Mama na telefonu

Sram me je

piše: mamica Ana

Mislim, da me še nikoli v življenju ni bilo tako zelo sram. No, mogoče enkrat, ko sem pri šestih letih v trgovini ukradla paket čigumov in sem jih morala odnesti nazaj in se opravičiti. Drugič pa včeraj. Klara je prišla iz vrtca, najedli smo se, potem pa je želela, da se igram z njo. Tisti trenutek še nisem mogla, saj sem želela še pomit posodo in nekaj pospravit. Rekla sem ji, da takoj ko pospravim. Ko sem končala, sem se usedla na kavč in vzela telefon v roke, saj mi je vmes piskal za sporočilo. Klara je spet prišla k meni in me prosila, naj se igram z njo. Rekla sem ji, da takoj, ampak moram še nekaj odpisati. Seveda se ni končalo pri tistem sporočilu. Klara me je še nekajkrat prosila, potem pa zavpila, naj dam proč telefon! Uf, zavedala sem se, da me je vmes še 100x prosila, naj se igram z njo. Mislim, da ni potrebnih več besed, izgovorov. Sram me je bilo, zelo. Ker seveda to ni bilo prvič. Bilo je pa prvič da je Klara tako očitno povedala, da jo to zelo moti. Kako zelo sem ji hvaležna.

Vem, da mi bo žal za vse trenutke, ki jih preživim na telefonu namesto z mojima hčerkama. Še bolj pa mi bo žal za zgled, ki jim ga s tem dajem, da je življenje na telefonu bolj zanimivo, kot življenje z njima.

Preberi še