Študij, izpiti in družina

piše mamica in nosečka Helena

Najbolj stresen čas za študentsko družino je zagotovo izpitno obdobje. Takrat, ko imajo ostali študenti večino dneva čas za pripravljanje na izpite, ga imamo študentske družine le omejeno količino. Letos se to še posebno pozna, ko so vrtci več ali manj zaprti. Zato je pomembno, da se starši, ki smo tudi študenti, znamo dobro organizirati. 

V nadaljevanju bom napisala nekaj strategij, ki pri nas delujejo. 

Izkazalo se je, da moramo med izpitnim obdobjem malo prilagoditi naše prioritete in stvari, v katere vlagamo naš čas. 

Naš seznam je sestavljen iz:

  • časa za družino,
  • učenja za izpite in
  • ohranjanja minimalnega standarda pospravljenosti našega bivalnega prostora. 

Pomembno nam je, da si kljub stresu, ki ga prinesejo izpiti, znamo vzeti dovolj časa za nas in naše odnose. Izpitno obdobje traja mesec dni in ne bi si želeli porušiti vse rutine, ritualov ali pa zamuditi pomembnih mejnikov, ki jih je pri otrocih veliko. Kljub izpitom se trudimo, da preživimo popoldneve skupaj (vsaj del) in za vikend preživimo nekaj skupnega časa. 

Takoj za tem pridejo izpiti. Ves preostali prosti čas je tako namenjen učenju in delu za faks. 

In še tretja prioriteta, ki nam je tudi pomembna, je urejenost doma. Sama se zelo težko učim, če vem, da je v koritu posoda in da je kopalnica umazana. Ne moti pa me, če bo posušeno perilo počakalo nekaj dni na svojem kupčku. Super je, da se organizirate in si napišete stvari, ki jih je resnično potrebno vzdrževati (npr. čista kuhinja, tla, pospravljene igrače in urejena kopalnica). Tiste malenkosti, ki pa lahko počakajo, se jih lahko pusti odležati kakšen dan. 

Kaj so še druge strategije, ki nam pomagajo uskladiti izpitno obdobje in družinsko življenje? 

Gotovo je pomembno to, da si naredimo plan izpitov. Potrebno je presoditi, koliko časa imamo dejansko na voljo za učenje in koliko je določen izpit obsežen. Sama si rada razporedim izpite skozi celo izpitno obdobje. Maksimalno si lahko privoščim dva na teden, če je med njima vsaj dva dni razlike in če ni to takoj na začetku izpitnega obdobja. 

Če ste navajeni vedno pisati izpite na prvi rok, bo morda to malce težje za vas, bo pa gotovo na koncu manj stresno. Izpitno obdobje je za študente starše maraton in ne šprint. 🙂

Druga pomembna stvar se mi zdi to, da imate podporo sošolcev in še kakšne druge študentske mamice/očka. Lažje nam je, če lahko skupaj kaj pojamramo, se spodbudimo, si povemo kakšno dobro prakso, ki deluje. 

Super je tudi, če imate možnost izkoristiti koga za varstvo ali za to, da vam skuha kosilo. Sedaj v teh korona časih je to malo težje, ampak vseeno se morda kaj da storiti. Moja mama mi npr. včasih preko koga, ki gre v Ljubljano, pošlje skuhano kosilo. Že to, da mi ni potrebno kuhati, mi prihrani dragoceni čas. Imamo srečo, da živimo blizu Gregorjevih staršev in nam včasih z veseljem počuvajo Laro in skuhajo kosilo. Če ne drugače, pa je v izpitnem obdobju res dovoljeno večkrat naročiti na bone, saj zato jih imamo. 🙂

Zakaj je tudi izpitno obdobje super obdobje?

Izpitno obdobje v naše življenje prinese še eno lepo lastnost in to je, da je v tem času Lara veliko več sama z Gregorjem, kot če se jaz ne bi učila. Če jaz ne bi imela obveznosti, bi gotovo bili skupaj. Veliko pozitivnih sadov vidim iz njunega druženja 1:1.

Opažam, da če primerjam motivacijo in efektivnost učenja, ko še nisem bila mama, in sedaj, lahko rečem, da sem veliko bolj produktivna. Zavedam se, da je čas mojega učenja omejen in si enostavno ne morem privoščiti tega, da bi kar zabušavala.

Poleg vsega je pa res lepo biti študentska mama. Kljub temu, da je včasih naporno in kaotično, prinese mnogo, mnogo lepega in veliko zabavnih zgodb za vnuke.

Mama študentka

Urška: Pri dvajsetih sem se odločila, da si želim otroka

piše: mamica Urška

»Mami, s fantom sva se odločila, da bova imela otroka, tako da se pripravi, da bosta ponovno babica in dedek.«

»Ne norita, kam se vama mudi, najprej šola, potem štalca, nazadnje se pa še »kravico« pripelje.«

Pri dvajsetih letih sem se odločila, da si kmalu želim otroka. Partner se je strinjal z mano. Ker sem vedela, da moji starši za to idejo ne bodo navdušeni, sem jim že eno leto prej začela govoriti, da bova v tretjem letniku študija imela otroka. Pogovor se je vedno končal na zgoraj napisan način.

Ko je prišel čas, da zanosim, sem se večkrat spraševala: ali je res že čas, da imam dojenčka? Ali sem res pripravljena? Kako sploh veš, da si pripravljen? Priznam, da bi slišala kakšen materinski glas znotraj sebe tega ni bilo, sploh ne vem če to res obstaja, vedela sem samo, da želim imeti vse otroke pred tridesetim letom in da je čas, da zanosim, če si želim vsaj treh sončkov.

Otroka sva zaradi študija skrbno načrtovala. Želela sem, da rodim takoj po izpitnem obdobju, da bom lahko normalno zaključila vse obveznosti v tretjem letniku in nadaljevala normalno v četrti letnik in nato še zadnji, peti letnik. Preračunala sem, katere mesece lahko zanosim, da se bo izšlo po najinem načrtu. Bolj kot se je bližal čas, da ustvariva ta mali čudež, bolj sem bila živčna, ali sem res pripravljena na to ali ne, ali si to sploh res želim, ali ne. Stara sem bila 21. let in vse prijateljice so še žurale, jaz pa sem norela s tem, da hočem otroka. In prišel je dan, ko sem na testerju zagledala dve črtice, posrečilo se nama je v prvo. Najprej sem jokala od sreče, nato sem malo zatem jokala od strahu (v kaj se ženem), na koncu nisem več vedela, zakaj se jokam. Srce mi je razbijalo, bila sem srečna, po drugi strani zbegana. Za PDP sem imela določeno 29. 2. 2016. Kar je najbolj smešno pri tem je to, da sem od srednje šole naprej govorila, da želim imeti otroka na prestopni dan.

Na nosečnost sem se dolgo pripravljala. Skrbela sem za zdravo prehrano in da sem več športala. Športala sem veliko tudi med nosečnostjo, saj stara vraža pravi: VSAK KILOMETER TEKA JE MINUTA MANJ PRI PORODU. Sedenje v nosečnosti je kot priprava na maraton pred televizijo, bi se lahko reklo. Nosečnost je sicer potekala normalno, morda me je samo kdaj bolel križ med dolgimi predavanji od sedenja, ampak ni bilo sile. Med nosečnostjo sem začela hoditi še na jogo za nosečnice. Na začetku se malo meditira, nato se izvaja joga položaje in na koncu se še vizualizira. Vizualizacija zgleda tako, da smo se srečke nosečke vstale, zaprle oči, razprle roke in nato si predstavljale, da smo ptice. Ptice, ki letimo visoko nad oblaki, pod nami opazujemo morje, gore ampak nikjer ne moremo pristati in moramo leteti in leteti. Z rokami tako ves čas počasi »kriliš« in s časoma te roke začnejo zelo boleti. Vsakič, ko sem šla na to srečanje sem si nakoncu mislila: »zakaj zavraga moram zdaj to delati, da me bodo ponovno bolele roke?«. In tako so minevali meseci in prišel je 29. 2. Zelo močno sva si s partnerjem želela, da rodim na ta dan, zato sva poskušala naravne metode sprožanja (spolni odnos, arnikina kopel, čiščenje celega stanovanja, dvakrat zapored sem tekla na Kalvarijo in nazaj po stopnicah, drgnjenje oken ampak nič ni pomagalo). Dobila sem sicer po spolnem odnosu krče, da sem mislila, da je to gotovo to. Popadki so bili že na 10 sekund, ampak po 2 urah se je nehalo. Ugotovila sem, da če otrok ni pripravljen, da zapusti varen trebušček, pač ne bo šel ven, pa čeprav skačem kot kenguru. Ko sem ugotovila, da torej s porodom na prestopni dan ne bo nič, sva ugotavljala, da bi lahko rodila 5. 3., saj ima partner rojstni dan na 3. 5. Cel teden vmes sem se po nasvetu doule zato v mislih pogovarjala z otročkom, da je zunaj varno in da lahko pride ven, da ga z očkom že močno pričakujeva in da se ga že veseliva. Otroček je tako lepo še pet dni čepel v mojem trebuščku in tako sva ponovno poskusila na datum, katerega sva si zamislila. In uspelo je, ponovno so se začeli popadki, vendar bolečina je bila enaka, kot v ponedeljek, ko sva poskusila prvič. Ponovno sem imela popadke na 10 sekund in ponovno sem si mislila, da se bo po dveh urah pač nehalo. Vmes sva se s partnerjem pogovarjala, da je ravno petek in da greva zato lahko na Jesenice v kakšen hotel prespat in da čez cel vikend poskušava sprožit porod (želela sva, da rodim v porodnišnici na Jesenicah, saj so tam najbolj naklonjeni naravnemu porodu). Tako sva spakirala potovalke, Domen jih je znosil v avto, jaz pa sem tisti čas delala, ne boste verjeli, vizualizacije. Ves čas popadkov sem si predstavljala, da sem ptica in da ne morem še pristati. Sama sebi sem bila smešna. Edina stvar, ki se mi je zdela na jogi nesmiselna, sem jo uporabljala ves čas.

Ko sem se odpravljala v avto, se mi je zdelo, da mi je začelo narazen vleči medenične kosti, zato je Domen predlagal, da se odpraviva v UKC MB preveriti, ali sem morda že odprta, da povedo, če imava čas priti na Jesenice, ali pa bo morda potrebno iti kam bližje.

Zapeljala sva se tako do porodnišnice v Mariboru, kjer so ugotovili, da je glavica že zunaj in da je potrebno v porodno sobo. Samega dogajanja v UKC MB ne želim opisovati, saj izkušnja ni pozitivna. Sem pa rodila otročka v 15 minutah v 5 potiskih, točno tako, kot sem si govorila celo nosečnost da bo. Že od trenutka, ko sem izvedela za nosečnost sem si rekla: rodila bom v 5 potiskih. In nato sem dobila moj zaklad v roko, bila sva presrečna, zaljubila sva se na prvi pogled in od navdušenja sva pozabila pogledati, katerega spola je (odločila sva se, da naj bo to presenečenje), zato sva šele eno uro kasneje ugotovila, da imava pravzaprav punčko (ko je prišla sestra s papirji in je bilo potrebno povedati ime). Še sreča, da je bila punčka, ker za fantka tako ali tako nisva imela izbranega imena. In tako sva 5. 3. 2016 prejela največji zaklad v najinem življenju.

In kako je potem potekal študij?

Ko se je po izpitnem obdobju začel faks, sem pristopila vsakemu profesorju in povedala, da nameravam naslednji teden roditi in da se vrnem čez en mesec z malčico na faks. Vsi so mi odobravajoče pokimali (verjetno so si mislili, da se hecam) in tako sva meseca aprila s hčerko že bili skupaj na faksu. Ves čas predavanj in vaj je bila priklopljena na zizo in sladko spala. Ko je bilo junija izpitno obdobje, je bila stara 3 mesece in je še veliko spala, zato sem brez težav preučila vso učno snov in obdržala povprečje nad 9. Ko se je začel nov letnik, sem najela še varuško, pomagala pa je tudi moja draga tašča. Hodila sem na obvezne stvari in izkoristila status mame (potrebna je zgolj 50 % prisotnost na obveznostih), vmes pa sem vsako pavzo šibala domov, da jo podojim. Pri 18. mesecih sem jo vpisala v vrtec in tako bom letos normalno zaključila 5. letnik študija. Če imamo kdaj predavanja popoldne, pa je še danes pri dobrih 2 letih še vedno z mano v predavalnici na zizi čaka, da opravim svoje obveznosti. Sedaj pa upava, da naju bo kmalu presenetila že naslednja črtica.

In stvar, ki bi jo v mojem življenju spremenila, če bi vedela prej? Če bi prej vedela, kako čudovito je imeti otroka, kako postane tvoje življenje popolno, nebi nikoli več čakala tako dolgo in bi se za otročka odločila prej. ?

Ob koncu pa bi vsem srečkam nosečkam še priporočila, da se na porod pripravijo – meni je zelo pomagala knjiga Modrost rojevanja; tako sem točno vedela, kaj me čaka in sem bila za porod sproščena, zaupala sem vase in v svoje sposobnosti in verjetno mi je prav zaradi tega uspelo tako hitro, skoraj brez bolečin.

Si tudi ti mama študentka in bi rada svojo zgodbo delila z nami? Piši nam na: info@studentskamama.si

Preberi še