Vesela družina

Počitnice, ne dopust

Piše: noseča mamica Ana

Pa smo jih dočakali, počitniceeeeee! 🙂

Ne dopust, počitnice! To je bistvena razlika, ki se je šele letos dobro zavedam. Kakšen luksuz imamo študentje, če si ga seveda prislužimo. In naša družina (predvsem Klemen) si ga je. Kar trdo smo garali, ampak zdaj jih imamo, 3 mesece počitnic! Ja, prav ste prebrali: 3 mesece (no, kakšen dan manj).

Marsikdo bi nam svetoval, naj gre kdo od naju kaj zaslužit, saj študentskega dela ni težko dobiti in časa imamo več kot dovolj. Res bi lahko tudi poleti kaj zaslužila. Ampak ker sva celo leto poleg študija tudi delala, bova par 100 eurov raje zamenjala za polno družinsko življenje.

Zdaj imamo čas, da uresničimo nekatere sanje, ki smo jih sanjali zadnje par mesecev. Vseh žal ne bo uspelo, zaradi finančnih nezmožnosti. Bomo pa tri mesece skupaj. Pod šotorom, pod drevesi, v objemu gora in valov.

Celo leto smo hrepeneli po tem, da bi bili skupaj. Da bi Klara enako rada preživljala čas s Klemenom, kot ga preživlja z mano. Da bi lahko tudi on šel z nama na obisk k mojim staršem, ali na birmo moje sestrične. Da bi se lahko šli kopat na Mariborski otok mi, ne pa da jaz fehtam vse prijateljice, katera bi mi delala družbo (pa tudi z njimi se imam vedno fenomenalno ;). Zato sem celo leto čakala počitnice, ne dopust. Ker ne vem, če bi v dveh tednih dopusta uspela zadihat in pozabiti občutek mame samohranilke (kot se včasih v hecu okličem, da poudarim svojo žensko in materinsko moč). Še toliko bolj sem se veselila teh počitnic, ker so najverjetneje zadnje za nas. Drugo leto med zimskim izpitnim obdobjem bo življenje spet malo popestril in obrnil na glavo prihajajoči dojenček, zato verjamem, da bo vsaj kakšen Klemenov izpit počakal na bolj poletno-jesenske dni. Čez dve leti pa hmm, to je še daleč, ampak upam, da jaz ne bom več študentska mama. 🙂

Zato sem zares hvaležna, da nam je letos uspelo, da je trud poplačan in da že pakiramo za en, dva, tri tedne, bomo še videli. 🙂

Preberi še

 

Kako smo začele pisati blog

Kako smo začele pisati blog?

Piše: mamica Petra

Sedela sem za računalnikom. Bila sem noseča 3 mesece in prebrala sem že vse mogoče članke, ki so govorili o tem, kako se bitje v mojem telesu razvija.

Potem sem v iskalno vrstico vpisala: “študentska mama”. Povezave so me vodile do forumov o neodgovorni mladini in o tem, kako nepremišljena so dekleta, ki zanosijo v času študija. Nisem se predala, iskala sem dalje in v brskalnik vnesla: “planirana študentska nosečnost”. Ponovno nobenega pametnega zadetka. Poskusila sem tudi z iskanjem v angleščini. Dobila sem nekaj simpatičnih zgodb posameznic, kako je lepo imeti otroka v študentskih letih. Oddahnila sem si. V srcu mi je bilo prijetno. Videla sem, da obstajajo lepe zgodbe mam, ki so imele otroke med študijem.

V moji glavi pa je začelo brneti: “Zakaj ne bi tudi v slovenščini imeli kakšne pozitivne zgodbe o materinstvu v študentskih letih, sploh, ker to ni tako redek pojav!

Za tem me je moj racionalni del možganov opomnil: “Študiraš, delaš prek študenta, noseča si! Ne boš imela časa za tak blog!” Ustvarjalni del možganov pa: “Seveda ne boš mogla sama, saj imaš Ano, ona je bolj izkušena na tem področju, saj je že 2 meseca študentska mama!” 😛

Ani sem takoj poslala sporočilo in jo vprašala, če bi imeli blog. Niti trenutek ni razmišljala, takoj je bila za! In zaradi njenega navdušenja nad idejo, je ta zrasel v manj kot mesecu dni – seveda v izpitnem obdobju. 🙂

Ko sem na mariborskih Lampijončkih pila brezalkoholno pivo in se čudila, zakaj Eva ne nazdravlja z alkoholom, sem takoj vedela, da imamo še eno članico v klubu študentskih nosečnic in mam.

In tako je nastal blog. O prvih solzah in odzivih pa v naslednjem zapisu …

Študentske družine

Vseh devet 🙂

 

Preberi še