Otroci prijatelji

Želim si, da bi bili moji otroci najboljši prijatelji

piše: mamica Ana

A obstaja kdo, ki si tega ne želi? Obstaja kdo, ki ne želi svojemu otroku v življenju priskrbeti dobrega življenjskega prijatelja ob sebi? In kako enostavno je to, če je tvoj najboljši prijatelj prav brat ali sestra. On te zagotovo najbolj razume, ve od kod prihajaš, kakšno otroštvo si imel, kaj vse si že preživel, skupaj imata ogromno lepih pa tudi manj lepih spominov, skupaj se borita že od malih nog, ko sta imela še skupne sovražnike – starše :). Neštetokrat sta že prebrodila prijateljstva in ne-prijateljstva, drug drugega pa sta marsičesa naučila.

Pogosto je prav to tudi razlog, da se starši odločijo za drugega otroka – da bo moj otrok imel sorojenca, ki bo (lahko) njegov najboljši prijatelj. Kakšno moč pa imamo v resnici starši pri tem (razen, da jima z rojstvom obeh to možnost ponudimo)? Je res to v toliki meri odvisno od nas in naše vzgoje? Kakšen je “recept”?

Sorojenci so med seboj navadno zelo različni. Od dojenčka naprej, lahko starši odkrivamo številne razlike, nasprotja med njimi.

Prihajam iz družine s šestimi otroki. Skupaj smo preživljali lepo otroštvo, veliko smo bili skupaj, a vsak od nas je v različnih obdobjih imel različne “najboljše prijatelje”. Danes imamo prijetne odnose, smo pa zelo različni in ne morem reči, da smo najboljši prijatelji. Torej, tudi velika družina ni zagotovilo za tesna prijateljstva.

Poznam pa tudi starša, ki sta se s svojo vzgojo zelo trudila, da bi se otroka med seboj zares dobro razumela. Veliko reči sta otroka počela skupaj, obiskovala skupne krožke, pa kljub temu sta danes (menim da zaradi njune različnosti), bolj znanca kot prijatelja.

Torej ni nič v naših rokah? Je sploh pošteno od otrok pričakovati, da se bodo super ujeli, si vse zaupali in bili cimri v študentskih letih (zares malo je takih!)? Ali lahko samo pustimo času čas in nemočni opazujemo kako odraščajo, vsak po svoji poti, vsak s svojimi bližnjimi, ali pa mogoče skupaj ali (najverjetneje) nekaj vmes?

No, nekaj besede, pa mislim, da le imamo. 🙂 Kar želim dati svojima hčerkama in menim, da jima bo na njuni skupni poti koristilo, je dvoje:

Želim odkrivati talente, zanimanja, ideje, želje vsake posebej in jima dajati okolje, v katerem bosta lahko vse to raziskovali in razvijali. Želim, da vesta, da ju poznam in imam rada vsako tako kot je. Želim, da nobena ne bi imela občutka, da je kateremu od naju manj ali bolj ljuba.

Želim ju naučiti reševati spore, najprej med njima. Ne želim biti večni policaj. Želim, da bi znali spoštovati druga drugo in da bi druga drugi privoščili najboljše.

Upam, da jima bom s tem pomagala premagovati njune razlike in tekmovanja. 🙂

Preberi še

Baby sister

Kdaj bomo pa tega dojenčka odnesli nazaj v porodnišnico?

Piše: noseča mamica Petra

Med Julijo in najinim naslednjim otrokom ne bo velike starostne razlike. Ko poslušam druge mamice, mi pravijo, da bo v začetku morda malce težje, saj bo menda podobno temu, kot bi imeli dvojčka, kasneje pa bo super, saj bosta otroka podobne starosti in bosta lahko prava prijatelja.

Včeraj je Julija zaspala na mojem nosečniškem trebuhu. Dojenček pa je neprenehoma brcal. Sama pri sebi sem se smejala: morda jo boža, mogoče jo brca, kdo ve ali si hoče izboriti malce več prostora ali pa jo žgečka. 15-mesečna Julija, kljub našim pogovorom o dojenčku, verjetno še ne razume, kaj se dogaja v mojem trebuhu, a vem, da nekaj čuti. Vsak večer namreč poboža moj trebuh.

Najbolj smešno pa je to, da mi po večernem umivanju zob, vsakič pokaže na mandljevo olje, ki je na polički ob previjalni mizi. Jaz si takrat na trebuh nanesem nekaj kapljic olja in ona se smeji, ko maževa trebušček, ki mu po mojem mnenju sicer ni pomoči, ker je že zdaj poln strij. 🙂

Julija se prav tako veliko igra z dojenčkom, ki ga je dobila za rojstni dan, ga boža, stiska in mu kdaj da kakšen poljubček. Najraje pa ga da meni, da ga stisnem in kmalu za tem še sama zleze v moje naročje.

Kot vse mame, ki drugič rodijo, je tudi mene malce strah, kako bo moja punčka, ki vsega še dobro ne razume, odreagirala, ko bomo domov prinesli novega dojenčka, ampak mislim, da njen odziv zagotovo ne bo takšen, kot je bil moj 23 let nazaj. Ko so moji starši iz porodnišnice prinesli mojo 2 leti mlajšo sestrico Katjo, sem po enem dnevu skupnega bivanja izjavila: “Kdaj bomo pa tega dojenčka odnesli nazaj v porodnišnico?” No, še danes je nismo odnesli in moram priznati, da je čudovito imeti 2 leti mlajšo sestro. Še posebej v najstniških letih in kasneje. No, da ne bom hvalila samo Katje. Prav posebno lepo je imeti tudi 8 let mlajšo sestrico in 14 let mlajšega bratca, ampak ti dve zgodbi prideta morda na vrsto kdaj drugič. 🙂

Dvojčici

Prišla so tudi obdobja, ko sva s sestro želeli biti dvojčici, obdobja, ko druga brez druge nisva mogli in časi, ko sva se precej glasno in tudi fizično prepirali. A še danes je med nama prav posebna sestrska ljubezen. Katja, rada te imam!

 

Preberi še

Premiera Kolosej Koko in velika skrivnost

V kinu z ženo, sestro in svakom

Piše: oče Kristjan

Včasih res ne maram zime. Pa ne zaradi snega ali mrazu. Obožujem namreč smučanje in stiskanje pod toplo odejo. Zmoti me le dolžina časa, ko nas spremlja sonce oziroma svetloba. Zato imam občutek, da teden mine še hitreje kot po navadi. Nekaj dela, študija in košarka. Poleg tega vsakodnevna vožnja v avtu in kup ostalih opravkov. Mrak pa pade vsak dan hitreje. Ura, ob kateri se odpravljam spat, je tako daleč in zaradi noči so moji večeri včasih manj produktivni. Zato sem še toliko bolj vesel, ko je pred nami vikend in smo lahko veliko več skupaj.

Skupaj s svojo družino in svojima primarnima družinama. Moja sestra in moj svak sta namreč stara šele 9 let. Ne bom rekel, da sta še čisto majhna, a ob njima še vedno spoznavam otroško radost, saj sta zelo radovedna in polna življenjskih pričakovanj. Včeraj sva jih s Petro povabila v kino. Kje so časi, ko sva bila tako mlada in večkrat zahajala na ogled romantičnih komedij ali akcij.

Sedaj pa ponovno gledamo risanke. Za Julijo sicer niso še aktualne, zato sva s seboj v kino vzela Jernejo in Lenarta. Če smo iskreni, ni bila ravno risanka, ampak animirana družinska pustolovščina Koko in velika skrivnost. Si želiš še kaj boljšega, kot oditi na premiero animiranega filma, ki sta ga ustvarila Disney in Pixar? Že ko smo vstopili v Ljubljanski Kolosej, nas je pričakalo veliko platno, kjer je naš prihod ovekovečil uradni fotograf. Pred premiero pa so bile še delavnice, na katerih so otroci barvali. Moja prva misel ob tem je bila, da sta seveda prestara za to. A ko vidiš, kako hitro sta se vživela v barvanje glavnih likov, je bilo res zabavno. Hitro je prišlo do vprašanja, kdo je Koko, saj namreč na nobeni pobarvanki ni bilo te osebe in njenega imena. Vse to smo ugotovili, ko smo se po rdeči preprogi sprehodili do vhoda v dvorano in tam pozdravili vso sinhronizacijsko ekipo. Tudi zame nekaj novega, saj sem si med predvajanjem tako predstavljal, kdo je posodil glas določeni vlogi.

Prav velikih pričakovanj pred ogledom nisem imel, a tekom predvajanja so se v meni sproščala nežna čustva. Sporočilo zgodbe, ki se odvija v Mehiki, je resnično globoko. Všeč mi je bilo, da so kljub sinhronizaciji ohranili nekatere španske izraze, ki so dali filmu svoj pečat. Otrokom je bilo zaradi tega razumevanje sicer nekoliko težje. Tako smo po ogledu filma in sladkanju s tortico v avtu še dolgo debatirali o vsebini in tematiki ogledanega. V meni pa še vedno odmeva sporočilo, da ne glede na življenjsko poklicanost in cilje, vedno daj družino na prvo mesto.

Preberi še