Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Piše: mamica Helena

Sem oseba, ki vsako stvar načrtuje. Sicer načrt velikokrat propade, ampak namen je dober. Načrtujem predvsem, kaj bi lahko šlo narobe in kako bomo lahko to popravili. Ne vem, ali se temu reče, da si pesimist, vsekakor pa sem na dogodke, ki so pred menoj, rada pripravljena.

In tako je bilo tudi, ko sem na nosečniškem testu zagledala plusek. Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli (no, dajmo reči velika večina njih) usmerjene v novo vlogo, ki me je čakala. Zato menim, da sva se z možem na sam porod, dojenje in starševstvo pripravila, kar sva le najbolje znala in zmogla.

Kot verjetno vsaka nosečnica sem prebrala tisoč in en članek na internetu, se vključila v veliko tako imenovanih ‘mama skupinic’, brala vse mogoče tiskano čtivo, se s prijateljicami, ki so že mame, pogovarjala o njihovih izkušnjah, z možem o vsem naučenem diskutirala pozno v noč in še bi lahko naštevala …

Ampak kljub vsemu, se danes… dobrih 7 mesecev po porodu sprašujem…

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Prišla sem do naslednjih možnih odgovorov:

  1. ker se samo jaz tako počutim in se bo vsem to, kar berete, zdelo nekaj čudnega,
  2. če bi se naokoli govorilo, kako težki so začetki, bi morda človeštvo izumrlo, ker se nihče ne bi odločil imeti otroka 🙂
  3. ker čez čas dejansko pozabiš, kako je bilo,
  4. ker vsaka ženska misli, da se samo ona tako počuti.

Meni so bili prvi trije meseci z dojenčkom izredno težki, o njih premlevam že dva tedna in ugotavljam, da si resnično nisem predstavljala, da bo tako.

Seveda želiš dostojanstven in lep porod, a kaj ko te sistem povozi, ti si pa takrat brez moči, da bi se borila zase.

Seveda te preveva ljubezen do majcenega bitja v tvojem naročju, a hkrati ti nagajajo hormoni in v resnici ne veš, zakaj se kdaj čudno počutiš.

Seveda si želiš dojiti, ampak hkrati ob treh ponoči, ko se že več kot dve uri boriš z jokajočim dojenčkom in bolečinami v vseh mišicah telesa si rečeš, joj a je to res vredno? Zakaj samo meni ne gre? A ni dojenje nekaj najbolj naravnega?

Seveda imaš rad svojega moža, a si hkrati besna na njega, ker on lahko spi/počiva/kuha/gre v trgovino, ti pa že n-tič danes dojiš.

Seveda si vesela pomoči/obiska, a hkrati zmedena in nemočna, ker ti vsak da svoj ‘dobronamerni’ nasvet.

Seveda želiš potolažiti svojega dojenčka, a kaj ko ga zares sploh še ne poznaš in ne veš zakaj joka – na tej točki ponovno dobiš 1001 ‘dobronamerni’ nasvet od vseh, ki bolje (sarkazem) poznajo tvoje dete.

Seveda želiš biti samozavestna, verjeti vase in si zaupati, a kaj ko ti po glavi roji tako veliko dvomov, če sploh delaš prav.

Seveda želiš biti sproščena in zadovoljna mami (kot jih vidiš na vseh socialnih omrežjih), a kaj ko imaš naenkrat tako veliko odgovornost.

AMPAK, pride čas, ko vse to mine.

Spoznala sem, da kljub temu, da se morda porod ni odvijal, kakor sem si želela, in odnos osebja ni bil tak, kot si ga zaslužim, imam novo izkušnjo, iz katere sem se naučila mnogo stvari o sebi in vem, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Spoznala sem, da približno 3 mesece po porodu, ko ti začnejo izpadati lasje, se tudi hormoni vrnejo v stare tirnice. 🙂

Spoznala sem, da kaj kmalu poznaš svoje dete. Veš kdaj joka, ker je lačno, kdaj zaspano, kdaj si želi tvoje bližine, kdaj pa joka samo zato, ker je pač težko biti dojenček.

Spoznala sem, da tudi, če je naporno, ima dojenje svoj čar. Sploh zdaj, ko se ne počutim več samo kot servis za hrano, ampak vidim, da je to posebna vez med nama.

Spoznala sem, da bo čas, ko bo očka uspaval dete in bom jaz imela tisto urco ekstra zase, tudi kaj kmalu na vidiku.

Spoznala sem, da sva midva njena starša in midva sva zanjo odgovorna. Zato se odločava po svojem občutku in ne po mnenju 1001 mimoidočega, ki daje tako imenovani ‘dobronamerni’ nasvet. 🙂

Spoznala sem, da sem tudi jaz lahko zadovoljna in sproščena mami!

Vem, da smo šele na začetku in nas čaka še veliko dogodivščin in hkrati velikih preizkušenj. Takrat bom verjetno spet šokirana in se spraševala: Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko? 😀

P.s. sej je včasih res težko, ampak večino časa je res lepo. 🙂

Preberi še

depresija

Depresija v nosečnosti in po porodu

Piše: Petra s pomočjo Nine, Marjetke in deklet iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje

Nosečnost in materinstvo sta čas, ko naj bi ženska zacvetela. Še posebej v nosečnosti velikokrat govorimo o nosečniškem žaru in neizmerni sreči. Pa vendar ni vedno tako. Marsikatera bodoča mamica ima težave s slabostmi, utrujenostjo, sladkorno boleznijo, hemoroidi, povišanim krvnim tlakom in še z marsičim. Ker sem sama imela res lepo in netežavno nosečnost, včasih kar ne morem verjeti, kako pogosta je depresija v nosečnosti. Če zdravstvenim zapletom prištejemo še družinske in finančne težave, pa lahko tudi tiste srečnice brez velikih nosečniških težav verjamemo, da je lahko  obdobje preden rodiš izredno psihično zahtevno.

Kako pa je po porodu, ko rodiš nekaj majhnega, lepega in težko pričakovanega? Seveda se vsaka mama otroka razveseli, vendar so čustva velikokrat povezana s strahom, fizično bolečino in neizkušenostjo. Kar je mene najbolj pripravilo na poporodno obdobje, so bili obiski pri Ani, ki je rodila nekaj mesecev pred mano. Rekla mi je: “Veš Petra, prvi mesec je malce težko in drugače kot si predstavljamo iz filmov ali pripovedovanj. Otrok joka, ko kaj potrebuje in se še ne smehlja ter hvaležno odziva na tvoj trud pri previjanju pleničk, hranjenu, petju ali prijaznem pogovarjanju.” Tako sem se nekako pripravila, da bom v začetku čisto prava mama. Dajala bom, čeprav ne bom ničesar prejela v zameno. Z drugimi mamicami sem se včasih nekoliko grdo pošalila, da bom prvi mesec bolj kot ne samo mlekarna. Pa vendar danes vidim, da so mi realni opisi starševstva resnično prišli prav in kljub težavam z dojenjem, nastavki, mastitisu, bolečinam in nekaj solzam v poporodnem obdobju lahko rečem, da se nisem srečala s kakšno hujšo obliko poporodne depresije.

Depresija je nekaj zelo pogostega in absolutno nisi slaba mama če se ti to dogaja. Ne ustraši se in ne boj se poiskati pomoči, saj se to lahko zgodi čisto vsaki ženski. Otožnost po porodu je nekako čisto naraven odziv telesa, ki žaluje za tem, kar je 9 mesecev tako skrbno čuvalo, razvijalo ter nudilo dom detetu od spočejta dalje. In ravno tako kot mama zajoka, ko gre otrok od doma, tako zajoka tudi telo v znakih, ki jim rečemo poporodna depresija, ki je lahko bolj ali manj izrazita. Prav je, da se ženska posluša, se poslovi od prejšnjega stanja, vendar naj, če to vodi v pretirano žalost ali tesnobo, poišče pomoč.


Kontaktirala so nas dekleta iz Nacionalega inštituta za javno zdravje in nam poslale vabilo k ogledu njihovega resnično dobrega projekta:

Danes, 7. aprila 2017, je svetovni dan zdravja, ki je letos posvečen depresiji. Na inštitutu so posvetili posebno pozornost prav ženskam v nosečnosti in po porodu. Pripravili so spletno stran, kjer je na voljo tudi vprašalnik, s pomočjo katerega lahko ženska sama preveri, če pri njej obstaja tveganje za pojav depresije v nosečnosti in po porodu:

VPRAŠALNIK

Ko izpolnite vprašalnik pa dobite tudi kvalitetne namige, kaj je priporočljivo storiti glede na vaše rezultate. Iskreno priporočamo reševanje in podpiramo takšne projekte!