Piše: mamica Ana Marija
Že od nekdaj sem vedela, da želim svojo družino in veliko otrok. Vsekakor pa tega nisem načrtovala že v času študija. Naša družinska zgodba pa je precej nevsakdanja.
Vse skupaj se je začelo pred 3 leti, ko sem spoznala svojega moža. Takrat sem ravno začela s študijem v Ljubljani, on pa je bil turist (prav tako študent), na izletu v Sloveniji. Iz ljubezni se je preselil k meni v Slovenijo in se tukaj vpisal na drugo smer študija. Zaradi zdravil, ki sem jih jemala sem popolnoma izgubila menstruacijo in zaradi raznih ginekoloških težav so me obravnavali v kliniki za neplodnost na Leonišču. Otrok pred zaključkom študija definitivno nisem pričakovala. Potem pa me je nekega dne poklical moj ati in mi pove, da se mu je sanjalo, da sem noseča. Nekaj mi ni dalo miru in sem odšla po test. Za hec. Test je pokazal plus. Šla sem kupiti še enega. Rezultat je ostal enak. Nosečnost sicer ni bila planirana, ni bila pa zato nič manj zaželena.
Manj zaželene pa so bile vsakodnevne slabosti in bruhanje, ki je sledilo kmalu za tem. Kljub temu sem vsak dan hodila na faks in opravljala vse obveznosti. Izpite sem končala z enim izmed najboljših povprečij v letniku.
Poleg nemogočega bruhanja, slabosti in vrtoglavice sem imela še eno veliko skrb. Na nuhalni so mi namreč sporočili, da nosim dvojčka. Enojajčna dvojčka, ki si delita eno posteljico, pri čemer je eden izmed dvojčkov vidno manjši. Tako sem bila obravnavana v ambulanti za rizično nosečnost, kamor sem hodila najprej na 14 dni, na koncu sem bila tam že vsake 3 dni. Večkrat mi je bilo rečeno, da mi grozi prezgodnji porod in da ne vedo, če bo eden izmed dvojčkov preživel. Nosečnost je bila zato travmatična, stresna in nič kaj vesela. Še danes ne vem kako mi je uspelo hkrati opravljati študijske obveznosti.
Rodila sem res 5 tednov prezgodaj, vendar sta oba sama zadihala in nista potrebovala inkubatorja.
V nasprotju z večino ostalih z možem nisva imela nikakršne pomoči. Ker je on tujec je vse še 100x težje. Zato faks letos odpade (hvala bogu za mama-dodatno leto). Včeraj smo podpisali pogodbo za vrtec, tako da se drugo leto vrnem za knjige. Ne bom lagala, verjetno bo težko usklajevati obveznosti doma in na fakulteti. Vendar svojega materinstva ne bi zamenjala za nič na svetu – moja dva lubeka, pa mi dajeta še večji zagon in motivacijo.
Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si
