Potovanja z otrokom z avtobusom

Potovanje z avtobusom, polnim družin

Piše: mamica Petra

Letošnje prvomajske praznike se je naša družina odpravila na potovanje na jug Italije. Ne, tja nismo šli z avtomobilom ali letalom ampak z avtobusom. Glede na to, da sva s Kristjanom oba absolventa se to za “družinski absolvenski izlet” že spodobi ane? 🙂 🙂 🙂

Avtobus je bil poln družin, tako da je bila tudi sama vožnja prilagojena otrokom od nekaj mesecev naprej. Naša 6 mesečna Julija je bila najmanjša potnica in pred, med in po koncu potovanja sem bila deležna komentarjev:

“Uau, vi ste pa pogumni, da greste s tako majhnim dojenčkom na avtobus.”

“O, na avtobusu je sploh ne slišimo, a sploh kaj joka?”

“Res je pridna, a se rada vozi, kajne?”

“Vidim da, ker vidva nič ne komplicirata,  se tudi otrok odlično počuti na avtobusu.”

Z vsemi komentarji se strinjam. Julija je v lupinici na avtobusu nekaj časa spala, ko je bila lačna se je dojila, vmes sedela na naših kolenih (varnostno to seveda ni dobra ideja) ter uživala v smehu in petju drugih otrok.

Sama sem opazovala nekoliko starejše otroke in prišla do sklepa, da je potovati z dojenčkom pravi luksuz. Lula v pleničko in zaradi njega ni potrebno večkrat ustaviti avtobusa. Še vedno se doji, tako da tudi posebne hrane in zmrdovanja nad italijansko pašto ni bilo. Ko je bila zaspana, sem jo lahko uspavala na dojki, medtem ko se je za malce večje otrokom preveč dogajalo na avtobusu, da bi lahko z lahkoto zaspali. Na jugu Italije tudi nisem ves čas štela, če imam še vse otroke, ker mi iz vozička ali bobe ni mogla tako hitro uiti kot kakšen drug 4 letni nadobudnež. Tako da sem na koncu potovanja vsaki mami, ki me je pohvalila kako obvladam svojega (enega) otroka raje zatrdila, da veliko bolj spoštujem njo, ki ima z vsakim od svojih otrok trikrat več dela in skrbi kot jaz z dojenčkom.

No, pa da se ne bo slišalo, kakor da je vse kot iz pravljice. Preden smo odšli v Italijo, se je Julija brez problema vozila v avtu. Sedaj pa se ves čas joka, ker smo jo na avtobusu razvadli in jo vsakič, ko je malce pojokcala vzeli v naročje. Tega se v avtu pač ne dela. In ona tega (še) ne razume.

Dojenje med vožnjo ni varno, je pa uspavalno.

Preberi še

Veselje pričakovanja, pričakovanje veselja

Piše: nosečnica Eva

Še samo tri mesece! 40 tednov se sliši veliko, ampak čas pričakovanja kar nekako prehitro teče. Razmišljam o tem, koliko veselja je ta otrok prinesel na svet že samo preden se je rodil. Vsi ga tako nestrpno pričakujemo, midva z Davidom, bodoče babice in dedki, prababice in pradedki, prijatelji. Koliko lepega je ta otrok prinesel na svet že samo s tem, da je. Velikokrat se sploh ne zavedam, kakšno čast imam, da nosim v sebi to malo bitjece, ki raste, diha, pije, brca, sanja …

Hvaležna sem za ta dar od zgoraj! Nič v mojem življenju se ne more primerjati s trenutkom, ko sem zagledala tisti tako opevani plus na testu in nikoli ne bom pozabila, kako so se mi tresle roke in še nadaljnjo eno uro nisem prišla do sape. Da o spancu tisto noč sploh ne govorim! Nosečnost je bila za naju zelo želena, nisva pa računala in matematično načrtovala. Priznam, da tisti mesec nisva ravno najbolj pričakovala vesele novice, sem pa slutila, da se nekaj dogaja… dokler mi ni tudi moja poročna priča rekla, da se je moj zgornji del prsnega koša povečal☺ Potem sem si pa rekla: »Uf, Eva, nekaj pa je že na tem!« In je res.

V naslednjih tednih in mesecih sem od ne vem kje dobila motivacijo in zagon, da naredim še zadnje izpite na medicini, h katerim sem se prej neuspešno spravljala pol leta. Saj zdaj bom pa ja mama! Manjka mi samo še en izpit do diplome in letos sem si zasluženo vzela absolventa.

Ena izmed boljših stvari, ki jih je s seboj prinesla nosečnost (vsaj zame), je tudi ta, da sem veliiiiko manj podvržena čustvenim nihanjem. Včasih se pošalim in prijateljice še posebej goreče navdušujem, da bi zanosile, ker to pomeni kar nekaj mesecev brez PMSja in menstruacije☺ Odkar sem noseča sem manjkrat živčna, slabe volje in hkrati bolj srečna, vzhičena. Je pa res, da me kdaj pa kdaj nenapovedano oblijejo solze sreče in sem bolj dojemljiva in občutljiva. David se je moral na začetku kar navaditi, da sem se takrat, ko bi se prej najbolj razjezila, zdaj nenadzorovano razjokala. Zagotovo lahko rečem, da je nosečnost v vsakem pogledu pozitivno vplivala na najin odnos, saj naju je to še bolj povezalo in težko pričakujeva najinega prvega otročka.

Kljub vsakodnevnim ‘nosečniškim tegobam’, kljub dvomom in mnogim vprašanjem je moja nosečnost takšna – polna pričakovanja, polna veselja.

Srečna nosečnica 🙂

Preberi še