Saj veste, kako gre. “Daaaj poljubčka babici, noo, samo enega.” Ja, mi je jasno, da je to nesprejemljivo. Pri nas, hvala Bogu, nimamo težav s takimi situacijami. Ne pri mojih, ne pri Klemnovih starših. Tako sem nekaj časa zmotno mislila, da se me ta del vzgoje, o spoštovanju svojega telesa vsaj zaenkrat še ne tiče. Dokler me ni nekega dne presenetil pogovor s prijateljico. Dejala mi je, da je po (nevemkateri) statistiki vsak četrti človek spolno zlorabljen. “Prooooooosiiiimm??” Je priletelo iz mene. “Ja, saj, veš, zloraba so tudi dotiki.” Hja, saj to mi je jasno, pa vseeno. Potem sva nadaljevali pogovor in prišli do vprašanja, kako svoje otroke zavarovati pred tem umazanim svetom. “Ne moreš”, mi odgovori prijateljica in nadaljuje: “Ko bom imela svojega otroka, se bom z njim že od malih nog pogovarjala o njegovem telesu, o njegovih občutkih, ter o tem, da je on tisti, ki dovoli ali ne dovoli dotika svojega telesa.”
Strela z jasnega! Ja, to je sedaj!! Sedaj lahko svojega otroka zaščitim. Lahko ga naučim, da spoštuje svoje telo in da to zahteva tudi od drugih.
Zdaj je torej čas, da s svojo dvoletnico spregovorim o njenem telesu. Zdaj je čas, da najprej jaz opazujem, kaj ji odgovarja in kaj ne. Kdaj objem potrebuje in kdaj ga ne želi. Kdaj je poljub na lice njena želja in kdaj moja. Kdaj ji je v mojem naročju prijetno in kdaj ne. Zdaj je čas, da jo učim spoštovanja svojega telesa. Zdaj je čas, da jo branim, da ji pokažem, kako se mora braniti. Čas je, da znancem, tistim “tetam” rečem “Mislim, da ji sedaj ni do pestovanja, prosim, spustite jo, naj teče po svoje.” ali “Če vas ne želi objeti, bo tudi pa-pa dovolj.” Zdaj je čas, da jo jaz obvarujem pred tem umazanim svetom, da se bo kasneje lahko sama.
In nenazadnje, da bo lahko spoštovala druge.
