Simon in Sara

Družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo

piše: mamica Sara

Trenutno sem mamica enoletne hčerke in študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Z možem sva par že od mojega trinajstega in njegovega petnajstega leta, tako da sva si v mladostnih letih nekako skupaj oblikovala najine življenjske želje in prioritete. Že od nekdaj sva vedela, da si oba želiva družino. To sva vedela že veliko pred najino poklicno usmeritvijo, zato se nama je družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo zdelo pomembnejše od zadostitve »pogojev za družino«, ki pogosto veljajo v družbi, kot so zaključeno šolanje, služba (po možnosti za nedoločen čas), lastna hiša ali vsaj stanovanje ipd. Lani poleti je mož magistriral in si po tem vsakokrat našel kakšno delo, trenutno pa živimo v študentskem domu, kjer je za nas super poskrbljeno.

Poročila sva se po moji končani prvi stopnji (dodiplomski študij) in ker sva si želela ustvariti družino, sem pohitela s pisanjem diplome (in uradno diplomirala na svoj poročni dan), da sem se lahko septembra vpisala na magistrsko stopnjo. Absolventa nisem želela vzeti ravno iz tega razloga, da sem lahko čim več izpitov, predavanj in obveznih vaj opravila še v času nosečnosti. Ker sem rodila sredi maja, sem tako opravila z vso obvezno prisotnostjo na faksu (80%), manjkajoče ure pa sem že preživela v porodnišnici in doma z dojenčico. Ne vem sicer kako so profesorji gledali name, nekateri so pokazali navdušenje, drugi malo manj, a sošolci so me načeloma v nosečnosti podpirali. Nekateri so mi izražali posebno skrb, mi dajali darilca, moje bližje prijateljice pa so bile čisto navdušene in so mi pri gradivu za izpite pogosto pomagale. Sprva sem mislila, da v poletnem semestru (ki se začne v začetku junija) ne bom šla na izpite, vendar je hčerka toliko spala, da sem lahko ta čas izkoristila za učenje in pisanje nalog. Z izpitnimi datumi smo začeli že en teden po porodu, obdobje izpitov pa se je zame končalo že v začetku julija. Prav zaradi speče dojenčice in super spodbujajočega moža sem tako lahko imela celo poletje počitnice.

Zdaj obiskujem drugi letnik magistrskega študija in v prvem semestru sem opravila z vsemi vajami, predavanji in izpiti (v veliko zahvalo možu in prijateljicam, ki so popazile na Zalo). V drugem semestru pa sem začela z opravljanjem prakse in pisanjem magistrske naloge, ker pa se mi z zaključevanjem študija še ne mudi tako, sedaj večino svojega časa preživim s hčerko.

Kot mama študentka mislim, da imam v študijskem obdobju največ časa, priznam pa, da sem imela tudi nekaj težkih dni, ko sem lovila minute za učenje ali počitek (a to jih tako ali tako ima vsak študent ali vsaka mama), vendar je bilo toliko več čudovitih dni, ko sem odkrila svoje sposobnosti učenja v različnih pogojih (in se z užitkom učila!!), ko sem se veliko manj obremenjevala z izpiti, pa je vseeno šlo in ugotovila kaj je v življenju res pomembno. Sprva se nama je z možem zdelo, da se sploh ni nič kaj drastično spremenilo v najinem življenjskem ritmu, vendar z vsakim kobacanjem in korakom vidiva, da je življenje postalo bolj aktivno in oba imava občutek, da veliko bolj ŽIVIVA kot pred rojstvom hčere.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Študebtska mama z dvojčki

Ne bom lagala, verjetno bo težko

Piše: mamica Ana Marija

Že od nekdaj sem vedela, da želim svojo družino in veliko otrok. Vsekakor pa tega nisem načrtovala že v času študija. Naša družinska zgodba pa je precej nevsakdanja.

Vse skupaj se je začelo pred 3 leti, ko sem spoznala svojega moža. Takrat sem ravno začela s študijem v Ljubljani, on pa je bil turist (prav tako študent), na izletu v Sloveniji. Iz ljubezni se je preselil k meni v Slovenijo in se tukaj vpisal na drugo smer študija. Zaradi zdravil, ki sem jih jemala sem popolnoma izgubila menstruacijo in zaradi raznih ginekoloških težav so me obravnavali v kliniki za neplodnost na Leonišču. Otrok pred zaključkom študija definitivno nisem pričakovala. Potem pa me je nekega dne poklical moj ati in mi pove, da se mu je sanjalo, da sem noseča. Nekaj mi ni dalo miru in sem odšla po test. Za hec. Test je pokazal plus. Šla sem kupiti še enega. Rezultat je ostal enak. Nosečnost sicer ni bila planirana, ni bila pa zato nič manj zaželena.

Manj zaželene pa so bile vsakodnevne slabosti in bruhanje, ki je sledilo kmalu za tem. Kljub temu sem vsak dan hodila na faks in opravljala vse obveznosti. Izpite sem končala z enim izmed najboljših povprečij v letniku.

Poleg nemogočega bruhanja, slabosti in vrtoglavice sem imela še eno veliko skrb. Na nuhalni so mi namreč sporočili, da nosim dvojčka. Enojajčna dvojčka, ki si delita eno posteljico, pri čemer je eden izmed dvojčkov vidno manjši. Tako sem bila obravnavana v ambulanti za rizično nosečnost, kamor sem hodila najprej na 14 dni, na koncu sem bila tam že vsake 3 dni. Večkrat mi je bilo rečeno, da mi grozi prezgodnji porod in da ne vedo, če bo eden izmed dvojčkov preživel. Nosečnost je bila zato travmatična, stresna in nič kaj vesela. Še danes ne vem kako mi je uspelo hkrati opravljati študijske obveznosti.

Rodila sem res 5 tednov prezgodaj, vendar sta oba sama zadihala in nista potrebovala inkubatorja.

V nasprotju z večino ostalih z možem nisva imela nikakršne pomoči. Ker je on tujec je vse še 100x težje. Zato faks letos odpade (hvala bogu za mama-dodatno leto). Včeraj smo podpisali pogodbo za vrtec, tako da se drugo leto vrnem za knjige. Ne bom lagala, verjetno bo težko usklajevati obveznosti doma in na fakulteti. Vendar svojega materinstva ne bi zamenjala za nič na svetu – moja dva lubeka, pa mi dajeta še večji zagon in motivacijo.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka z dvema magistrskima

Študentka in mama z dvema magistrskima

piše: mamica študentka

Odkar sem mama na vseh možnih koncih in krajih in od vseh možnih ljudi dobivam vprašanje: “Kako je pa to, ko si mama in še študiraš?”. In moj odgovor je vedno: “Super! Zares priporočam!”

Lahko bi rekli, da je v moji družini kar tradicija imeti mlad otroke. In tudi sama sem si tega že od nekdaj želela. Imela sem to srečo, da je mojo pot kaj hitro prekrižal moj današnji mož. Želja po otroku je bila velika in tako sem praktično takoj po poroki zanosila. Najin prvi sin se je rodil proti koncu 2. letnika mojega študija. Prišel je malo prezgodaj in naju oba čisto presenetil (mami je imela seveda v planu še končati vse izpite  – toliko o tem, da otroci kaj ubogajo, če se z njimi nekaj zmeniš :)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem sredi noči (in že precej globoko v popadkih) v porodni sobi moža prepričevala, da vendar ne morem še rodit, ker imam ob 8.00 zjutraj obvezne vaje. Naslednje jutro je tako sošolka med vajami profesorici poslala listek s sporočilom: Tine danes ne bo na faks, ker je rodila 🙂

Sin je v najino življenje prinesel neko novo energijo. Mesec po porodu sem opravila vseh 7 izpitov in končala letnik. Verjemite, to so bili najlažji izpiti od tedaj naprej, saj sta otrokov razvoj in možnosti za učenje v obratnem sorazmerju. Starejši kot je otrok, manj časa in miru ima mami. Trmasta kot sem, nisem vzela materinskega leta, ampak sem oktobra znova sedla v šolske klopi. Sin je bil redni spremljevalec na predavanjih, sošolke so bile rezervne mame – včasih je bilo skoraj treba narediti vrsto, katera ga bo naslednja lahko malo pestovala. Zame otrok nikoli ni bil ovira ali izgovor, da ne bi mogla zvečer s prijateljicami na pijačo, v trgovino, na izlet, potovanje… ali na izpit.

Lani poleti sem uspešno diplomirala, v meni pa je že raslo novo bitje. Tudi drugi sin je imel očitno svoje načrte in se je gladko malo požvižgal na mamine želje. Prišel je ravno na začetku študijskega leta in tokrat – še bolj noro – sem se na faks vrnila 14 dni po porodu. Letos imam obveznosti na fakulteti res zelo malo in predavanja so pravzaprav moj dopust – noben ne kriči, joka, cvili, bruha, kaka in lula vsepovprek. To je čas zame, ko odklopim družino in se posvečam tisti drugi najljubši stvari – moji stroki.

Biti študent in imeti družino je super. Ni pa vse vedno tako lepo. So trenutki, ko se počutiš izgubljeno, da nikamor ne spadaš. Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih svetovih. Dopoldne sem mama, gospodinja, popoldne pa študentka, ki se pritožuje nad profesorji in hodi na avtomat po sendviče. Včasih si želim, da bi tudi moje prijateljice in vrstnice že imele svoje otroke. Da bi razumele. Včasih grem zvečer namesto v posteljo za knjigo. Včasih v celem tednu nimam niti ene ure zase. Vendar… tako je pač, ko si mama (študentska ali ne). In vredno je. Če sta me moja otroka česa naučila je to, da se počasi daleč pride, da pride vse ob svojem (pravem!) času in da se je potrebno veseliti majhnih stvari. Iskren otroški nasmeh je vreden več kot tisoč žurov, koktajlov, koncertov in brezskrbnih ur ob gledanju serij. To je bila pač izbira – moja izbira.

Trenutno, namesto da bi pisala magistrsko nalogo, pišem tale blog. Ker želim vsem povedat, da je fajn biti mlad, da je fan bit mama in da je fajn bit žena. Magistrska bo počakala. Konec koncev, moji dve magistrski nalogi zdajle spita v sosednji sobi. In če nimate nič proti, jima grem pritisnit en moker poljubček 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka

Urška: Pri dvajsetih sem se odločila, da si želim otroka

piše: mamica Urška

»Mami, s fantom sva se odločila, da bova imela otroka, tako da se pripravi, da bosta ponovno babica in dedek.«

»Ne norita, kam se vama mudi, najprej šola, potem štalca, nazadnje se pa še »kravico« pripelje.«

Pri dvajsetih letih sem se odločila, da si kmalu želim otroka. Partner se je strinjal z mano. Ker sem vedela, da moji starši za to idejo ne bodo navdušeni, sem jim že eno leto prej začela govoriti, da bova v tretjem letniku študija imela otroka. Pogovor se je vedno končal na zgoraj napisan način.

Ko je prišel čas, da zanosim, sem se večkrat spraševala: ali je res že čas, da imam dojenčka? Ali sem res pripravljena? Kako sploh veš, da si pripravljen? Priznam, da bi slišala kakšen materinski glas znotraj sebe tega ni bilo, sploh ne vem če to res obstaja, vedela sem samo, da želim imeti vse otroke pred tridesetim letom in da je čas, da zanosim, če si želim vsaj treh sončkov.

Otroka sva zaradi študija skrbno načrtovala. Želela sem, da rodim takoj po izpitnem obdobju, da bom lahko normalno zaključila vse obveznosti v tretjem letniku in nadaljevala normalno v četrti letnik in nato še zadnji, peti letnik. Preračunala sem, katere mesece lahko zanosim, da se bo izšlo po najinem načrtu. Bolj kot se je bližal čas, da ustvariva ta mali čudež, bolj sem bila živčna, ali sem res pripravljena na to ali ne, ali si to sploh res želim, ali ne. Stara sem bila 21. let in vse prijateljice so še žurale, jaz pa sem norela s tem, da hočem otroka. In prišel je dan, ko sem na testerju zagledala dve črtice, posrečilo se nama je v prvo. Najprej sem jokala od sreče, nato sem malo zatem jokala od strahu (v kaj se ženem), na koncu nisem več vedela, zakaj se jokam. Srce mi je razbijalo, bila sem srečna, po drugi strani zbegana. Za PDP sem imela določeno 29. 2. 2016. Kar je najbolj smešno pri tem je to, da sem od srednje šole naprej govorila, da želim imeti otroka na prestopni dan.

Na nosečnost sem se dolgo pripravljala. Skrbela sem za zdravo prehrano in da sem več športala. Športala sem veliko tudi med nosečnostjo, saj stara vraža pravi: VSAK KILOMETER TEKA JE MINUTA MANJ PRI PORODU. Sedenje v nosečnosti je kot priprava na maraton pred televizijo, bi se lahko reklo. Nosečnost je sicer potekala normalno, morda me je samo kdaj bolel križ med dolgimi predavanji od sedenja, ampak ni bilo sile. Med nosečnostjo sem začela hoditi še na jogo za nosečnice. Na začetku se malo meditira, nato se izvaja joga položaje in na koncu se še vizualizira. Vizualizacija zgleda tako, da smo se srečke nosečke vstale, zaprle oči, razprle roke in nato si predstavljale, da smo ptice. Ptice, ki letimo visoko nad oblaki, pod nami opazujemo morje, gore ampak nikjer ne moremo pristati in moramo leteti in leteti. Z rokami tako ves čas počasi »kriliš« in s časoma te roke začnejo zelo boleti. Vsakič, ko sem šla na to srečanje sem si nakoncu mislila: »zakaj zavraga moram zdaj to delati, da me bodo ponovno bolele roke?«. In tako so minevali meseci in prišel je 29. 2. Zelo močno sva si s partnerjem želela, da rodim na ta dan, zato sva poskušala naravne metode sprožanja (spolni odnos, arnikina kopel, čiščenje celega stanovanja, dvakrat zapored sem tekla na Kalvarijo in nazaj po stopnicah, drgnjenje oken ampak nič ni pomagalo). Dobila sem sicer po spolnem odnosu krče, da sem mislila, da je to gotovo to. Popadki so bili že na 10 sekund, ampak po 2 urah se je nehalo. Ugotovila sem, da če otrok ni pripravljen, da zapusti varen trebušček, pač ne bo šel ven, pa čeprav skačem kot kenguru. Ko sem ugotovila, da torej s porodom na prestopni dan ne bo nič, sva ugotavljala, da bi lahko rodila 5. 3., saj ima partner rojstni dan na 3. 5. Cel teden vmes sem se po nasvetu doule zato v mislih pogovarjala z otročkom, da je zunaj varno in da lahko pride ven, da ga z očkom že močno pričakujeva in da se ga že veseliva. Otroček je tako lepo še pet dni čepel v mojem trebuščku in tako sva ponovno poskusila na datum, katerega sva si zamislila. In uspelo je, ponovno so se začeli popadki, vendar bolečina je bila enaka, kot v ponedeljek, ko sva poskusila prvič. Ponovno sem imela popadke na 10 sekund in ponovno sem si mislila, da se bo po dveh urah pač nehalo. Vmes sva se s partnerjem pogovarjala, da je ravno petek in da greva zato lahko na Jesenice v kakšen hotel prespat in da čez cel vikend poskušava sprožit porod (želela sva, da rodim v porodnišnici na Jesenicah, saj so tam najbolj naklonjeni naravnemu porodu). Tako sva spakirala potovalke, Domen jih je znosil v avto, jaz pa sem tisti čas delala, ne boste verjeli, vizualizacije. Ves čas popadkov sem si predstavljala, da sem ptica in da ne morem še pristati. Sama sebi sem bila smešna. Edina stvar, ki se mi je zdela na jogi nesmiselna, sem jo uporabljala ves čas.

Ko sem se odpravljala v avto, se mi je zdelo, da mi je začelo narazen vleči medenične kosti, zato je Domen predlagal, da se odpraviva v UKC MB preveriti, ali sem morda že odprta, da povedo, če imava čas priti na Jesenice, ali pa bo morda potrebno iti kam bližje.

Zapeljala sva se tako do porodnišnice v Mariboru, kjer so ugotovili, da je glavica že zunaj in da je potrebno v porodno sobo. Samega dogajanja v UKC MB ne želim opisovati, saj izkušnja ni pozitivna. Sem pa rodila otročka v 15 minutah v 5 potiskih, točno tako, kot sem si govorila celo nosečnost da bo. Že od trenutka, ko sem izvedela za nosečnost sem si rekla: rodila bom v 5 potiskih. In nato sem dobila moj zaklad v roko, bila sva presrečna, zaljubila sva se na prvi pogled in od navdušenja sva pozabila pogledati, katerega spola je (odločila sva se, da naj bo to presenečenje), zato sva šele eno uro kasneje ugotovila, da imava pravzaprav punčko (ko je prišla sestra s papirji in je bilo potrebno povedati ime). Še sreča, da je bila punčka, ker za fantka tako ali tako nisva imela izbranega imena. In tako sva 5. 3. 2016 prejela največji zaklad v najinem življenju.

In kako je potem potekal študij?

Ko se je po izpitnem obdobju začel faks, sem pristopila vsakemu profesorju in povedala, da nameravam naslednji teden roditi in da se vrnem čez en mesec z malčico na faks. Vsi so mi odobravajoče pokimali (verjetno so si mislili, da se hecam) in tako sva meseca aprila s hčerko že bili skupaj na faksu. Ves čas predavanj in vaj je bila priklopljena na zizo in sladko spala. Ko je bilo junija izpitno obdobje, je bila stara 3 mesece in je še veliko spala, zato sem brez težav preučila vso učno snov in obdržala povprečje nad 9. Ko se je začel nov letnik, sem najela še varuško, pomagala pa je tudi moja draga tašča. Hodila sem na obvezne stvari in izkoristila status mame (potrebna je zgolj 50 % prisotnost na obveznostih), vmes pa sem vsako pavzo šibala domov, da jo podojim. Pri 18. mesecih sem jo vpisala v vrtec in tako bom letos normalno zaključila 5. letnik študija. Če imamo kdaj predavanja popoldne, pa je še danes pri dobrih 2 letih še vedno z mano v predavalnici na zizi čaka, da opravim svoje obveznosti. Sedaj pa upava, da naju bo kmalu presenetila že naslednja črtica.

In stvar, ki bi jo v mojem življenju spremenila, če bi vedela prej? Če bi prej vedela, kako čudovito je imeti otroka, kako postane tvoje življenje popolno, nebi nikoli več čakala tako dolgo in bi se za otročka odločila prej. ?

Ob koncu pa bi vsem srečkam nosečkam še priporočila, da se na porod pripravijo – meni je zelo pomagala knjiga Modrost rojevanja; tako sem točno vedela, kaj me čaka in sem bila za porod sproščena, zaupala sem vase in v svoje sposobnosti in verjetno mi je prav zaradi tega uspelo tako hitro, skoraj brez bolečin.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Dojenček na morju

Otroci na posojo

Piše: Noseča mamica Ana

My child, my rules. Poznate ta rek, ne? Včasih se s tem rekom strinjam, včasih mi gre pošteno na živce. Ja, v vsako mamo je položen materinski čut in največkrat je najbolj prav, da delamo, tako kot čutimo, da je za našega otroka najboljše. Tudi sama sem največkrat ugotovila, da nobena knjiga, babica, doula,… ne ve nekaterih stvari tako dobro, kot jih vem jaz. Po drugi strani pa, a je narava ta čut kaj spremenila, se je malo porazgubil? Včasih se z nekaterimi mamami in njihovo vzgojo enostavno ne morem strinjati. Pa ne bom zdaj s prstom kazala na nobeno, vsaka ima seznam vzgojnih metod, ki so ji simpatične in tistih, s katerimi se ne strinja.

Kar pa me resnično moti in se mi do otrok ne zdi fer je, da je otrok mamin projekt, njen življenjski projekt. Ko že od prvega dne vloži vse v svojega otroka, vanj verjame in možnosti za neuspeh otrok skoraj nima. Moja mama mi je nekoč rekla, da otroci pravzaprav nismo njeni, ampak da vsaka mama dobi otroka od Boga na posojo. Na posojo, ta ideja se mi zdi fantastična. Ker, pomislite, kako ravnamo stvarmi, ki jih imamo na posojo? Kako pazite na knjige iz knjižnice, čeprav niso vaše, ali prav zato, ker niso vaše? Vrniti jih želite tako dobre, kot ste jih prejeli. Hkrati pa, nikoli ne gradiš projekta na nečem, kar ni tvoje. Ker nikoli ne veš, kdaj boš moral to stvar vrniti in od tega ne boš imel ničesar. Razen tistega, kar si ob tej stvari doživel. In če se ta stvar uniči, poškoduje, kako težko ti bo. Zagotovo se boš opravičil in želel škodo poravnati. (Poznate strah, ko vozite tastov avto in razmišljate o opciji, da avto ruknete? ;)).

Zares mi je ta primerjava fantastična. Za svojo hči si želim, da od mene odide taka, kot sem jo prejela: iskrena, čuteča, nasmejana. In upam, da bom lahko svoje otroke nekega dne izpustila, kot da sem jih imela le na posoji.

Preberi še

mama

Ne moti me, da smo si mame različne

Piše: mamica Petra

Ne moti me, da smo si mame različne.

Ne moti me, da se nekatera dekleta odločijo za otroka kasneje in mu zato lahko privoščijo kakšno stvar več, kot mu jo lahko jaz.

Ne moti me, če so drugi otroci oblečeni v designerska oblačila, čeprav tudi moja punčka ni oblečena grdo.

Ne moti me, če ima neka mama voziček po zadnji modi, saj je bil moj rabljen voziček najboljši na tržišču nekaj let nazaj in je še vedno kot raketa, popolnoma ohranjen ter vem, da mi je bil podarjen iz srca.

Ne moti me, ko druge mame objavijo sliko otroka na omrežju, pa čeprav sem računalničarka in vem, kako grozne so lahko zlorabe. Ampak večina otrok na slikah ni nagih ali postavljenih v kakršen koli kočljiv položaj. Jaz sem takih slik vesela, saj vem, da je mama, ki je sliko objavila ponosna, da se njen otrok lepo razvija in zaupa tudi tebi, ki si to sliko videl objavljeno. Če bi bila ta mama paranoična zaradi takih objav, potem nikoli ne bi šla na bazen ali morje oziroma celo v javnost, ker njenega otroka na vsakem koraku lahko slika čudak in s sliko, ki jo je posnel sam, naredi več škode kot z nasmejanim in primerno oblečenim otrokom.

Ne, ne moti me, da smo mame različne. Da različno vzgajamo svoje otroke, jih hranimo po drugih metodah, jih rojevamo na različne načine in v različnih okoljih. Ne zanima me, ali je mama otroka, ki se igra z mojim dojila otroka do 18. meseca ali pa nikoli.

Toliko kot je različnih ljudi na svetu, toliko je različnih mam. In to je lepo. Vse mame na svetu svojim otrokom želimo najboljše in to pomeni, da smo si vsaj v eni stvari vse enotne! 

Preberi še

Mama in otrok

Biti mama ni dovolj

piše: mamica Ana

Hitro, prehitro je prišel trenutek, ko se mi zdi da to, da sem mama, ni dovolj. Vedno sem mislila, da bom potrebovala par let, ali da sploh nikoli ne bo prišel trenutek, ko bom začutila, da s tem, da sem mama, ne opravljam dovolj velikega poklica za ta svet. Pa je prišel, kot pravim, prehitro. Zakaj?
Moji dnevi izgledajo približno tako: Zbudim se s Klaro ob 7:30. Pripravim zajtrk, pojemo. Pomijem posodo od včerajšnjega večera (naša kuhnjica je na drugi strani stene Klarine postelje, zato se posode od trenutka ko ona zaspi, ne dotikamo :D), pospravim cunje iz sušila, odnesem smeti. Nato se s Klaro odpraviva ven, kjer se ona igra s prijateljem Jakobom, jaz pa klepetam z njegovo mamo. No, prvotni namen je seveda, da pazim, da ne steče na cesto, se skotali po stopnicah in podobno. Včasih se odpravimo na sprehod, poiščemo kakšno krtino ali nahranimo račke. 1, 2, 3 in ura je že 12, ko se s Klaro odpraviva spat. Ko zaspi, imam uro do uro in pol časa. Včasih ga posvetim tihemu kuhanju kosila, včasih pa se odločim da bomo jedli na študentske bone in ta čas porabim raje za fax, študentsko delo ali pa vadim za glasbeno šolo. A ta čas res hitro mine, sploh če se Klara vmes večkrat zbudi. Potem pa je na vrsti kosilo, po kosilu pomijem posodo (če me Klemen ne prehiti). Popoldan se skušam malo bolj aktivno ukvarjati z njo – včasih ustvarjava, pleševa, pojeva in razbijava z ropotuljicami, greva v trgovino ali na kakšen obisk. Včasih pa je popoldan rezerviran za družinski čas ali čas z očkom – ko imam kakšne obveznosti. Še večerja in ob 20:30 Klara spi. Takrat se prične čas zame in za naju s Klemenom, a ga ponavadi Klara večkrat prekine, saj se še vedno zelo pogosto zbuja. Pa vseeno vsaj nekaj uspem narediti v tem času – ponavadi enake stvari, kot med opoldanskim spancem (fax, študentsko delo in glasbena šola, pa še Študentska mama ima tu svoj prostor).
Če bi sešteli čas, ki ga čez dan porabim za ne-mamičaste in ne-gospodinjske stvari, bi prešteli približno 3 ure maximalno. Ampak namen tega zapisa ni jamranje! Lepo mi je! Je pa res, da imam včasih zvečer občutek, da v celem dnevu nisem nič naredila. Da sem sicer bila cel dan s Klaro, a vseeno sem jezna sama nase, kako mi ni uspelo storiti še česa zraven. In zaradi tega občutka, sem prvič začela razmišljati, da bi Klaro dala v vrtec. Da bi lahko več naredila. Da bi bila bolj produktivna, bolj koristna za ta svet. Ker druge mamice imajo otroka in hodijo v službo. Nekatere hodijo na fax in delajo izpite, jaz pa sem bila glavna, ko sem dva tedna hodila na prakso. Waw. Nekatere ob otroku zgradijo kariero, fitnesirajo, pa še žurat jim uspe. Jaz pa kakšen dan samo držim odprto dlan, da jo Klara polni z kamenčki in cvetlicami. Čeprav se globoko v sebi zavedam, da je tudi to lahko moja kariera, mi je težko. In najverjetneje bo Klara šla jeseni v vrtec. Da se bom jaz počutila bolj koristno? Ne, Klemenu sem hvaležna, da zdaj lahko rečem, da to ni razlog. Ker on ceni mojo “mama kariero” in je kot dober šef, ki opazi trud, napredek, te pohvali in nagradi s povišico. 🙂

Zato, draga mama, upam da imaš moža, partnerja, mamo ali prijateljico, ki opazi tvoj trud in ve za tvojo kariero. Ki tvoje delo ceni in te bodri v trenutkih, ko se počutiš, da je tvoj dan prepoln ne dovolj pomembnih stvari, da mu manjka nekaj več. Nič mu ne manjka! In ko ti bo kljub spodbudnim besedam težko, se spomni na svojo mamo, kateri si zagotovo hvaležna, da je svojo kariero zgradila prav na tebi! 😉

Preberi še

 

 

V gore z otroki

Družinski izleti po študentsko

piše: očka Klemen

Na spletu lahko najdete celo vrsto idej kam na izlet, veliko je tudi seznamov, ki so pripravljeni posebej za izlete družin z majhnimi otroki. Torej, zakaj še ena taka objava? Ker je to seznam idej za izlete, primerne za študentski žep. 😉 Poleg žepa pa vključuje tudi interese naše družine – predvsem odkrivanje lepot narave. Če sodiš v tovrstno skupino izletnikov, vabljen na ogled spodnjega seznama. 🙂

Vse opisane destinacije (razen treh, ki nas čakajo še za to poletje),  smo skupaj s Klaro obiskali v njenem prvem letu življenja. Svet si je ogledovala iz nosilke boba wrap ali boba 4g (sedaj pa nadaljujemo naša potovanja z Deuterjevim nahrbtnikom). Zato težko zagotavljam, da so vse destinacije primerne za starejše otroke, ampak naj te to ne odvrne. Idejo ti dam, stric Google pa ima veliko več informacij, kot vam jih jaz podajam spodaj. 😉

Izleti, za katere potrebujete gorniško obutev:

  1. Krn: Pohod za izkušene planince (4 ure iz Planine Kuhinja). Ob poti vas pozdravijo krave, lahko se odžejate ob gorskih izvirih in občudujete čudovite travnike. Tura je primerna v ne preveč sončnih dneh zaradi prisojne lege. Če želite v visokogorje, priporočam poleg Krna še: Dovška baba, Peca, Raduha, Slemenova špica.
  2. Češka koča: Pohod skozi gozd do čudovite razgledne točke sredi Kamniško-Savinjskih Alp (90 min), na vrhu se lahko okrepčate v koči in pred njo pozibate na gugalnici. Spodaj vas čaka prijeten oddih v Jezerskem.

    Guganje na vrhu, pri Češki koči.

Izleti, kjer je gorniška obutev priporočljiva:

  1. Boč: Nanj se lahko povzpnete iz nižjega (100 min) ali višjega (45 min) izhodišča. Na vrhu je lep razgled z razglednega stolpa in kotiček za malico. Na nižji izhodiščni točki je koča in pravljični travnik.
  2. Donačka gora: Gozdna, senčna pot (100 min). Ob vznožju je planinski dom, kjer je prostor za otroško igro.
  3. Slapa Šumik na Pohorju: Po mojem premalo popularna pot, saj je zelo razgibana. Poteka v soteski rečice Lobnica, ki v poletnih dneh prijetno hladi izletnike. Priporočam krožno, kjer se spustiš v sotesko in nazaj vrneš po makedamski cesti (skupaj 120 min) – GPS
  4. Bistriški vintgar: Čudovita kombinacija svežine gozda ob reki Bistrici ter njenih mini slapovih in sončnih gorskih pašnikov.

    Zelenci in slap Rinka.

Izleti, za katere ne potrebujete gorniške obutve:

  1. Velika Planina: Ena najlepših slovenskih planin. 45 min lahkotne hoje. Če še niste bili, se odpravite kar naslednji vikend. 🙂
  2. Sv. Urban nad Mariborom: Pohod skozi svetel bukov gozd (90 min). Na vrhu pa vas čaka prostor za piknik, gugalnice in čudovit razgled nad Mariborom.
  3. Izvir Soče: 20 minutni vzpon ob brzicah reke Soče. Za ogled izvira, je potrebnih nekaj gorskih izkušenj (15 m jeklenice).
  4. Logarska dolina: Primerna za celodnevni izlet. Obiščete lahko:
    • Slap Palenk: 5 min hoje
    • Slap Rinka: 15 min hoje, 100 m visok slap, dostop do neposredne bližine slapu.
    • Pot po Logarski: 2 uri hoje, ob poti srečate škotsko govedo in bistro reko Savinjo. Cilj je slap Rinka.
    • Solčavska panoramska cesta: Z avtom se odpeljete po poti ob kateri so urejene posamezne razgledne točne, zanimive postojanke.
  5. Jezersko: Sprostitven izlet ob vznožju gora. Možen sprehod okrog jezer, številni travniki za otroško igro.
  6. Zelenci: Lahkoten ogled naravnega parka Zelenci, enega najlepših kotičkov neokrnjene narave, primeren tudi za sprehod z vozičkom.
  7. Reka Nadiža: Najčistejša slovenska reka, hkrati pa tudi ena najtoplejših. Namesto na morje se lahko odpravite v Soško dolino. Možno kopanje v urejenem kopališču (zelo primerno in zanimivo za otroke) ali v tolmunih (1 km višje po strugi).
  8. Slap Peričnik, dolina Vrat: Če se potepate po gorenjskem, je to obvezen obisk. Še posebej slap Peričnik, pod katerim se lahko sprehodiš! 🙂
  9. Lovrenška jezera in Črno jezero Pohorju: Idila sredi Pohorja. (60 min)
  10. Sv. Jakob nad Katarino: Luštna pot za nedeljski izlet v središču Slovenije.
  11. Grmada: Kratek, a za otroke zelo primeren izlet (30 min). Čudoviti travniki in razgled z vrha. 
  12. Mariborski botanični vrt: Je last Biotehniške fakultete Maribor. Nimajo veliko rož, lahko pa si ogledaš najrazličnejša drevesa (tudi sekvojo, največje drevo) in skalnake.
  13. ZOO Slovenske Konjice: Manjša in cenejša različica ljubljanskega živalskega vrta. Poleg ogleda živali (od domačih, do tujih), imajo še številne aktivnosti za otroke – trampolin, gusarsko ladjo, gugalnice, z barom, ki ima pogled na vsa ta igrala, pa so poskrbeli tudi za starše. 🙂 Poseben čar ima dogajanje, za katerega poskrbi koza, ki se prosto sprehaja med obiskovalci.
  14. Rački ribniki: Sprehod okrog ribnikov, primerno tudi za voziček.
  15. Bukovniško jezero: Za konec še nekaj prekmurskega. 🙂

Poletna osvežitev v reki Nadiži.

Preberi še

Prioritete po rojstvu otroka

Piše: mamica Petra

Z rojstvom otroka se življenjske prioritete zagotovo nekoliko spremenijo. Malce se zasučejo in na prvem mestu se znajdejo: otrokovo zdravje, sreča, osnovna preskrbljenost. S Kristjanom sva se že v nosečnosti odločila, da bo na prvem mestu poleg teh pomembnih stvari ostal tudi najin odnos. Za tem pa pridejo še vse druge potrebe.

Na svojem instagram profilu včasih objavim, kaj počnemo. Ker sva oba s Kristjanom velika  ljubitelja smučanja, sva se tudi letos nekajkrat spustila po belih strminah. Ko sem objavila fotografijo s Pohorja, mi je prijateljica napisala: “Kje pa imaš hčerkico?” Odgovorila sem ji, da se s Kristjanom izmenjujeva. Ko smučam jaz, na hčerko pazi on in obratno. Julija pa seveda uživa na soncu, svežem in čistem zraku, vmes pa je tudi v topli, večinoma prazni koči ob smučišču. Nekajkrat sva smučala tudi, ko so Julijo pazili stari starši. Ti so še posebej veseli, če so lahko nekaj časa sami z vnukinjo, saj se bolj redko vidimo, ker eni živijo na Dolenjskem, drugi pa v Zasavju.

Ali se z rojstvom otroka odpoveš vsem aktivnostim, ki si jih počel prej?

Ne, absolutno ne. Seveda se odpoveš marsičemu, ampak tistemu, kar imaš resnično rad in s čimer se iz srca rad ukvarjaš nikakor ne – mogoče stvari le nekoliko prilagodiš otroku. Če ljubiš gore, boš z otrokom lahko šel tudi tja. Daš ga v nosilko in z njim obiščeš nižje hribe. Ali pa namesto, da bi “porabil” varstvo za romantično večerjo, raje izkoristiš varuško in greš na zahtevnejše ture brez malčka. Če rad potuješ, lahko otroka brezplačno vzameš s seboj na letalo in z njim raziskuješ bližnja ali daljna mesta (res pa je, da verjetno v prvih letih ne potuješ tja, kjer bi bilo za otroka nevarno).

Če se vrnem k najinemu smučanju. Včasih ne gre vse po planu. In ko pakiraš stvari za dojenčka, lahko hitro pozabiš nase. Ko smo pred kratkim šli na Višarje, sem pozabila svoje smučarske hlače. Sem pač smučala brez njih. Mislim, da so bile Italijanke navdušene nad mojo kavbojsko opravo in bo to naslednje leto nova modna smernica. 🙂

Pozabljiva mama brez smučarskih hlač.

Preberi še

Govorni razvoj do drugega leta

Piše: Barbara Razboršek, študentka logopedije in surdopedagogike

Notranje uho ploda je popolnoma razvito že pri dvajsetih tednih, kar pomeni da je novorojenček že v trebuhu poslušal in slišal glasove. Tudi ob rojstvu novorojenček raje posluša človeški glas kot katerekoli druge zvoke, prav tako prepozna glas svoje matere. Poslušanje je v prvem letu starosti najpomembnejše saj tako usvajajo jezik.

V prvem mesecu otrok joka, spušča nekaj kratkih glasov, na primer gruljenje, cviljenje, cmokanje, vzdihi in to je vsa vokalizacija, ki jo zmore. Od dveh do šestih mesecev dojenčki vse bolj pogosto vokalizirajo in sicer uporabljajo povezavo soglasnik – samoglasnik (na primer zlog pa ali ga), po petem oziroma šestem mesecu pa preidejo v fazo bebljanja, torej govori baba, mama, papa. Dojenčki stari deset do enajst mesecev celo »bebljajo v stavkih«, torej kombinirajo svoje besede in jih izražajo z različno intonacijo (na primer kot vprašanje, vzklik).

V drugi polovici prvega leta dojenček začenja uporabljati geste, ki so predhodnik govora. Tako začnejo kazati s prstkom, vzpostavljati očesni kontakt… Ko otrok začne s kazanjem s prstom je pomembno, da se na to odzovemo, da poimenujemo stvar na katero kaže. Tako spodbujamo otrokovo radovednost, hkrati pa že širimo njegovo besedišče. Okrog prvega leta starosti otrok izgovori prvo beseda. Pomembo je da besedo rabi spontano, jo rabi stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo in besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z njim komunicira v različnih situacijah. Mnogokrat namreč otroci ob igri izrečejo besede, ki so za nas popolnoma smiselne, otroku pa se je le posrečila in tega ne moremo opredeliti kot prve besede. Sicer se prva beseda pri otrocih pojavi zelo različno, zato je za nas pomembnejši podatek koliko besed ima pri dveh letih starosti. Takrat naj bi otrok namreč že imel vsaj 50 besed. Za lažje beleženje vam je na voljo kar nekaj aplikacij. Meni najljubša je aplikacija Words I Say (dostopna za apple), kjer najprej ustvariš otrokov profil (ime, datum rojstva in spol), nato pa vpisuješ otrokove nove besede, kjer zabeležiš zapis besede, otrokov izgovor besede in datum. Tako boste vedno na tekočem koliko besed otrok že ima usvojenih. 🙂

Aplikacija za telefon

Viri:

  • Buckley, B. (2003). Children`s communication skills: from birth to five years. London: Routledge Falmer.
  • Marjanovič Umek. L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006). Otroški govor: Razvoj in učenje. Domžale: Izolit.

Preberi še