piše: Mamica Eva
Ko sem lanskega aprila zvedela, da sem noseča, sem bila tik pred koncem zadnjega letnika medicine. Edina najbolj logična možnost je bila ta, da vzamem absolventa in si tako podaljšam status študenta, štipendijo in vse ostale ugodnosti. Nisem si predstavljala, da bi šla v prvo službo v življenju 2 meseca pred tem, ko rodim prvega otroka v življenju. Zaključek študija sem s tem pač prestavila za eno leto, kar se je kasneje izkazalo za mega potezo. Nosečnost je bila dodatna motivacija, da vse izpite naredim čimprej oziroma pred rokom poroda. Zadnjega (to je bila pediatrija) sem šla delat v osmem mesecu, kjer so mi vsi samo še zaželeli: »Srečno!«? Tako sem si zaslužila prosto leto brez obveznosti, da bom popolnoma na razpolago dojenčku, ki se je takrat v trebuhu že pošteno premetaval.
Po nekajmesečnem premoru od medicinskega dogajanja sem pred dobrim mesecem končno dočakala težko pričakovano diplomo in naziv dr. med. To je bil in je še razlog za praznovanje! Hkrati je ta list papirja tudi znanilec novih obveznosti in niti slučajno se še ne zavedam dobro, kaj vse me čaka. Kar naenkrat bom iz popolnoma nestresnega in mirnega družinskega mehurčka treščila naravnost na urgenco. Prvi mini šok sem doživela že, ko sem se šla na Zdravniško zbornico vpisat v register zdravnikov. Izpolniti sem morala kup obrazcev in izjav npr. o ugovoru vesti, o katerih prej doma med igranjem in kuhanjem kašic niti razmišljala nisem. Še dobro, da je vse skupaj popestrila Neža, ko je v samem preddverju marmorne palače Zdravniške zbornice na glas vriskala in čebljala?
Diplome sem neskončno vesela, ker je cilj dosežen in je to nagrada za ves moj trud. V teh sedmih letih sem se: ogromno učila, ure in ure presedela na predavanjih, napisala x seminarskih, naredila ne-vem-koliko-že stresnih in malo manj stresnih izpitov. Sem pa tudi: začela z Davidom, se trudila za odnos, razčistila odnose s starši, se zaročila, poročila, preselila, rodila, dojila in sem mama čudoviti desetmesečni hčerkici. Seveda, vesela sem diplome, ki je nov mejnik na moji poklicni poti. Še bolj vesela in hvaležna pa sem, da nisem vsega stavila na kariero in imam doma družinico, ki me bo podpirala pri mojem poklicu.
(Malo za šalo, malo za res … Študentska leta so najprimernejši čas za dojenčke, sploh študentska leta medicincev. Prihodnost mladih zdravnikov je namreč zavita v meglo. Zdaj, ko gledam nazaj, bi sama imela najmanj 3?).
Na ta srečni dan. 🙂
