Dve različni porodni izkušnji

Piše: mamica Špela Pogačnik

Za mano sta dva poroda, dve porodni izkušnji – ena grozna, druga krasna in imam dva čudovita fantka. Oba poroda sta skupaj trajala enajst ur in pol. S tem da je prvi trajal 10ur in 15 min, drugi pa uro in petnajst minut. Prvi se je končal z urgentim carskim rezom, ko sem bila samo še napol zavestna, drugi pa se je končal ko sem mislila da se je šele začel, rodila sem vaginalno, otroček je prišel ven v enem popadku.

To pišem kot vzpodbudo še kakšni drugi mamici s težko porodno izkušnjo. Prvi porod je bil zame zelo travmatičen, težek. Mislila sem, da nikoli več ne bom imela otrok, še več mesecev po rojstvu prvega sina sem imela nočne more, napade tesnobe … tako zelo me je zaznamoval, da sem imela tudi terapevtsko pomoč. Posledično je bil prve tri mesece Nace zelo nemiren, imel je krče, ki so vsak dan trajali od štirih do šetih ur skupaj – to pomeni da se je toliko časa skupaj jokal. Na neki točki z možem nisva vedela ali naj se vrževa skozi okno, ali če je še kakšna druga možnost. Potem so se stvari umirile. Prišli so lažji časi, lepo smo se navadili rutine.

No, tako je prišel tudi nov plusek na testu. Moja reakcija? Jok. Pa ne od sreče, ampak groze, cel film se mi je spet zavrtel pred očmi. Hvala Bogu za Jožeta in prijatelje, da sem lahko sprejela nosečnost. Sem potrebovala kakšna dva meseca in tega se ne sramujem. Nosečnost je bila relativno ok, če ne upoštevamo klasičnih nosečniških slabosti, bolečin v križu in medenici itd.

Tokrat sem se odločila da rodim vaginalno, čeprav je strah bil cel čas prisoten, saj je med prvo in drugo nosečnostjo preteklo le devet mesecev. Otroček je bil že nekaj časa obrnjen z glavico navzdol, nato pa dva tedna pred pdp šok. Ginekologinja naredi še zadnji ultrazvok in pove, da je z nogicami navzdol. Porušil se mi je svet, obrata mi zaradi predhodnega carskega reza ne smejo delati, glede na to da je otrok velik pa je malo možnosti da se bo obrnil nazaj. Tako sem dobila napotnico za perinatalni dnevni center v Ljubljanski porodnišnici, da mi določijo datum za operacijo. Vikend pred pregledom sem si vzela zase in šla na duhovne vaje, kjer so čudovite ženske molile za lep porod. To me je opogumilo, v torek sem šla na pregled, ki traja celo dopoldne, od tega 80% sediš in gledaš v zrak. Zdravnik me pregleda in fantek je bil obrnjen z glavico navzdol. Krasno! V naslednjih minutah pa mi pove, da je velik otrok in da priporoča cr zaradi vseh komplikacij pri prvem porodu… tako sem dobila datum za cr pet dni pred rokom.

Z možem nisva bila mirna in sva po vzpodbudi in nasvetu prijateljice Agate šla po drugo mnenje. Na Jesenicah so potrdili, da ima otrok krasno vstavo, da je sicer malo večji ampak bo naraven porod mogoč. Odvisno je  samo od mene, saj sem mogla bit 100% prepričana da zmorem, ker drugače se lahko ustavi. No, tako so minevali dnevi, datum pdp je je prišel in nič dogajanja. V sredo grem še na zadnji pregled, če ne bo še nič mi naslednji dan sprožijo, saj nisem smela biti preveč dni čez rok. Nič posebnega, greva domov.

In takrat so se začeli popadki… Pobereva starejšega v vrtcu, ga dava v varstvo in greva nazaj na Jesenice. Tam so me sprejeli, ob devetih so opravili pregled, ko mi je odtekla voda. Šla sem v porodno sobo, zaradi rizičnosti sem bila v operacijski. No, preden sem se uspela uleči in mi je babica namestila kanal, je minilo pol ure. Potem so me želele pogledati koliko sem odprta, a je bila glavica že čisto dol. Bilo je zelo intenzivno, med popadki nisem imela časa za počitek, ker so se vrstili en za drugim. Menjala sem bok, predihala še dva popadka, v tretjem je Cene prišel na svet. In jaz? Jaz sem rekla samo: ”A to je to?” Ja, tako hitro je šlo. In bilo je krasno in zelo sem ponosna nase da sem to zmogla! No, tudi glede velikosti se niso zmotili saj sem rodila štirikilskega in 55cm velikega fanta. Sama!

Ne bi mi uspelo brez stalne opore in podpore Jožeta. In seveda prijateljic, ki so stalno poslušale moje skrbi in čustvena stanja, ko sem vsak dan šla skoraj iz pekla do raja:D. Hvala vam, Neža, Jerneja, Manca in moje tri dive.

Tako da drage ženske, mamice. Tudi po grozni izkušnji je lep porod še mogoč! Tisti ki me poznate veste, da nisem tip, ki bi mi bile te čustvene porodne zgodbe pri srcu. Ponavadi vzdihujem in zavijam z očmi. No, zdaj sem pa ena tistih ki jo pišem, ha ha in my face!

Preberi še

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Piše: mamica Helena

Sem oseba, ki vsako stvar načrtuje. Sicer načrt velikokrat propade, ampak namen je dober. Načrtujem predvsem, kaj bi lahko šlo narobe in kako bomo lahko to popravili. Ne vem, ali se temu reče, da si pesimist, vsekakor pa sem na dogodke, ki so pred menoj, rada pripravljena.

In tako je bilo tudi, ko sem na nosečniškem testu zagledala plusek. Od tistega trenutka dalje so bile vse moje misli (no, dajmo reči velika večina njih) usmerjene v novo vlogo, ki me je čakala. Zato menim, da sva se z možem na sam porod, dojenje in starševstvo pripravila, kar sva le najbolje znala in zmogla.

Kot verjetno vsaka nosečnica sem prebrala tisoč in en članek na internetu, se vključila v veliko tako imenovanih ‘mama skupinic’, brala vse mogoče tiskano čtivo, se s prijateljicami, ki so že mame, pogovarjala o njihovih izkušnjah, z možem o vsem naučenem diskutirala pozno v noč in še bi lahko naštevala …

Ampak kljub vsemu, se danes… dobrih 7 mesecev po porodu sprašujem…

Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko?

Prišla sem do naslednjih možnih odgovorov:

  1. ker se samo jaz tako počutim in se bo vsem to, kar berete, zdelo nekaj čudnega,
  2. če bi se naokoli govorilo, kako težki so začetki, bi morda človeštvo izumrlo, ker se nihče ne bi odločil imeti otroka 🙂
  3. ker čez čas dejansko pozabiš, kako je bilo,
  4. ker vsaka ženska misli, da se samo ona tako počuti.

Meni so bili prvi trije meseci z dojenčkom izredno težki, o njih premlevam že dva tedna in ugotavljam, da si resnično nisem predstavljala, da bo tako.

Seveda želiš dostojanstven in lep porod, a kaj ko te sistem povozi, ti si pa takrat brez moči, da bi se borila zase.

Seveda te preveva ljubezen do majcenega bitja v tvojem naročju, a hkrati ti nagajajo hormoni in v resnici ne veš, zakaj se kdaj čudno počutiš.

Seveda si želiš dojiti, ampak hkrati ob treh ponoči, ko se že več kot dve uri boriš z jokajočim dojenčkom in bolečinami v vseh mišicah telesa si rečeš, joj a je to res vredno? Zakaj samo meni ne gre? A ni dojenje nekaj najbolj naravnega?

Seveda imaš rad svojega moža, a si hkrati besna na njega, ker on lahko spi/počiva/kuha/gre v trgovino, ti pa že n-tič danes dojiš.

Seveda si vesela pomoči/obiska, a hkrati zmedena in nemočna, ker ti vsak da svoj ‘dobronamerni’ nasvet.

Seveda želiš potolažiti svojega dojenčka, a kaj ko ga zares sploh še ne poznaš in ne veš zakaj joka – na tej točki ponovno dobiš 1001 ‘dobronamerni’ nasvet od vseh, ki bolje (sarkazem) poznajo tvoje dete.

Seveda želiš biti samozavestna, verjeti vase in si zaupati, a kaj ko ti po glavi roji tako veliko dvomov, če sploh delaš prav.

Seveda želiš biti sproščena in zadovoljna mami (kot jih vidiš na vseh socialnih omrežjih), a kaj ko imaš naenkrat tako veliko odgovornost.

AMPAK, pride čas, ko vse to mine.

Spoznala sem, da kljub temu, da se morda porod ni odvijal, kakor sem si želela, in odnos osebja ni bil tak, kot si ga zaslužim, imam novo izkušnjo, iz katere sem se naučila mnogo stvari o sebi in vem, da se kaj takega ne bo več ponovilo.

Spoznala sem, da približno 3 mesece po porodu, ko ti začnejo izpadati lasje, se tudi hormoni vrnejo v stare tirnice. 🙂

Spoznala sem, da kaj kmalu poznaš svoje dete. Veš kdaj joka, ker je lačno, kdaj zaspano, kdaj si želi tvoje bližine, kdaj pa joka samo zato, ker je pač težko biti dojenček.

Spoznala sem, da tudi, če je naporno, ima dojenje svoj čar. Sploh zdaj, ko se ne počutim več samo kot servis za hrano, ampak vidim, da je to posebna vez med nama.

Spoznala sem, da bo čas, ko bo očka uspaval dete in bom jaz imela tisto urco ekstra zase, tudi kaj kmalu na vidiku.

Spoznala sem, da sva midva njena starša in midva sva zanjo odgovorna. Zato se odločava po svojem občutku in ne po mnenju 1001 mimoidočega, ki daje tako imenovani ‘dobronamerni’ nasvet. 🙂

Spoznala sem, da sem tudi jaz lahko zadovoljna in sproščena mami!

Vem, da smo šele na začetku in nas čaka še veliko dogodivščin in hkrati velikih preizkušenj. Takrat bom verjetno spet šokirana in se spraševala: Zakaj mi ni nihče povedal, da bo tako težko? 😀

P.s. sej je včasih res težko, ampak večino časa je res lepo. 🙂

Preberi še