Prva zaposlitev mame

Prva zaposlitev in mama-drama

piše: mamica Ana

Včasih sem bila prepričana, da bom čisto srečna v življenju z veliko družino, četudi brez službe. Da me bo družina, otroci, mož in naši odnosi izpopolnjevali in ne bom imela potrbe po karieri in udejstvovanju, dokazovanju na drugih področjih. Pred kakšnim letom ali dvema, sem malo spremenila svoje želje. Še vedno je družina in odnosi v njej moje prvo poslanstvo in tu si želim biti najboljša, sem želim vnesti največ svoje energije in časa. Vseeno pa sem začutila, da želim iti v službo. Želim početi še kaj drugega v življenju, potrebujem potrditev še na drugih področjih. Tako sem iz dneva v dan vedno bolj čakala dan, ko bom magistrirala, postala mag. prof. razrednega pouka, končala porodniško in dobila svojo prvo službo. Pred nekaj dnevi, pa se je ponudila ena mala možnost, da v kratkem dobim službo. Nisem vedela, kdaj bo ta, v kratkem. Z magistrsko sem res pri koncu, na porodniški sem pa načeloma do novega leta. Ničesar še nisem vedela, nič ni bilo jasno, zagotovljeno, le en “mogoče dobiš službo” je bil potreben in v moji glavi se je začelo dogajati. Zvečer sem sedla h Klemnu in iz mene je planil kup misli: “Z 11 meseci mora Eva v vrtec, mogoče še kakšen dan prej?? Tega jaz ne zmorem, kaj šele ona. Ni fer, Klara je bila do 20.meseca doma, ne morem Eve že tako zgodaj predati v roke vzgojiteljice. Ne, kako bom potem dojila. Kaj pa če katera zboli, ti si študent, torej jaz ne dobim bolniške. Kako boš ti opravil vse vaje in izpite. A bi preživeli še eno leto brez moje plače?” Skoraj sem pozabila dihati, a Klemen me je znal pomiriti. Drama v moji glavi se je počasi umirila, možnost zaposlitve izginila, jaz pa sem dojela, kakšno luksuzno življenje živim. Kako bi morala uživati vsako minuto, ki jo preživim s svojo družino, ker bom prav kmalu pogrešala te čase. Čase, ko lahko Klaro vzamem iz vrtca že ob 12h, ali pa se z obema puncama odpeljem na počitnice k svoji mami. Čase, ko smo lahko na igralih dopoldan, ko še ni take gužve na gugalnici. Čase, ko imamo 3 mesece družinskih počitnic. Še nekaj mesecev bo takih, potem pa zakorakam v svet odraslih. Seveda mi bo težko. Ampak vem, da je zdaj pravi čas za prvo službo. In verjamem, da bom tudi v tem novem poglavju življenja znala uživati in se prepustiti veselju drobnih trenutkov.

Preberi še

Otrok na gugalnici

Po jutrih polnih solza, mi je pomahala in odšla

piše: mamica Ana

Oktober je tu, čas, da se naša družina spet malo umiri, se spomni kje je doma in začne živeti vsaj malo rutinsko življenje. Po treh mesecih je Klara ponovno prestopila prag vrtca. Res da je za nekoga, ki je na svetu 2 leti in pol, tri mesece kar dolga doba, a vseeno nisem pričakovala, da jo bom morala še enkrat uvajati. Vzgojiteljici sta se menjali, a igralnica in otroci so ostali isti. No, saj ne da je Klara lani vrtec oboževala, pravzaprav ji je bil od Evinega rojstva naprej vrtec odveč. Z rojstvom sestrice je ugotovila, da se mora za mamo malo boriti. Doma je postala pravi “crtek”, pa tudi v vrtcu se je menda večkrat spomnila name.

No, po treh mesecih sem tudi jaz pozabila, da ji vrtec ni preveč pri srcu in suvereno sva se odpravili v vrtec, prvi dan samo pogledat vzgojiteljice. Drugi dan pa sva se dogovorile, da gre zares, da v vrtcu ostane. Ufff, ni šlo. No, ne brez joka, drugi, tretji dan še manj. Vsak naslednji dan sva dlje časa presedele v garderobi in se stiskale, pogovarjale, jokale. Peti dan sem jo iz rok oddala kričečo, vso iz sebe. Tudi jaz sem bila vsa iz sebe. Ampak takrat je težko presoditi kaj je prav, če nisi trdno prepričan kaj želiš. Vzgojiteljice so čakale, da jo vzamejo, jaz pa nisem želela zamuditi trenutka, ko bi se mogoče izšlo z malo manj joka. In naenkrat je nisem več imela ob sebi, na drugi strani vrat pa sem slišala zverinsko dretje. Nisem vedela, ali naj potrkam in jo vzamem nazaj, ali naj samo poslušam, če se bo umirila. Počakala sem v garderobi, da se je vsaj malo pomirila, potem pa odšla. Najraje bi zbežala še proč od sebe, bila sem jezna, ker sem storila to, česar nisem želela. Res nisem bila pripravljena. Čeprav je bil to že peti dan, sem še vedno upala, da se bo igrala s prijatelji, kot prejšnjo pomlad.

Kolesarjenje je super za malo prevetriti možgane. Naj se drugič dlje stiskava v garderobi? Naj jo drugič Klemen pelje? Naj preprosto pozabim na vrtec? Saj ni tako nujno, da je noter, bom pa magistrsko pisala ob večerih …

Popoldan pa mi rešitev ponudi pogovor s sestro, ki ima vedno tako preproste vzgojne rešitve: “Vprašaj Klaro, kaj ona meni, da bi ji pomagalo.” Saj res, Klara bo kmalu stara tri leta, toliko stvari že razume, vedno me preseneti, kaj vse se že lahko dogovorim z njo. Ni trajalo prav dolgo, ko sva skupaj ugotovili, da potrebuje zjutraj malo miru, da se želi malo igrati sama, brez ostalih otrok. Nič lažjega, bova to povedali vzgojiteljici, sva sklenili. Naslednje jutro mi je celo pot ponavljala da ne bo nič jokala (huh, jaz pa njej, da lahko joka, če je žalostna …) in da bo vzgojiteljici rekla, da bi se sama igrala. In sva povedali, mi je pomahala in odšla. <3

Preberi še

Z 11 meseci v vrtec

Z 11 meseci v vrtec?

Piše: noseča mamica Petra

Nisem želela napisati članka o uvajanju v vrtec, ker o tem pišejo vse mamice in strokovnjaki.

Rada bi samo napisala, da sama nisem jokala, ko sem svojega otroka predala vzgojiteljicam in tudi moj otrok ne kaže kakšnih hudih pretresov ob uvajanju.

Moja hčerka je šla v vrtec z 11 meseci, ker si moram poiskati službo, če želim, da naša družina preživi. Sama namreč ne bom več imela štipendije, Kristjan pa bo hodil na faks. In lahko vam odkrito povem, da so najini popoldnevi, ko pride iz vrtca, še toliko bolj lepi in aktivni, ker se ji lahko v popoldanskih urah in vikendih popolnoma posvetim. Prej sem se ji namreč ob obilici hišnih opravil ter študentskega dela od doma vedno nekako na pol.

Res je, da je Julija že od prej vajena varstva za kakšno uro ali dve, saj sem sama potrebovala čas za delanje vaj in učenje za faks. K lažjemu uvajanju pa zagotovo pomaga tudi to, da so v našem vrtcu odlične vzgojiteljice, ki jim ni težko zaupati svojega največjega zaklada.

Otroci so si različni in na žalost ni vedno tako idealno. Tudi prav nič ni narobe s potočeno solzo, ob odhodu iz vrtca brez otroka. Pa vendar imam jaz v glavi stavek, ki mi ga je nekoč povedala moja mama: “Od poroda naprej se tvoj otrok osamosvaja. Najprej se fizično loči, ko pride iz tebe. Nato mu prerežejo popkovnico, potem pa se z vsakim dnem bolj ločuje od tebe. Ampak vedno zasede čisto enak prostor v tvojem srcu in tudi ti boš vedno v njegovem.”

Preberi še

Dojenček na igralih

Kaj pričakujem od vrtca

Piše: Nosečnica in mamica Ana

Klara gre v vrtec, vendar komaj oktobra. Študentje imamo ta luksuz, ker imamo cel september še počitnice, ki jih bomo seveda do zadnjega izkoristili. 🙂
Ne vem, ali bo to za Klaro lažje ali težje. Največji živžav uvajanja bo že mimo in predvidevam, da v začetku oktobra, vrtci ne bodo več polni le joka, ampak bodo že preplavljeni z igro, nasmehi in prijateljstvi. Tako bom verjetno malo lažje »uvajala« – čeprav ne razumem ravno tega izraza in planov, načrtov mame, ki naj bi za to besedo stali. Jaz bom pač Klaro pripeljala v vrtec in bo tam, kolikor bo lahko. Mislim da za to ne potrebujem plana, ampak le dober občutek, ki ga mame seveda imamo! 🙂 Po drugi strani, pa bodo prijateljstva že sklenjena (seveda verjamem, da bo med njimi še prostor za Klaro), rutina že vzpostavljena, otroci že zaljubljeni v vzgojiteljice. Pa saj hudih težav ne pričakujem, je Klara bolj ciganske sorte. 😉
In kaj od vrtca pričakujem?

  • Iskrene in ljubeče vzgojiteljice.
  • Da bom komaj čakala, da mi hči priteče v objem.
  • Da ne bom tako obupano iskala varuške, da bi bila vsaj kakšno uro malo manj mama.
  • Da bom bolj kvalitetno preživljala čas, ki mi bo s Klaro ostal.
  • Da se bo odvadila plenic. 😛
  • Zdravih obrokov – če že doma je bolj po študentsko. 😀

No, zadnjih dveh ne mislim čisto resno. 🙂

Preberi še

Napoved nosečnosti

Čas za nekaj novega

piše: noseča mamica Ana

Nisem si mislila, da se je bom tako razveselila – odločbe za vrtec. Jupiii, Klara gre oktobra v vrtec. In jaz bom imela čas za vse, kar mi srce poželi. No, ali pa vsaj najnujnejše stvari, ki jih srce še vseeno želi. 🙂

V prvi vrsti bodo dopoldnevi zagotovo čas za pisanje magistrske naloge. Potem pa še za “obšolske dejavnosti”. No, za obiskovanje in vajo petja sem si že letos izborila čas. Z aprilom pa sem se začela učiti še klavir, ampak to ni bil najprimernejši čas za tak podvig, saj so imeli moji in predvsem Klemenovi izpiti prednost. Zato sem bila letos zelo slaba učenka. Drugo leto verjamem, da bom boljša.
Mogoče bom drugo leto tudi boljša gospodinja in bomo malo manj kosil pojedli na študentske bone.
Želim se naučiti tudi photoshopa. Klemen je v njem pravi mojster in vidim, da bi mi to znanje super prav prišlo nekoč, pri mojem poklicu.
Ja, to leto bo moje in želim ga izkoristiti za neformalna izobraževanja, ker verjamem, da je to zadnja priložnost za take podvige.

No, moram se popraviti. To bo mojega pol leta. Do januarja bom taka kraljica, potem pa me spet čaka služba – najlepša služba. Pod srcem mi že bije novo srce. <3

 

Fotka, s katero sva prijateljem sporočila veselo novico. Pa tudi dokaz, da je photoshop nadvse uporabna zadeva. 😛

Preberi še