Mama študentka z dvema magistrskima

Študentka in mama z dvema magistrskima

piše: mamica študentka

Odkar sem mama na vseh možnih koncih in krajih in od vseh možnih ljudi dobivam vprašanje: “Kako je pa to, ko si mama in še študiraš?”. In moj odgovor je vedno: “Super! Zares priporočam!”

Lahko bi rekli, da je v moji družini kar tradicija imeti mlad otroke. In tudi sama sem si tega že od nekdaj želela. Imela sem to srečo, da je mojo pot kaj hitro prekrižal moj današnji mož. Želja po otroku je bila velika in tako sem praktično takoj po poroki zanosila. Najin prvi sin se je rodil proti koncu 2. letnika mojega študija. Prišel je malo prezgodaj in naju oba čisto presenetil (mami je imela seveda v planu še končati vse izpite  – toliko o tem, da otroci kaj ubogajo, če se z njimi nekaj zmeniš :)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem sredi noči (in že precej globoko v popadkih) v porodni sobi moža prepričevala, da vendar ne morem še rodit, ker imam ob 8.00 zjutraj obvezne vaje. Naslednje jutro je tako sošolka med vajami profesorici poslala listek s sporočilom: Tine danes ne bo na faks, ker je rodila 🙂

Sin je v najino življenje prinesel neko novo energijo. Mesec po porodu sem opravila vseh 7 izpitov in končala letnik. Verjemite, to so bili najlažji izpiti od tedaj naprej, saj sta otrokov razvoj in možnosti za učenje v obratnem sorazmerju. Starejši kot je otrok, manj časa in miru ima mami. Trmasta kot sem, nisem vzela materinskega leta, ampak sem oktobra znova sedla v šolske klopi. Sin je bil redni spremljevalec na predavanjih, sošolke so bile rezervne mame – včasih je bilo skoraj treba narediti vrsto, katera ga bo naslednja lahko malo pestovala. Zame otrok nikoli ni bil ovira ali izgovor, da ne bi mogla zvečer s prijateljicami na pijačo, v trgovino, na izlet, potovanje… ali na izpit.

Lani poleti sem uspešno diplomirala, v meni pa je že raslo novo bitje. Tudi drugi sin je imel očitno svoje načrte in se je gladko malo požvižgal na mamine želje. Prišel je ravno na začetku študijskega leta in tokrat – še bolj noro – sem se na faks vrnila 14 dni po porodu. Letos imam obveznosti na fakulteti res zelo malo in predavanja so pravzaprav moj dopust – noben ne kriči, joka, cvili, bruha, kaka in lula vsepovprek. To je čas zame, ko odklopim družino in se posvečam tisti drugi najljubši stvari – moji stroki.

Biti študent in imeti družino je super. Ni pa vse vedno tako lepo. So trenutki, ko se počutiš izgubljeno, da nikamor ne spadaš. Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih svetovih. Dopoldne sem mama, gospodinja, popoldne pa študentka, ki se pritožuje nad profesorji in hodi na avtomat po sendviče. Včasih si želim, da bi tudi moje prijateljice in vrstnice že imele svoje otroke. Da bi razumele. Včasih grem zvečer namesto v posteljo za knjigo. Včasih v celem tednu nimam niti ene ure zase. Vendar… tako je pač, ko si mama (študentska ali ne). In vredno je. Če sta me moja otroka česa naučila je to, da se počasi daleč pride, da pride vse ob svojem (pravem!) času in da se je potrebno veseliti majhnih stvari. Iskren otroški nasmeh je vreden več kot tisoč žurov, koktajlov, koncertov in brezskrbnih ur ob gledanju serij. To je bila pač izbira – moja izbira.

Trenutno, namesto da bi pisala magistrsko nalogo, pišem tale blog. Ker želim vsem povedat, da je fajn biti mlad, da je fan bit mama in da je fajn bit žena. Magistrska bo počakala. Konec koncev, moji dve magistrski nalogi zdajle spita v sosednji sobi. In če nimate nič proti, jima grem pritisnit en moker poljubček 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Študentje na volitve

Študentke, mame, pojdimo na volitve!

Piše: študentska mamica Tina

Državnozborske volitve 2018 se bližajo s svetlobno hitrostjo. Ampak bližje kot je datum, večji je moj cmok v grlu …

V čem je sploh problem? Sama sem bila vzgajana v duhu, da so volitve naša pravica in hkrati NAŠA dolžnost. Spomnim se, kako sem s ponosom prvič šla na volitve. In čeprav volim šele nekaj let, sem šla že velikokrat – ker zadnje čase kar naprej nekaj volimo. 🙂 In vsakič znova, z vsakim predsednikom, referendumom itd. se mi zdi vse skupaj bolj butasto, absurdno in zmedeno. Meni se je naša domovina pomembna, imam jo rada, rada živim v njej. Morda zato ker sem mlada ali pa sem pač preprosto taka, ampak želim si pozitivne energije, želim si sprememb, želim si boljšo prihodnost za vse.

Za razliko od večine mladih, ki jih poznam, se pred volitvijo pozanimam, kaj prebrem, s kom predebatiram in se nato odločim. Vendar … Današnje stanje (vlada) mi ni všeč. In ne želim biti tisti nekdo, ki samo nekaj nerga in komentira, ko pa ima možnost, da sam prispeva, se pa skrije. Vendar danes resnično več ne vem, kdo je res lahko sprememba, kdo je alternativa? Ker me vedno znova razočarajo različne stranke/politike iz obeh polov. Že z oblikovanjem kandidatnih list se dogajajo take komedije, da res več ne vem, ali smo v cirkusu ali v državi. Res si želim poiskati kakšne relavantne informacije, poslušati argumente in rešitve, ki jih predlagajo različne stranke, vendar sem nad mediji vedno znova razočarana (o soočenjih sploh ne bom zgubljala besed). Izgubljena v morju strank in političnih (praznih) obljub sem se tokrat tako vedno bolj nagibala k odločitvi, da volitve izpustim. Ker nima smisla. Ker so vsi isti. Ker naj bo rajši kdo drug odgovoren za to »sranje«.

Vendar… moja vest mi ne da miru. Še vedno menim, da demokracija (lahko) deluje, da smo konec koncev vsi volivci kolektivno odgovorni za državo. In mogoče (naivno) verjamem, da vsak glas šteje. Verjamem, da če bi pa res vsi šli na volitve, bi bila situacija v naši državi drugačne. Kaj pravite? Poskusimo. Pojdimo na volitve, oddajmo svoj glas. Ne idealni stranki (ker ta ne obstaja), ampak tisti, ki nas je najbolj prepričala. Pokažimo, da nam je mar in morda, morda bomo naslednje štiri leta živeli v lepši državi.

Preberi še

Mama študentka

Urška: Pri dvajsetih sem se odločila, da si želim otroka

piše: mamica Urška

»Mami, s fantom sva se odločila, da bova imela otroka, tako da se pripravi, da bosta ponovno babica in dedek.«

»Ne norita, kam se vama mudi, najprej šola, potem štalca, nazadnje se pa še »kravico« pripelje.«

Pri dvajsetih letih sem se odločila, da si kmalu želim otroka. Partner se je strinjal z mano. Ker sem vedela, da moji starši za to idejo ne bodo navdušeni, sem jim že eno leto prej začela govoriti, da bova v tretjem letniku študija imela otroka. Pogovor se je vedno končal na zgoraj napisan način.

Ko je prišel čas, da zanosim, sem se večkrat spraševala: ali je res že čas, da imam dojenčka? Ali sem res pripravljena? Kako sploh veš, da si pripravljen? Priznam, da bi slišala kakšen materinski glas znotraj sebe tega ni bilo, sploh ne vem če to res obstaja, vedela sem samo, da želim imeti vse otroke pred tridesetim letom in da je čas, da zanosim, če si želim vsaj treh sončkov.

Otroka sva zaradi študija skrbno načrtovala. Želela sem, da rodim takoj po izpitnem obdobju, da bom lahko normalno zaključila vse obveznosti v tretjem letniku in nadaljevala normalno v četrti letnik in nato še zadnji, peti letnik. Preračunala sem, katere mesece lahko zanosim, da se bo izšlo po najinem načrtu. Bolj kot se je bližal čas, da ustvariva ta mali čudež, bolj sem bila živčna, ali sem res pripravljena na to ali ne, ali si to sploh res želim, ali ne. Stara sem bila 21. let in vse prijateljice so še žurale, jaz pa sem norela s tem, da hočem otroka. In prišel je dan, ko sem na testerju zagledala dve črtice, posrečilo se nama je v prvo. Najprej sem jokala od sreče, nato sem malo zatem jokala od strahu (v kaj se ženem), na koncu nisem več vedela, zakaj se jokam. Srce mi je razbijalo, bila sem srečna, po drugi strani zbegana. Za PDP sem imela določeno 29. 2. 2016. Kar je najbolj smešno pri tem je to, da sem od srednje šole naprej govorila, da želim imeti otroka na prestopni dan.

Na nosečnost sem se dolgo pripravljala. Skrbela sem za zdravo prehrano in da sem več športala. Športala sem veliko tudi med nosečnostjo, saj stara vraža pravi: VSAK KILOMETER TEKA JE MINUTA MANJ PRI PORODU. Sedenje v nosečnosti je kot priprava na maraton pred televizijo, bi se lahko reklo. Nosečnost je sicer potekala normalno, morda me je samo kdaj bolel križ med dolgimi predavanji od sedenja, ampak ni bilo sile. Med nosečnostjo sem začela hoditi še na jogo za nosečnice. Na začetku se malo meditira, nato se izvaja joga položaje in na koncu se še vizualizira. Vizualizacija zgleda tako, da smo se srečke nosečke vstale, zaprle oči, razprle roke in nato si predstavljale, da smo ptice. Ptice, ki letimo visoko nad oblaki, pod nami opazujemo morje, gore ampak nikjer ne moremo pristati in moramo leteti in leteti. Z rokami tako ves čas počasi »kriliš« in s časoma te roke začnejo zelo boleti. Vsakič, ko sem šla na to srečanje sem si nakoncu mislila: »zakaj zavraga moram zdaj to delati, da me bodo ponovno bolele roke?«. In tako so minevali meseci in prišel je 29. 2. Zelo močno sva si s partnerjem želela, da rodim na ta dan, zato sva poskušala naravne metode sprožanja (spolni odnos, arnikina kopel, čiščenje celega stanovanja, dvakrat zapored sem tekla na Kalvarijo in nazaj po stopnicah, drgnjenje oken ampak nič ni pomagalo). Dobila sem sicer po spolnem odnosu krče, da sem mislila, da je to gotovo to. Popadki so bili že na 10 sekund, ampak po 2 urah se je nehalo. Ugotovila sem, da če otrok ni pripravljen, da zapusti varen trebušček, pač ne bo šel ven, pa čeprav skačem kot kenguru. Ko sem ugotovila, da torej s porodom na prestopni dan ne bo nič, sva ugotavljala, da bi lahko rodila 5. 3., saj ima partner rojstni dan na 3. 5. Cel teden vmes sem se po nasvetu doule zato v mislih pogovarjala z otročkom, da je zunaj varno in da lahko pride ven, da ga z očkom že močno pričakujeva in da se ga že veseliva. Otroček je tako lepo še pet dni čepel v mojem trebuščku in tako sva ponovno poskusila na datum, katerega sva si zamislila. In uspelo je, ponovno so se začeli popadki, vendar bolečina je bila enaka, kot v ponedeljek, ko sva poskusila prvič. Ponovno sem imela popadke na 10 sekund in ponovno sem si mislila, da se bo po dveh urah pač nehalo. Vmes sva se s partnerjem pogovarjala, da je ravno petek in da greva zato lahko na Jesenice v kakšen hotel prespat in da čez cel vikend poskušava sprožit porod (želela sva, da rodim v porodnišnici na Jesenicah, saj so tam najbolj naklonjeni naravnemu porodu). Tako sva spakirala potovalke, Domen jih je znosil v avto, jaz pa sem tisti čas delala, ne boste verjeli, vizualizacije. Ves čas popadkov sem si predstavljala, da sem ptica in da ne morem še pristati. Sama sebi sem bila smešna. Edina stvar, ki se mi je zdela na jogi nesmiselna, sem jo uporabljala ves čas.

Ko sem se odpravljala v avto, se mi je zdelo, da mi je začelo narazen vleči medenične kosti, zato je Domen predlagal, da se odpraviva v UKC MB preveriti, ali sem morda že odprta, da povedo, če imava čas priti na Jesenice, ali pa bo morda potrebno iti kam bližje.

Zapeljala sva se tako do porodnišnice v Mariboru, kjer so ugotovili, da je glavica že zunaj in da je potrebno v porodno sobo. Samega dogajanja v UKC MB ne želim opisovati, saj izkušnja ni pozitivna. Sem pa rodila otročka v 15 minutah v 5 potiskih, točno tako, kot sem si govorila celo nosečnost da bo. Že od trenutka, ko sem izvedela za nosečnost sem si rekla: rodila bom v 5 potiskih. In nato sem dobila moj zaklad v roko, bila sva presrečna, zaljubila sva se na prvi pogled in od navdušenja sva pozabila pogledati, katerega spola je (odločila sva se, da naj bo to presenečenje), zato sva šele eno uro kasneje ugotovila, da imava pravzaprav punčko (ko je prišla sestra s papirji in je bilo potrebno povedati ime). Še sreča, da je bila punčka, ker za fantka tako ali tako nisva imela izbranega imena. In tako sva 5. 3. 2016 prejela največji zaklad v najinem življenju.

In kako je potem potekal študij?

Ko se je po izpitnem obdobju začel faks, sem pristopila vsakemu profesorju in povedala, da nameravam naslednji teden roditi in da se vrnem čez en mesec z malčico na faks. Vsi so mi odobravajoče pokimali (verjetno so si mislili, da se hecam) in tako sva meseca aprila s hčerko že bili skupaj na faksu. Ves čas predavanj in vaj je bila priklopljena na zizo in sladko spala. Ko je bilo junija izpitno obdobje, je bila stara 3 mesece in je še veliko spala, zato sem brez težav preučila vso učno snov in obdržala povprečje nad 9. Ko se je začel nov letnik, sem najela še varuško, pomagala pa je tudi moja draga tašča. Hodila sem na obvezne stvari in izkoristila status mame (potrebna je zgolj 50 % prisotnost na obveznostih), vmes pa sem vsako pavzo šibala domov, da jo podojim. Pri 18. mesecih sem jo vpisala v vrtec in tako bom letos normalno zaključila 5. letnik študija. Če imamo kdaj predavanja popoldne, pa je še danes pri dobrih 2 letih še vedno z mano v predavalnici na zizi čaka, da opravim svoje obveznosti. Sedaj pa upava, da naju bo kmalu presenetila že naslednja črtica.

In stvar, ki bi jo v mojem življenju spremenila, če bi vedela prej? Če bi prej vedela, kako čudovito je imeti otroka, kako postane tvoje življenje popolno, nebi nikoli več čakala tako dolgo in bi se za otročka odločila prej. ?

Ob koncu pa bi vsem srečkam nosečkam še priporočila, da se na porod pripravijo – meni je zelo pomagala knjiga Modrost rojevanja; tako sem točno vedela, kaj me čaka in sem bila za porod sproščena, zaupala sem vase in v svoje sposobnosti in verjetno mi je prav zaradi tega uspelo tako hitro, skoraj brez bolečin.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

jozespela

Špela: Dva tedna po carskem rezu sem šla na sprejemce

Tokrat vam predstavljamo simpatično in energično mamico Špelo. Ima triindvajset let ter obiskuje peti letnik socialne pedagogike na PeF v Ljubljani.

Si študentska mamica, kdaj si dobila sina?

Mojemu sinu je ime Nace, rodil se je med četrtim in petim letnikom. 🙂 Julija sem diplomirala, oktobra sem začela zadnji letnik magisterija, Nace se je pa rodil zgodaj septembra. Bil je majhno presenečenje, ampak sva ga bila z možem zelo vesela!

Si poročena, kako bi opisala svojega moža?

Imam moža, ki ima odličen smisel za humor, je zelo praktičen tip in brihtne glave. Prav zaradi tega je moj mož in ne od katere druge. 🙂 Zelo rad ima najinega Naceta, s katerim mi že zdaj kakšno lumparijo zanalašč zagodeta. Je super mož in oče. Ja, tudi kregava se – oba imava močan temperament, tako da res nikoli ni dolgčas.

 Kako usklajuješ študij, materinstvo in družabno življenje?

Glede na to, da se je Nace rodil septembra, faks pa se začne oktobra je bilo (je še) kar pestro. Najtežje je bilo, ko sem 14 dni po porodu imela sprejemni izpit za magisterij, ker nas je bilo preveč vpisanih. Najbolj zanimivo je to, da me ni skrbelo, kako mi bo šlo na izpitu, ampak kako bom prišla po stopnicah iz stanovanja. 🙂 Imela sem namreč carski rez, po katerem sem komaj iz postelje vstala zaradi bolečin, živeli pa smo v bloku brez dvigala. Tako je moj sinko star komaj 14dni že bil na faksu. Prvi semester sem tako na vaje in seminarje hodila kar z njim – vmes sem ga podojila in potem je spal. Velikokrat ga je vmes tudi pazil moj mož, saj smo imeli večino predavanj v popoldanskem času.

Pri usklajevanju mojega socialnega življenja nimam problemov, saj sem tak tip ženske da ne kompliciram in grem z otrokom praktično povsod. Z Nacetom sva čez dan veliko okoli, ga dam v nosilko in greva. 🙂

Kaj počneš v prostem času?

Težko je definirat kaj je prosti čas, ko imaš dojenčka. Veliko berem, hodim na sprehode in gledam serije. 😉 Enkrat na mesec greva s prijateljico Nežo na nohtke z najinima sinovoma – to je najino razvajanje in si ga z veseljem privoščiva. Tudi z možem imava čas za zase, ob večerih, ko gre sinko spat.

Kako nate gledajo sošolci, profesorji, okolica?

To bi bilo verjetno treba njih vprašat, me pa vsi spodbujajo in pomagajo pri obveznostih.

Prihajaš iz velike družine. Tvoj sin Nace ima manj kot leto starejšo teto, to se ne zgodi velikokrat. 

To je tako srečno naključje, ja. Prav lepo je, drug drugega sta vedno vesela in imata zagotovljeno družbo. Glede nasvetov pa je tako-vedno kličem mamo, ampak mislim da bi jo tudi če ne bi imela toliko mlajše sestrice. Mame so pač mame. 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Spontani splav

1 + 1 ni vedno 3 ali Ko spregovoriš, nagovoriš

Nežno me pobožaš po licu in rečeš, da me imaš neznansko rad. Oči se mi napolnijo s solzami. ”Res jutri zjutraj ne bi naredila testa?”
”Oh, v bistvu bi še malo počakala,” tiho zašepetam in se globoko v sebi na hitro odločim, da je jutri res čas. Da je dovolj odlašanja. Da je čas za pogum in zaupanje.
Odkriješ odejo in mi zlezeš pod majico.
”Haaaaloooooo, je kdo tukaj? Haaaaaloooooo.”
Prisloniš uho na moj trebuh in za trenutek se potopiva v tiho pričakovanje večera. Ko se spogledava, se glasno nasmejiva lastni norosti in nastaviva budilke za naslednje jutro. Tvoja bo prebujanje za službo, moja za prebujanje v konec negotovosti. Za odgovor na vprašanje, ki sva si ga že tolikokrat zastavila. Za tistih nekaj minut, ki se bodo vlekle v neskončnost.

Med tem, ko čakam, se oblačim. Saj veš, da čas hitreje mine. Poškilim prvič in test je negativen. Odleže mi. Ker je res konec negotovosti. Očitno požrem solze razočaranja in se potolažim, da sledijo nove priložnosti. Obuvam nogavice, ko ponovno preverim. Tako, za vsak slučaj. Dve črtici. Dobro. Ne, kaaaaaj? Pomanem oči, umijem obraz. Preverim še enkrat. Pozitivno. Solze že zdavnaj tečejo v potokih, držim se za glavo in hodim po stanovanju. ”To je čudež, to je čudež,” si ponavljam. Jočem od sreče. Jočem od olajšanja in hvaležnosti za ta velik čudež. In tako še celo dopoldne. V presledkih. Vsake pol ure. Še dobro, da danes nimam službe, faks pa šele popoldne.
Ne vem, kako naj Ti sporočim. Naj se kar preoblečem in Ti tečem povedat v službo? Naj Te pokličem? Napišem sporočilo? Iščem elegantno rešitev, da Ti sporočim. Odločim se, da Te počakam doma s kosilom, ko me nenadoma pokličeš, da me čez nekaj minut pobereš pred blokom. Ves čas pogovora zadržujem svoje veselje. ”Odgovarjaj vsakdanje, odgovarjaj nedvoumno,” se prepričujem, srce pa mi poje od veselja. No, sedaj dve srci.
Sedeva nazaj v avto, ko Ti ponudim čokoladico iz škatle. Skrbno pripravljeno. Le, da Ti še ne veš. Odpreš. Samo opazujem Te. Napeta tišina, vendar se ne dava motiti.
”Kaj pa je to,” rečeš in me pogledaš.
”A to pomeni, da je pozitiven test? Mislim, dve črtici sta.”
Samo nasmejem se, Ti pa z najbolj iskrenim vzklikom in orošenimi očmi že slaviš. Sediva v avtu in se še nekaj trenutkov veseliva. Kar na parkirišču.
”Pa kaj, to sva midva,” si rečeva in se odpeljeva.

Na faksu celo popoldne težko sledim, ves čas mi gre na smeh, iščem poti, da bi preskočila konec predavanj. Rada bi šla domov in praznovala s Teboj. Potem pa ob zadnjem obisku stranišča opazim nekaj krvi. Skozi glavo mi šine mnogo misli – od lažno pozitivnega testa, menstruacije, do krvavitev med nosečnostjo. Preskočim sprehod skozi mesto in se zato do doma odpeljem s prvo trolo. Pripravim se na pravo poplavo. Toda doma ni več sledi o krvavitvi. Pomirim se in se odločim, da jutri le pokličem ginekologa. Kar iz službe, kajti čaka me dvanajsturna izmena. Tri nadobudne študentke, ki se zanašajo name. In kup bolnikov, ki jih ne zanima moj dan, temveč njihovo zdravje.
Celo jutro mi gre na jok in žal mi je, da sem pred spanjem pregledala nekaj forumov. Nisem si mogla pomagati. Želela sem si odgovoriti na nekaj vprašanj, čeprav so mi odgovori nanje že davno znani.

Ko medicinski sestri po telefonu skoraj v joku razložim sinočnje dogajanje, me ta pomiri in zagotovi pregled že dopoldne. Tako se do pregleda vsaj malo pomirim in zberem misli.
Med čakanjem opazujem nosečnice, ki čakajo na sprejem. Nehote si tu predstavljam še sebe čez dobrih sedem mesecev, ko me ginekologinja pokliče v ambulanto. Prijazna je, smehlja se mi. In ko ob potrditvi nosečnosti zajokam, sočutno čestita in mi zaželi, da se znova srečava v porodni sobi. Zažarim od ponosa. Zažarim od začudenja, da najini telesi zmoreta. Nastalo je novo bitje.
Nato ginekologinja predlaga bolniški stalež ob rizični nosečnosti. Zadane me. Pa saj vendar ne morem iti na bolniško. Nimam časa. Delam magisterij. Bolniki ne morejo čakati. Kdo me bo zamenjal v službi?
Hitro prekine moj tok misli. Pokaže zaskrbljenost in samo nežno reče: ”Mislim, da je čas, da danes začnete skrbeti zase tako, kot skrbite za vse bolnike. Prav?”
Ostanem brez besed in le nemo prikimam. Šele pri medicinski sestri dojamem, da je res čas, da se umirim. Da si vzamem prosto. Da se poslušam in poskrbim zase ter za malo dete. In tako naj bo vsaj do naslednjega tedna, ko imam ponovni ultrazvočni pregled.
Pokličem Te iz avta in slavnosto najavim, da prihajam domov. Še zadnjič obrišem solze in se odpeljem proti domu. Ves čas razmišljam o dneh, ki me čakajo. O tem, da bo to zagotovo najdaljši teden mojega življenja. Doma takoj odpovem nekaj seminarjev na faksu in se zakopljem pod kup odej. Ja, pod prešito odejo in drugo odejo, ki sem si jo kot dodatno navlekla pred kakima dvema tednoma. Danes mi je jasno, da sem nevede pričela gnezditi.

Ko prideš iz službe, nama skrbno pripraviš kosilo in mi pojasniš, da si do konca tedna vzel dopust. Pokličeva najine domače, ki so razumevajoči in polni vzpodbud. Pridružiš se mi pod kupom odej in tako sva vse do četrtka zvečer, ko se nenadoma ne počutim več dobro. Začnejo se neznosne bolečine v trebuhu, rahla krvavitev. Trudiva se, da naju ne skrbi preveč. Saj so naju vendarle opozorili, da se vse začne s hudo krvavitvijo, do tedaj pa svetovali samo veliko počitka.
Naslednje jutro vseeno pokličem v porodnišnico in po dolgem pogovoru z medicinsko sestro skleneva, da ostanem doma. Dobim nekaj navodil in toplo popotnico za vikend. Nekoliko se pomirim, ko čez nekaj minut začutim, da moram nujno na stranišče. Občutek, da z vsakim krčem nekaj leze proti koncu. Proti stranišču.
Prestrežem. Dolgo časa strmim. Sploh se ne morem premakniti. Nič krvi, ampak je jasno. To je to. S tresočim glasom Te pokličem v kopalnico. Težko najdem besede. Zmorem povedati samo toliko, da Te prosim, če se lahko posloviva. V tišini. Vsak na svoj način. Pa vendar skupaj. Nato potegnem vodo.

Vožnja do porodnišnice je tako naporna, da na trenutke samo lovim sapo in ničesar ne morem spraviti iz sebe. Želim se pogovarjati s Teboj. Želim vedeti, kako si Ti? Poslušam Te. Najraje bi vpila, pa nimam moči za to. Jokam do onemoglosti. V čakalnici moram medicinski sestri dvakrat pred vsemi razložiti, zakaj sem brez napotnice. Drugič ne zdržim, zato bruhnem v jok in iz sebe spravim le kup besed brez vsakega smisla. Ko končno oddam zdravstveno kartico in prevzamem svoj zdravstveni karton, se nežno privijem k Tebi in hlipam. Pred vsemi čakajočimi. In oba še bolj boli.
Čakam, da pregled mine. Dobim kup navodil, ki jih kar ne razumem. Nočem jih razumeti. Vse me boli. Navodila si oblikujem po svoje. Prvo nadstropje. Dve tabletki. Nič hospitalizacije. Takoj domov. Potem se bo začela obilna krvavitev. Vzemita si čas, da odžalujeta…

In sva si ga. Naslednjih nekaj dni, do mojega rojstnega dne, bolj intenzivno. Potem pa sva sklenila, da sva neizmerno blagoslovljena. Drug z drugim. Z najino ljubeznijo. S tem, da sva se poročila zaradi naju. In če bodo sad najine ljubezni otroci, bo veselje še toliko bolj pomnoženo. Do tedaj pa se veseliva vsakega dne, ko imava drug drugega in rasteva ter se krepiva v najini ljubezni. Ko sva odprta za novo življenje. In sva že malo mami in ati.
Toda bolečina ne izgine kar čez noč. Boli in skeli vsakič znova. Ko zagledaš nosečnico na avtobusu, ko študiraš podobno snov za izpit ali ko je noseča tvoja zelo ljuba prijateljica. Ostane grenak priokus.
In zavedanje, da nisva sama? O, da. Pomaga. Kajti bolečino zdraviš, ko spregovoriš. In ko spregovoriš, nagovoriš.

Preberi še

Ideje za zmenke

Piše: Julijina (zaročena) teta Katja

Zmenek je nekakšno srečanje, ki naj bi skozi spoznavanje vodilo v odnos. Zmenki torej niso le za samske, ki iščejo svojo sorodno dušo, temveč tudi za tiste, ki so že v zvezi. Pa naj bo to nekaj mesecev, let ali pa več desetletij.

Spoznavanje drug drugega traja celo življenje. Torej morajo tudi zmenki trajati celo življenje. Neki družinski prijatelj, oče petih otrok, je rekel: “Ženske nikoli ne smeš nehat osvajati. Marsikateri moški misli, da je dosegel cilj, ko je osvojil žensko srce in ko je ta postala njegova punca ali žena. A ni tako. Odnos je vsak dan potrebno gojiti, skrbeti zanj, mu nameniti čas.”

Na začetku skupne poti imamo veliko idej in energije za skupni čas s svojim dragim oz. svojo drago. Z leti pa se včasih kar pozabimo razvajati, pozabimo biti romantiki, v naših mislih ni več toliko norih idej. Ob takooo polnih urnikih in ‘neodložljivih’ obveznostih kar izpuhti tistih 24 ur. Ampak … ali smo pozabili, da nam ravno takšni mali skupni trenutki dajo nov zagon in veselje tako za odnos, kot za celo življenje?

Par nasvetov za začetek:

  1. Mesečni zmenki so zakon! Lahko se dogovorita, da je vsak mesec eden odgovoren za organizacijo zmenka. Predlaga datum in uro zmenka, najde idejo za zmenek (ki je lahko presenečenje za drugega) in se čim bolj potrudi in dodela plan.
  2. “Nimava denarja” ni dober izgovor. Toliko stvari se da početi zastonj ali z “low-budgetom”.
  3. “Nimava časa” ni dober izgovor. Nihče ni omenjal časovnega trajanja zmenka. Kakšen mesec si bomo lahko vzeli več časa, spet drugi pa manj. Sicer pa mislim, da bi vsi raje kratko 10-minutno masažo z dišečim oljem kot pa “nič”? 🙂
  4. SPLAČA SE! Vse, kar vlagata v vajin odnos, vaju bo povezalo. Bolj se bosta lahko ljubila, lažje se bo pogovarjati in reševati spore, ki so del vsakega odnosa.

Še nekaj predlogov za zmenke. Seveda pa je še bolje poslušati svoje srce in premisliti, kaj ima naša najdražja oseba najraje.

Zmenki, ki terjajo nekaj denarja:

    • ogled predstav – opera, muzikal, gledališče, kino
    • posebno kosilo ali večerja – pojdita nekam, kjer še nista bila (ni pomembno, ali gresta na drago večerjo ali pa kebab na bon)
    • Teden restavracij – dvakrat na leto prestižne restavracije po Sloveniji ponudijo vrhunske menije za enotno ceno 17 €
    • obisk koncerta – pa naj bo to zvrst, ki jo imata rada, ali pa nekaj, kar še nista nikoli poslušala v živo
    • izlet v neznano – ne potrebujeta avta, zakaj ne bi za spremembo šla z vlakom, avtobusom, Flixbusom?
    • zabava v adrenalinskem ali zabaviščnem parku
    • vožnja s čolnom ali ladijco po reki
    • posebno pivo ali kava – pojdita v kavarno, pivnico ali pub in poizkusita nekaj novega
    • potovanje – lahko je daljše potovanje v tujino, ali pa le vikend obisk prijateljev na drugem koncu Slovenije
    • kupi mu/ji rožico – kar tako, brez razloga

Zmenki, ki naju nič ne stanejo:

    • obisk koncerta ali predstave – veliko koncertov na trgih, v mestih, po cerkvah ali galerijah je zastonj
    • posebni zajtrk – sveže stisnjen pomarančni sok, topli francoski rogljiček …
    • domači ogled filma ali risanke iz otroštva – obudita spomine in skozi “odrasle” oči poglejta kakšno risanko
    • masaža
    • sprehod – jutranji, opazovanje sončnega zahoda iz bližnjega hriba
    • kolesarski izlet
    • piknik v parku
    • skupno prepevanje, igranje inštrumentov
    • naučita se plesati – na Youtube-u je veliko “tutorialov”
    • skupna peka palačink, sladic
    • družabne igre za dva – šah, spomin, Naseljenci otoka Katan, Mikado, Človek ne jezi se, Ligretto, sestavljanje puzzel …
    • skupni šport – tek, metanje na koš, badminton …
    • ogled lokalnih znamenitosti – raziskujta, fotografirajta, se zabavajta (razgledna točka, muzeji, botanični vrt, parki, cerkve, galerije, gradovi)
    • sezonska zabava – kepanje, sankanje, delanje snežaka, angelčka, obmetavanje z jesenskim listjem, nabiranje spomladanskih rož, sončenje ob bližnji reki
    • obujanje spominov ob fotografijah – ob starih albumih fotografij si povejta zgodbe iz otroštva, uredita albume, naročita nove slike
    • opazovanje zvezd – naložita si aplikacijo in poglejta ozvezdja
    • zanimivo predavanje – udeležita se kakšnega zanimivega predavanja iz področja, ki vaju zanima
    • testna vožnja z vajinim sanjskim avtomobilom

Poroka

Študentski par in poroka

Članek je nastal v sodelovanju z Zavodom Študentska svetovalnica, na katerega se lahko študentje obrnete in brezplačno vam bodo pomagali razrešiti vaša pravno-socialna vprašanja.

Ker se veliko naših prijateljev študentov poroča, smo zbrale informacije o tem, na kaj mora biti pozoren študentki par, ko se poroči.

Po določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), se državna štipendija podeljuje kot pravica iz javnih sredstev.

Skladno z devetim odstavkom 10. člena ZUPJS se pri uveljavljanju državne štipendije poleg vlagatelja ali vlagateljice (v nadaljevanju vlagatelj), ki je poročen, upoštevajo tudi dohodki in premoženje njegovega oziroma njenega zakonca oziroma osebe, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti (ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo), ter morebitnih otrok ali pastorkov, ki ju je katerikoli izmed partnerjev dolžan preživljati po zakonu.

Ob tem naj pojasnim, da se navedeni deveti odstavek 10. člena nanaša na prvi in drugi odstavek 10. člena. Če je študent mlajši od 26. let, potem so ga starši zaradi šolanja dolžni preživljati in se za njega uporabljata prvi in drugi odstavek 10. člena. Če pa je študent dopolnil 26 let, pa dolžnost preživljanja s strani staršev ne obstaja več in se položaj takšne osebe presoja le v skladu s prvim odstavkom 10. člena.

III. NAČIN UGOTAVLJANJA MATERIALNEGA POLOŽAJA
/.../
1. Osebe, ki se upoštevajo poleg vlagatelja (10. člen)
/.../
(9) Če je vlagatelj iz drugega odstavka tega člena poročen ali živi v zunajzakonski skupnosti ali postane roditelj ter skrbi za otroka, se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo:
1. zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo;
2. oseba, s katero vlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti,
3. otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali oseba iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu.
/.../

Navedeno pomeni, da se poleg vlagatelja pri vlogi upošteva še premoženje in dohodek moža oziroma žene in njunih morebitnih otrok. Spremembo, da je prišlo pri vlagatelju do spremenjenih oseb, ki se upoštevajo pri uveljavljanju državne štipendije poleg njega, je potrebno Centru za socialno delo (CSD) sporočiti v 8 dneh od dneva nastanka spremembe, torej dneva poroke.

V skladu z 12. členom se upoštevajo skoraj vsi možni dohodki. v kar med drugim spada tudi državna štipendija in obdavčljivi dohodki po Zakonu o dohodnini, ki niso oproščeni plačila dohodnine, kamor spada tudi študentsko delo.

Po tem CSD na novo izračuna, če je vlagatelj še vedno upravičen do državne štipendije ter v kolikšni višini. Če vlagatelj ne preseže materialnega cenzusa (povprečni mesečni dohodek na osebo v preteklem letu pred vložitvijo vloge ne presega 56 % neto povprečne plače na osebo v istem obdobju), potem lahko dalje prejema državno štipendijo.

Za pridobitev pravice do državne štipendije se lahko zaprosi z enotno Vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev kadarkoli med letom na krajevno pristojnem Centru za socialno delo.

V skladu z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), poročena oseba glede zdravstvenega zavarovanja izpolnjuje pogoje, da je lahko skladno z 20. členom kot družinski član (torej zakonec) zavarovana preko partnerja,
Nadalje pa je v 21. členu določeno tudi, da je zakonec zavarovan kot družinski član, če sam ni zavarovanec.
 
21. člen Zakonec je zavarovan kot družinski član, če ni sam zavarovanec. Ob pogoju iz prejšnjega odstavka je zavarovan tudi razvezani zakonec, ki mu je s sodno odločbo prisojena preživnina. Kot zakonec je zavarovana tudi oseba, ki živi z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
 
Preko partnerja je oseba lahko zavarovana ne glede na starostvendar samo obvezno, kar pomeni, da si mora sama plačevati dopolnilno zdravstveno zavarovanje.
 
Poleg navedenega naslova zavarovanja pa poročenemu študentu še vedno ostane možnost, da je po 22. členu ZZVZZ zavarovan kot družinski član preko staršev in sicer do dopolnjenega 26. leta starosti.
 
22. člen Otrok, ki ni sam zavarovanec, je zdravstveno zavarovan kot družinski član do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do dopolnjenega 18. leta starosti, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.
Ker je to področje nekoliko sporno definirano, si preberite tudi ta članek: Zdravstveno zavarovanje poročenih študentov
Obstaja tudi določena posledica glede bivanja v študentskem domu ali pri zasebniku s subvencijo. Na podlagi Pravilnika o subvencioniranem bivanju pripadejo nekatere ugodnosti tudi partnerjem ali partnericam študenta ali študentke z otrokom.

Subvencija se lahko dodeli tudi za partnerja študentke ali študenta z otrokom, če je državljan Republike Slovenije in ima status študenta ter se izobražuje po študijskih programih, ki se izvajajo kot redni ali kot izredni študij najmanj tri dni v tednu, ter ni v delovnem razmerju ali samozaposlen.

Preberi še

Učiteljica

Trebušček za katedrom

Piše: prijateljica Nina

Študentske mame za nas skrbno pripravljajo zapise o tem, kako se z velikim trebuhom hodi na predavanja, kako poteka učenje ob majhni deklici, ki s svojim nasmehom ali solzami želi, da ostaneš študentka še nadaljnjih nekaj let in pozornost posvečaš le njej in o ostalih dogodivščinah, ki jih prinaša študentsko življenje z odraščajočo dojenčico. Ker pa študijski proces ne sestoji le iz študentov, pa je dobro spregovoriti tudi o tistih, ki nam podajajo znanje na fakultetah. Nedavno smo lahko brali zapis dr. Milene Mileve Blažić, ki bi ga lahko interpretirali tudi kot poklon profesorice vsem mamam študentkam, danes pa bi ta poklon želela vrniti nazaj v profesorske vrste, in sicer vsem predavateljicam, ki za katedrom pod svojim srcem nosijo mali zaklad.

V času študija sem bila deležna štirih profesoric nosečk, v tem letu pa me je ena izmed njih poučevala celo študijsko leto. Četudi bi si želela, da profesorica še ne bi odšla na porodniški dopust in bi nas poučevala tudi prihodnji semester, sem hvaležna za vse tiste trenutke ugibanja, ali je profesorica noseča ali pa se je morda le malo bolj najedla, za opazovanje vsakokratnega navdihujočega nosečniškega outfita, predvsem pa za čutečnost, ki je s tem bitjecem prišlo v našo predavalnico. V predavalnici so sicer sedele še tri nosečke, a pri noseči profesorici, je s trebuhi prav posebej rastla tudi naša pozornost. Mislim, da smo (tudi zaradi odnosno naravnanega študija) velikokrat postali prav razneženi in se pošalili na račun prihajajočih dojenčkov. Zelo na mestu je bilo tudi profesoričino oznanilo o nosečnosti, še preden bi bil trebušček tako zelo izrazit. Ob tej priložnosti sem čutila, da ne gre le seznanitev z izpitnim rokom, ki ga je bilo treba določiti zaradi predvidenega porodniškega dopusta, temveč da smo kot študenti pomembni in da v trebuhu raste mali človek in ne gre le za ”profesorico s trebuhom”, ki bo pač nadomeščena.

Večkrat sem opazovala sošolke nosečke, ki so med predavanji nekoliko pogosteje obiskovale žensko toaleto, s prigrizki mirile lakoto ali pa s krajšim sprehodom razmigale telo, ki je bilo ukleščeno v študijske klopi, zdele so se mi ljubke. Ob vsem tem pa se mi je postavljalo vprašanje, kako za vse te nosečniške potrebe skrbijo noseče predavateljice – predavalnice niso zapuščale, odmori so bili razporejeni enako, v prostoru pa ni bilo nobenega avtomata s sendviči … Morda pa z akademskim nazivom dobiš še kakšne super moči :). Vsekakor, poklon profesorici, saj je študijski proces potekal v enakem tempu in nemoteno od prve do zadnje minute.

Naj tale zapis zaokrožim še z mislijo, da so nam profesorice nosečke tudi zgled, kako navkljub zahtevni akademski poti oz. karieri postati mama.

Preberi še

 

Študij in materinstvo

Intervju s profesorico dr. Mileno Milevo Blažić, študentsko mamo nekoč

Objavljamo čudovit intervju z dr. Mileno Milevo Blažić, profesorico na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.

  1. Tudi vi ste postali mamica v študentskih letih. V katerem letniku fakultete?

Prvo hčerko sem imela v 3., drugo v 4. letniku dodiplomskega študija na UL FF na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Kasneje sem se ponovno vpisovala v iste letnike zaradi socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter  zaradi neopravljanja študijskih obveznosti, ki sem jih postopoma opravljala kasneje. Bila sem neuspešna pri izpitih, kot študentka žal nisem bila uspešna. Hkrati sem se soočala s številnimi izzivi, npr. jezikom, literaturo in kulturo, potem pa materinstvom, zaradi katerega je življenje dobilo drug, globlji smisel. Otroka sta bila na prvem mestu. Svoje strokovno področje – humanistiko, literarno vedo –  imam resnično rada in sem to nadgrajevala s poglobljenim razumevanjem, znanostjo, vendar šele kasneje. Diplomirala sem, ko sta hčerki bili v osnovni šoli, magistrirala, ko sta bili v srednji šoli in doktorirala, ko sta bili študentki. Biografija žensk je drugačna. Hvaležna sem vsem, ki so (mi) pomagali, hvaležna pa sem tudi tistim, ki (mi) niso.

  1. Kako je bilo biti študentska mamica na različnih stopnjah študija? Je kaj razlike biti mama med dodiplomskim, magistrskim ali doktorskim študijem? Se vam je zdelo, da so bili vaši otroci za kaj prikrajšani?

Otroka nista bila prikrajšana, ker sva kljub vsemu imela relativno dosti časa za starševstvo, četudi sva imela skrbi zaradi financ, zdravja, študija idr.  Oba sva se izjemno veliko ukvarjala z otrokoma, deklici sta bili demokratično in odprto vzgajani v kulturnem okolju. Z nama sta vedno obiskovali gledališče, koncerte, lutkovne predstave, skupaj smo hodili na potovanja, sprehode … Rada sem bila študentska mama. Prioritete so se spremenile in z njimi tudi hierarhija vrednot – na prvem mestu so bili otroci, potem ostalo. Če gledam retrospektivno nazaj in tudi z današnjega stališča profesorice na UL, mislim, da je lažje biti mama na podiplomskem kot dodiplomskem študiju. Številni univerzitetni predavatelji, celo predavateljice, žal nimajo razumevanja za mlade mamice, zahtevajo npr. obvezno prisotnost na predavanjih/seminarjih/vajah in enake pogoje za opravljanje izpitov.

  1. Kdo vam je bil v času študija in materinstva najbolj v pomoč in oporo?

Največ mi je pomagal moj življenjski sopotnik, s katerim sva skupaj plula mimo Scile in Karibde in obratno. Vedno mi je stal ob strani  – fizično in psihično. Brez njegove podpore, ki je bila brezpogojna, pristna in spontana, dvomim, da bi zmogla akademsko kariero. Oba sva brez staršev, življenjski sopotnik ima sorodnike, ki žal niso pomagali. Vendar sva z skupaj premagovala različne življenjske probleme – in ugotovila, da se lahko zaneseva sama nase in drug na drugega. Nisva živela v milnem mehurčku iluzij. Negativne izkušnje so pripeljale do pozitivnih spoznanj. Ne glede na študentsko materinstvo, zaradi katerega sem mogoče kasneje, mogoče počasneje, sem si naredila akademsko kariero, celo mednarodno, vendar so te izkušnje, premagovanja (in ne zmage),  še  bolj ponotranjile življenjski smisel in motivacijo za nadaljnje študiranje, izpopolnjevanje v Sloveniji in v mednarodnem okolju. Ko sta hčerki bili študentki, se je v meni sprožila odložena ljubezen do književnosti. Nadaljevala sem z akademsko kariero, življenjski sopotnik pa mi je stal ob strani, vedno je  dejal: “Ti imaš tako rada književnost.” Kljub morebitnemu akademskemu zamudništvu v primerjavi s svojo generacijo na začetku akademske kariere sem danes, z nadčasovno motivacijo, na cilju.

  1. Kako ostali profesorji gledajo na starševstvo v času študija? Je razlika med tem, kako so včasih gledali na to in kako danes?

Večina univerzitetnih predavateljev v tistem času ni ravno naklonjeno gledala na študentske mamice, vendar so bili socialno inteligentni in so to sprejemali kot del življenja. Danes, ko sem sama profesorica, vidim, da nekateri kolegi, posebej kolegice (česar ne morem ne razumeti ne sprejeti) z nerazumevanjem obravnavajo študentske mame. Mora obstajati nadčasovna in medgeneracijska solidarnost, mora obstajati socialna kohezivnost, empatija. Študentke mame (in očetje) se verjetno srečujejo s preštevilnimi ovirami, od finančnih, študijskih in zdravstvenih, zato je prepotrebno razumevanje s strani univerzitetnih učiteljev. Na preteklost ne gledam z nostalgijo, vendar se mi zdi, da je prejšnji sistem imel večjo socialno empatijo kot današnji čas, ki ima le ekonomsko empatijo. Zdi pa se mi, da današnji čas daje več drugih možnosti, naprimer ekonomskih.

  1. Kakšen odnos imate do študentskih mamic? Jih je veliko? Ali vam študentke povedo, da so že matere?

Študentke mame imajo pri meni poseben status, vedno rečem, da ni potrebna prisotnost na (obveznih) predavanjih/vajah, da naj prve opravljajo izpit, , potem lahko odidejo zaradi nosečnosti/dojenja/zdravja/varstva …  Rečem, naj se medsebojno (diskretno) dogovorijo. Ni veliko študentskih mamic na dodiplomskem študiju, več jih je na podiplomskem, največ na izrednem študiju.  Študentke ponavadi povedo, da so mamice. Vedno imam v kabinetu izvode revij Cicido in Ciciban in vedno jih podarim študentkam mamicam – za otroke. Sedaj sem babica, imam tri vnuke (devet let in sedemletna dvojčka), ki jih hodim tudi pazit. Ko so bili majhni, so mi rekli  Ciciban, ker sem jim vedno nosila izvode revij Cicido (za dvojčka) in Ciciban (za šolarčka). Vnuki so dvojezični, dinamični, živahni. Šele ko sem videla starejšo hčerko kot mamico, sem ugotovila, da obstaja transgeneracijski prenos izkušenj in spoznanj.

  1. Se spomnite kakšne anekdote iz svojih študentsko-materinskih let ali iz let, potem ko ste že začeli delati kot profesorica?

Ko sem bila sama še študentka, sem imela veliko izpitov, pa še diferencialne izpite sem dobila, kar je bilo naporno. Nekoč sem šla k profesorici na govorilne ure in sem jo vprašala, kako je s prisotnostjo itn., ker imam otroka. Odgovorila je, naj najprej povem, kako sta otroka, ali sta v redu. Osupnila sem, ker sem bila prvič obravnavana kot subjekt in ker me je nekdo človeško vprašal po otrocih. Te človeške geste ne bom nikoli pozabila. Takrat izkazano hvaležnost prenašam naprej.

Druga anekdota je, ko je predavanja na podiplomskem študiju obiskovala študentka z dojenčico. Seminarji so potekali v sproščenem in tihem vzdušju (ko je dojenčica spala), mamica jo je tudi diskretno dojila, vmes je bilo potrebno otroka še previti. Vse je potekalo diskretno, kulturno in razumevajoče. Ko je študentka nekaj pisala, sem dojenčico nosila v naročju, da je mlada mamica lahko pisala. Tudi druge študentke so pomagale. Ko sem bila na učiteljski mobilnosti na Finskem na Univerzi v Ouluju, sem spremljala spoštljiv odnos do mamice študentke, ki je z vozičkom in otročičkom hodila iz učilnice v učilnico, s predavanj na vaje itn. Otrok je bil čudovit, vedno se je nekdo ukvarjal z njim, diskretno, samoumevno in spontano … Sicer z mladimi mamicami, ki sem jim mentorica, opravljam govorilne ure tudi po Skypu, otroci skačejo v kader, se jočejo, smejejo, kličejo mamico, študentke jih imajo v naročju, ko se pogovarjamo – in gre. Samoumevno. Vsem mladim mamicam, posebej študentkam, bi svetovala metaforično, ne pa dobesedno, branje knjige Clarisse Pinkola Estes – Ženske, ki tečejo z volkovi.Knjige in pravljice ne zdravijo, vsekakor pa blažijo. Hčerki sta dobili imeni po literarnih likih, ki sva ju dala, ne da bi vedela, da bodo pravljice tudi moje akademsko področje. V mojem življenju so tri literarne stalnice: Najmočnejši fantek na svetu, Kresna noč in Najlepši cvet na svetu.

 

Preberi še

Mamica študentka

Intervju s Štefko Mihalič, študentsko mamo nekoč

piše: Petrina mamica Štefka

V reviji Jana ste lahko prebrali del intervjuja s 47-letno Štefko ki je bila pred približno 25 leti tudi sama študentska mama. To je celoten intervju, ki ga je opravila novinarka Ksenija Sedej.

  1. Koliko ste bili stari, ko ste rodili hčerkico Petro?

Ko se je rodila Petra sem bila stara 22 let in 10 mesecev.

  1. Ste takrat načrtovali, da boste postali mamica? Ali se je zgodilo čisto po naključju?

Petra se je rodila 9 mesecev po poroki. Želela sva si otroka in sva ga načrtovala.

  1. Je bilo biti študentska mamica po vaših izkušnjah takrat bolj »običajno«? Ste poznali veliko študentskih mamic?

Po končani srednji ekonomski šoli sem se zaposlila, ker mi starši zaradi nizkih dohodkov niso mogli omogočiti študija v fakulteti. V istem letu sem se ob delu vpisala na Ekonomsko fakulteto v MB, ki je imela enoto v NM. Za študij ob delu je bilo potrebno plačati šolnino. Prvo leto sem jo plačala sama, potem pa mi je stroške šolnine krilo podjetje.

Poleg službe sem hodila na predavanja, ki so bila ob petkih in sobotah v Novem mestu, če nisem opravila vseh obveznosti v rednem roku, sem imela izpite v Lj, Celju oz. Mb. Takrat smo šli na izpit trije. Petro sem še dojila. Ko sem bila jaz na izpitu jo je mož vozil v vozičku.

V letu 1994 sva načrtovala še eno nosečnost. Decembra 1994 se nama je rodila hčerka Katja.

Med porodniškim dopustom sem pisala diplomsko nalogo in septembra 1995 diplomirala ter pridobila višješolsko izobrazbo. V letu 1998 smo začeli z gradnjo hiše. Vpisala pa sem se še na VŠUP Nm, da bi pridobila visoko strokovno izobrazbo. Ko smo se leta 2000 preselili v novo hišo, sva se skupaj z možem odločila, da bi imela še enega otroka. Aprila 2002 se nama je rodila hčerka Sara. Med porodniških dopustom sem imela čas za pisanje diplomske naloge in oktobra 2002 diplomirala.

Poleg mene je ob delu študiral tudi moj mož. Kar nama je zelo otežilo študij. Mož je diplomiral septembra 2001 na prvi stopnji in junija 2004 na drugi stopnji. Oba sva diplomirana ekonomista.

Študij je potekal ob delu. Predavanja v petek popoldne in soboto dopoldne. Srečevala sem se tudi z drugimi sošolci, eni so bili tudi starši.

Družili smo se s prijatelji in vrstniki otrok.

Štefka se je s hčerko Petro pripeljala v Maribor na izpit.

  1. Kako je bilo v tistem obdobju biti študentska mamica? Ste imeli kakšne ugodnosti kot študentka, podporo? Petra je omenila, da ste tudi delali?

Kot sem že omenila, sem študirala poleg službe zato kakšnih koli ugodnosti nisem iskala niti vedela nisem za njih. Stroške šolnine mi je krilo podjetje, omogočilo mi je tudi en dan izredno plačanega dopusta za vsak opravljen izpit.

  1. Je bilo po vašem mnenju takrat lažje biti mamica študentka ali je danes študentkam lažje?

Z voljo in pogumom mladi zmorejo ogromno. Za vloženi trud so na koncu poplačani.

  1. Kaj je bilo za vaš najlepše in kaj najtežje, ko ste bili študentska mamica?

Nisem bila študentska mamica v pravem smislu. Bila sem zaposlena mamica, ki je vstajala zjutraj ob 4. uri in se učila za izpite, bila ob petkih in sobotah na predavanjih in iskala vsako prosto minuto na študij. Seveda vseh obveznosti nisem opravila v rednih rokih in sem študij podaljšala. Poleg mene je ob delu študiral tudi mož. Vendar sva ugotovila, da to ne bo šlo. Zato sva se odločila, da naprej študij končam jaz. Potem še on. Tako sva drug za drugim diplomirala na pravi stopnji, potem še na drugi.

Bilo mi je lepo, ko sem se v šoli spomnila, da imam doma čudovite otroke, da jih čuva ljubeči očka. Da mi bo pridobljeno znanje koristilo v življenju. Ko sem se srečevala s sošolci, ki so tudi imeli doma družine. Vsekakor pa je bilo tudi težko. Ko sem planirala, da se bom zjutraj učila, se je zbudila tudi hčerka in s študijem je bilo bolj malo. Opraviti je bilo potrebno vsa gospodinjska opravila, urediti vrtiček, poskrbeti za otroke. Po šestnajstih letih zakona sva se odločila še za eno življenje. Petnajst let po rojstvu prve hčerke se nama je rodil sin Lenart. Sestrice so naj zelo ponosne, v družino je prinesel veliko veselja in otroške razigranosti.

Z voljo in zaupanjem zmoremo vse. Imam prijetne spomine na moja študijska leta in sem ponosna na svoje otroke, da to spoštujejo, da se ne ustrašijo življenja, ter gredo pogumno z zaupanjem novim izzivom naproti. Hvaležna pa sem tudi za vnukinjo Julijo, ki je za naju z Romanom pravi blagoslov.

Nekoč študentska mama Štefka, Julija in študentska mama Petra

Preberi še