Prva zaposlitev mame

Prva zaposlitev in mama-drama

piše: mamica Ana

Včasih sem bila prepričana, da bom čisto srečna v življenju z veliko družino, četudi brez službe. Da me bo družina, otroci, mož in naši odnosi izpopolnjevali in ne bom imela potrbe po karieri in udejstvovanju, dokazovanju na drugih področjih. Pred kakšnim letom ali dvema, sem malo spremenila svoje želje. Še vedno je družina in odnosi v njej moje prvo poslanstvo in tu si želim biti najboljša, sem želim vnesti največ svoje energije in časa. Vseeno pa sem začutila, da želim iti v službo. Želim početi še kaj drugega v življenju, potrebujem potrditev še na drugih področjih. Tako sem iz dneva v dan vedno bolj čakala dan, ko bom magistrirala, postala mag. prof. razrednega pouka, končala porodniško in dobila svojo prvo službo. Pred nekaj dnevi, pa se je ponudila ena mala možnost, da v kratkem dobim službo. Nisem vedela, kdaj bo ta, v kratkem. Z magistrsko sem res pri koncu, na porodniški sem pa načeloma do novega leta. Ničesar še nisem vedela, nič ni bilo jasno, zagotovljeno, le en “mogoče dobiš službo” je bil potreben in v moji glavi se je začelo dogajati. Zvečer sem sedla h Klemnu in iz mene je planil kup misli: “Z 11 meseci mora Eva v vrtec, mogoče še kakšen dan prej?? Tega jaz ne zmorem, kaj šele ona. Ni fer, Klara je bila do 20.meseca doma, ne morem Eve že tako zgodaj predati v roke vzgojiteljice. Ne, kako bom potem dojila. Kaj pa če katera zboli, ti si študent, torej jaz ne dobim bolniške. Kako boš ti opravil vse vaje in izpite. A bi preživeli še eno leto brez moje plače?” Skoraj sem pozabila dihati, a Klemen me je znal pomiriti. Drama v moji glavi se je počasi umirila, možnost zaposlitve izginila, jaz pa sem dojela, kakšno luksuzno življenje živim. Kako bi morala uživati vsako minuto, ki jo preživim s svojo družino, ker bom prav kmalu pogrešala te čase. Čase, ko lahko Klaro vzamem iz vrtca že ob 12h, ali pa se z obema puncama odpeljem na počitnice k svoji mami. Čase, ko smo lahko na igralih dopoldan, ko še ni take gužve na gugalnici. Čase, ko imamo 3 mesece družinskih počitnic. Še nekaj mesecev bo takih, potem pa zakorakam v svet odraslih. Seveda mi bo težko. Ampak vem, da je zdaj pravi čas za prvo službo. In verjamem, da bom tudi v tem novem poglavju življenja znala uživati in se prepustiti veselju drobnih trenutkov.

Preberi še

Nosečnica in sončni zahod

Iskrenost šteje, četudi te drago stane

Če bi šlo vse po mojih načrtih, bi bil to poslovilni članek.

Ampak ni.

Z vami bi rada delila to, da mi je bilo lepo biti Študentska mama in da zaključujem to etapo v svojem življenju.

Pa je ne.

Da sem napisala to objavo, sem potrebovala en mesec. V bistvu je sprva nisem želela deliti z vami, ker je precej osebna. Ampak jo bom, da veste, zakaj še vedno pišem.

En mesec nazaj sem mislila, da se bom redno zaposlila. Potem se je situacija malce zasukala. Razgovor je potekal v redu, dokler nisem povedala, da sem noseča. Ja, jaz sem iskren človek in četudi mi na razgovoru tega ne bi bilo treba povedati, se mi je zdelo pošteno do zaposlovalca, da ga obvestim tudi o tem. Nosečnice pač nismo material za zaposlovanje. Seveda me je zadeva potrla in nekaj dni sem bila v solzah, resnično sem bila žalostna in razočarana. Potem so me v podjetju, v katerem sem delala že pred “študentsko porodniško”, zaposlili kot študentko.

Ko sem dobro premislila, sem ugotovila, da je to zame najboljše. Če bi se zaposlila, verjetno ne bi več pisala bloga, ne bi morala legalno delati različnih stvari, ki jih zdaj preko študentske napotnice lahko opravljam poleg 8-urne službe, in ki jih bom delala kasneje v času prihajajoče porodniške. Pa da ne bo kdo mislil, da hudo izkoriščam sistem in dobivam bajne vsote denarja od države. Ne prejemam več državne štipendije in drugih dodatkov, saj sem rodila v aboslventskem letu. Posledično bo na našem računu veliko manj financ, še posebej, ko bom rodila naslednjega otroka in ne bom več (toliko) delala preko študentske napotnice.

Ampak, lahko pa še vedno pišem blog.

V tem res uživam in to me osrečuje. Še bolj pa me osreči vsak vaš všeček in komentar – tisti zapisan in tisti izrečen. Srečna sem, da moje življenje ne gre po planu, ki sem si ga zamislila jaz, ampak mi prinaša izzive, skozi katere se ogromno naučim. 

Preberi še