piše: mamica Ana
Ko gledam to zlato bitje Evo, ki večino dneva tako sladko spi, se spominjam prvih dni po rojstvu Klare. Tistih lepih in težkih, predvsem težkih dni. Zakaj predvsem težkih? Saj veste: šivi, bolečine, dojenje, jok, hormoni, hormoni, hormoni. A bilo je še nekaj. Ni bilo proti uteži vsem tem tegobam. Nisem bila noro zaljubljena v svojo punčko. Bi morala biti? Ne vem, vsi so mi rekli da bom, vsi so me spraševali, če sem, vsi drugi so bili, le jaz ne. In verjetno je bil to največji doprinos k teži vsakega dne. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem podvomila vase, strah me je bilo, da se mama v meni ni prebudila in spraševala sem se kdaj se bo, če ne ob tem nebogljenem ljubkem detetu. A prav kmalu se je prebudila in zdaj vem, da ni na svetu bolj ljubke, iskrene, navihane dvoletnice, kot je moja Klara.
In danes, ko zaljubljeno gledam Evo, si upam to napisati, ker vem, da nisem edina. Ker vem, da za to nisem bila nič kriva, da nisem bila nič manj dobra mama, le hormoni so očitno morali opraviti svoje.
Ne, nismo vse mame noro zaljubljene v svoje dojenčke, imamo jih pa vse noro rade. Nismo vse mame po porodu še celo noč bedele in gledale svoje štručke, smo se pa vse po svojih najboljših močeh potrudile, da je to dete prijokalo na svet. Nimamo vse mame tisoč fotografij od prvih dni našega otroka, imamo pa vse mame te dni shranjene v naših srcih.
