Piše: mamica Ana
Zdaj, ko je mimo vsa evforija s prvim praznovanjem Klarinega rojstnega dne, lahko dogajanje v naši družini malo reflektiram in ga predstavim tudi vam.
V bistvu je družba naredila name kar velik pritisk kaj vse je potrebno za praznovanje rojstnega dne (pod “družba” mislim predvsem na razne objave drugih mamic na FB). Seveda, to je njen prvi rojstni dan, najin prvi otrok, to mora biti nekaj posebnega! Začela sem razmišljati o posebej iznajdljivih vabilih na zabavo, o okrasitvi prostora, kaj Klaro obleči, pregledala sem že cel Pinterest, da bi dobila idejo za torto, kaj pa lončki, servetki, morajo biti v stilu z ostalo dekoracijo, mogoče bi celo imeli tiste prisrčne praznovalne kapice? Živžav v glavi, idej še pa še, da bi le bilo nepozabno.
Tipično mamičasto? Ne vem če tipično, ampak mene včasih zanese v takem sanjarjenju. In ko sem svoje ideje, pričakovanja želela predstaviti Klemenu, me seveda presenečeno pogleda in “prizemlji”: Čemu vse to? In predvsem kdaj nam bo uspelo vse to pripraviti? Ravno na Klarin rojstni dan sem namreč zaključila s prakso na šoli, kar pomeni, da bi praznovanje, kakršnega sem si zamišljala, prineslo s seboj eno goro nepotrebne živčnosti. Pomisli, kaj od tega si res želiš, me je prijazno spodbudil.
Klemenove besede so me najprej užalostile. Očitno ne bo tako, kot sem si predstavljala. Potem pa sva začela skupaj načrtovati (kar je precej bolj zdravo in predvsem bolj uravnovešeno, realno. :P)
Koga želiva povabiti? Najine domače, ter najine prijatelje. Oboje skupaj? Ne, nimamo dovolj prostora. Torej dve praznovanji? Dve torti? Uff, to bo divje. Zakaj sploh praznujemo? Klara itak ne ve še za kaj se gre. Seveda, to ne pomeni da praznovati ni treba, ampak kaj si midva želiva? Eno lepo praznovanje in en dan ki bo miren, samo za nas tri. Torej samo eno praznovanje in en dan za nas.
Vsi sprašujejo, kaj naj kupijo za darilo. Nič specifičnga ne potrebujeva. Že ko sem bila noseča, me je moja sestra navdušila z idejo, da ne prinese vsak gost svojega darila otroku, ampak vsi skupaj enega – tako otroci niso čisto zmešani od daril in ne pričakujejo gostov samo zaradi daril. Klemen je bil za in mojim sem kar sporočila to željo. Drugo leto jo predstavim še Klemenovim domačim.
Kako želiva, da praznujemo v prihodnje? Tudi ta debata je bila plod pogovora z mojo sestro, ki ima malo več izkušenj na področju vzgoje in od nje rada pobiram nasvete. Eno praznovanje je čisto dovolj (vsaj dokler nima pravih prijateljev). Želiva, da otrok praznuje z ljudmi in ne z darili. Da se razveseli človeka in ne igrače. Še bolj kot praznovanje samo, pa se nama zdi pomembno, da se spomnimo kaj praznujemo – dar življenja – in se zanj zahvalimo.
In kako je zgledalo naše praznovanje? Tako kot smo si zares želeli. Speči torto svoji hčerki za rojstni dan, je bila moja velika želja. Lepo torto, tako kot so bile na Pinterestu. In s pomočjo moje mlajše sestre (po zabavnih zapletih in peko v študentski mini pečici) je torta uspela!!! Tudi okrasili smo prostor zabave in sicer s prazničnim napisom, ter s fotografijami Klare in njenih prvih obiskov po rojstvu, torej mojih in Klemenovih domačih. In kar je najpomembnejše, uspeli smo praznovati tako, kot sva si midva želela. Ker manj je včasih več. In preprosta praznovanja so prav tako lepa (ne toliko na fotkah, kot v naših srcih ♥).
