mojim dolgoletnim partnerjem tudi selila in totalno renovirala stanovanje. Jap, dobesedno sva vse razbila in začela znova. Stanovanje je bilo pripravljeno za vselitev šele v zadnjem mesecu moje nosečnosti, zato si verjetno predstavljate, da nisem imela veliko časa za pripravo. Kot pa da to že ni vse dovolj, sem ves čas tudi delala preko študenta. Res je bilo pestro, ampak vse mi je uspelo. Delno to pripisujem tudi temu, da nisem niti za trenutek pomislila, da mi ne bi uspelo. Ves čas sem bila trdno prepričana vase in vedela, da zmorem. Na srečo sem imela tudi precej lahko nosečnost, z izjemo išiasa. Vendar je bil ta zelo hud bolj na začetku nosečnosti, potem pa je sam od sebe izzvenel.

Proti koncu nosečnosti pa se mi je pojavil zelo visok pritisk, ki ni izginil, zato sem bila napotena v porodnišnico. Tam sem bila nekaj časa na opazovanju, nato pa so mi zaradi preeklampsije sprožili porod. Otrok še enostavno ni bil pripravljen za na svet, zato je bilo vse še toliko težje. Moja izkušnja s porodom ni preveč pozitivna, saj sem imela zelo dolgotrajen ter boleč porod in vem, da bi danes naredila veliko stvari drugače. Ampak bilo je prvič, zato sem se prepustila strokovnjakom.

Kljub vsemu pa mi je ostal v spominu samo občutek sreče in ljubezni. Dobila sem zdravega fantka, ki mi je obrnil svet na glavo. Bil je tako lep in popoln, da nisem mogla verjeti, da je to moj otrok. Ja ja, vem, da to reče vsaka mamica, in prav je tako. Prav je, da vsaka vidi svojega otroka v najlepši luči. Skratka, moje življenje je vsekakor postalo izpopolnjeno in srečno. Otrok ni spremenil samo mojega življenja, ampak tudi mene samo. Postala sem samozavestnejša, odgovornejša in tudi bolj odločna. Zaradi njega mi ni nič težko. Kljub vsako-urnemu nočnemu vstajanju se zjutraj zbujam z nasmehom na obrazu in hvaležna za vse, kar imam.

Po porodu sem normalno nadaljevala s faksom in danes je sinko star že 16 mesecev, jaz pa tik pred diplomo. Na srečo je naša fakulteta precej naklonjena mamicam študentkam in se je mogoče tudi veliko dogovoriti. Z otrokom namreč pridobite poseben status, ki vam omogoča različne olajšave. In kako sem izpeljala to, da živim tako daleč stran od faksa? Enostavno. Otroka sem dala v avto, vzela s seboj babico, ki ga je pazila, in se odpravila na izpit. Seveda so bile to zelo zgodnje ure (beri 4 ponoči), saj sem imela pred seboj precej dolgo pot in če sem želela priti ob 8:00 na izpit, ni šlo drugače. Danes je to vse veliko lažje, saj mali obiskuje vrtec, jaz pa v tem času opravim, kar moram. Seveda, pa je potrebno tudi veliko organizacije, da izpeljem v enem dnevu vse, kar si zadam.

Skratka, bistvo tega, kar sem želela povedati je, da se vse da, če se hoče. Če imate cilj in ste odločni, da ga dosežete, vas nič in nihče ne more prepričati v nasprotno. Meni niti za trenutek ni žal, da sem se zanj odločila med študijem. Dal mi je takšno moč, da vem, da zmorem vse. Velikokrat sem slišala: »Z otrokom se vse konča … redko kdo konča faks itd.« Ampak ne, dragi moji, meni se je z otrokom vse šele začelo. Odprla sem novo poglavje v svojem življenju, ki ga pišem z neizmerno ljubeznijo in hvaležnostjo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Bravo mama

Svaka čast, mama

piše: mamica Ana

Klemen se spet uči s polno paro, jaz pa si vsako jutro splaniram popoldan s puncama in ga zapolnim do večera. Ker vem, da bomo cel dan same, želim akcijo. Da se bo dogajalo. Čeprav ob planiranju po tiho vem, da bomo spet prišle pozno domov, vse tri lačne in utrujene in bom pol ure brezglavo tekala gor in dol po stanovanju, pripravljala večerjo, medtem v rokah dojila Evo, Klaro pa prepričevala naj si umije roke in pospravi čevlje, medtem ko bo ona želela le, da ji preberem knjigo. Ko bomo vse tri site si bom oddahnila in se bomo zmartrane (predvsem jaz) odpravile v posteljo. Vseeno si želim akcije. Da bom ob izzivih in dogodivščinah pozabila, da je spet tu ta smotan del leta, ko je Klemen zelo malo z nami. Zato se vsako popoldne nekam odpravimo, po navadi Klara s poganjalčkom, jaz pa z Evo v nosilki in krožimo po Mariborskih igralih. Nekje na poti pomalicamo in se ob mraku vrnemo domov. Ko razmišljam, kam bi se danes odpravile, se vedno vprašam, če bo Klara zmogla tako dolgo pot s poganjalčkom, če bo jabolko v torbi zadostovalo za njeno lakoto, ali vzamem raje dve. Pozabim pa se vprašati, če bom jaz zmogla imet 4 ure Evo v nosilki, če bo eno jabolko dovolj tudi za moj želodec. Vedno sem bila zahtevna do sebe, vedno sem na tak način dosegala cilje, si dokazovala česa vsega zmorem in zdaj ko sem mama, je izzivov za dokazovanje sami sebi vedno dovolj. A včeraj sem se ob sicer spodbudnih besedah neznane mamice na igralih precej zamislila.

S puncama smo včeraj šle do mestnega parka. Klara s poganjalčkom, jaz z Evo v nosilki. Klara je na poganjalčku še precej živahna in si izleta skozi mesto z Evo v vozičku ne morem privoščiti, z Evo v nosilki pa sem mnogo bolj agilna. Do parka imamo 30 min peš (če grem sama). Za vse tri kar velik podvig. Plan je bil, da se na igralih igramo, potem pa gremo v mestu še k maši (15 min moje hoje) in domov. Prišle smo do parka, pojedli sva vsaka svoje jabolko, paketek piškotov sem prihranila za malico pred mašo. In dinamika na igralih se je začela. Klara bi se gugala (seveda, da jo jaz poganjam), Eva pa vedno bolj lačna. Usedem se na klop in dojim Evo, vmes Klara pade, grem k njej, z Evo (jezno, ker sem jo tako nasilno “odklopila”) v rokah, popiham roke Klari in se spet usedem in dojim. Vidim, da Klara meče kamenčke na pot, česar ji ne dovolim, zato grem do nje, se zmeniva in se spet usedem, dojim. Zgodi se še nekaj podobnih situacij, medtem pa kar čutim, kako se pogledi mamic lepijo name. Pogosto jih občutim, ko sem sama z obema. S trmasto dvoletnico in dojenčkom. To so tisti opogumljajoči pogledi, ki me sicer spomnijo, da Klemena ni z nami, a mi dajo moč, me opomnijo, da zmorem. Ko smo zapuščale igrala in se je Klara usedla na poganjalčka, je mimoidoča mamica ubesedila vse pretekle poglede: “Svaka čast, mama!” V tistem trenutku sem seveda zacvetela od sreče, verjetno malo zardela in nisem vedela, kaj bi odgovorila. Nato pa sem pomislila: “Ti sploh ne veš, da me že zdaj boli hrbet od nošenja, pa ne veš kakšna pot je za nami in ne veš, da gremo še k maši (ki so s Klaro vse prej kot mirno sedenje v klopi) in šele nato nas čaka dolga pot domov. Lačna sem že sedaj, najraje bi piškote kar jaz pojedla.” Ampak očitno so bili že prizori na igralih dovolj, za “svaka čast”. Žal tega komplimenta nisem zmogla videti na način, kot je bil izrečen. Začutila sem, da od sebe preveč zahtevam in posledično tudi od mojih hčerk, da si nalagam več kot zmorem. Ker zmorem v resnici toliko, kolikor zmorem nasmejana, sproščena. Ostalo je preveč, oziroma nepotrebno.

Včasih mi je težko sprejeti, da ne zmorem vsega sama in poraženo se počutim, ko me navadna trma spravi iz tira, čeprav se zavedam, da je to zaradi moje preutrujenosti. A takrat se spomnim na samohranilke in jim zapojem eno hvalnico. Svaka vam čast, mame! Svaka vam čast prav vsem, ki se trudite za svoje otroke in ob tem ne pozabljate na sebe in s tem na vse, ki z vami živijo, to je svaka čast! 🙂

Preberi še