kiara

Kaznovati ali ne?

piše: mamica Ana

Poslušala sem spletni seminar o kaznovanju otrok, katerega sta vodili Dejana Dejanovič in Janja Urbančič iz sočuten.si. Ob prebiranju literature o nagrajevanju in kaznovanju za svojo magistrsko, sem z veseljem prisluhnila tem čisto konkretnim predlogom (ne)kaznovanja v vzgoji (preden vas ne-kaznovanje odvrne od branja, naj razložim, da je postavljanje meja še vseeno ključnega pomena in posledicam svojega dejanja se otrok ne more izogniti).

Z vami delim svojih 10 ključnih spoznanj tega predavanja.

Zakaj ne kaznovati:

  • Ker s kaznovanjem ne rešimo izvora težav, vedenja. Vedno se je potrebno vprašati, kaj se skriva za vedenjem, zakaj do takega vedenja pride. Izvor so otrokove fiziološke ali psihološke potrebe. Da bi otroku pomagali prepoznati ta čustva, potrebe, nam je lahko v pomoč oksi plakat.
  • Če otrok ve, da bo kaznovan, je bolj nagnjen k lažem, saj želi svoje dejanje prekriti, krivdo prevaliti na drugega.
  • Ko otrok svojo kazen “odsluži”, misli, da je svoje dejanje popravil, da je vse OK. Ne razmišlja več, kaj je narobe storil, kako se po njegovem dejanju počutijo drugi …

Kaj storiti namesto kaznovati:

  • Ko pridemo sitni domov, kaj želimo, da mož naredi? Da nas nadere, zakaj smo sitni, nas kaznuje ker kričimo, smo nejevoljni? Ali da nas vpraša kaj je narobe, kako je bilo v službi, nam skuha kavo?
  • Uporabljati moramo povedi, ki govorijo o nas, o naših občutjih, temu pravimo osebne meje: “Jaz hočem, jaz želim, sem jezna” namesto “to se ne dela, to ni lepo”.
  • Otrok drugače dojema in lažje spoštuje naše osebne meje, kot pravila. Pravila so “samo pravila”, s spoštovanjem mojih meja, pa otroka učim, da spoštuje mene.
  • S postavljanjem mej učimo otroka, da bo tudi on v življenju znal postavljati meje in s tem spoštovati sebe.
  • Ko nam prekipi in se na otroka zaderemo, je pomembno, da otroku obrazložimo, da ni on kriv, da smo kričali: “Oprosti, ni bilo OK, da sem se zadrla. Ti si naredil napako, a jaz sem zakričala, ker nisem znala drugače reagirati, ne pa zato, ker si ti to storil.”
  • Če nismo prepričani o svoji meji, če čutimo, da lahko popustimo, se dajmo pogajati. Tako bomo otroka naučili sklepanja kompromisov, pogajanja, kar pa bo v življenju zagotovo potreboval. Če pa smo v svojo mejo prepričani, pa ne odstopimo in ob negodovanju povemo: Razumem, da si razočaran, lahko jokaš, a moja meja ostaja.
  • Otroku moramo dovoliti, da izraža svoja čustva, tudi (ali še posebej) jezo. Zato ne recimo: “Zakaj se jeziš, ne biti jezen”, ampak mu pomagajmo prepoznati njegova čustva in ga raje spodbudimo k obvladovanju svoje jeze, sproščanju na drugačen način: “Vidim da si jezen. Stisni pesti, butni v tla, v blazino…”

Preberi še

Ustvarjanje z otroki

Vsi ustvarjajo, samo mi ne …

piše: mamica Ana

Pogosto gledam Facebook in zdi se mi, da povsod vidim samo fotke, kako mamice ustvarjajo z otroki (ja, moj Facebook ni nič več poln slik iz študentskih zabav, ampak bolj slik mamic z otroki). Vsi ustvarjajo, izgleda, kot da cele dneve samo ustvarjajo. Pa si mislim “oh, tudi jaz moram kaj s Klaro začeti ustvarjati”. Grem na blog Iz malega zraste veliko, ki ima res luštne ideje za ustvarjanje ali pa na Žogice in kravate, ki ima bolj Montessori ustvarjanje in si naredim seznam idej, kaj bi lahko s Klaro ustvarjale. Ampak ta seznam še vedno ni prišel na vrsto, čeprav je že kakšna dva meseca zalepljen listek na namizju.

Kakšnih 18 mesecev sem potrebovala, da sem Klari v roke dala plastelin, dve leti, da sem ji predstavila slikanje z vodenimi in prstnimi barvami, pa ko je bila še dojenček je nekaj packala po platnu z barvami, drugega pa še sploh nisva ustvarjali. No, pomirja me to, da hodi v vrtec in vem, da se tam veliko posvečajo različnemu ustvarjanju. Rada sicer riše z voščenkami, barvicami, a nad ostalim ustvarjanjem doma ni bila posebej navdušena. Jaz pa razočarana, ko je po 2 minutah splezala dol s stola in raje odprla že 100x prebrano knjigo. Zakaj razočarana? Ker je ustvarjanje zame podvig. Ker nikdar nisem ustvarjala. Ker sem si ustvarila prevelika pričakovanja, ki so še zame nerealna, ker to nisem jaz.

Tako, midve pač ne ustvarjava. Midve počneva to, kar jaz rada počnem. Midve kuhava, pospravljava cunje, pojeva, pleševa, se igrava z lego kockami, igrava na orfova glasbila, greva ven, če je le mogoče se s kom druživa. To sem jaz – družabno, in ne ustvarjalno bitje.

Zdaj nimam več slabe vesti, da ne ustvarjava. Seznam je sicer še vedno na namizju, a čaka na dan, ko si bom zaželela ustvarjanja skupaj s hčerko. Ampak zdaj prihaja pomlad in verjetno bo seznam počakal še do naslednje zime, do takrat pa bova uživale po moje. Sem egoistična? Mogoče, a čutim, da je prav, da se tudi sama zabavam v družbi s Klaro. In vesela sem, da bo veliko ustvarjalnih izkušenj doživela v vrtcu. 🙂

Preberi še

Noči, ko nam je zmanjkalo posteljnine

Piše: noseča mamica Ana

Do sedaj sem vedno z veseljem in ponosom razlagala, da je Klara kar zdrav otrok, da se je viroze ne primejo tako hitro, da še ne zna pihati iz nosa, ker se nismo imeli še možnosti naučiti. No, v decembru smo imeli več kot dovolj priložnosti za pihanje iz nosa, pa tudi za crtanje, pitje čaja, inhaliranje in pranje posteljnine.

Klara je (verjetno iz vrtca) prinesla domov najprej eno trebušno virozo, potem malo prehlada in nato še drugo trebušno virozo, ki se je v kombinaciji s prehladom prelevila v našo pravo nočno moro. Ne bi preveč nazorno opisovala dogajanja v teh nočeh, moje spoznanje pa je,  da je ena najbolj uporabnih veščin, ki jih ljudje osvojimo, da znamo vsaj malo nadzirati svoje bruhanje.

To je bil eden najbolj napornih tednov, odkar sem mama. Klara je namreč tako močno kašljala, da je ob kašlju ponoči velikokrat bruhala. Posteljnino sva menjevala večkrat na noč (proti jutru smo spali na brisačah) in pod rjuhe sva dala vse zaščitne podloge kar sva jih imela, da sva vsaj jogije ohranila čiste. Podloge sva po priporočilih mam kupila že en čas nazaj v trgovini Racman. Sicer sem jih do sedaj šparala bolj za čas odvajanja od plenic, ampak so nam že zdaj prišle tako prav, da sem upravičila nakup 🙂 Z nakupom inhalatorja in vlažilca zraka, so se stvari pomirile. Zdaj že teden dni mirno spimo, juhu! 🙂

Te noči so bile pravi team building za najin odnos. Učila sva se potrpežljivosti, sodelovanja ob nemogočih urah, prepoznavanja meja in potreb drug drugega. Zdaj sva pripravljena na nove izzive. Tako psihično, kot materialno – kupila sva dodatno posteljnino in zaščitno podlogo. 😀

Preberi še