Otroci prijatelji

Želim si, da bi bili moji otroci najboljši prijatelji

piše: mamica Ana

A obstaja kdo, ki si tega ne želi? Obstaja kdo, ki ne želi svojemu otroku v življenju priskrbeti dobrega življenjskega prijatelja ob sebi? In kako enostavno je to, če je tvoj najboljši prijatelj prav brat ali sestra. On te zagotovo najbolj razume, ve od kod prihajaš, kakšno otroštvo si imel, kaj vse si že preživel, skupaj imata ogromno lepih pa tudi manj lepih spominov, skupaj se borita že od malih nog, ko sta imela še skupne sovražnike – starše :). Neštetokrat sta že prebrodila prijateljstva in ne-prijateljstva, drug drugega pa sta marsičesa naučila.

Pogosto je prav to tudi razlog, da se starši odločijo za drugega otroka – da bo moj otrok imel sorojenca, ki bo (lahko) njegov najboljši prijatelj. Kakšno moč pa imamo v resnici starši pri tem (razen, da jima z rojstvom obeh to možnost ponudimo)? Je res to v toliki meri odvisno od nas in naše vzgoje? Kakšen je “recept”?

Sorojenci so med seboj navadno zelo različni. Od dojenčka naprej, lahko starši odkrivamo številne razlike, nasprotja med njimi.

Prihajam iz družine s šestimi otroki. Skupaj smo preživljali lepo otroštvo, veliko smo bili skupaj, a vsak od nas je v različnih obdobjih imel različne “najboljše prijatelje”. Danes imamo prijetne odnose, smo pa zelo različni in ne morem reči, da smo najboljši prijatelji. Torej, tudi velika družina ni zagotovilo za tesna prijateljstva.

Poznam pa tudi starša, ki sta se s svojo vzgojo zelo trudila, da bi se otroka med seboj zares dobro razumela. Veliko reči sta otroka počela skupaj, obiskovala skupne krožke, pa kljub temu sta danes (menim da zaradi njune različnosti), bolj znanca kot prijatelja.

Torej ni nič v naših rokah? Je sploh pošteno od otrok pričakovati, da se bodo super ujeli, si vse zaupali in bili cimri v študentskih letih (zares malo je takih!)? Ali lahko samo pustimo času čas in nemočni opazujemo kako odraščajo, vsak po svoji poti, vsak s svojimi bližnjimi, ali pa mogoče skupaj ali (najverjetneje) nekaj vmes?

No, nekaj besede, pa mislim, da le imamo. 🙂 Kar želim dati svojima hčerkama in menim, da jima bo na njuni skupni poti koristilo, je dvoje:

Želim odkrivati talente, zanimanja, ideje, želje vsake posebej in jima dajati okolje, v katerem bosta lahko vse to raziskovali in razvijali. Želim, da vesta, da ju poznam in imam rada vsako tako kot je. Želim, da nobena ne bi imela občutka, da je kateremu od naju manj ali bolj ljuba.

Želim ju naučiti reševati spore, najprej med njima. Ne želim biti večni policaj. Želim, da bi znali spoštovati druga drugo in da bi druga drugi privoščili najboljše.

Upam, da jima bom s tem pomagala premagovati njune razlike in tekmovanja. 🙂

Preberi še

Noči, ko nam je zmanjkalo posteljnine

Piše: noseča mamica Ana

Do sedaj sem vedno z veseljem in ponosom razlagala, da je Klara kar zdrav otrok, da se je viroze ne primejo tako hitro, da še ne zna pihati iz nosa, ker se nismo imeli še možnosti naučiti. No, v decembru smo imeli več kot dovolj priložnosti za pihanje iz nosa, pa tudi za crtanje, pitje čaja, inhaliranje in pranje posteljnine.

Klara je (verjetno iz vrtca) prinesla domov najprej eno trebušno virozo, potem malo prehlada in nato še drugo trebušno virozo, ki se je v kombinaciji s prehladom prelevila v našo pravo nočno moro. Ne bi preveč nazorno opisovala dogajanja v teh nočeh, moje spoznanje pa je,  da je ena najbolj uporabnih veščin, ki jih ljudje osvojimo, da znamo vsaj malo nadzirati svoje bruhanje.

To je bil eden najbolj napornih tednov, odkar sem mama. Klara je namreč tako močno kašljala, da je ob kašlju ponoči velikokrat bruhala. Posteljnino sva menjevala večkrat na noč (proti jutru smo spali na brisačah) in pod rjuhe sva dala vse zaščitne podloge kar sva jih imela, da sva vsaj jogije ohranila čiste. Podloge sva po priporočilih mam kupila že en čas nazaj v trgovini Racman. Sicer sem jih do sedaj šparala bolj za čas odvajanja od plenic, ampak so nam že zdaj prišle tako prav, da sem upravičila nakup 🙂 Z nakupom inhalatorja in vlažilca zraka, so se stvari pomirile. Zdaj že teden dni mirno spimo, juhu! 🙂

Te noči so bile pravi team building za najin odnos. Učila sva se potrpežljivosti, sodelovanja ob nemogočih urah, prepoznavanja meja in potreb drug drugega. Zdaj sva pripravljena na nove izzive. Tako psihično, kot materialno – kupila sva dodatno posteljnino in zaščitno podlogo. 😀

Preberi še

Geocaching za družine

Svetovna igra za male in velike pustolovce

Piše: mamica Ana

Pred leti je Klemen odkril igro Geocaching (po slovensko Geolov). Meni je zelo ljuba, saj se jo lahko igraš sam, v družbi, kjerkoli si, v domačem kraju, v hribih, na morju ali na drugem koncu sveta.  Je tako fantastična, da bi jo morala poznati vsaka družina. Tega sem se zavedla pred parimi tedni, ko sta bila pri nas na počitnicah dva moja nečaka, stara 5 in 6 let. Klemen je imel veliko dela za fax, zato sem bila sama z njima in s Klaro. Že usklajevanje njunih interesov je bil pravi izziv (kljub lepemu vremenu), kaj šele Klarinih potreb. Ampak je postalo vse lažje v trenutku, ko sem se spomnila te igre.
Da na kratko razložim: Gre se za igro, katere igrišče je ves svet, igralci pa so lahko vsi prebivalci Zemlje. 🙂 Na njihovi spletni strani najdeš točke (koordinate), kje vse so skriti tako imenovani zakladi. Bistvo igre je, da najdeš zaklad, ga odpreš, se podpišeš – da si ga našel,  če je kaj noter lahko vzameš, a moraš v zameno pustit nekaj drugega noter. Ti zakladi so škatle, škatlice različnih velikosti, ki so jih ustvarili igralci. Koordinate so vnesli v bazo podatkov, da jih lahko zdaj vsi iščemo.


Lahko si predstavljate, da je to otrokom zelo zanimivo (sploh darilca, ki jih dobijo v zakladu, čeprav so ta navadno zelo preprosta – igračke iz kinderjajčk, baloni, nalepke, …). Odlična motivacija za daljše sprehode, pohode.  Ima pa ta igra tudi lastnost, s katero pritegne k igranju nas, ki se igračk iz kinderjajčk ne razveselimo več tako zelo. 😉 Zakladi so pogosto postavljeni na mestih, kjer so kulturne, naravne znamenitosti ali kakšni drugi zanimivi skriti kotički. To je lahko na primer super način, kako raziskovati mesto v tuji državi. Verjetno so zakladi postavljeni ob vseh najpomembnejših znamenitostih, morda pa s pomočjo zakladkov odkrijete kakšen kotiček, ki bo ostalim turistom ostal skrit. Najino poročno potovanje v Kefaloniji je tako postalo vse prej, kot obiskovanje popularnih plaž. 🙂

Tudi midva sva postavila en svoj zaklad in tako na poseben način zabeležila spomin na najino zaroko. Najdeš ga lahko v Logarski dolini. 🙂

Pa še kratka video predstavitev igre Geolov:

Preberi še