diploma

Ob podelitvi diplome

Piše: oče Kristjan

Ob današnji slavnostni podelitvi diplomske listine, se z veseljem oziram na prehojeno pot od mature dalje. Bilo je zares pestrih in zanimivih pet let.

Že ob odločitvi za študij v Mariboru ni bilo lahko in hvala Petri, ki mi je takrat pustila svobodo. Življenje se je ravno zaradi tega zapeljalo na čisto drugačno novo pot. Življenje v kraju, ki ga do tedaj nisem poznal in nova prijateljstva mi v začetku niso bila najbolj všeč. Tako sem še vedno veliko, kolikor mi je čas dopuščal, zahajal v Ljubljano. V začetku študija sem imel dosti prostega časa in začel hitro pogledovati po študentskih delih. Takrat še čisti zelenec na marsikaterem področju sem izkusil veliko novih stvari. Nekateri pravijo, da je matura zrelostni izpit, sam pa sem mnenja, da je to šele študij. Ko sam odgovarjaš za svojo prisotnost na faksu in pametno razporejaš s časom, ki ti je na razpolago. Že to, da obveznosti na fakulteti niso samo od osmih do dveh je svojevrsten izziv. Ob vsem študiju nikoli ne bom pozabil tudi na nepozabna druženja, zabave in športanje s prijatelji. Kar pa me je v tem obdobju najbolj zaznamovalo, pa je bila odločitev za poroko, samostojno življenje in družino. Popolnoma nov način študija, ko se ob študiju prilagajaš tudi delu in družini.

Rad bi se zahvalil svojim staršem za vso finančno in moralno podporo, ki so mi jo dajali v tem času. Hvala tudi tebi Petra, ki me vedno razumeš in mi stojiš ob strani. Z novo energijo tako nadaljujem študij na drugi stopnji.

Profesor razrednega pouka

Preberi še

Čas za parfum

Čas za parfum!

Piše: mamica Ana

Ta teden sem začela z dvotedensko prakso – še en od lanskoletnih dolgov faxa. Priznam, da sem se je zelo veselila. No, saj prakse se verjetno vsi študentje veselijo, saj je to najlepši del študija, nekaj kar boš v življenju delal, za kar se leta učiš in končno nekaj uporabnega, izven predavalnic.

Redni termin prakse je sicer šele marca, ampak jaz sem si izprosila drug termin, saj je Klemen zdaj fraj z izpiti in ima do novega semestra čas, da uživa svoje očetovsko življenje (in moram ga pohvalit, prvi dan se je zelo izkazal, saj si je v času s Klaro uspel namontirati neko stojalo za ekran, popucat svojo delovno površino, pospraviti jaslice (ups, letos smo bili malo pozni), pa še posesal je stanovanje, napol skuhal kosilo in pomil posodo. Waaaw, res je bil priden). No, nazaj k bistvu, ob dogovarjanju za spremenjen termin, me je spet navdušila prijaznost in ustrežljivost tako profesorice na faxu, kot mentorice na šoli. Res je dober občutek, ko ljudje cenijo to, da si mama in zraven še študentka. In razumejo, da si najprej mama in nato študentka. Verjetno zato, ker so tudi one mame. Najprej mame in nato profesorice/učiteljice.

Z vsemi temi dobrimi občutki, sem se zjutraj odpravljala na šolo in ob oblačenju kavbojk in urejanju frizure sem ugotovila, da me navdaja nenavadno veselje ob tako preprosti misli – da bom cel teden lahko nosila kavbojke, »ta prav« modrček – tak s kostjo in malo podložen (predvsem pa brez tiste zaponke za dojenje), čipkasto majico in parfum. Ja, dišala bom. In mislim, da si grem zdaj še kar nohte nalakirat (ta se bom počutila tako lepo, kot ženska na zgornji sliki :P).

Preberi še