Pred časom smo na Facebooku bralcem ponudile možnost, da nas vprašajo, kar jih zanima. Sedaj objavljamo odgovor na Aljino vprašanje. Povabljeni, da nas tudi vi vprašate, če vas kaj zanima.
Zanima me, če vas kdaj skrbi, da ne bi bile sposobne biti dobre mame in odgovornost, da dobro vzgojite otročka?
In če obstaja pri vas strah, da otroku ne bi mogle nuditi vsega kar si zasluži, ker je njegova prihodnost odvisna bolj ali manj samo od vas? Hvala
Odgovarja mamica Ana:
Pravzaprav se pogosto vprašam, če dobro delam, če prav vzgajam, če posvečam Klari dovolj pozornosti. Velikokrat poznam odgovor (predvsem, kadar v rokah držim mobitel in skrolam po FBju), včasih pa tudi ne vem kako bi morala ravnati v določenih situacijah. Ampak zaradi tega se ne sprašujem, če sem dobra mama. Ker vem, da se trudim. In mislim, da je to poglavitno.
Tu pa tam, me seveda prešine tudi misel, kako bova finančno zmogla. Zdaj pravzaprav otrok ne zahteva drugega, kot nekaj plenic na dan, par oblačil, pa še sedež za v avto. Vem pa, da se z leti stroški večajo in priznam, malo me je strah kako bo, ko bo Klara šla v šolo. Takrat bo stroškov neprimerljivo več. In v šoli bo tudi Klara že začutila, česa vsega nima, kar ostali imajo. Zato pa je pomembno prvo vprašanje – kakšna mama sem, kako vzgajam. Ji bom znala obrazložiti kaj potrebuje in česa ne? In da je dober prijatelj pomembnejši od Elsa oblekice? Ker to je prihodnost, ki ji jo želim dati. Za šolske zvezke pa bomo menda imeli, saj je Klemen medicinec. 😛
Odgovarja mamica Petra:
Pred kakim mesecem smo šle v kino in si ogledale film Poredne mame. Navdušilo me je sporočilo, da nobena mama ni popolna, ampak vsaka mama da vse od sebe, da bi bila najboljša za svojega otroka. Mene v bistvu ne skrbi ali bom dobra mama. Potrudila se bom po svojih najboljših močeh in čeprav že zdaj vem, da mi velikokrat to ne bo uspelo, bom poskušala slediti svojemu srcu.
Se pa večkrat vprašam, ali bom svojemu otroku mogla nuditi vse materialne stvari, ki jih bo skozi odraščanje potreboval. Vem, da bo včasih potrebno odpovedovanje, ampak tudi sama v svojem otroštvu nisem bila deležna vsega, kar so imeli vrstniki. Če bom otroku podarila svoj čas, ljubezen in ga peljala v naravo ter med prijatelje, mislim da bo dobil veliko več, kot pa če bi imel vse igrače in obleke tega sveta.
Odgovarja nosečnica Eva:
Zanimivo, da se nikoli prej nisem spraševala takšnih vprašanj, ni me bilo strah in ni me skrbelo, tudi potem ne, ko sem zanosila. Zdaj v zadnjem mesecu pred porodom (najbrž hormoni delajo svoje :)) pa razmišljam tudi stvari kot na primer, ali bom znala otročka potolažiti, nahraniti ali sploh prav obleči! Da ne omenjam kakšnih višjih vzgojnih prijemov. 🙂
Zadnjič sem prebrala en dober članek, ki govori o tem, da biti popolna mama v bistvu pomeni biti ravno dovolj dobra mama za svojega otroka. S tem se zelo strinjam. Prav nihče ne pričakuje od mene, da bom popolna mama. Sama pri sebi moram sprejeti dejstvo, da nisem in nikoli ne bom popolna, ne kot oseba, ne kot žena in niti ne kot mama. Otroku bom dajala ljubezen, toplino, skrb, varnost,… to je največ, kar lahko. Vse ostalo se bom učila skupaj z njim. Seveda pa me pomirja tudi to, da bova v starševski vlogi vedno dva in se bova lahko v vzgoji dopolnjevala, si kakšno breme razdelila, veselje pa podvojila. 🙂
Preberi še
živijo, jaz pa bi vprašanje rada obrnila na stran atijev….Bom bil sposoben bitidober ati, bom lahko podpiral in držal z ženo, bom lahko pomagal svojim otrokom tudi če bodo rabili mamo pa je u tistem trenutku nebo….najlepsa hvala
Hvala za vprašanje. Tudi očki so obljubili objavo s svojimi odgovori. 🙂