Piše: oče Kristjan
Vsak dan se srečujem z ogromno izzivi in jih v veliki meri premagujem. Nikoli ni zares povsem enostavno. Tudi če je dan, ko nimam ravno obilo obveznosti, je potrebno zjutraj vstati in marsikaj postoriti. Včasih se mi zdi, da imam toliko obveznosti, da družini ne namenim toliko časa kot bi ga sicer lahko. Zaposlen sem s tisoč in eno stvarjo ter neprestano hrepenim po nečem drugačnem. Saj poznaš občutek, ko si vedno želiš še nekaj več. Pa naj bo to v materialnem smislu ali pa v času, ki ga imaš na razpolago in bi ga rad izkoristil na več načinov. Namreč, ko sem se v četrtek zbudil v nov dan, se je jutranja rutina začela čisto drugače.
Julija je imela vročino. V trenutku se je čas ustavil, saj je takoj postalo jasno, da danes ne bo odšla v vrtec. Vse do tedaj pomembne stvari so hipoma postale odložljive. Ker je Petra imela v službi neodložljivo delo, sem sam poklical delodajalca in mu pojasnil, da me danes ne bo, saj je moj otrok zbolel. Čas, ki sva ga skupaj preživela, večinoma v postelji, mi je orisal, kako hitro se Julija razvija in odrašča. Kljub temu, da tista dva dni nisem delal preko študenta, sem vesel za trenutke, ki ob njeni vročini zanjo niso bili najbolj enostavni. Sedaj vem, da zmoreva skupaj tako skozi lepe in malo težje trenutke. Predvidena viroza je oslabela, poleg tega pa sta včeraj na dlesni pokukala nova dva zobka.