Prebava = težava?

piše: mamica Eva, dr. med.

Ko prvič postaneš mamica, imaš na tisoče vprašanj, dvomov in strahov. Ker dojenček veliko večino časa spi, jé in kaka, je tudi večina vprašanj povezana s tem. Ali dovolj jé? Kaj naj naredim, ko ima krče? Je zelen kakec normalen? Zakaj danes noče spati? Ga zvija? Zakaj pa danes toliko spi? Je dehidriran? Ah ja… ženske in še novopečene mame! Prava zmeda v glavi. 🙂 Tudi jaz sem se počutila podobno…

Ko je bila Neža stara 1 mesec, sem pri njej opazila znake refluksa. Veliko mleka je izbruhala, v ležečem položaju je jokala, ponoči je kašljala in grgrala, začela je zavračati mleko in se nehala rediti. Grozno me je skrbelo. Kot zdravnica sem seveda naštudirala vse v zvezi z refluksom in doma smo takoj začeli izvajati protirefluksne ukrepe: dosledno podiranje kupčkov, večkratni manjši obroki, vsaj pol ure po dojenju v pokončnem položaju (to je bil cca. 10-krat na dan kar podvig!), spanje z dvignjenim vzglavjem. Začeli smo ji dajati tudi probiotične kapljice BioGaia Protectis, ki imajo dokazan učinek pri zmanjšanju polivanja dojenčkov. Izbrala sem kapljice z vitaminom D, ker pokrijejo potrebni dnevni vnos vitamina D pri otrocih in jih, mimogrede, dajem še danes zaradi po raziskavah dokazane zmanjšane možnosti za nastanek osteoporoze kasneje v življenju.

Vse težave z začetnim hranjenjem in prebavo smo nekako prebrodili. Neža je ob uvajanju goste hrane vedno manj polivala, danes z apetitom jé popolnoma vso hrano, nima alergij, res pa je, da ima vitko manekensko postavo. 🙂

Ko sem že mislila, da je obdobje prilagajanja otroka na zunanji svet minilo, se je v bistvu šele začelo. Čas okužb namreč. Neža je v svojem prvem letu imela le nekaj manjših prehladov in nikoli ni bila zares bolna. Tako me je kar pošteno zadelo, ko je kmalu po svojem 1. rojstnem dnevu (na nesrečo ravno za božične praznike) nekje staknila črevesno virozo. Bilo je eno samo driskanje in bruhanje, da nisem več vedela, od kod naj jemljem rezervne posteljnine in oblačila. Podali smo se v boj proti virusom z vsemi možnimi sredstvi. Banane, borovničev čaj, rehidracijske raztopine, ki smo jih na silo dajali po brizgi v usta, ker Neža nič ni hotela piti, Hidrasec prašek in seveda BioGaia probiotične kapljice, ki ob črevesnih okužbah vzpostavijo ravnovesje črevesne flore in spodbujajo imunski sistem. Presenečena sem bila nad sabo, koliko ogabnih stvari lahko prenesem kot mama. Ko je Neža bruhala po meni, mi niti slučajno ni bilo slabo. No, o tem, kakšni pa so občutki, ko še pol ure zatem brišeš in umivaš smrdljivo packarijo, pa rajši ne bom. 🙂

Šele takrat sem se prvič dejansko zavedala, kakšno srečo imam, da je moja hčerka zdrav in vesel otrok. In koliko skrbi mi je prihranjenih. In koliko neprespanih noči. In tekanja okrog zdravnikov in po bolnicah. Zdravje je res največje bogastvo!

Preberi še

Nisi zaljubljena v svojega dojenčka?

piše: mamica Ana

Ko gledam to zlato bitje Evo, ki večino dneva tako sladko spi, se spominjam prvih dni po rojstvu Klare. Tistih lepih in težkih, predvsem težkih dni. Zakaj predvsem težkih? Saj veste: šivi, bolečine, dojenje, jok, hormoni, hormoni, hormoni. A bilo je še nekaj. Ni bilo proti uteži vsem tem tegobam. Nisem bila noro zaljubljena v svojo punčko. Bi morala biti? Ne vem, vsi so mi rekli da bom, vsi so me spraševali, če sem, vsi drugi so bili, le jaz ne. In verjetno je bil to največji doprinos k teži vsakega dne. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem podvomila vase, strah me je bilo, da se mama v meni ni prebudila in spraševala sem se kdaj se bo, če ne ob tem nebogljenem ljubkem detetu. A prav kmalu se je prebudila in zdaj vem, da ni na svetu bolj ljubke, iskrene, navihane dvoletnice, kot je moja Klara.

In danes, ko zaljubljeno gledam Evo, si upam to napisati, ker vem, da nisem edina. Ker vem, da za to nisem bila nič kriva, da nisem bila nič manj dobra mama, le hormoni so očitno morali opraviti svoje.

Ne, nismo vse mame noro zaljubljene v svoje dojenčke, imamo jih pa vse noro rade. Nismo vse mame po porodu še celo noč bedele in gledale svoje štručke, smo se pa vse po svojih najboljših močeh potrudile, da je to dete prijokalo na svet. Nimamo vse mame tisoč fotografij od prvih dni našega otroka, imamo pa vse mame te dni shranjene v naših srcih.

Preberi še

Kako sem izvedela, da ima Eva kolike

piše: mamica Ana

Spomnim se, kako sem po rojstvu Klare brala zapise mnogih mamic, ki se se soočale z dojenčkovimi kolikami. Kar težko je bilo brati te zapise, kako nemočne so, kako zelo bi rade svojemu dojenčku pomagale, pa ne morejo in sočustvovala sem z njimi, prav hudo mi je bilo zanje. Zares sem bila hvaležna, da lahko v miru spimo doma, da se Klara lepo in mirno doji, da nimamo tako stresnih dni. Veliko izkušenih mamic me je vprašalo, če imamo kolike in na moj odgovor, da jih nimamo je sledilo “joj, še dobro, samo tega ne.” Dale so mi vedeti, da sem lahko res srečna. Tako sem v svoji glavi privzgojila velik strah do kolik.

Kmalu po rojstvu Eve sem spet srečala zapise mamic, ki se borijo s kolikami. V strahu sem pomislila, da lahko to Evo še doleti. Malo me je pomirjalo dejstvo, da jih Klara ni imela in da jih imajo bolj pogosto dečki. Nisem kaj preveč razmišljala o tej opciji.

Prišli pa so večeri, ko je Evo začelo zvijati. Sicer nisem preveč človek rutine, časa nimam pod nadzorom, a ker je bilo to vedno v času, ko sem Klaro spravljala spat, sem opazila, da jo zvija vedno ob isti uri. A ker je bolj po redko kakala in ob zvijanju veliko prdela, sem mislila, da je to le prebava, da pač mora kakati. To je navadno trajalo približno eno uro, enkrat popoldan in enkrat zvečer. Na kolike pa nisem pomislila. Saj se je zvijala, jokala, ni se želela dojiti, nič je ni umirilo, a v moji glavi so bile kolike nekaj nevzdržnega, nekaj, kar mamo spravi skoraj do živčnega zloma. A Eva je res priden otrok, veliko spi in se zelo malo joka, zato sem si mislila, da je normalno, da joka vsaj, ko jo zvija.

No, včeraj pa se je res močno zvijala in ko je zaspala sem v google vtipkala “kolike”.  Zvijanje. Krčenje. Ob isti uri. Navadno zvečer. Zavrača dojenje. Z vsako besedo, ki sem jo prebrala, mi je bilo bolj jasno, da ima Eva kolike. Dobila sem cmok v grlu. To je to, kolike ima. Že en mesec in jaz tega sploh pogruntala nisem. Vsa prestrašena rečem Klemnu: “Klemen, Eva ima kolike! Sem zdaj brala na internetu in je vse tako, kot piše”. On pa: “Ja vem, a tega ti nisem hotel povedati, da se ne bi preveč sekirala”. Ha?? si mislim, potem pa se zavem, kaj beseda “kolike” povzroči v moji glavi, kako me prestraši. Teh pet minut sem bila prepričana, da nam je res hudo, da je Eva res boga in da so naši večeri res mučni. Saj večeri res niso najmirnejši in Evi zagotovo ni prijetno. Ampak zdaj vem, da kolike niso nič hujše od zvijanja in da bomo tudi kolike zmogli prestati z malo potrpežljivosti in umirjenosti.

Preberi še

Dojenje

Najina zgodba o dojenju

piše: Noseča mamica Ana

Najin skoraj prvi stik. Najino hranjenje, crkljanje, tolažba, pogovor, lupčkanje, objemanje, dotikanje, smejanje … Vse to v nežnem dojenju. Spomnim se najinih prvih začetkov. Mojih solz, tvoje sreče. S kremami in časom so solze minile, srečna sem bila tudi jaz. Moja strastna sesalka, morala sem se te navaditi. Nerodno iskanje položaja je prešlo v rutino in ljubeče opazovanje enega najlepših prizorov v svojem življenju.
Po pol leta, ko sem začela uvajati gosto hrano, je bilo mleko še vedno najljubši obrok – tako moj, kot tudi tvoj. Kako ne, če pa smo se lahko z razlogom, da imam topel obrok zate vedno s seboj, odpravili marsikam. Ne bom pozabila navdušenih, presenečenih, zmedenih pogledov, ko sem te podojila na sredi poti na Krn. Večkrat pa sva to opravili kar na skrivaj, v nosilki.

Priznam, malo mi je bilo težko, ko nisi potrebovala več samo mleka. A prav prisrčna si bila, ko si si v usta tlačila kos korenčka. Še bolj prisrčna pa si bila, ko si osvojila znak za mleko, katerega sva poznali midve in najini najbližji. Zdaj je bila komunikacija lažja in suvereno si mi povedala, kaj želiš. Ta tvoja odločnost me je včasih spravila v zadrego, pa nič za to. Rada sem družbi pokazala, kako se crkljava in hraniva. In z največjim veseljem povem, da prav veliko očitajočih pogledov nisem bila deležna. V zadnjih mesecih sva tako skupaj uživali le še pred in seveda med (tvojim) spanjem. Nekega januarskega dne si se odločila, da se leže več ne bi dojila. Torej sem morala vstati, te podojiti, čim tišje odložiti in se uspešno nazaj namestiti v svojo posteljo, da te ne bi zbudila. Takrat je moje spanje dobilo novo dimenzijo in dojenje tudi. Ni bilo več samoumevno, nemoteče. Vsak večer sem se pred spanjem opogumila, da to počnem zate in vsako jutro sem vedela, koliko ur sva se precrkljali. To je bilo malo napornejših pet mesecev. Potem pa se je napovedal nov dojenček. Takrat mi je dojenje postalo neprijetno, predvsem tisto ponoči, ki mi je kradlo spanec, katerega je bitjece v trebuhu kar odločno zahtevalo.

To je bil konec najinega dojenja. Ampak, ker si ta konec tako lepo sprejela, lahko rečem, da je bil to srečen konec najine zgodbe. Za to in za vse čudovite trenutke, hvala ti, Klara.

Preberi še

Vlog študentska mama

Video: Sprehod z mamo z dojenčkove perspektive

Preberi še

Dojenček v avtu

Prevoz.org z dojenčkom

Piše: mamica Petra

Stran prevoz.org je za nas študente, za tiste ki to (še) niso in tudi za starejše generacije uporabna s finančnega ter časovnega vidika. Prevozi z avtom so po Sloveniji praviloma krajši, cenejši in udobnejši. Na avtobusu ali vlaku namreč nimaš vedno zagotovljenga sedeža, v avtu pa zagotovo sediš. 🙂

Sama sem se s pomočjo aplikacije prevoz.org velikokrat pridružila komu, ki me je peljal v Maribor, ko sva s Kristjanom živela eden v Ljubljani in drugi na Štajerskem. Kasneje, ko sva kupila avto, sva tudi sama začela nuditi prevoze. Najine dolge relacije MB-NM, MB-Izlake, MB-Bohinj, sva finančno skoraj v celoti pokrila ravno s prevozi.

Ko sva dobila otroka, sva mislila, da bova težko usklajevala dojenčka, točne odhode in neprekinjene vožnje. Pa vendar ni tako hudo. Moje pakiranje se navadno začne 2 uri pred odhodom, zaradi spanja v avtu, pa tudi Julija ne dela velikih preglavic. V bistvu smo se v času moje nosečnosti skoraj na vsaki bencinski ustavili, da sem šla lulat, medtem ko se z Julijo na poti sploh ne ustavljamo, ker večino časa spi.

Dvakrat sem celo sama z malo Julijo (brez Kristjana) nudila prevoz. Seveda sem potencialne sopotnike opozorila, da bo v avtu tudi dojenček in vedno sem imela poln avto ljubiteljev otrok. 🙂 Enkrat je Julija 10 min jokala kot iz škafa, vendar se je po petju standardnih uspavalnih pesmic umirila in preostali del vožnje prespala. Na koncu sem bila celo pohvaljena od sopotnice, da res znam z otroki (iskreno priznam, da se mi je zdelo fino in mi je kar malce narasel moj mama ego).

Tako da, če kdaj zaželite bolj razburljive poti s prevozi, poglejte, če je v komentarjih zapisano, da se poleg pelje še (navadno priden) dojenček in lahko vas presenetiva z glasnim jokom, spanjem ali pa smejanjem. 🙂

P.S. Ste že videli tole spletno stran? Zgodbe s prevozov.org   Absolutno priporočamo všečkanje in smeh ob branju zabavnih dogodkov s prevozov.org je zagotovljen!

Preberi še

Potovanja z otrokom z avtobusom

Potovanje z avtobusom, polnim družin

Piše: mamica Petra

Letošnje prvomajske praznike se je naša družina odpravila na potovanje na jug Italije. Ne, tja nismo šli z avtomobilom ali letalom ampak z avtobusom. Glede na to, da sva s Kristjanom oba absolventa se to za “družinski absolvenski izlet” že spodobi ane? 🙂 🙂 🙂

Avtobus je bil poln družin, tako da je bila tudi sama vožnja prilagojena otrokom od nekaj mesecev naprej. Naša 6 mesečna Julija je bila najmanjša potnica in pred, med in po koncu potovanja sem bila deležna komentarjev:

“Uau, vi ste pa pogumni, da greste s tako majhnim dojenčkom na avtobus.”

“O, na avtobusu je sploh ne slišimo, a sploh kaj joka?”

“Res je pridna, a se rada vozi, kajne?”

“Vidim da, ker vidva nič ne komplicirata,  se tudi otrok odlično počuti na avtobusu.”

Z vsemi komentarji se strinjam. Julija je v lupinici na avtobusu nekaj časa spala, ko je bila lačna se je dojila, vmes sedela na naših kolenih (varnostno to seveda ni dobra ideja) ter uživala v smehu in petju drugih otrok.

Sama sem opazovala nekoliko starejše otroke in prišla do sklepa, da je potovati z dojenčkom pravi luksuz. Lula v pleničko in zaradi njega ni potrebno večkrat ustaviti avtobusa. Še vedno se doji, tako da tudi posebne hrane in zmrdovanja nad italijansko pašto ni bilo. Ko je bila zaspana, sem jo lahko uspavala na dojki, medtem ko se je za malce večje otrokom preveč dogajalo na avtobusu, da bi lahko z lahkoto zaspali. Na jugu Italije tudi nisem ves čas štela, če imam še vse otroke, ker mi iz vozička ali bobe ni mogla tako hitro uiti kot kakšen drug 4 letni nadobudnež. Tako da sem na koncu potovanja vsaki mami, ki me je pohvalila kako obvladam svojega (enega) otroka raje zatrdila, da veliko bolj spoštujem njo, ki ima z vsakim od svojih otrok trikrat več dela in skrbi kot jaz z dojenčkom.

No, pa da se ne bo slišalo, kakor da je vse kot iz pravljice. Preden smo odšli v Italijo, se je Julija brez problema vozila v avtu. Sedaj pa se ves čas joka, ker smo jo na avtobusu razvadli in jo vsakič, ko je malce pojokcala vzeli v naročje. Tega se v avtu pač ne dela. In ona tega (še) ne razume.

Dojenje med vožnjo ni varno, je pa uspavalno.

Preberi še

Štetje plodovih gibov

Piše: mamica Petra

Ginekologinja mi je v 35. tednu nosečnosti dala listek z naslovom: Registracija plodovih gibov. Rekla mi je, da moram od devetih zjutraj do devetih zvečer, vsak dan našteti vsaj 10 plodovih gibov. Vsak gib naj bi označila s križcem v tabeli. Če bi kakšen dan čutila manj gibov, naj najprej pol ure ležim na levem boku in sem pozorna na gibanje. Če še vedno ne bo nič, naj grem po stopnicah gor in dol. Če gibanja še vedno ne čutim, naj pojem še košček čokolade. V primeru, da gibov sploh ne bi zaznala, bi morala obiskati porodnišnico.

Včasih se nam kakšna zdravniška zahteva zdi nesmiselna. Prebrala sem veliko komentarjev o tem, kako je štetje gibov brezveze in samo zato, da se ženske še dodatno “sekirajo”. Strinjala sem se z njimi. Ker navadno zaupam zdravnikom, pa sem vseeno vsakodnevno risala križce.

Prišel je porodni dan. Vse je potekalo super in brez problemov. Čez približno dva tedna sem po pošti prejela odpustno pismo. Nisem ga brala, ker me ni zanimalo. Nesla sem ga s seboj na poporodni ginekološki pregled.

Ginekologinja mi je rekla: “U, vidim da ste rodili deklico z enkrat ovito popkovnico in pravim vozlom popkovnice!”

Jaz sem si mislila: “Pa ja, saj ne vem kaj je to.”

Ginekologinja pa je kar sama začela z razlago, ki je zvenela kot opravičevanje: “Veste, pravega vozla na ultrazvoku ne moremo opaziti, ker je popkovnica zvita in se ne da razbrati ali je v obliki vozla, ali je le bolj nametana na kup.” Zraven mi je še z vrvicami, ki jih je imela pri roki, kazala, kako izgleda pravi vozel.

“Veste, imate srečo, ker se pri vas ni zategnil, saj se potem lahko prekine dotok kisika …” je nadaljevala z razlago, ter opisovala kdaj in kako se vse to zgodi in kakšno srečo sva imeli, da je bilo vse v redu.

Pred očmi se mi je stemnilo, saj se prej nisem zavedala, kakšno srečo imam, da je z Julijo vse v redu. Na koncu sem slišala samo še: “Vidite, zato je dobro, da ste šteli gibe. Če bi bilo kaj narobe, bi tako hitro ugotovili, da se nekaj ni v redu, ker ne bi zaznali gibov dojenčka.”

In danes ne mislim več, da štetje gibov je brezveze. Poslušaj bitje pod srčkom in bodi pozorna, da te vsaketoliko vsaj malo brcne. Če pa je kaj narobe, smukni v porodnišnico. V najboljšem primeru te bodo poslali domov, ker je vse v redu. <3

Registracija plodovega gibanja v nosečnosti

 

Preberi še

Govorni razvoj do drugega leta

Piše: Barbara Razboršek, študentka logopedije in surdopedagogike

Notranje uho ploda je popolnoma razvito že pri dvajsetih tednih, kar pomeni da je novorojenček že v trebuhu poslušal in slišal glasove. Tudi ob rojstvu novorojenček raje posluša človeški glas kot katerekoli druge zvoke, prav tako prepozna glas svoje matere. Poslušanje je v prvem letu starosti najpomembnejše saj tako usvajajo jezik.

V prvem mesecu otrok joka, spušča nekaj kratkih glasov, na primer gruljenje, cviljenje, cmokanje, vzdihi in to je vsa vokalizacija, ki jo zmore. Od dveh do šestih mesecev dojenčki vse bolj pogosto vokalizirajo in sicer uporabljajo povezavo soglasnik – samoglasnik (na primer zlog pa ali ga), po petem oziroma šestem mesecu pa preidejo v fazo bebljanja, torej govori baba, mama, papa. Dojenčki stari deset do enajst mesecev celo »bebljajo v stavkih«, torej kombinirajo svoje besede in jih izražajo z različno intonacijo (na primer kot vprašanje, vzklik).

V drugi polovici prvega leta dojenček začenja uporabljati geste, ki so predhodnik govora. Tako začnejo kazati s prstkom, vzpostavljati očesni kontakt… Ko otrok začne s kazanjem s prstom je pomembno, da se na to odzovemo, da poimenujemo stvar na katero kaže. Tako spodbujamo otrokovo radovednost, hkrati pa že širimo njegovo besedišče. Okrog prvega leta starosti otrok izgovori prvo beseda. Pomembo je da besedo rabi spontano, jo rabi stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo in besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z njim komunicira v različnih situacijah. Mnogokrat namreč otroci ob igri izrečejo besede, ki so za nas popolnoma smiselne, otroku pa se je le posrečila in tega ne moremo opredeliti kot prve besede. Sicer se prva beseda pri otrocih pojavi zelo različno, zato je za nas pomembnejši podatek koliko besed ima pri dveh letih starosti. Takrat naj bi otrok namreč že imel vsaj 50 besed. Za lažje beleženje vam je na voljo kar nekaj aplikacij. Meni najljubša je aplikacija Words I Say (dostopna za apple), kjer najprej ustvariš otrokov profil (ime, datum rojstva in spol), nato pa vpisuješ otrokove nove besede, kjer zabeležiš zapis besede, otrokov izgovor besede in datum. Tako boste vedno na tekočem koliko besed otrok že ima usvojenih. 🙂

Aplikacija za telefon

Viri:

  • Buckley, B. (2003). Children`s communication skills: from birth to five years. London: Routledge Falmer.
  • Marjanovič Umek. L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006). Otroški govor: Razvoj in učenje. Domžale: Izolit.

Preberi še

 

Prvi obiski pri novorojenčku

Piše: mamica Petra

Naju z Julijo so v porodnišnico prišli pogledat le najbližji. Poleg novopečenega očka, ki je bil zraven že pri porodu, še moja starša z mojim bratom in sestrama ter Kristjanova družina. Na domu so nas v prvem mesecu obiskali tudi ostali družinski člani ter najbližji prijatelji.

Obiski so v prvi vrsti odvisni od počutja matere in poteka njenega poroda. Tega pa verjetno ne more vnaprej načrtovati, razen če je imela carski rez, po katerem je okrevanje navadno še težje kot po naravnem rojstvu. Tako se pred obiskom vedno posvetujte z mamo, ki naj sama presodi, če želi sprejemati obiske že po prvem dnevu, ko pride domov ali kasneje.

Moj osebni nasvet za prvi mesec ali vsaj prva 2 tedna po porodu bi bil: na obisk lahko pridejo samo osebe, ki si jim mama upa reči: “Prosim, pomij mi posodo, posesaj mi po tleh in odnesi smeti.” Zame je po porodu res lepo skrbel moj mož, vendar je bil vesel vsakega, ki mu je kakorkoli pomagal. Na primer že s tem, da je prinesel govejo juho ali doma narejen zamrznjen golaž, da ga je kasneje lahko le pogrel.

Obiski, ki so kar sami pripravili odlično kosilo 🙂

Tudi Kristjan je bil navdušen! 😉

Preberi še