Piše: prijateljica Nina
Študentske mame za nas skrbno pripravljajo zapise o tem, kako se z velikim trebuhom hodi na predavanja, kako poteka učenje ob majhni deklici, ki s svojim nasmehom ali solzami želi, da ostaneš študentka še nadaljnjih nekaj let in pozornost posvečaš le njej in o ostalih dogodivščinah, ki jih prinaša študentsko življenje z odraščajočo dojenčico. Ker pa študijski proces ne sestoji le iz študentov, pa je dobro spregovoriti tudi o tistih, ki nam podajajo znanje na fakultetah. Nedavno smo lahko brali zapis dr. Milene Mileve Blažić, ki bi ga lahko interpretirali tudi kot poklon profesorice vsem mamam študentkam, danes pa bi ta poklon želela vrniti nazaj v profesorske vrste, in sicer vsem predavateljicam, ki za katedrom pod svojim srcem nosijo mali zaklad.
V času študija sem bila deležna štirih profesoric nosečk, v tem letu pa me je ena izmed njih poučevala celo študijsko leto. Četudi bi si želela, da profesorica še ne bi odšla na porodniški dopust in bi nas poučevala tudi prihodnji semester, sem hvaležna za vse tiste trenutke ugibanja, ali je profesorica noseča ali pa se je morda le malo bolj najedla, za opazovanje vsakokratnega navdihujočega nosečniškega outfita, predvsem pa za čutečnost, ki je s tem bitjecem prišlo v našo predavalnico. V predavalnici so sicer sedele še tri nosečke, a pri noseči profesorici, je s trebuhi prav posebej rastla tudi naša pozornost. Mislim, da smo (tudi zaradi odnosno naravnanega študija) velikokrat postali prav razneženi in se pošalili na račun prihajajočih dojenčkov. Zelo na mestu je bilo tudi profesoričino oznanilo o nosečnosti, še preden bi bil trebušček tako zelo izrazit. Ob tej priložnosti sem čutila, da ne gre le seznanitev z izpitnim rokom, ki ga je bilo treba določiti zaradi predvidenega porodniškega dopusta, temveč da smo kot študenti pomembni in da v trebuhu raste mali človek in ne gre le za ”profesorico s trebuhom”, ki bo pač nadomeščena.
Večkrat sem opazovala sošolke nosečke, ki so med predavanji nekoliko pogosteje obiskovale žensko toaleto, s prigrizki mirile lakoto ali pa s krajšim sprehodom razmigale telo, ki je bilo ukleščeno v študijske klopi, zdele so se mi ljubke. Ob vsem tem pa se mi je postavljalo vprašanje, kako za vse te nosečniške potrebe skrbijo noseče predavateljice – predavalnice niso zapuščale, odmori so bili razporejeni enako, v prostoru pa ni bilo nobenega avtomata s sendviči … Morda pa z akademskim nazivom dobiš še kakšne super moči :). Vsekakor, poklon profesorici, saj je študijski proces potekal v enakem tempu in nemoteno od prve do zadnje minute.
Naj tale zapis zaokrožim še z mislijo, da so nam profesorice nosečke tudi zgled, kako navkljub zahtevni akademski poti oz. karieri postati mama.
Preberi še
Kako lep zapis. Hvala vam za poklon. Tudi profesorji občudujemo studentske mame, ki kljub neprespanim nočem, opravite vse obveznosti,brez izgovorov,da imate doma dojencka…pogumno naprej,zmorete vse.
Hvala gospa Marina. Vaše mnenje in komentar nam res veliko pomeni!
Cenjena gospa profesorica se piše Blažić in ne Miklavčič.
Najlepša hvala za popravek!