Simon in Sara

Družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo

piše: mamica Sara

Trenutno sem mamica enoletne hčerke in študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Z možem sva par že od mojega trinajstega in njegovega petnajstega leta, tako da sva si v mladostnih letih nekako skupaj oblikovala najine življenjske želje in prioritete. Že od nekdaj sva vedela, da si oba želiva družino. To sva vedela že veliko pred najino poklicno usmeritvijo, zato se nama je družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo zdelo pomembnejše od zadostitve »pogojev za družino«, ki pogosto veljajo v družbi, kot so zaključeno šolanje, služba (po možnosti za nedoločen čas), lastna hiša ali vsaj stanovanje ipd. Lani poleti je mož magistriral in si po tem vsakokrat našel kakšno delo, trenutno pa živimo v študentskem domu, kjer je za nas super poskrbljeno.

Poročila sva se po moji končani prvi stopnji (dodiplomski študij) in ker sva si želela ustvariti družino, sem pohitela s pisanjem diplome (in uradno diplomirala na svoj poročni dan), da sem se lahko septembra vpisala na magistrsko stopnjo. Absolventa nisem želela vzeti ravno iz tega razloga, da sem lahko čim več izpitov, predavanj in obveznih vaj opravila še v času nosečnosti. Ker sem rodila sredi maja, sem tako opravila z vso obvezno prisotnostjo na faksu (80%), manjkajoče ure pa sem že preživela v porodnišnici in doma z dojenčico. Ne vem sicer kako so profesorji gledali name, nekateri so pokazali navdušenje, drugi malo manj, a sošolci so me načeloma v nosečnosti podpirali. Nekateri so mi izražali posebno skrb, mi dajali darilca, moje bližje prijateljice pa so bile čisto navdušene in so mi pri gradivu za izpite pogosto pomagale. Sprva sem mislila, da v poletnem semestru (ki se začne v začetku junija) ne bom šla na izpite, vendar je hčerka toliko spala, da sem lahko ta čas izkoristila za učenje in pisanje nalog. Z izpitnimi datumi smo začeli že en teden po porodu, obdobje izpitov pa se je zame končalo že v začetku julija. Prav zaradi speče dojenčice in super spodbujajočega moža sem tako lahko imela celo poletje počitnice.

Zdaj obiskujem drugi letnik magistrskega študija in v prvem semestru sem opravila z vsemi vajami, predavanji in izpiti (v veliko zahvalo možu in prijateljicam, ki so popazile na Zalo). V drugem semestru pa sem začela z opravljanjem prakse in pisanjem magistrske naloge, ker pa se mi z zaključevanjem študija še ne mudi tako, sedaj večino svojega časa preživim s hčerko.

Kot mama študentka mislim, da imam v študijskem obdobju največ časa, priznam pa, da sem imela tudi nekaj težkih dni, ko sem lovila minute za učenje ali počitek (a to jih tako ali tako ima vsak študent ali vsaka mama), vendar je bilo toliko več čudovitih dni, ko sem odkrila svoje sposobnosti učenja v različnih pogojih (in se z užitkom učila!!), ko sem se veliko manj obremenjevala z izpiti, pa je vseeno šlo in ugotovila kaj je v življenju res pomembno. Sprva se nama je z možem zdelo, da se sploh ni nič kaj drastično spremenilo v najinem življenjskem ritmu, vendar z vsakim kobacanjem in korakom vidiva, da je življenje postalo bolj aktivno in oba imava občutek, da veliko bolj ŽIVIVA kot pred rojstvom hčere.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

Mama študentka z dvema magistrskima

Študentka in mama z dvema magistrskima

piše: mamica študentka

Odkar sem mama na vseh možnih koncih in krajih in od vseh možnih ljudi dobivam vprašanje: “Kako je pa to, ko si mama in še študiraš?”. In moj odgovor je vedno: “Super! Zares priporočam!”

Lahko bi rekli, da je v moji družini kar tradicija imeti mlad otroke. In tudi sama sem si tega že od nekdaj želela. Imela sem to srečo, da je mojo pot kaj hitro prekrižal moj današnji mož. Želja po otroku je bila velika in tako sem praktično takoj po poroki zanosila. Najin prvi sin se je rodil proti koncu 2. letnika mojega študija. Prišel je malo prezgodaj in naju oba čisto presenetil (mami je imela seveda v planu še končati vse izpite  – toliko o tem, da otroci kaj ubogajo, če se z njimi nekaj zmeniš :)). Nikoli ne bom pozabila, kako sem sredi noči (in že precej globoko v popadkih) v porodni sobi moža prepričevala, da vendar ne morem še rodit, ker imam ob 8.00 zjutraj obvezne vaje. Naslednje jutro je tako sošolka med vajami profesorici poslala listek s sporočilom: Tine danes ne bo na faks, ker je rodila 🙂

Sin je v najino življenje prinesel neko novo energijo. Mesec po porodu sem opravila vseh 7 izpitov in končala letnik. Verjemite, to so bili najlažji izpiti od tedaj naprej, saj sta otrokov razvoj in možnosti za učenje v obratnem sorazmerju. Starejši kot je otrok, manj časa in miru ima mami. Trmasta kot sem, nisem vzela materinskega leta, ampak sem oktobra znova sedla v šolske klopi. Sin je bil redni spremljevalec na predavanjih, sošolke so bile rezervne mame – včasih je bilo skoraj treba narediti vrsto, katera ga bo naslednja lahko malo pestovala. Zame otrok nikoli ni bil ovira ali izgovor, da ne bi mogla zvečer s prijateljicami na pijačo, v trgovino, na izlet, potovanje… ali na izpit.

Lani poleti sem uspešno diplomirala, v meni pa je že raslo novo bitje. Tudi drugi sin je imel očitno svoje načrte in se je gladko malo požvižgal na mamine želje. Prišel je ravno na začetku študijskega leta in tokrat – še bolj noro – sem se na faks vrnila 14 dni po porodu. Letos imam obveznosti na fakulteti res zelo malo in predavanja so pravzaprav moj dopust – noben ne kriči, joka, cvili, bruha, kaka in lula vsepovprek. To je čas zame, ko odklopim družino in se posvečam tisti drugi najljubši stvari – moji stroki.

Biti študent in imeti družino je super. Ni pa vse vedno tako lepo. So trenutki, ko se počutiš izgubljeno, da nikamor ne spadaš. Včasih imam občutek, da živim v dveh različnih svetovih. Dopoldne sem mama, gospodinja, popoldne pa študentka, ki se pritožuje nad profesorji in hodi na avtomat po sendviče. Včasih si želim, da bi tudi moje prijateljice in vrstnice že imele svoje otroke. Da bi razumele. Včasih grem zvečer namesto v posteljo za knjigo. Včasih v celem tednu nimam niti ene ure zase. Vendar… tako je pač, ko si mama (študentska ali ne). In vredno je. Če sta me moja otroka česa naučila je to, da se počasi daleč pride, da pride vse ob svojem (pravem!) času in da se je potrebno veseliti majhnih stvari. Iskren otroški nasmeh je vreden več kot tisoč žurov, koktajlov, koncertov in brezskrbnih ur ob gledanju serij. To je bila pač izbira – moja izbira.

Trenutno, namesto da bi pisala magistrsko nalogo, pišem tale blog. Ker želim vsem povedat, da je fajn biti mlad, da je fan bit mama in da je fajn bit žena. Magistrska bo počakala. Konec koncev, moji dve magistrski nalogi zdajle spita v sosednji sobi. In če nimate nič proti, jima grem pritisnit en moker poljubček 🙂

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še