studentska mama magisterij

Nič več študentska, samo še mama

piše: mamica Ana

Magistrirala sem!

Ja, magistrirala sem! Marsikdo me vpraša, ali se mi je odvalil velik kamen od srca. Pravzaprav ni bil velik, sploh ne vem, če je bil kamen. Res sem srečna, da lahko rečem, da to breme ni bilo težko in grenko.  V zahvali v začetku svoje magistrske naloge sem zapisala tudi:

Posebna zahvala gre možu Klemenu, ki je vame verjel, me spodbujal, bodril in se z menoj veselil vsakega napredka. Hvala tudi hčerki Klari za izkustvo nagrajevanja in kaznovanja v mojem življenju ter hčerki Evi za njeno potrpežljivost.

To je tako polepšalo moje pisanje! Imela sem podporo moža, potrpežljivo hči, ki se je rada sama zaigrala in izbrano temo, ki je močno pasala v moj življenjski kontekst. ?

Poleg tega se mi nikamor ni mudilo, rade volje sem se usedla za računalnik in počela nekaj ne-mamastega. Ob pisanju magistrske naloge sem potrdila in nadgradila moje navdušenje nad montessori pedagogiko in spoznala sočutno vzgojo, ki mi je odprla nov svet starševstva in vzgojiteljstva, učiteljstva.

Lahko bi rekla, popoln zaključek zares čudovitega študentskega obdobja. Od krasnih sošolcev, prijateljev za vse življenje, poroke, prve hčerke, študentske mame, druge hčerke, pa do danes, ko uživam še zadnje mesece napol študentskega življenja. Ker lahko še pol leta jem na bone in nosim častni naziv Študentska mama. 🙂

Preberi še


Simon in Sara

Družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo

piše: mamica Sara

Trenutno sem mamica enoletne hčerke in študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Z možem sva par že od mojega trinajstega in njegovega petnajstega leta, tako da sva si v mladostnih letih nekako skupaj oblikovala najine življenjske želje in prioritete. Že od nekdaj sva vedela, da si oba želiva družino. To sva vedela že veliko pred najino poklicno usmeritvijo, zato se nama je družinsko življenje z ljubeznijo in preprostostjo zdelo pomembnejše od zadostitve »pogojev za družino«, ki pogosto veljajo v družbi, kot so zaključeno šolanje, služba (po možnosti za nedoločen čas), lastna hiša ali vsaj stanovanje ipd. Lani poleti je mož magistriral in si po tem vsakokrat našel kakšno delo, trenutno pa živimo v študentskem domu, kjer je za nas super poskrbljeno.

Poročila sva se po moji končani prvi stopnji (dodiplomski študij) in ker sva si želela ustvariti družino, sem pohitela s pisanjem diplome (in uradno diplomirala na svoj poročni dan), da sem se lahko septembra vpisala na magistrsko stopnjo. Absolventa nisem želela vzeti ravno iz tega razloga, da sem lahko čim več izpitov, predavanj in obveznih vaj opravila še v času nosečnosti. Ker sem rodila sredi maja, sem tako opravila z vso obvezno prisotnostjo na faksu (80%), manjkajoče ure pa sem že preživela v porodnišnici in doma z dojenčico. Ne vem sicer kako so profesorji gledali name, nekateri so pokazali navdušenje, drugi malo manj, a sošolci so me načeloma v nosečnosti podpirali. Nekateri so mi izražali posebno skrb, mi dajali darilca, moje bližje prijateljice pa so bile čisto navdušene in so mi pri gradivu za izpite pogosto pomagale. Sprva sem mislila, da v poletnem semestru (ki se začne v začetku junija) ne bom šla na izpite, vendar je hčerka toliko spala, da sem lahko ta čas izkoristila za učenje in pisanje nalog. Z izpitnimi datumi smo začeli že en teden po porodu, obdobje izpitov pa se je zame končalo že v začetku julija. Prav zaradi speče dojenčice in super spodbujajočega moža sem tako lahko imela celo poletje počitnice.

Zdaj obiskujem drugi letnik magistrskega študija in v prvem semestru sem opravila z vsemi vajami, predavanji in izpiti (v veliko zahvalo možu in prijateljicam, ki so popazile na Zalo). V drugem semestru pa sem začela z opravljanjem prakse in pisanjem magistrske naloge, ker pa se mi z zaključevanjem študija še ne mudi tako, sedaj večino svojega časa preživim s hčerko.

Kot mama študentka mislim, da imam v študijskem obdobju največ časa, priznam pa, da sem imela tudi nekaj težkih dni, ko sem lovila minute za učenje ali počitek (a to jih tako ali tako ima vsak študent ali vsaka mama), vendar je bilo toliko več čudovitih dni, ko sem odkrila svoje sposobnosti učenja v različnih pogojih (in se z užitkom učila!!), ko sem se veliko manj obremenjevala z izpiti, pa je vseeno šlo in ugotovila kaj je v življenju res pomembno. Sprva se nama je z možem zdelo, da se sploh ni nič kaj drastično spremenilo v najinem življenjskem ritmu, vendar z vsakim kobacanjem in korakom vidiva, da je življenje postalo bolj aktivno in oba imava občutek, da veliko bolj ŽIVIVA kot pred rojstvom hčere.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še

diploma

Ob podelitvi diplome

Piše: oče Kristjan

Ob današnji slavnostni podelitvi diplomske listine, se z veseljem oziram na prehojeno pot od mature dalje. Bilo je zares pestrih in zanimivih pet let.

Že ob odločitvi za študij v Mariboru ni bilo lahko in hvala Petri, ki mi je takrat pustila svobodo. Življenje se je ravno zaradi tega zapeljalo na čisto drugačno novo pot. Življenje v kraju, ki ga do tedaj nisem poznal in nova prijateljstva mi v začetku niso bila najbolj všeč. Tako sem še vedno veliko, kolikor mi je čas dopuščal, zahajal v Ljubljano. V začetku študija sem imel dosti prostega časa in začel hitro pogledovati po študentskih delih. Takrat še čisti zelenec na marsikaterem področju sem izkusil veliko novih stvari. Nekateri pravijo, da je matura zrelostni izpit, sam pa sem mnenja, da je to šele študij. Ko sam odgovarjaš za svojo prisotnost na faksu in pametno razporejaš s časom, ki ti je na razpolago. Že to, da obveznosti na fakulteti niso samo od osmih do dveh je svojevrsten izziv. Ob vsem študiju nikoli ne bom pozabil tudi na nepozabna druženja, zabave in športanje s prijatelji. Kar pa me je v tem obdobju najbolj zaznamovalo, pa je bila odločitev za poroko, samostojno življenje in družino. Popolnoma nov način študija, ko se ob študiju prilagajaš tudi delu in družini.

Rad bi se zahvalil svojim staršem za vso finančno in moralno podporo, ki so mi jo dajali v tem času. Hvala tudi tebi Petra, ki me vedno razumeš in mi stojiš ob strani. Z novo energijo tako nadaljujem študij na drugi stopnji.

Profesor razrednega pouka

Preberi še

Diploma na medicinskem faksu

Juhu, diploma je tu!

piše: Mamica Eva

Ko sem lanskega aprila zvedela, da sem noseča, sem bila tik pred koncem zadnjega letnika medicine. Edina najbolj logična možnost je bila ta, da vzamem absolventa in si tako podaljšam status študenta, štipendijo in vse ostale ugodnosti. Nisem si predstavljala, da bi šla v prvo službo v življenju 2 meseca pred tem, ko rodim prvega otroka v življenju. Zaključek študija sem s tem pač prestavila za eno leto, kar se je kasneje izkazalo za mega potezo. Nosečnost je bila dodatna motivacija, da vse izpite naredim čimprej oziroma pred rokom poroda. Zadnjega (to je bila pediatrija) sem šla delat v osmem mesecu, kjer so mi vsi samo še zaželeli: »Srečno!«? Tako sem si zaslužila prosto leto brez obveznosti, da bom popolnoma na razpolago dojenčku, ki se je takrat v trebuhu že pošteno premetaval.

Po nekajmesečnem premoru od medicinskega dogajanja sem pred dobrim mesecem končno dočakala težko pričakovano diplomo in naziv dr. med. To je bil in je še razlog za praznovanje! Hkrati je ta list papirja tudi znanilec novih obveznosti in niti slučajno se še ne zavedam dobro, kaj vse me čaka. Kar naenkrat bom iz popolnoma nestresnega in mirnega družinskega mehurčka treščila naravnost na urgenco. Prvi mini šok sem doživela že, ko sem se šla na Zdravniško zbornico vpisat v register zdravnikov. Izpolniti sem morala kup obrazcev in izjav npr. o ugovoru vesti, o katerih prej doma med igranjem in kuhanjem kašic niti razmišljala nisem. Še dobro, da je vse skupaj popestrila Neža, ko je v samem preddverju marmorne palače Zdravniške zbornice na glas vriskala in čebljala?

Diplome sem neskončno vesela, ker je cilj dosežen in je to nagrada za ves moj trud. V teh sedmih letih sem se: ogromno učila, ure in ure presedela na predavanjih, napisala x seminarskih, naredila ne-vem-koliko-že stresnih in malo manj stresnih izpitov. Sem pa tudi: začela z Davidom, se trudila za odnos, razčistila odnose s starši, se zaročila, poročila, preselila, rodila, dojila in sem mama čudoviti desetmesečni hčerkici. Seveda, vesela sem diplome, ki je nov mejnik na moji poklicni poti. Še bolj vesela in hvaležna pa sem, da nisem vsega stavila na kariero in imam doma družinico, ki me bo podpirala pri mojem poklicu.

(Malo za šalo, malo za res … Študentska leta so najprimernejši čas za dojenčke, sploh študentska leta medicincev. Prihodnost mladih zdravnikov je namreč zavita v meglo. Zdaj, ko gledam nazaj, bi sama imela najmanj 3?).

Na ta srečni dan. 🙂

Preberi še