Piše: noseča mamica Ana
Pa smo jih dočakali, počitniceeeeee! 🙂
Ne dopust, počitnice! To je bistvena razlika, ki se je šele letos dobro zavedam. Kakšen luksuz imamo študentje, če si ga seveda prislužimo. In naša družina (predvsem Klemen) si ga je. Kar trdo smo garali, ampak zdaj jih imamo, 3 mesece počitnic! Ja, prav ste prebrali: 3 mesece (no, kakšen dan manj).
Marsikdo bi nam svetoval, naj gre kdo od naju kaj zaslužit, saj študentskega dela ni težko dobiti in časa imamo več kot dovolj. Res bi lahko tudi poleti kaj zaslužila. Ampak ker sva celo leto poleg študija tudi delala, bova par 100 eurov raje zamenjala za polno družinsko življenje.
Zdaj imamo čas, da uresničimo nekatere sanje, ki smo jih sanjali zadnje par mesecev. Vseh žal ne bo uspelo, zaradi finančnih nezmožnosti. Bomo pa tri mesece skupaj. Pod šotorom, pod drevesi, v objemu gora in valov.
Celo leto smo hrepeneli po tem, da bi bili skupaj. Da bi Klara enako rada preživljala čas s Klemenom, kot ga preživlja z mano. Da bi lahko tudi on šel z nama na obisk k mojim staršem, ali na birmo moje sestrične. Da bi se lahko šli kopat na Mariborski otok mi, ne pa da jaz fehtam vse prijateljice, katera bi mi delala družbo (pa tudi z njimi se imam vedno fenomenalno ;). Zato sem celo leto čakala počitnice, ne dopust. Ker ne vem, če bi v dveh tednih dopusta uspela zadihat in pozabiti občutek mame samohranilke (kot se včasih v hecu okličem, da poudarim svojo žensko in materinsko moč). Še toliko bolj sem se veselila teh počitnic, ker so najverjetneje zadnje za nas. Drugo leto med zimskim izpitnim obdobjem bo življenje spet malo popestril in obrnil na glavo prihajajoči dojenček, zato verjamem, da bo vsaj kakšen Klemenov izpit počakal na bolj poletno-jesenske dni. Čez dve leti pa hmm, to je še daleč, ampak upam, da jaz ne bom več študentska mama. 🙂
Zato sem zares hvaležna, da nam je letos uspelo, da je trud poplačan in da že pakiramo za en, dva, tri tedne, bomo še videli. 🙂
Preberi še
