Dobrodelnost

Če bi imeli srce kot ona

piše: mamica Ana

Si upaš kot otroci verjeti v boljši svet? Verjeti, da ga lahko ti spremeniš? Verjameš, da med nami neopazno živijo ljudje, ki ga spreminjajo na bolje? Ki s svojimi dejanji trkajo na naša srca? In ko jih srečaš, ko se te tak človek dotakne, te zbudi. Te s svojim zgledom povabi, da se mu pridružiš z njim spreminjaš svet. In v tistem trenutku bi, kot kakšen svetnik, podaril vse kar imaš in šel pod zvezde.

Kmalu po Evinem rojstvu sem to doživela in še danes me zmrazi, ko se spomnim te srčne osebe, ki nas je tistega dne obiskala. Najina prijateljica, s katero se že dolgo nismo videli. Prišla je na kratek obisk, pozorno prinesla majhno pozornost za Klaro, “pa še nekaj za nas”, je dejala. Ni želela, da pred njo odpremo preprosto papirnato škatlico, ki jo je sama izdelala. Malo smo pokramljali, potem pa se ji je mudilo naprej. Klemen je odprl škatlico in iz nje potegnil najprej čestitko za rojstvo Eve, nato pa še denar. Kar veliko vsoto denarja. Veliko za naju, ki sva študenta in nama vsak euro prav pride, še večjo vsoto pa je moralo to predstavljati njej. Doma niso najbolj premožni in denar si služi s študentskim delom, štipendije nima. Ne vem, koliko ima na računu, a vem, da ta denar potrebuje mnogo bolj kot midva. Ko sva začela računati, kolikokrat se je morala za ta denar pripeljati v Maribor, koliko ur delati, sem želela steči za njo in ji denar vrniti. Ampak ne, to nama je podarila. Denar sva pospravila, njej pa sva se zahvalila za dar ter za zgled, ki nama ga je dala. Res sva bila ganjena. Si predstavljaš kako lep bi lahko bil svet, če bi nas bilo več takih? Veš, da je to v mojih, tvojih rokah?

Nisva dobila veliko daril (saj imava za dojenčka res vse in to vsakemu, ki želi kaj prinesti tudi poveva). Bila pa je edina, ki nama je ob rojstvu Eve podarila denar. Ne pravim, da sem od drugih pričakovala večja darila, denar. Sploh ne. Samo pravim, da imajo nekateri ljudje nepredstavljivo veliko srce. In da to, koliko daš ni odvisno od tega koliko imaš, ampak od velikosti tvojega srca.

Preberi še

Prvi obiski pri novorojenčku

Piše: mamica Petra

Naju z Julijo so v porodnišnico prišli pogledat le najbližji. Poleg novopečenega očka, ki je bil zraven že pri porodu, še moja starša z mojim bratom in sestrama ter Kristjanova družina. Na domu so nas v prvem mesecu obiskali tudi ostali družinski člani ter najbližji prijatelji.

Obiski so v prvi vrsti odvisni od počutja matere in poteka njenega poroda. Tega pa verjetno ne more vnaprej načrtovati, razen če je imela carski rez, po katerem je okrevanje navadno še težje kot po naravnem rojstvu. Tako se pred obiskom vedno posvetujte z mamo, ki naj sama presodi, če želi sprejemati obiske že po prvem dnevu, ko pride domov ali kasneje.

Moj osebni nasvet za prvi mesec ali vsaj prva 2 tedna po porodu bi bil: na obisk lahko pridejo samo osebe, ki si jim mama upa reči: “Prosim, pomij mi posodo, posesaj mi po tleh in odnesi smeti.” Zame je po porodu res lepo skrbel moj mož, vendar je bil vesel vsakega, ki mu je kakorkoli pomagal. Na primer že s tem, da je prinesel govejo juho ali doma narejen zamrznjen golaž, da ga je kasneje lahko le pogrel.

Obiski, ki so kar sami pripravili odlično kosilo 🙂

Tudi Kristjan je bil navdušen! 😉

Preberi še