Mama študentka z dvema magistrskima

Študentka in mama z dvema magistrskima

piše: mamica študentka

Odkar sem mama na vseh možnih koncih in krajih in od vseh možnih ljudi dobivam vprašanje: “Kako je pa to, ko si mama in še študiraš?”. In moj odgovor je vedno: “Super! Zares priporočam!”

Lahko bi rekli, da je v moji družini kar tradicija imeti mlad otroke. In tudi sama sem si tega že od nekdaj želela. Imela sem to srečo, da je mojo pot kaj hitro prekrižal moj današnji mož. Želja po otroku je bila velika in tako sem praktično takoj po poroki zanosila. Najin prvi sin se je rodil proti koncu 2. letnika mojega študija. Prišel je malo prezgodaj in naju oba čisto presenetil (mami je imela seveda v planu še končati vse izpite  – toliko o tem, da otroci kaj ubogajo, če se z njimi nekaj zmeniš :)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem sredi noči (in že precej globoko v popadkih) v porodni sobi moža prepričevala, da vendar ne morem še rodit, ker imam ob 8.00 zjutraj obvezne vaje. Naslednje jutro je tako sošolka med vajami profesorici poslala listek s sporočilom: Tine danes ne bo na faks, ker je rodila 🙂

Sin je v najino življenje prinesel neko novo energijo. Mesec po porodu sem opravila vseh 7 izpitov in končala letnik. Verjemite, to so bili najlažji izpiti od tedaj naprej, saj sta otrokov razvoj in možnosti za učenje v obratnem sorazmerju. Starejši kot je otrok, manj časa in miru ima mami. Trmasta kot sem, nisem vzela materinskega leta, ampak sem oktobra znova sedla v šolske klopi. Sin je bil redni spremljevalec na predavanjih, sošolke so bile rezervne mame – včasih je bilo skoraj treba narediti vrsto, katera ga bo naslednja lahko malo pestovala. Zame otrok nikoli ni bil ovira ali izgovor, da ne bi mogla zvečer s prijateljicami na pijačo, v trgovino, na izlet, potovanje… ali na izpit.

Lani poleti sem uspešno diplomirala, v meni pa je že raslo novo bitje. Tudi drugi sin je imel očitno svoje načrte in se je gladko malo požvižgal na mamine želje. Prišel je ravno na začetku študijskega leta in tokrat – še bolj noro – sem se na faks vrnila 14 dni po porodu. Letos imam obveznosti na fakulteti res zelo malo in predavanja so pravzaprav moj dopust – noben ne kriči, joka, cvili, bruha, kaka in lula vsepovprek. To je čas zame, ko odklopim družino in se posvečam tisti drugi najljubši stvari – moji stroki.

Biti študent in imeti družino je super. Ni pa vse vedno tako lepo. So trenutki, ko se počutiš izgubljeno, da nikamor ne spadaš. Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih svetovih. Dopoldne sem mama, gospodinja, popoldne pa študentka, ki se pritožuje nad profesorji in hodi na avtomat po sendviče. Včasih si želim, da bi tudi moje prijateljice in vrstnice že imele svoje otroke. Da bi razumele. Včasih grem zvečer namesto v posteljo za knjigo. Včasih v celem tednu nimam niti ene ure zase. Vendar… tako je pač, ko si mama (študentska ali ne). In vredno je. Če sta me moja otroka česa naučila je to, da se počasi daleč pride, da pride vse ob svojem (pravem!) času in da se je potrebno veseliti majhnih stvari. Iskren otroški nasmeh je vreden več kot tisoč žurov, koktajlov, koncertov in brezskrbnih ur ob gledanju serij. To je bila pač izbira – moja izbira.

Trenutno, namesto da bi pisala magistrsko nalogo, pišem tale blog. Ker želim vsem povedat, da je fajn biti mlad, da je fan bit mama in da je fajn bit žena. Magistrska bo počakala. Konec koncev, moji dve magistrski nalogi zdajle spita v sosednji sobi. In če nimate nič proti, jima grem pritisnit en moker poljubček 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka

Urška: Pri dvajsetih sem se odločila, da si želim otroka

piše: mamica Urška

»Mami, s fantom sva se odločila, da bova imela otroka, tako da se pripravi, da bosta ponovno babica in dedek.«

»Ne norita, kam se vama mudi, najprej šola, potem štalca, nazadnje se pa še »kravico« pripelje.«

Pri dvajsetih letih sem se odločila, da si kmalu želim otroka. Partner se je strinjal z mano. Ker sem vedela, da moji starši za to idejo ne bodo navdušeni, sem jim že eno leto prej začela govoriti, da bova v tretjem letniku študija imela otroka. Pogovor se je vedno končal na zgoraj napisan način.

Ko je prišel čas, da zanosim, sem se večkrat spraševala: ali je res že čas, da imam dojenčka? Ali sem res pripravljena? Kako sploh veš, da si pripravljen? Priznam, da bi slišala kakšen materinski glas znotraj sebe tega ni bilo, sploh ne vem če to res obstaja, vedela sem samo, da želim imeti vse otroke pred tridesetim letom in da je čas, da zanosim, če si želim vsaj treh sončkov.

Otroka sva zaradi študija skrbno načrtovala. Želela sem, da rodim takoj po izpitnem obdobju, da bom lahko normalno zaključila vse obveznosti v tretjem letniku in nadaljevala normalno v četrti letnik in nato še zadnji, peti letnik. Preračunala sem, katere mesece lahko zanosim, da se bo izšlo po najinem načrtu. Bolj kot se je bližal čas, da ustvariva ta mali čudež, bolj sem bila živčna, ali sem res pripravljena na to ali ne, ali si to sploh res želim, ali ne. Stara sem bila 21. let in vse prijateljice so še žurale, jaz pa sem norela s tem, da hočem otroka. In prišel je dan, ko sem na testerju zagledala dve črtice, posrečilo se nama je v prvo. Najprej sem jokala od sreče, nato sem malo zatem jokala od strahu (v kaj se ženem), na koncu nisem več vedela, zakaj se jokam. Srce mi je razbijalo, bila sem srečna, po drugi strani zbegana. Za PDP sem imela določeno 29. 2. 2016. Kar je najbolj smešno pri tem je to, da sem od srednje šole naprej govorila, da želim imeti otroka na prestopni dan.

Na nosečnost sem se dolgo pripravljala. Skrbela sem za zdravo prehrano in da sem več športala. Športala sem veliko tudi med nosečnostjo, saj stara vraža pravi: VSAK KILOMETER TEKA JE MINUTA MANJ PRI PORODU. Sedenje v nosečnosti je kot priprava na maraton pred televizijo, bi se lahko reklo. Nosečnost je sicer potekala normalno, morda me je samo kdaj bolel križ med dolgimi predavanji od sedenja, ampak ni bilo sile. Med nosečnostjo sem začela hoditi še na jogo za nosečnice. Na začetku se malo meditira, nato se izvaja joga položaje in na koncu se še vizualizira. Vizualizacija zgleda tako, da smo se srečke nosečke vstale, zaprle oči, razprle roke in nato si predstavljale, da smo ptice. Ptice, ki letimo visoko nad oblaki, pod nami opazujemo morje, gore ampak nikjer ne moremo pristati in moramo leteti in leteti. Z rokami tako ves čas počasi »kriliš« in s časoma te roke začnejo zelo boleti. Vsakič, ko sem šla na to srečanje sem si nakoncu mislila: »zakaj zavraga moram zdaj to delati, da me bodo ponovno bolele roke?«. In tako so minevali meseci in prišel je 29. 2. Zelo močno sva si s partnerjem želela, da rodim na ta dan, zato sva poskušala naravne metode sprožanja (spolni odnos, arnikina kopel, čiščenje celega stanovanja, dvakrat zapored sem tekla na Kalvarijo in nazaj po stopnicah, drgnjenje oken ampak nič ni pomagalo). Dobila sem sicer po spolnem odnosu krče, da sem mislila, da je to gotovo to. Popadki so bili že na 10 sekund, ampak po 2 urah se je nehalo. Ugotovila sem, da če otrok ni pripravljen, da zapusti varen trebušček, pač ne bo šel ven, pa čeprav skačem kot kenguru. Ko sem ugotovila, da torej s porodom na prestopni dan ne bo nič, sva ugotavljala, da bi lahko rodila 5. 3., saj ima partner rojstni dan na 3. 5. Cel teden vmes sem se po nasvetu doule zato v mislih pogovarjala z otročkom, da je zunaj varno in da lahko pride ven, da ga z očkom že močno pričakujeva in da se ga že veseliva. Otroček je tako lepo še pet dni čepel v mojem trebuščku in tako sva ponovno poskusila na datum, katerega sva si zamislila. In uspelo je, ponovno so se začeli popadki, vendar bolečina je bila enaka, kot v ponedeljek, ko sva poskusila prvič. Ponovno sem imela popadke na 10 sekund in ponovno sem si mislila, da se bo po dveh urah pač nehalo. Vmes sva se s partnerjem pogovarjala, da je ravno petek in da greva zato lahko na Jesenice v kakšen hotel prespat in da čez cel vikend poskušava sprožit porod (želela sva, da rodim v porodnišnici na Jesenicah, saj so tam najbolj naklonjeni naravnemu porodu). Tako sva spakirala potovalke, Domen jih je znosil v avto, jaz pa sem tisti čas delala, ne boste verjeli, vizualizacije. Ves čas popadkov sem si predstavljala, da sem ptica in da ne morem še pristati. Sama sebi sem bila smešna. Edina stvar, ki se mi je zdela na jogi nesmiselna, sem jo uporabljala ves čas.

Ko sem se odpravljala v avto, se mi je zdelo, da mi je začelo narazen vleči medenične kosti, zato je Domen predlagal, da se odpraviva v UKC MB preveriti, ali sem morda že odprta, da povedo, če imava čas priti na Jesenice, ali pa bo morda potrebno iti kam bližje.

Zapeljala sva se tako do porodnišnice v Mariboru, kjer so ugotovili, da je glavica že zunaj in da je potrebno v porodno sobo. Samega dogajanja v UKC MB ne želim opisovati, saj izkušnja ni pozitivna. Sem pa rodila otročka v 15 minutah v 5 potiskih, točno tako, kot sem si govorila celo nosečnost da bo. Že od trenutka, ko sem izvedela za nosečnost sem si rekla: rodila bom v 5 potiskih. In nato sem dobila moj zaklad v roko, bila sva presrečna, zaljubila sva se na prvi pogled in od navdušenja sva pozabila pogledati, katerega spola je (odločila sva se, da naj bo to presenečenje), zato sva šele eno uro kasneje ugotovila, da imava pravzaprav punčko (ko je prišla sestra s papirji in je bilo potrebno povedati ime). Še sreča, da je bila punčka, ker za fantka tako ali tako nisva imela izbranega imena. In tako sva 5. 3. 2016 prejela največji zaklad v najinem življenju.

In kako je potem potekal študij?

Ko se je po izpitnem obdobju začel faks, sem pristopila vsakemu profesorju in povedala, da nameravam naslednji teden roditi in da se vrnem čez en mesec z malčico na faks. Vsi so mi odobravajoče pokimali (verjetno so si mislili, da se hecam) in tako sva meseca aprila s hčerko že bili skupaj na faksu. Ves čas predavanj in vaj je bila priklopljena na zizo in sladko spala. Ko je bilo junija izpitno obdobje, je bila stara 3 mesece in je še veliko spala, zato sem brez težav preučila vso učno snov in obdržala povprečje nad 9. Ko se je začel nov letnik, sem najela še varuško, pomagala pa je tudi moja draga tašča. Hodila sem na obvezne stvari in izkoristila status mame (potrebna je zgolj 50 % prisotnost na obveznostih), vmes pa sem vsako pavzo šibala domov, da jo podojim. Pri 18. mesecih sem jo vpisala v vrtec in tako bom letos normalno zaključila 5. letnik študija. Če imamo kdaj predavanja popoldne, pa je še danes pri dobrih 2 letih še vedno z mano v predavalnici na zizi čaka, da opravim svoje obveznosti. Sedaj pa upava, da naju bo kmalu presenetila že naslednja črtica.

In stvar, ki bi jo v mojem življenju spremenila, če bi vedela prej? Če bi prej vedela, kako čudovito je imeti otroka, kako postane tvoje življenje popolno, nebi nikoli več čakala tako dolgo in bi se za otročka odločila prej. ?

Ob koncu pa bi vsem srečkam nosečkam še priporočila, da se na porod pripravijo – meni je zelo pomagala knjiga Modrost rojevanja; tako sem točno vedela, kaj me čaka in sem bila za porod sproščena, zaupala sem vase in v svoje sposobnosti in verjetno mi je prav zaradi tega uspelo tako hitro, skoraj brez bolečin.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Dojenček na morju

Otroci na posojo

Piše: Noseča mamica Ana

My child, my rules. Poznate ta rek, ne? Včasih se s tem rekom strinjam, včasih mi gre pošteno na živce. Ja, v vsako mamo je položen materinski čut in največkrat je najbolj prav, da delamo, tako kot čutimo, da je za našega otroka najboljše. Tudi sama sem največkrat ugotovila, da nobena knjiga, babica, doula,… ne ve nekaterih stvari tako dobro, kot jih vem jaz. Po drugi strani pa, a je narava ta čut kaj spremenila, se je malo porazgubil? Včasih se z nekaterimi mamami in njihovo vzgojo enostavno ne morem strinjati. Pa ne bom zdaj s prstom kazala na nobeno, vsaka ima seznam vzgojnih metod, ki so ji simpatične in tistih, s katerimi se ne strinja.

Kar pa me resnično moti in se mi do otrok ne zdi fer je, da je otrok mamin projekt, njen življenjski projekt. Ko že od prvega dne vloži vse v svojega otroka, vanj verjame in možnosti za neuspeh otrok skoraj nima. Moja mama mi je nekoč rekla, da otroci pravzaprav nismo njeni, ampak da vsaka mama dobi otroka od Boga na posojo. Na posojo, ta ideja se mi zdi fantastična. Ker, pomislite, kako ravnamo stvarmi, ki jih imamo na posojo? Kako pazite na knjige iz knjižnice, čeprav niso vaše, ali prav zato, ker niso vaše? Vrniti jih želite tako dobre, kot ste jih prejeli. Hkrati pa, nikoli ne gradiš projekta na nečem, kar ni tvoje. Ker nikoli ne veš, kdaj boš moral to stvar vrniti in od tega ne boš imel ničesar. Razen tistega, kar si ob tej stvari doživel. In če se ta stvar uniči, poškoduje, kako težko ti bo. Zagotovo se boš opravičil in želel škodo poravnati. (Poznate strah, ko vozite tastov avto in razmišljate o opciji, da avto ruknete? ;)).

Zares mi je ta primerjava fantastična. Za svojo hči si želim, da od mene odide taka, kot sem jo prejela: iskrena, čuteča, nasmejana. In upam, da bom lahko svoje otroke nekega dne izpustila, kot da sem jih imela le na posoji.

Preberi še

Knjige

Študentske mame blogerke 2. del

CARICA SVETA

Kateri blog pišeš, koliko si stara, koliko je star tvoj otrok?
Blog Carica Sveta, stara sem 25 let, hčerka Mila je stara 1 leto in pol.

Kaj študiraš?
Študiram fizioterapijo, manjka mi »samo še« diplomska naloga.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Mislila sem, da bo šlo zlahka. Pa sem se zmotila. Ko imaš otroka, nekako vse ostalo pride prej, vse je pomembneje, vedno nazadnje pomisliš na diplomo. Kar je ena taka lažja katastrofa.

Zdi se mi ironično, da se ne morem spraviti k temu, da do konca napišem diplomo, hkrati pa uživam ob pisanju bloga.

Z Milo sva zaenkrat še doma, in priznam, da je osredotočeno pisanje diplome in študiranje strokovnega gradiva kar zajeten izziv. Blog pišem mimogrede, diplome žal ne.

Zato takrat, ko se počutim posebej produktivno, prosim babi za varstvo, in v tem primeru – ko sem sama s svojimi mislimi in fokusom; nadaljujem s pisanjem naloge.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Svetujem, da poskusiš študij dokončati čimprej. Meni je žal, da nisem v Milinih prvih mesecih dokončala faxa, ko je še tako veliko in mirno spala. Pri malčku je pa že druga pesem.

Prav tako je ključno, kako si organizirati čas. Sicer rutina ubija, ampak v tem primeru – rutina rešuje. Piši ob približno istem času, istih dnevih. Tako se boš lažje »spravila zraven« in tudi za varstvo ne bo takih težav.

Prosi za pomoč. Babi bo vesela, da bo malo več z vnučko, ti pa boš dobila tistih nekaj ur za kvalitetno izkoriščanje časa pred računalnikom.

Bodi samozavestna. Boš dokončala, boš diplomirala, boš uspela. BOŠ. Nisi zguba, si le mama, ki se trudi na vseh področjih, kolikor se pač lahko.

Blog Carica sveta

MAMI NA VRTU

Kateri vlog imaš, koliko si stara, koliko je star tvoj otrok?
Delam vlog Mami na vrtu, stara sem 28 let, otrok je star 3 leta in pol.

Kaj študiraš?
Študiram Družboslovno informatiko na II. Stopnji, manjka mi še magistrska naloga.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Študij na II. stopnji sem začela ravno, ko sem rodila svojega prvega otroka, zdaj je na poti drugi. Prvo leto sem hodila na predavanja in opravila 4 predmete (dva v zimskem in dva v poletnem semestru), naslednje leto pa še preostalo. Učila sem se, ko je dojenček spal, med predavanji pa sem prosila fanta, da ga je popazil (cca 6 ur med tednom).

Zdaj je Jaka že večji in je v vrtcu zato izkoristim čas, ko je v vrtcu, da postorim čim več – bloganje, služba in delo za fakulteto. Imam pa srečo, ker blogam oz. vlogam na vrtičku z njim oz. montiram zvečer, ko on spi oz. je v vrtcu.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Sem mnenja, da je pomanjkanje časa najboljše, saj se tako bolje organiziraš in dejansko postoriš več. Pravijo, da smo mamice študentke zelo pridne, a to je le posledica tega, da imamo manj časa in takrat, ko ga imamo naredimo več.
Odlično je biti mamica študentka in meni ni žal, da sem se odločila, da sem imela otroka že v študentskih letih.

Vlog Mami na vrtu

Preberi še

Študentka

Študentske mame blogerke 1. del

Ker se študentske mame v zadnjem mesecu nekoliko bolj posvečamo študiju, je na našem blogu manj objav. Smo pa zato naredile intervjuje s preostalimi mami blogerkami, ki so prav tako mamice študentke. Me smo dobile motivacijo za naprej, upamo, da jo tudi ve! Srečno!

MELITA IVANA

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog Melita Ivana, stara sem 19 let in imam eno leto starega sina.

Kateri letnik srednje šole si?
Končujem tretji letnik gimnazije.

Kako usklajuješ šolanje in materinstvo?
Na trenutke je zelo težko, imam pa srečo, da imam čudovitega partnerja, ki mi vedno pomaga in me podpira.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim/srednješolskim mamam?
Želim jim sporočiti, da je trdo delo vedno poplačano.

Melita Ivana blog

KAVICA Z MANO

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog z imenom Kavica z mano, stara sem 30 pa dva tedna pa dva dni. Iztok je 5 in Sofia je 2 in pol.

Kaj študiraš?
Šudiram na Akademiji za glasbo – glasbena umetnost, smer petje, sem 2.letnik mag.študija, do konca imam še en izpit in magistrski koncert.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
Nadvse sem hvaležna, da imam mamo, ki je doma in ki z veseljem čuva najina dva otročka. Tako včasih ko sem cel dan zdoma, nimam tako zelo slabe vesti.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
(zdajle, ko pišem mag. esej in res veliko vežbam, bi rekla, da imajo une sitne tete prav, da naredite faks pred otročki, ker se mi včasih srce trga, ko ju pššššt-am) – off record je blo tole 🙂
Sicer pa ne obupovat’, jaz sem primer, da se vse da, če se hoče. Ko pride do situacije, ko na izpitu slišiš (zaradi ne 100%prisotnosti na predavanjih) – ‘bi pač uporabljala kondom’, na take traparije profesorju niti ne odgovarjaš, četudi te (mogoče) zaboli.

Blog Kavica z mano

MAMIN TWIST

Kateri blog pišeš, koliko si stara ti in koliko tvoj otrok?
Pišem blog z imenom Mamin Twist, kjer opisujem življenje mame, delim pravne nasvete, izlivam svoje misli in se opredeljujem do različnih tem, ki se nanašajo na otroke, družino, zakon, službo in življenje nasploh.
Stara sem 27 let in imam dva otroka, ki sta stara skoraj 2 in skoraj 4 leta.

Kaj študiraš?
Sem doktorandka prava in pavziram pred vpisom v 3. letnik 3. stopnje bolonjskega študija. Do konca imam še tri izpite in doktorsko dizertacijo.

Kako usklajuješ študij in materinstvo?
V času, ko sem bila še absolventka, sem materinstvo s študijem usklajevala tako, da sem čez dan skrbela za dojenčico, ponoči pa sem se učila; še predobro se spomnim, kako sem hodila med učenjem v spalnico dojiti. 🙂 Kasneje sem se učila in pisala diplomo, ko je bila hči v vrtcu, ko se nam je pridružil še mlajši, pa je bil čas za študij spet samo ponoči. Težav z usklajevanjem načeloma nimam, saj si zadeve organiziram in naredim plan dela, vendar pa mi zadnje čase poleg vseh ostalih obveznosti – bloga, različnih projektov, klekljanja, do nedavnega tudi šivanja in službe, zmanjkuje časa za študij, ki je zato od jeseni na stranskem tiru. 7 ur, ko sta otroka v vrtcu veliko prehitro mine.

Kaj želiš sporočiti drugim študentskim mamam?
Ko sem kot absolventka zanosila, so me bombardirali z dejstvi, da mi bo težko, da bo naporno, da mi ne bo uspelo, čeprav je bil to moj plan in čeprav sem si tega želela. Vedela sem, da bom zmogla, zato sem v nosečnosti poskusila opraviti čimveč obveznosti, da bi se lahko potem maksimalno posvečala otroku, a so mi vendarle ostali trije najtežji izpiti in diploma. Otrok je neizmerna motivacija in ko si po nekaj letih študija že povsem utrujen in zdolgočasen, še kako prav pride `push`, ki te požene s svetlobno hitrostjo. Od trenutka, ko sem izvedela, da sem noseča, sem vse delala samo zanjo, z mislijo nanjo in v želji, da sebi in drugim dokaže, da zmorem in da lahko, da so bili moji načrti dobri in premišljeni. Organiziranost je ključna, postavite si prioritete, a ne pozabite na svoje dolžnosti in cilje. Mogoče bo nekaj časa težko in naporno, a bo vsekakor vredno.

Blog Mamin Twist

Preberi še

študentske mame

Zaradi vas je lažje in bolj “in” bit študentska mamica

Piše: mamica Petra

V zasebna sporočila na blogu ali socialnih omrežjih dobivamo zanimiva sporočila – nekatera so zabavna, druga imajo bolj resno tematiko. Sporočila so različnih vrst: od pravnih vprašanj, pohval profesorjev, starejših (ne več) študentskih mamic, spodbud aktualnih študentskih mamic, prošenj za izpolnjevanje raznih vprašalnikov za projektne naloge na zdravstvenih ter babiških šolah … Včasih nam kaj napiše kakšen (bodoči) očka, teh smo prav posebej vesele. Dobivamo tudi povabila k sodelovanju s kakšnim medijem, prostovoljnim ali študentskim društvom ali podjetjem. S slednjimi sodelujemo zelo izbirčno, ker pišemo le o stvareh, ki jih dobro poznamo in so primerna za študentski žep ter temu primerno uporabna ter kvalitetna.

Dobimo tudi resnejša vprašanja, kot na primer: kdaj je najboljši čas za imeti otroka, kako prepričati partnerja, da bi imela otroka? Na ta odgovarjamo izredno previdno in brez dokončnega odgovora, saj je to odvisno od partnerskega odnosa in še veliko drugih dejavnikov.

Veliko prijateljev nam v živo pove, kako radi berejo naše članke. Še bolj pa nam je v čast, ko nas na ulici ustavi nekdo, ki ga sploh ne poznamo in pohvali naš blog. Navadno malce zardimo in pomencamo: “Hvala” ker nas je v trenutku nenadnega srečanja nekoliko sram, v resnici pa smo vesele vsake besede iskrene pohvale ali konstruktivne kritike, in zaradi tega vztrajamo na naši poti.

Zavedamo se, da je večina naših bralcev (še) ne mamic. In te nam včasih zaupajo, da si ne upajo všečkati naših objav, ker jih velikokrat kdo sprašuje, če so že noseče. Tako še toliko bolj cenimo vsakič, ko kdo stisne “všeč mi je”. S tem pa se veča tudi naša branost, kar nas resnično veseli.

Z vami pa bi delile še najbolj zabaven komentar, ki smo ga do sedaj dobile:

“Zaradi vas je lažje in bolj “in” bit študentska mamica.“

In naj tako tudi ostane. 🙂

Preberi še

Revija Jana – Članek o Študentskih mamicah

Članek o študentskih mamicah je bil objavljen v reviji Jana, 14. 3. 2017, besedilo je napisala Ksenija Sedej

Ana (študentka razrednega pouka): Otroka sva si oba z možem želela in od vedno so mi bile všeč mlade mame, polne energije. Malo naju je zavirala le ideja o potovanju, brezskrbnih dogodivščinah. Ker pa za take podvige nisva imela dovolj denarja, sva se odločila, da bova potovala, ko bova starejša – zdaj, ko sva mlada pa imejva otroke, da bodo ti čim prej samostojni (smeh). Še preverila sva, kako nama bo finančno uspelo in se odločila, da dava življenju priložnost.

Eva (študentka na medicinski fakulteti): Že kot majhna sem govorila, da se bom hitro poročila in imela otroke. Z Davidom sva si tega oba želela. Ni mi šlo toliko za to, da bi si ekskluzivno želela biti študentska mama. Zakonsko življenje, družino in otroke sem pač postavila na prvo mesto in tako je vse prišlo ravno pravi čas, pa tudi če bi to bilo v 1. letniku faksa ali v času pripravništva. Zdaj ugotavljam, da je glede na mojo izbiro poklica najbolje imeti otroke že kot študent, ker še ni toliko neodložljivih službenih obveznosti.

Petra (študentka računalništva in informatike): Z možem sva se o otrocih pogovarjala že na začetku najine »hoje«. Želela sva imeti otroke takoj, ko bova zanje pripravljena in za njih lahko skrbela. Jaz sem imela možnost izbire, da me v službi nekaj mesecev pred porodom zaposlijo ali pa ostanem študentka. Preračunala sem in ugotovila, da se mi finančno veliko bolj splača ostati študentka še eno leto. Sicer pa sama sebe ne štejem med ekstra mlade mamice (smeh).

Plusi in minusi

Ana je mamica eno leto, Petra štiri mesece, Eva pa dva meseca. Kako je po dosedanjih izkušnjah biti študentska mamica? Vse tri pravijo, da je fajn! »Si mlajši, ne kompliciraš, imaš manj obveznosti – npr. službenih, ki jih je težje opustiti, kot prostočasne (bolj svobodno razpolagaš s svojim časom), imaš več energije, bolj si ustvarjalen, potrpežljiv, tveganje za zaplete v nosečnosti in genske mutacije ploda je manjše … ne razmišljaš kaj vsega po mnenju drugih z otrokom ne bi smel početi, ampak preprosto slediš občutku.
Profesorji, sošolci so navadno do ‘nosečk’, mamic zelo prijazni in ustrežljivi, marsikaj se lahko dogovoriš. Tudi prijatelji,
sorodniki, znanci mladim mamam zelo radi priskočijo na pomoč in nam ponudijo obleke, vozičke, plenice.« Petra je povedala, da na primer tri mesece in pol ni rabila kupiti niti ene plenice, ker so ji vse prinesli obiski. Punce pravijo, da je po njihovih izkušnjah najlepše to, da imaš v tem času zelo velik (verjetno v življenju največji) krog prijateljev, ki so že v nosečnosti s tabo, se veselijo, pričakujejo, te razvajajo. »Nikoli nismo občutile obsojanja ali zgražanja, češ da smo neodgovorne. Najtežje je pa sesti za knjige, ko bi se tvoj otrok s tabo igral, se pestoval, ti pa moraš nekaj narediti za faks,« pojasnijo.

Kako je pa bilo pred 25 leti?

Tudi 47-letna Štefka Mihalič, mama študentske mamice Petre, je bila mlada, ko je povila svojega prvo deklico (danes skupno 4 otroke). Stara je bila 22 let in 10 mesecev. »Petro sem rodila 9 mesecev po poroki, bila je zaželen in načrtovan otrok.« A Štefka Mihalič ni bila »klasična« študentka mamica. »Po končani srednji ekonomski šoli sem se zaposlila, ker mi starši zaradi nizkih dohodkov niso mogli omogočiti študija na fakulteti. V istem letu sem se ob delu vpisala na Ekonomsko fakulteto v Mariboru, ki je imela enoto v Novem mestu. Za študij ob delu je bilo treba plačati šolnino. Prvo leto sem jo plačala sama, potem pa mi je stroške šolnine krilo podjetje. Poleg službe sem hodila na predavanja, ki so bila ob petkih in sobotah v Novem mestu, če nisem opravila vseh obveznosti v rednem roku, sem imela izpite v Ljubljani, Celju oziroma Mariboru. Takrat smo šli na izpit trije. Petro sem še dojila. Ko sem bila na izpitu, jo je mož vozil v vozičku,« se spominja Štefka. »Bila sem zaposlena mamica, ki je vstajala zjutraj ob 4. uri in se učila za izpite, bila ob petkih in sobotah na predavanjih in iskala vsako prosto minuto na študij. Seveda vseh obveznosti nisem opravila v rednih rokih in sem študij podaljšala. Poleg mene je ob delu študiral tudi mož. Vendar sva ugotovila, da to ne bo šlo. Zato sva se odločila, da naprej študij končam jaz. Potem še on. Tako sva drug za drugim diplomirala na pravi stopnji, potem še na drugi,« razloži. »Bilo je izjemno lepo! Vsekakor je bilo tudi težko. Ko sem planirala, da se bom zjutraj učila, se je zbudila tudi hčerka in s študijem ni bilo nič. Opraviti je bilo treba vsa gospodinjska opravila, urediti vrtiček itd.« Štefka nam je povedala, da kakšnih koli ugodnosti ni iskala oziroma ni niti vedela zanje. »Stroške šolnine mi je krilo podjetje, omogočilo mi je tudi en dan izredno plačanega dopusta za vsak opravljen izpit.«

Ugodnosti za današnje starše študente

Pa se vrnimo v sedanjost. Zdaj imajo študentje le z nekaj kliki na voljo vse informacije glede ugodnosti, ki jim pripadajo. Vsem študentskim mamam in očetom v Sloveniji pripada dodatno študijsko leto, dodatni študentski boni, subvencionirano bivanje, državna štipendija. Nekatere ugodnosti ali denarne pomoči ponujajo tudi različna društva ali klubi študentskih družin. Kot vsem ostalim mamicam pa pripada tudi: otroški dodatek, starševski dodatek, pomoč ob rojstvu otroka, pravica do znižanega plačila vrtca, denarna socialna pomoč, dohodninska olajšava. Raziskale pa so tudi, da kar se študija tiče, je študentskim staršem glede na dodatne ugodnosti najbolj prijazna Univerza v Mariboru. »Finančno pa smo se osamosvojili že s poroko, še vedno pa so naši starši zelo skrbni in nam včasih pomagajo s kakšnim zabojem domače hrane ali nam plačajo kakšno stvar, ki si je sami ne bi privoščili,« razložijo mlade mamice.

Sodobne mamice, ki blogajo

Ker so Ana, Eva in Petra trenutno v dodatnem/absolventskem letu, ki jim kot študentkam pripada, imajo ob večerih namesto za študij, čas za blog. Zakaj so se odločile zanj? »Ker smo ugotovile, da je na internetu težko zaslediti kakšno lepo zgodbo slovenske študentske družine. Želele smo mladim pokazati, da je naše življenje polno, zanimivo, zabavno, kdaj pa tudi naporno in da je odločitev za otroka vedno lepa odločitev, ne glede na mladostniško svobodo in finančno preskrbljenost. Ob enem pa smo želele študentskim mamam priskočiti na pomoč in zbrati na eno mesto vse pravice, ugodnosti, papirje, formalne obveznosti. Blog pišemo, ko zmoremo, ne objavljamo vsakodnevno in prav zato smo tri, da se pisanje malce razporedi. Poleg tega marsikatero objavo napiše še kdo drug: očka, ginekologinja, prijateljice …«

Tri študentske družinice.

Preberi še