Oznaka: služba

Prva zaposlitev mame

Prva zaposlitev in mama-drama

piše: mamica Ana

Včasih sem bila prepričana, da bom čisto srečna v življenju z veliko družino, četudi brez službe. Da me bo družina, otroci, mož in naši odnosi izpopolnjevali in ne bom imela potrbe po karieri in udejstvovanju, dokazovanju na drugih področjih. Pred kakšnim letom ali dvema, sem malo spremenila svoje želje. Še vedno je družina in odnosi v njej moje prvo poslanstvo in tu si želim biti najboljša, sem želim vnesti največ svoje energije in časa. Vseeno pa sem začutila, da želim iti v službo. Želim početi še kaj drugega v življenju, potrebujem potrditev še na drugih področjih. Tako sem iz dneva v dan vedno bolj čakala dan, ko bom magistrirala, postala mag. prof. razrednega pouka, končala porodniško in dobila svojo prvo službo. Pred nekaj dnevi, pa se je ponudila ena mala možnost, da v kratkem dobim službo. Nisem vedela, kdaj bo ta, v kratkem. Z magistrsko sem res pri koncu, na porodniški sem pa načeloma do novega leta. Ničesar še nisem vedela, nič ni bilo jasno, zagotovljeno, le en “mogoče dobiš službo” je bil potreben in v moji glavi se je začelo dogajati. Zvečer sem sedla h Klemnu in iz mene je planil kup misli: “Z 11 meseci mora Eva v vrtec, mogoče še kakšen dan prej?? Tega jaz ne zmorem, kaj šele ona. Ni fer, Klara je bila do 20.meseca doma, ne morem Eve že tako zgodaj predati v roke vzgojiteljice. Ne, kako bom potem dojila. Kaj pa če katera zboli, ti si študent, torej jaz ne dobim bolniške. Kako boš ti opravil vse vaje in izpite. A bi preživeli še eno leto brez moje plače?” Skoraj sem pozabila dihati, a Klemen me je znal pomiriti. Drama v moji glavi se je počasi umirila, možnost zaposlitve izginila, jaz pa sem dojela, kakšno luksuzno življenje živim. Kako bi morala uživati vsako minuto, ki jo preživim s svojo družino, ker bom prav kmalu pogrešala te čase. Čase, ko lahko Klaro vzamem iz vrtca že ob 12h, ali pa se z obema puncama odpeljem na počitnice k svoji mami. Čase, ko smo lahko na igralih dopoldan, ko še ni take gužve na gugalnici. Čase, ko imamo 3 mesece družinskih počitnic. Še nekaj mesecev bo takih, potem pa zakorakam v svet odraslih. Seveda mi bo težko. Ampak vem, da je zdaj pravi čas za prvo službo. In verjamem, da bom tudi v tem novem poglavju življenja znala uživati in se prepustiti veselju drobnih trenutkov.

Preberi še

Slovo študentske mame

Slovo študentske mame

Piše: bralka Klara

Sedim na plaži in opazujem moja fanta, ki se igrata. Na morju je zunaj prijetnih 28 stopinj. Voda je osvežilna. In nikjer več ni gruč turistov, ki se borijo za svoj kotiček ob obali. Maladva prosto lazita sem ter tja, kričita in škropita vodo po mili volji. Veliki razvija svojo domišljijo ob tisoč in eni stvaritvi iz peska. Skuhal mi je tudi kosilo in me do pasu zakopal v pesek. Mali sedi v plitvini in pusti, da ga zalivajo valovi. Ob tem spušča radostne zvoke in neumorno brca z malimi nogicami. Oba uživata. Vsak na svoj način.

Srečna sem. Morje, dopust, to je prostor, ko se za nas čas ustavi. Vsak dobi tisti delček, ki mu v velikem mestu doma manjka. Vsak se odklopi na svoj način. Ampak danes mi je malo hudo. V ponedeljek uradno zapuščam klub študentskih mam. Zjutraj se bom odpeljala v službo. Tako, čisto pravo. Ne morem, da ne bi bila malo nostalgična in da se ne bi rahlo smilila sama sebi. Moja študentska leta so bila čudovita. Mogoče se sliši smešno, pa vendar so bila, kljub dvema otroka, tako brezskrbna. Zdaj, ko se pripravljam na delo šele ugotavljam, kako svobodna sem pravzaprav bila.

V ponedeljek bo našo družino zajel nov ritem. Mali gre prvič v vrtec, veliki se vrača med stare prijatelje. Ne bo več mogoče, da ob 7.30 zjutraj vsi še poskakujemo v pižami. Ne bo več samoumevno, da gremo pač lahko na dopust kadarkoli se nam zljubi. Ne bo mi več vseeno, kdaj imam termin pregleda pri zdravniku in roditeljski sestanek v vrtcu. Seznam se mi zdi neskončen. Ne bomo več tako prilagodljivi in spontani. Čeprav morda… bomo postali še bolj prilagodljivi in spontani. Morda bomo bolj znali ceniti skupne trenutke.

In maladva nič ne slutita. Seveda sva jima povedala. Ampak onadva sta vesela in razposajena in se prav nič ne sekirata. Njima se to ne zdi nič tragičnega. Imata ljubeče starše in jih bosta imela tudi po ponedeljku. Ondva uživata ta trenutek, tukaj in zdaj. Učita me, da spremembe v življenju niso katastrofa. Da je sekiranje na zalogo brez veze. Da vsako obdobje prinese nekaj lepega.

Potem me prešine. Dokler bodo otroci, bo veselje in trpljenje. Bo smeh in bodo solze. Bodo potolčena kolena, buške in razbiti kozarci. Bodo neprespane noči, bo kričanje in nagajivi pogledi. Bodo avtomobilčki in lego kocke in tobogani. Bodo skrbi in trenutki ponosa. Bo življenje. In jaz (sem) bom za vedno mama.

Preberi še

Nosečnica in sončni zahod

Iskrenost šteje, četudi te drago stane

Leave a comment

Če bi šlo vse po mojih načrtih, bi bil to poslovilni članek.

Ampak ni.

Z vami bi rada delila to, da mi je bilo lepo biti Študentska mama in da zaključujem to etapo v svojem življenju.

Pa je ne.

Da sem napisala to objavo, sem potrebovala en mesec. V bistvu je sprva nisem želela deliti z vami, ker je precej osebna. Ampak jo bom, da veste, zakaj še vedno pišem.

En mesec nazaj sem mislila, da se bom redno zaposlila. Potem se je situacija malce zasukala. Razgovor je potekal v redu, dokler nisem povedala, da sem noseča. Ja, jaz sem iskren človek in četudi mi na razgovoru tega ne bi bilo treba povedati, se mi je zdelo pošteno do zaposlovalca, da ga obvestim tudi o tem. Nosečnice pač nismo material za zaposlovanje. Seveda me je zadeva potrla in nekaj dni sem bila v solzah, resnično sem bila žalostna in razočarana. Potem so me v podjetju, v katerem sem delala že pred “študentsko porodniško”, zaposlili kot študentko.

Ko sem dobro premislila, sem ugotovila, da je to zame najboljše. Če bi se zaposlila, verjetno ne bi več pisala bloga, ne bi morala legalno delati različnih stvari, ki jih zdaj preko študentske napotnice lahko opravljam poleg 8-urne službe, in ki jih bom delala kasneje v času prihajajoče porodniške. Pa da ne bo kdo mislil, da hudo izkoriščam sistem in dobivam bajne vsote denarja od države. Ne prejemam več državne štipendije in drugih dodatkov, saj sem rodila v aboslventskem letu. Posledično bo na našem računu veliko manj financ, še posebej, ko bom rodila naslednjega otroka in ne bom več (toliko) delala preko študentske napotnice.

Ampak, lahko pa še vedno pišem blog.

V tem res uživam in to me osrečuje. Še bolj pa me osreči vsak vaš všeček in komentar – tisti zapisan in tisti izrečen. Srečna sem, da moje življenje ne gre po planu, ki sem si ga zamislila jaz, ampak mi prinaša izzive, skozi katere se ogromno naučim. 

Preberi še

Z 11 meseci v vrtec

Z 11 meseci v vrtec?

Leave a comment

Piše: noseča mamica Petra

Nisem želela napisati članka o uvajanju v vrtec, ker o tem pišejo vse mamice in strokovnjaki.

Rada bi samo napisala, da sama nisem jokala, ko sem svojega otroka predala vzgojiteljicam in tudi moj otrok ne kaže kakšnih hudih pretresov ob uvajanju.

Moja hčerka je šla v vrtec z 11 meseci, ker si moram poiskati službo, če želim, da naša družina preživi. Sama namreč ne bom več imela štipendije, Kristjan pa bo hodil na faks. In lahko vam odkrito povem, da so najini popoldnevi, ko pride iz vrtca, še toliko bolj lepi in aktivni, ker se ji lahko v popoldanskih urah in vikendih popolnoma posvetim. Prej sem se ji namreč ob obilici hišnih opravil ter študentskega dela od doma vedno nekako na pol.

Res je, da je Julija že od prej vajena varstva za kakšno uro ali dve, saj sem sama potrebovala čas za delanje vaj in učenje za faks. K lažjemu uvajanju pa zagotovo pomaga tudi to, da so v našem vrtcu odlične vzgojiteljice, ki jim ni težko zaupati svojega največjega zaklada.

Otroci so si različni in na žalost ni vedno tako idealno. Tudi prav nič ni narobe s potočeno solzo, ob odhodu iz vrtca brez otroka. Pa vendar imam jaz v glavi stavek, ki mi ga je nekoč povedala moja mama: “Od poroda naprej se tvoj otrok osamosvaja. Najprej se fizično loči, ko pride iz tebe. Nato mu prerežejo popkovnico, potem pa se z vsakim dnem bolj ločuje od tebe. Ampak vedno zasede čisto enak prostor v tvojem srcu in tudi ti boš vedno v njegovem.”

Preberi še

Mama in otrok

Biti mama ni dovolj

Leave a comment

piše: mamica Ana

Hitro, prehitro je prišel trenutek, ko se mi zdi da to, da sem mama, ni dovolj. Vedno sem mislila, da bom potrebovala par let, ali da sploh nikoli ne bo prišel trenutek, ko bom začutila, da s tem, da sem mama, ne opravljam dovolj velikega poklica za ta svet. Pa je prišel, kot pravim, prehitro. Zakaj?
Moji dnevi izgledajo približno tako: Zbudim se s Klaro ob 7:30. Pripravim zajtrk, pojemo. Pomijem posodo od včerajšnjega večera (naša kuhnjica je na drugi strani stene Klarine postelje, zato se posode od trenutka ko ona zaspi, ne dotikamo :D), pospravim cunje iz sušila, odnesem smeti. Nato se s Klaro odpraviva ven, kjer se ona igra s prijateljem Jakobom, jaz pa klepetam z njegovo mamo. No, prvotni namen je seveda, da pazim, da ne steče na cesto, se skotali po stopnicah in podobno. Včasih se odpravimo na sprehod, poiščemo kakšno krtino ali nahranimo račke. 1, 2, 3 in ura je že 12, ko se s Klaro odpraviva spat. Ko zaspi, imam uro do uro in pol časa. Včasih ga posvetim tihemu kuhanju kosila, včasih pa se odločim da bomo jedli na študentske bone in ta čas porabim raje za fax, študentsko delo ali pa vadim za glasbeno šolo. A ta čas res hitro mine, sploh če se Klara vmes večkrat zbudi. Potem pa je na vrsti kosilo, po kosilu pomijem posodo (če me Klemen ne prehiti). Popoldan se skušam malo bolj aktivno ukvarjati z njo – včasih ustvarjava, pleševa, pojeva in razbijava z ropotuljicami, greva v trgovino ali na kakšen obisk. Včasih pa je popoldan rezerviran za družinski čas ali čas z očkom – ko imam kakšne obveznosti. Še večerja in ob 20:30 Klara spi. Takrat se prične čas zame in za naju s Klemenom, a ga ponavadi Klara večkrat prekine, saj se še vedno zelo pogosto zbuja. Pa vseeno vsaj nekaj uspem narediti v tem času – ponavadi enake stvari, kot med opoldanskim spancem (fax, študentsko delo in glasbena šola, pa še Študentska mama ima tu svoj prostor).
Če bi sešteli čas, ki ga čez dan porabim za ne-mamičaste in ne-gospodinjske stvari, bi prešteli približno 3 ure maximalno. Ampak namen tega zapisa ni jamranje! Lepo mi je! Je pa res, da imam včasih zvečer občutek, da v celem dnevu nisem nič naredila. Da sem sicer bila cel dan s Klaro, a vseeno sem jezna sama nase, kako mi ni uspelo storiti še česa zraven. In zaradi tega občutka, sem prvič začela razmišljati, da bi Klaro dala v vrtec. Da bi lahko več naredila. Da bi bila bolj produktivna, bolj koristna za ta svet. Ker druge mamice imajo otroka in hodijo v službo. Nekatere hodijo na fax in delajo izpite, jaz pa sem bila glavna, ko sem dva tedna hodila na prakso. Waw. Nekatere ob otroku zgradijo kariero, fitnesirajo, pa še žurat jim uspe. Jaz pa kakšen dan samo držim odprto dlan, da jo Klara polni z kamenčki in cvetlicami. Čeprav se globoko v sebi zavedam, da je tudi to lahko moja kariera, mi je težko. In najverjetneje bo Klara šla jeseni v vrtec. Da se bom jaz počutila bolj koristno? Ne, Klemenu sem hvaležna, da zdaj lahko rečem, da to ni razlog. Ker on ceni mojo “mama kariero” in je kot dober šef, ki opazi trud, napredek, te pohvali in nagradi s povišico. 🙂

Zato, draga mama, upam da imaš moža, partnerja, mamo ali prijateljico, ki opazi tvoj trud in ve za tvojo kariero. Ki tvoje delo ceni in te bodri v trenutkih, ko se počutiš, da je tvoj dan prepoln ne dovolj pomembnih stvari, da mu manjka nekaj več. Nič mu ne manjka! In ko ti bo kljub spodbudnim besedam težko, se spomni na svojo mamo, kateri si zagotovo hvaležna, da je svojo kariero zgradila prav na tebi! 😉

Preberi še