Dojenje

Najina zgodba o dojenju

piše: Noseča mamica Ana

Najin skoraj prvi stik. Najino hranjenje, crkljanje, tolažba, pogovor, lupčkanje, objemanje, dotikanje, smejanje … Vse to v nežnem dojenju. Spomnim se najinih prvih začetkov. Mojih solz, tvoje sreče. S kremami in časom so solze minile, srečna sem bila tudi jaz. Moja strastna sesalka, morala sem se te navaditi. Nerodno iskanje položaja je prešlo v rutino in ljubeče opazovanje enega najlepših prizorov v svojem življenju.
Po pol leta, ko sem začela uvajati gosto hrano, je bilo mleko še vedno najljubši obrok – tako moj, kot tudi tvoj. Kako ne, če pa smo se lahko z razlogom, da imam topel obrok zate vedno s seboj, odpravili marsikam. Ne bom pozabila navdušenih, presenečenih, zmedenih pogledov, ko sem te podojila na sredi poti na Krn. Večkrat pa sva to opravili kar na skrivaj, v nosilki.

Priznam, malo mi je bilo težko, ko nisi potrebovala več samo mleka. A prav prisrčna si bila, ko si si v usta tlačila kos korenčka. Še bolj prisrčna pa si bila, ko si osvojila znak za mleko, katerega sva poznali midve in najini najbližji. Zdaj je bila komunikacija lažja in suvereno si mi povedala, kaj želiš. Ta tvoja odločnost me je včasih spravila v zadrego, pa nič za to. Rada sem družbi pokazala, kako se crkljava in hraniva. In z največjim veseljem povem, da prav veliko očitajočih pogledov nisem bila deležna. V zadnjih mesecih sva tako skupaj uživali le še pred in seveda med (tvojim) spanjem. Nekega januarskega dne si se odločila, da se leže več ne bi dojila. Torej sem morala vstati, te podojiti, čim tišje odložiti in se uspešno nazaj namestiti v svojo posteljo, da te ne bi zbudila. Takrat je moje spanje dobilo novo dimenzijo in dojenje tudi. Ni bilo več samoumevno, nemoteče. Vsak večer sem se pred spanjem opogumila, da to počnem zate in vsako jutro sem vedela, koliko ur sva se precrkljali. To je bilo malo napornejših pet mesecev. Potem pa se je napovedal nov dojenček. Takrat mi je dojenje postalo neprijetno, predvsem tisto ponoči, ki mi je kradlo spanec, katerega je bitjece v trebuhu kar odločno zahtevalo.

To je bil konec najinega dojenja. Ampak, ker si ta konec tako lepo sprejela, lahko rečem, da je bil to srečen konec najine zgodbe. Za to in za vse čudovite trenutke, hvala ti, Klara.

Preberi še

413 total views, 4 views today

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.