Piše: študentska mamica Tina
Državnozborske volitve 2018 se bližajo s svetlobno hitrostjo. Ampak bližje kot je datum, večji je moj cmok v grlu …
V čem je sploh problem? Sama sem bila vzgajana v duhu, da so volitve naša pravica in hkrati NAŠA dolžnost. Spomnim se, kako sem s ponosom prvič šla na volitve. In čeprav volim šele nekaj let, sem šla že velikokrat – ker zadnje čase kar naprej nekaj volimo. 🙂 In vsakič znova, z vsakim predsednikom, referendumom itd. se mi zdi vse skupaj bolj butasto, absurdno in zmedeno. Meni se je naša domovina pomembna, imam jo rada, rada živim v njej. Morda zato ker sem mlada ali pa sem pač preprosto taka, ampak želim si pozitivne energije, želim si sprememb, želim si boljšo prihodnost za vse.
Za razliko od večine mladih, ki jih poznam, se pred volitvijo pozanimam, kaj prebrem, s kom predebatiram in se nato odločim. Vendar … Današnje stanje (vlada) mi ni všeč. In ne želim biti tisti nekdo, ki samo nekaj nerga in komentira, ko pa ima možnost, da sam prispeva, se pa skrije. Vendar danes resnično več ne vem, kdo je res lahko sprememba, kdo je alternativa? Ker me vedno znova razočarajo različne stranke/politike iz obeh polov. Že z oblikovanjem kandidatnih list se dogajajo take komedije, da res več ne vem, ali smo v cirkusu ali v državi. Res si želim poiskati kakšne relavantne informacije, poslušati argumente in rešitve, ki jih predlagajo različne stranke, vendar sem nad mediji vedno znova razočarana (o soočenjih sploh ne bom zgubljala besed). Izgubljena v morju strank in političnih (praznih) obljub sem se tokrat tako vedno bolj nagibala k odločitvi, da volitve izpustim. Ker nima smisla. Ker so vsi isti. Ker naj bo rajši kdo drug odgovoren za to »sranje«.
Vendar… moja vest mi ne da miru. Še vedno menim, da demokracija (lahko) deluje, da smo konec koncev vsi volivci kolektivno odgovorni za državo. In mogoče (naivno) verjamem, da vsak glas šteje. Verjamem, da če bi pa res vsi šli na volitve, bi bila situacija v naši državi drugačne. Kaj pravite? Poskusimo. Pojdimo na volitve, oddajmo svoj glas. Ne idealni stranki (ker ta ne obstaja), ampak tisti, ki nas je najbolj prepričala. Pokažimo, da nam je mar in morda, morda bomo naslednje štiri leta živeli v lepši državi.
