Piše: mamica Petra
Danes še zadnjič sedim med štirimi stenami najinega prvega skupnega stanovanja, pijem kavo in jokam. Ne zato, ker bi mi bilo težko narediti nov korak v življenju, ampak zato, ker mi bodo te stene in prostor ostali v najlepšem možnem spominu.
Še predobro se spominjam, kako sva te našla. Pred tabo sva, takrat še zaročena, iskala topel domek za najin prvi skupni začetek. Pred tabo sva naletela na sama neprimerna stanovanja: bodisi brez interneta, s težavami z vlago, s težavno lastnico, ki ni govorila, ali takšno s 50 let starimi okni in posledično brezplačno klimo pozimi. Tebe je našel Kristjan sam, zgolj 15 minut po objavljenem oglasu, je poklical in bil drugi v vrsti za ogled. Jaz sem bila takrat bolna in jezna, da te ne morem videti tudi sama. Kristjanu si bilo všeč in ustrezal si prav vsem najinim zahtevam. Morala sem zaupati Kristjanu, ki vedno zelo dobro premisli in preuči zadevo, preden se zanjo odloči. Tudi najemodajalec je bil navdušen nad Kristjanovo resnostjo in vprašanji, tako da je bila pogodba podpisana nekaj dni po ogledu.
Takoj po poroki sva se vselila. Takoj si postalo dom. Tvojih 30 kvadratov je bilo prostornih in udobnih za dva. Skupaj sva urejala, se usklajevala, dokupovala omare in predalnike. Ne bom pozabila nešteto ogledanih filmov na najinem projektorju in edini beli steni v stanovanju, saj so bile vse ostale napolnjene s slikami in spomini. Praznovanj in rojstnih dni se je udeležilo do 20 ljudi in še danes ne vem kje točno vse so sedeli ali stali.
Po dveh črticah na testu nosečnosti je med tvoje stene prispela še ena omara, nato še posteljica, sušilni stroj, previjalna miza, blazina za igranje in čez 9 mesecev še malo bitje. Bilo si nekoliko manj prostorno, pa vendar popolno. Da sva lahko gledala film, sva včasih posteljico odpeljala kar v kuhinjo, da je najin dojenček lahko v miru spal. Čez čas je tudi v kuhinji zmanjkalo prostora, saj ga je zavzel ogromen stolček za hranjenje. Poletja smo sicer raje preživeli kje drugje kot v tvojem vročem objemu, ker tretje nadstropje in popoldansko sonce nista ravno najboljša kombinacija. Pozimi pa je bilo tudi brez kurjave vedno “prijetnih” 25 stopinj.
Ko smo ravno odstranili vse ovire za radovednega kobacalčka, se je najavilo novo bitje. Novih omar nisva mogla dokupovati, ker ni bilo prostora. Kupila sva le posteljico za Julijo in tako zapolnila še zadnji košček tal. Prvi dan, ko sva prišla iz porodnišnice, sva ugotovila, da v kuhinji oz. jedilnici potrebujeva mesto, kamor lahko odloživa dojenčka, da lahko Julija zaspi. Pozorno veliko sestrico namreč med uspavanjem prebudi prav vsak gib malega dojenčka. Tako je kavč, s katerega sva gledala filme, poromal v kuhinjo, knjižna omara pa v spalnico. Ugotovila sva, da bo 7,5 kvadratov na osebo premalo. Sedaj se selimo v zgornje nadstropje hiše Kristjanovih starih staršev. Odpira se nova zgodba in veš, pogrešala te bom, čeprav je bila hoja po stopnicah v tretje nadstropje z dvema deklicama v naročju zadnje tedne res naporna.
Najin hodnik, sušilnica, jedilnica in kuhinja
Najina spalnica, igralnica, otroška soba, dnevna soba in knjižnica
