Objavljamo čudovit intervju z dr. Mileno Milevo Blažić, profesorico na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani.
- Tudi vi ste postali mamica v študentskih letih. V katerem letniku fakultete?
Prvo hčerko sem imela v 3., drugo v 4. letniku dodiplomskega študija na UL FF na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Kasneje sem se ponovno vpisovala v iste letnike zaradi socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter zaradi neopravljanja študijskih obveznosti, ki sem jih postopoma opravljala kasneje. Bila sem neuspešna pri izpitih, kot študentka žal nisem bila uspešna. Hkrati sem se soočala s številnimi izzivi, npr. jezikom, literaturo in kulturo, potem pa materinstvom, zaradi katerega je življenje dobilo drug, globlji smisel. Otroka sta bila na prvem mestu. Svoje strokovno področje – humanistiko, literarno vedo – imam resnično rada in sem to nadgrajevala s poglobljenim razumevanjem, znanostjo, vendar šele kasneje. Diplomirala sem, ko sta hčerki bili v osnovni šoli, magistrirala, ko sta bili v srednji šoli in doktorirala, ko sta bili študentki. Biografija žensk je drugačna. Hvaležna sem vsem, ki so (mi) pomagali, hvaležna pa sem tudi tistim, ki (mi) niso.
- Kako je bilo biti študentska mamica na različnih stopnjah študija? Je kaj razlike biti mama med dodiplomskim, magistrskim ali doktorskim študijem? Se vam je zdelo, da so bili vaši otroci za kaj prikrajšani?
Otroka nista bila prikrajšana, ker sva kljub vsemu imela relativno dosti časa za starševstvo, četudi sva imela skrbi zaradi financ, zdravja, študija idr. Oba sva se izjemno veliko ukvarjala z otrokoma, deklici sta bili demokratično in odprto vzgajani v kulturnem okolju. Z nama sta vedno obiskovali gledališče, koncerte, lutkovne predstave, skupaj smo hodili na potovanja, sprehode … Rada sem bila študentska mama. Prioritete so se spremenile in z njimi tudi hierarhija vrednot – na prvem mestu so bili otroci, potem ostalo. Če gledam retrospektivno nazaj in tudi z današnjega stališča profesorice na UL, mislim, da je lažje biti mama na podiplomskem kot dodiplomskem študiju. Številni univerzitetni predavatelji, celo predavateljice, žal nimajo razumevanja za mlade mamice, zahtevajo npr. obvezno prisotnost na predavanjih/seminarjih/vajah in enake pogoje za opravljanje izpitov.
- Kdo vam je bil v času študija in materinstva najbolj v pomoč in oporo?
Največ mi je pomagal moj življenjski sopotnik, s katerim sva skupaj plula mimo Scile in Karibde in obratno. Vedno mi je stal ob strani – fizično in psihično. Brez njegove podpore, ki je bila brezpogojna, pristna in spontana, dvomim, da bi zmogla akademsko kariero. Oba sva brez staršev, življenjski sopotnik ima sorodnike, ki žal niso pomagali. Vendar sva z skupaj premagovala različne življenjske probleme – in ugotovila, da se lahko zaneseva sama nase in drug na drugega. Nisva živela v milnem mehurčku iluzij. Negativne izkušnje so pripeljale do pozitivnih spoznanj. Ne glede na študentsko materinstvo, zaradi katerega sem mogoče kasneje, mogoče počasneje, sem si naredila akademsko kariero, celo mednarodno, vendar so te izkušnje, premagovanja (in ne zmage), še bolj ponotranjile življenjski smisel in motivacijo za nadaljnje študiranje, izpopolnjevanje v Sloveniji in v mednarodnem okolju. Ko sta hčerki bili študentki, se je v meni sprožila odložena ljubezen do književnosti. Nadaljevala sem z akademsko kariero, življenjski sopotnik pa mi je stal ob strani, vedno je dejal: “Ti imaš tako rada književnost.” Kljub morebitnemu akademskemu zamudništvu v primerjavi s svojo generacijo na začetku akademske kariere sem danes, z nadčasovno motivacijo, na cilju.
- Kako ostali profesorji gledajo na starševstvo v času študija? Je razlika med tem, kako so včasih gledali na to in kako danes?
Večina univerzitetnih predavateljev v tistem času ni ravno naklonjeno gledala na študentske mamice, vendar so bili socialno inteligentni in so to sprejemali kot del življenja. Danes, ko sem sama profesorica, vidim, da nekateri kolegi, posebej kolegice (česar ne morem ne razumeti ne sprejeti) z nerazumevanjem obravnavajo študentske mame. Mora obstajati nadčasovna in medgeneracijska solidarnost, mora obstajati socialna kohezivnost, empatija. Študentke mame (in očetje) se verjetno srečujejo s preštevilnimi ovirami, od finančnih, študijskih in zdravstvenih, zato je prepotrebno razumevanje s strani univerzitetnih učiteljev. Na preteklost ne gledam z nostalgijo, vendar se mi zdi, da je prejšnji sistem imel večjo socialno empatijo kot današnji čas, ki ima le ekonomsko empatijo. Zdi pa se mi, da današnji čas daje več drugih možnosti, naprimer ekonomskih.
- Kakšen odnos imate do študentskih mamic? Jih je veliko? Ali vam študentke povedo, da so že matere?
Študentke mame imajo pri meni poseben status, vedno rečem, da ni potrebna prisotnost na (obveznih) predavanjih/vajah, da naj prve opravljajo izpit, , potem lahko odidejo zaradi nosečnosti/dojenja/zdravja/varstva … Rečem, naj se medsebojno (diskretno) dogovorijo. Ni veliko študentskih mamic na dodiplomskem študiju, več jih je na podiplomskem, največ na izrednem študiju. Študentke ponavadi povedo, da so mamice. Vedno imam v kabinetu izvode revij Cicido in Ciciban in vedno jih podarim študentkam mamicam – za otroke. Sedaj sem babica, imam tri vnuke (devet let in sedemletna dvojčka), ki jih hodim tudi pazit. Ko so bili majhni, so mi rekli Ciciban, ker sem jim vedno nosila izvode revij Cicido (za dvojčka) in Ciciban (za šolarčka). Vnuki so dvojezični, dinamični, živahni. Šele ko sem videla starejšo hčerko kot mamico, sem ugotovila, da obstaja transgeneracijski prenos izkušenj in spoznanj.
- Se spomnite kakšne anekdote iz svojih študentsko-materinskih let ali iz let, potem ko ste že začeli delati kot profesorica?
Ko sem bila sama še študentka, sem imela veliko izpitov, pa še diferencialne izpite sem dobila, kar je bilo naporno. Nekoč sem šla k profesorici na govorilne ure in sem jo vprašala, kako je s prisotnostjo itn., ker imam otroka. Odgovorila je, naj najprej povem, kako sta otroka, ali sta v redu. Osupnila sem, ker sem bila prvič obravnavana kot subjekt in ker me je nekdo človeško vprašal po otrocih. Te človeške geste ne bom nikoli pozabila. Takrat izkazano hvaležnost prenašam naprej.
Druga anekdota je, ko je predavanja na podiplomskem študiju obiskovala študentka z dojenčico. Seminarji so potekali v sproščenem in tihem vzdušju (ko je dojenčica spala), mamica jo je tudi diskretno dojila, vmes je bilo potrebno otroka še previti. Vse je potekalo diskretno, kulturno in razumevajoče. Ko je študentka nekaj pisala, sem dojenčico nosila v naročju, da je mlada mamica lahko pisala. Tudi druge študentke so pomagale. Ko sem bila na učiteljski mobilnosti na Finskem na Univerzi v Ouluju, sem spremljala spoštljiv odnos do mamice študentke, ki je z vozičkom in otročičkom hodila iz učilnice v učilnico, s predavanj na vaje itn. Otrok je bil čudovit, vedno se je nekdo ukvarjal z njim, diskretno, samoumevno in spontano … Sicer z mladimi mamicami, ki sem jim mentorica, opravljam govorilne ure tudi po Skypu, otroci skačejo v kader, se jočejo, smejejo, kličejo mamico, študentke jih imajo v naročju, ko se pogovarjamo – in gre. Samoumevno. Vsem mladim mamicam, posebej študentkam, bi svetovala metaforično, ne pa dobesedno, branje knjige Clarisse Pinkola Estes – Ženske, ki tečejo z volkovi.Knjige in pravljice ne zdravijo, vsekakor pa blažijo. Hčerki sta dobili imeni po literarnih likih, ki sva ju dala, ne da bi vedela, da bodo pravljice tudi moje akademsko področje. V mojem življenju so tri literarne stalnice: Najmočnejši fantek na svetu, Kresna noč in Najlepši cvet na svetu.
Preberi še
