Piše: noseča mamica Petra
Nisem želela napisati članka o uvajanju v vrtec, ker o tem pišejo vse mamice in strokovnjaki.
Rada bi samo napisala, da sama nisem jokala, ko sem svojega otroka predala vzgojiteljicam in tudi moj otrok ne kaže kakšnih hudih pretresov ob uvajanju.
Moja hčerka je šla v vrtec z 11 meseci, ker si moram poiskati službo, če želim, da naša družina preživi. Sama namreč ne bom več imela štipendije, Kristjan pa bo hodil na faks. In lahko vam odkrito povem, da so najini popoldnevi, ko pride iz vrtca, še toliko bolj lepi in aktivni, ker se ji lahko v popoldanskih urah in vikendih popolnoma posvetim. Prej sem se ji namreč ob obilici hišnih opravil ter študentskega dela od doma vedno nekako na pol.
Res je, da je Julija že od prej vajena varstva za kakšno uro ali dve, saj sem sama potrebovala čas za delanje vaj in učenje za faks. K lažjemu uvajanju pa zagotovo pomaga tudi to, da so v našem vrtcu odlične vzgojiteljice, ki jim ni težko zaupati svojega največjega zaklada.
Otroci so si različni in na žalost ni vedno tako idealno. Tudi prav nič ni narobe s potočeno solzo, ob odhodu iz vrtca brez otroka. Pa vendar imam jaz v glavi stavek, ki mi ga je nekoč povedala moja mama: “Od poroda naprej se tvoj otrok osamosvaja. Najprej se fizično loči, ko pride iz tebe. Nato mu prerežejo popkovnico, potem pa se z vsakim dnem bolj ločuje od tebe. Ampak vedno zasede čisto enak prostor v tvojem srcu in tudi ti boš vedno v njegovem.”
Preberi še
